Za posameznika, ki je pogodbena stranka nične pogodbe, zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.
Če bi se kreditni instituciji v primeru, ko je kreditna pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati, priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13.
Banka se je že ob sklenitvi pogodbe morala in mogla zavedati posledične hibnosti pogodbe, kakor tudi tega, da je na podlagi tako hibne pogodbe upravičena zahtevati, kot je bilo to pojasnjeno že zgoraj, le vračilo posojenega kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačilo zamudnih obresti. V smislu 193. člena OZ je tako banka nepoštena že vse od trenutka, ko začne pridobivati denarne zneske, ki presegajo denarni znesek, do katerega je upravičena. Posledica bankine nepoštenosti je plačilo zamudnih obresti od trenutka, ko je take (presežne) denarne zneske prejela.
Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje (108. člen ZNP-1). Mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.
Sodišče je bilo s smrtjo tožnice seznanjeno in je tudi pridobilo smrtovnico, vendar v sodbi ni navedlo, da po pokojni tožnici, ki ne more biti pravdna stranka, kot tožeča stranka nastopajo dediči po njej. Ker se sodba glasi na osebo, ki ne more biti pravdna stranka, je podana kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je odpravljiva (postopek se lahko nadaljuje z dediči), a sme glede na četrti odstavek 354. člena ZPP to pomanjkljivost odpraviti le sodišče prve stopnje sámo.
Pritožnika sta pritožbo vložila po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Njuna pritožba je zato prepozna. Sodišče druge stopnje praviloma odloča samo o pravočasnih pritožbah, izjemoma pa sme upoštevati tudi nepravočasne pritožbe, če s tem niso prizadete pravice oseb, ki se opirajo na sklep (tretji odstavek 173. člena ZD).
Tožnika sta v pritožbi navedla številna relevantna dejstva, da vzrok za opustitev procesnega dejanja ni bil opravičljiv in bi zamudo pri vložitvi odgovora na tožbo toženka lahko preprečila ob zadostni skrbnosti, ob upoštevanju njenih osebnih lastnosti in okoliščin na njeni strani. Vsa ta sporna dejstva terjajo razpis naroka, na katerem bo treba izvesti dokaze, na podlagi katerih bo šele moč presoditi, ali je zdravstveno stanje povzročilo zamudo, ki je toženka kljub zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti.
Predlagateljičino zavzemanje za oženje stikov v času počitnic (mati se zavzema, da bi deklica z očetom preživela strnjeno največ 5 dni) ni utemeljeno. Predlagateljica ni ponudila nobenih bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi utemeljevale poseg v že s sodno poravnavo dogovorjene stike. Čustveno stanje deklice se izboljšuje in materi ni uspelo z ničemer izkazati, da bi imela deklica zaradi stikov z očetom kakršne koli težave.
Okoliščine so se tako na strani preživninske upravičenke kot tudi na strani preživninskih zavezancev bistveno spremenile, zato je bila preživnina zvišana, preživninsko breme pa je sodišče pravično porazdelilo.
SEU je s sklepom C-368/25 odgovorilo na predhodno vprašanje, ki mu ga je zastavilo VS RS z odločbo II Ips 14/2025. S tem je odpadel razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek. Postopek bo zato moralo nadaljevati že na podlagi drugega odstavka 208. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 77. člena SPZ ter svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke.
Gre za motilno dejanje, ki terja posredovanje sodišča. Tožnica opravlja transportno dejavnost, zaprtost njenega parkirišča pa grobo posega v njen dosedanji način izvrševanja posesti.
Namen zakona je zaščita žrtev pred dejanji, ki pomenijo dejansko nasilje, ogrožanje ali hud poseg v dostojanstvo in varnost posameznika. Izrek oziroma izvršitev denarne kazni morata biti sorazmerna in utemeljena z dejanskim ogrožanjem. Teh standardov tudi po oceni sodišča druge stopnje ravnanje pritožnika, ki je za sina hčerki izročil darilo ter pismo z voščilom, ne dosega.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je nasprotna udeleženka izkazala javno rabo sporne nepremičnine v času pred lastninjenjem zemljišč. Parcela 000 po ugotovitvah izvedenca v naravi ni bila v javni funkciji vsaj od leta 1938, pravno pa od leta 1987. Odločba nasprotne udeleženke z 20. 8. 2020, na podlagi katere je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba javnega dobra lokalnega pomena in lastninska pravica Mestne občine X. zato ne pomeni, da je parcela imela funkcijo javnega dobra pred nastankom lastninjenja družbenih zemljišč, kar bi lahko predstavljalo oviro za lastninjenje po ZLNDL.
Izrečena denarna kazen je tudi po višini povsem primerna, z njo pa se zasleduje odvračalni učinek.