Izpodbijani sklep temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških odloči le po temelju (katera stranka jih krije in v kakšnem deležu), o njihovi višini pa po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari odloči s posebnim sklepom. Presoja sodišča prve stopnje je v tej fazi postopka omejena le še na višino in potrebnost stroškov, enako velja za pritožbene razloge v zvezi z izdanim sklepom. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je namreč pravnomočnost odločbe, s katero se postopek konča, in s tem pravnomočnost odločitve o stroških po temelju.
Po stališčih novejše sodne prakse končno poročilo ne predstavlja storitve, ki bi bila zajeta v drugih odvetniških storitvah ali procesnih dejanjih, temveč gre za samostojno storitev, ki je tudi posebej ovrednotena v tar. št. 43 OT.
Pravne osebe lahko dobijo javno pooblastilo le z zakonom ali na njegovi podlagi (121. člen Ustave). Določitev zbirnega mesta zato ni upravni akt. Način določitve zbirnega mesta je skladno s četrtim odstavkom 233. člena ZVO-2 in Uredbo, določen v Odloku. Odlok ne daje nobene podlage za razumevanje, da je pristojnost za določitev zbirnega mesta prenesena na tožnico. Razmerje med pravdnima strankama, iz katerega izvira v tej pravdi obravnavana terjatev, je deloma urejeno s prisilnimi predpisi, a zaradi tega ni izgubilo narave pogodbenega razmerja. Tako tožnica kot toženec sta obveznosti iz pogodbenega razmerja dolžna izvrševati v skladu s predpisi, o sporih o pravilnem izpolnjevanju obveznosti pa se odloči v pravdnem postopku.
Upoštevanje tožničine razlage, po kateri sme sama določiti zbirno mesto in pri tem upoštevati le, da je en meter oddaljeno od ceste, primerne za dostop smetarskega vozila, bi lahko privedlo do situacije, ko bi bilo zbirno mesto poljubno oddaljeno od uporabnikovega objekta. Tako razumevanje ni skladno z Uredbo, po kateri je izvajalec javne službe dolžan zagotavljati zbiranje mešanih komunalnih odpadkov po sistemu od vrat do vrat. Nesprejemljivo je tudi z vidika uporabnikove obveznosti, da uredi (in redno ureja) zbirno mesto. Uporabnik lahko to obveznost izpolni le, če je zbirno mesto na zemljišču v njegovi lasti; sicer tako ravnanje terja dogovor z lastnikom zemljišča, kjer je določeno zbirno mesto. Sprememba zbirnega mesta tako ne more biti v izključni domeni izvajalca javne službe.
V zapuščinskem postopku se stranke napotijo na pravdo le, če obstaja spor o dejstvih, medtem ko mora pravna vprašanja razrešiti zapuščinsko sodišče samo in v tem primeru strank niti ne sme napotiti na pravdo, razen glede izjem iz 211. in 212. člena ZD.
V obravnavanem primeru je na prvi pogled jasno, da ena od prič ne ustreza 68. členu, pa tudi ne drugemu odstavku 67. člena ZD. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da take listine ni mogoče šteti za oporoko in da je zato nastopilo zakonito dedovanje.
Zakonodaja omogoča odstranitev stranke iz razpravne dvorane sodišča, če ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda (304. člena ZPP). Iz stališč pravne teorije izhaja, da je sankcija odstranitev osebe iz sodne dvorane, ki ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, podvržena načelom kontradiktornosti, javnosti in materialne resnice, sankcija pa mora biti zlasti pri strankah (udeležencih postopka) sorazmerna, zlasti je treba paziti, da sodišče ne bi nedopustno omejilo njihove pravice do izjavljanja v postopku, kar narekuje določeno mero tolerantnosti. Zaradi tega je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti in pretehtati, ali je treba dati večjo prednost načelu procesne discipline in za neoviran potek postopka preprečiti ravnanja, zaradi katerih je oteženo uresničevanje funkcije sodišča, ali morda načelu kontradiktornosti, v skladu s katerim ima stranka pravico sodelovati v postopku in se izjavljati o dokazih.
V obravnavani zadevi je pritožbeno nesporno, da je nasprotna udeleženka medtem, ko je izvedenka psihiatrične stroke podajala ustno izvedeniško mnenje, večkrat zmotila red na naroku s tem, da je izvedenki vpadala v besedo in včasih glasno zamrmrala, čeprav je bila s strani razpravljajočega sodnika že pri prvem takšnem motenju in tudi pri vsakem nadaljnjem motenju opozorjena, naj tega ne počne. Glede na navedeno in upoštevaje, da je bila nasprotna udeleženka pred odstranitvijo z naroka že zaslišana, da je bila na naroku ves čas prisotna njena, po uradni dolžnosti postavljena, odvetnica in upoštevaje, da zakon preložitev naroka predvideva zgolj v primeru odstranitve pooblaščenca stranke (tretji odstavek 304. člena ZPP), ne pa v primeru, če je stranka odstranjena iz sodne dvorane (v takem primeru se po drugem odstavku 304. člena ZPP opravi narok tudi brez njene navzočnosti), sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je udeleženko odstranilo z naroka za daljši čas med ustnim podajanjem izvedenskega mnenja, ker ni bilo več mogoče vzdrževati reda na naroku in učinkovito pripeljati narok do konca, pravilno uporabilo pooblastilo iz 304. člena ZPP in pri tem ustrezno uravnotežilo potrebo po zagotavljanju reda na glavni obravnavi in s tem povezano potrebo po učinkovitem vodenju postopka na eni strani ter strankino pravico do izjave in sodelovanja v postopku na drugi strani.
V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti o pobotu, saj toženka ni podala pobotne izjave, niti ni v postopku uveljavljala procesnega pobota. Ustaljena sodna praksa zahteva jasno in določno pobotno izjavo pri materialnopravnem pobotu ter jasno in določno uveljavitev pobotnega ugovora pri procesnem pobotu. Sam obstoj preplačila ali dejstvo, da dolžnik pri plačilu ni specificiral posameznih računov, ne pomeni pobota. Zato pritožbene navedbe, ki naknadno kvalificirajo preplačilo kot pobotanje, nimajo podlage ne v OZ in ne v institutu procesnega pobota po ZPP.
Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo določila prvega odstavka 41. člena in drugega odstavka 44. člena ZPP, ko je štelo, da vsak od tožbenih zahtevkov, ki se nanaša na odpravo odločb, sprejetih v istem disciplinskem postopku, temelji na povsem drugi pravni in dejanski podlagi, da zato ni mogoče pri določitvi vrednosti spornega predmeta upoštevati njihovega seštevka in da zato za nobenega od vtoževanih (petih) zahtevkov, ki ne presegajo vrednosti 20.000 EUR, ni podana pristojnost okrožnega sodišča.
Ker zadržani zaradi duševne bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju in sta odvzem svobode in prisilno zdravljenje nujno potrebna za zagotovitev varstva njegovih ostalih temeljnih človekovih pravic, je dopustno, da se zadržani zdravi na oddelku pod posebnim nadzorom tudi proti svoji volji na podlagi sklepa sodišča. Temeljno vodilo za tako odločitev je domnevana volja zadržanega, in sicer se domneva, da bi bolnik, če bi bil sam sposoben razsojati, v takšno zdravljenje privolil.
Glede navedb predlagatelja o tem, da je Energetski zakon (EZ-2) drugače določil varovalni in varnostni pas sistemov plinov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pred sprejemom tega zakona na podlagi EZ bil sprejet Pravilnik o tehničnih pogojih za graditev, obratovanje in vzdrževanje plinovodov z delovnim tlakom nad 16 barov ter o pogojih za posege v območjih njihovih varovalnih pasov, ki pozna pas z omejitvijo druge dejavnosti v širini 2,5 metra na vsaki strani plinovoda, merjeno od njegove osi (12. člen), varovalni pas v širini 100 metrov in varnostni pas v širini 5 metrov (3. člen). Ta pravilnik se na podlagi določbe 2. odstavka 186. člena EZ-2 uporablja še naprej do sprejetja predpisa iz 6. odstavka 113. člena EZ-2. Območje varovalnega in varnostnega pasu se ni nič povečalo.
Ker gre v obravnavani zadevi za varstvo pred motenjem posesti, ki pomeni začasno pravno varstvo, morajo biti razlogi za izdajo začasne odredbe še posebej nujni. Pravilo o restriktivnosti izdaje začasnih odredb v primerih, ko je vsebina enaka tožbenemu zahtevku, je v posestnem sporu še aktualnejše, kajti takšen spor je že po samem zakonu treba hitro rešiti.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je toženka predstavila tožnikoma predvsem prednosti kredita v CHF, in sicer, da je tovrsten kredit ugoden (cenejši za 40.000,00 EUR od evrskega kredita) in varen (zaradi stabilnosti valute CHF in možnosti konverzije kredita v primeru morebitnih neugodnih sprememb menjalnega tečaja), zaupanje v sklenitev tovrstnega posla pa je povečala informacija, da imajo tudi zaposleni v banki sklenjene tovrstne kredite. Glede valutnega tveganja pa je toženka seznanila tožnika z obstojem tveganja, ne pa tudi v zadostni meri z njegovim dejanskim obsegom.
V pritožbi izpostavljena pojasnila bančnega referenta o tem, da obstaja možnost bistvenih sprememb menjalnega tečaja, ob siceršnji predstavitvi, ki je dejansko negirala možnosti uresničitve takšne bistvene spremembe (čeprav je ravno v dolgoročnih obdobjih realno pričakovana, le ni je mogoče napovedati), saj je izhajala iz predpostavke, da tudi, če bo prišlo do spremembe menjalnega tečaja, bo le-ta minimalna, zato niso takšna, da bi omogočala zaključek, da bi se tožnika lahko zavedala realnega (celo pričakovanega) in dejanskega obsega valutnega tveganja, kaj šele finančnih posledic.
V postopku zavarovanja z začasno odredbo se presoja, ali je verjetno, da bosta tožnika zneske, ki sta jih že plačala na podlagi kreditne pogodbe, morala vrniti. Pri tem se preplačilo presoja ob predpostavki (verjetnosti), da bo pogodba obveljala za nično, in ne iz predpostavke veljavnosti kreditne pogodbe, kot to izvaja pritožnica. V zvezi s tem je zmotno sklicevanje na prvi odstavek 87. člena OZ glede nadomestila za uporabo denarja.
Določba (prvega odstavka 87. člena OZ) ureja, da mora vsaka stranka, v primeru ničnosti, vrniti tisto, kar je prejela. Tožnika sta prejela določeno količino denarja, ki sta jo dolžna vrniti. Takšno stališče izhaja tudi iz najnovejše sodbe Vrhovnega sodišča RS (II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026), ki je med drugim zapisalo, da je treba kot prejeto (glavnico), ravno v skladu s 87. členom OZ, šteti evrsko protivrednost izposojenega zneska na dan izplačila kredita. Dan izplačila je namreč dan izpolnitve pogodbene obveznosti banke. Gre za korist, ki jo je glede na pogodbeni namen, nakup nepremičnine, za kar je potrebovala evre, tožnica tudi resnično prejela.
Tožničin mož je s hipotekarno obremenitvijo skupne nepremičnine brez soglasja tožnice sicer ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 69. člena DZ. Vendar sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavlja, da tožnica kljub temu, da je vedela, da sporna nepremičnina predstavlja njuno skupno premoženje, ni ravnala skrbno, saj ni poskrbela, da bi bila njena, na originarni način pridobljena lastninska pravica, tudi vpisana v zemljiško knjigo. V tem primeru bi bila zaradi publicitetnega učinka vpisa varovana, saj so vpisani podatki javni in vsakomur znani (prvi odstavek 1. člena ZZK-1).
Izvedensko mnenje ni rezultat presoje ene same listine, temveč strokovne ocene vseh relevantnih urbanističnih okoliščin in dokumentacije. Pritožnik takšne celovite strokovne presoje ne more uspešno omajati zgolj s svojo drugačno razlago posameznih dokumentov.
Pritožnik bi moral konkretizirano zatrjevati in izkazati okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je v letu 1968 pridobljena pravica uporabe - kljub poznejši izgradnji soseske, prostorski opredelitvi spornih zemljišč kot parkirnih površin ter njihovemu dejanskemu funkcioniranju kot del skupnega parkirišča - ostala njegova pravica vse do 25. 7. 1997, oziroma izkazati drugo pravno podlago, zaradi katere je sam pozneje veljavno pridobil lastninsko pravico v smislu tretjega odstavka 44. člena ZVEtL-1.
V konkretnem primeru ne gre "le" za konflikten odnos med bivšima partnerjema, h kateremu bi enakovredno prispevala tudi predlagateljica sama. Gre za neposredne grožnje nasprotnega udeleženca s fizičnim nasiljem pred predlagateljičinim domom, ki ga je v preteklosti nad predlagateljico že realiziral. Ni zatrjevano (še manj izkazano), da bi k temu konfliktu predlagateljica karkoli enakovredno prispevala.
Za podaljšanje ukrepov po ZPND ni nujno, da je bilo med njihovim trajanjem storjeno novo nasilno dejanje; odločilno je, ali okoliščine ob odločanju omogočajo sklep, da je nevarnost ponovitve nasilja prenehala oziroma da je bilo dosedanje obdobje ukrepov zadostno za zaščito žrtve. Podaljšanje ukrepov je utemeljeno, če glede na pretekla nasilna ravnanja, odnos povzročitelja do teh ravnanj in druge konkretne okoliščine še vedno obstaja verjetnost njihove ponovitve, pri čemer mora biti podaljšani ukrep sorazmeren z varstvom žrtve.
Varstvo premoženjskih in dednopravnih interesov je treba uveljavljati z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa z neposredno komunikacijo ali ravnanji, ki pri drugi osebi povzročajo strah, stres ali stisko. Postopek po ZPND ne sme postati morebitno sredstvo za varstvo predlagateljičinega položaja dedinje v zapuščinskem postopku. Preraščanje ukrepa v trajni ukrep pa lahko prepreči nasprotna udeleženka sama s popolnim upoštevanjem podaljšane prepovedi.
Pritožba določno ne izpodbija podrobno obrazloženih ugotovitev in argumentov sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo navedbe tožnice, da ji je izbris iz registra stalnega prebivalstva povzročil številne nevšečnosti, težave in obremenitve, ki so vzrok za njene duševne bolečine in strah. Pri uveljavljanju zmotne ugotovitve dejanskega stanja bi morala tožnica v pritožbi ne le navesti dejstvo, ki naj bi bilo zmotno ugotovljeno, ampak tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo zmotno ugotovljeno. Brez opredelitve vzroka napačne ugotovitve določenega pravno pomembnega dejstva, ni pritožbenega preizkusa pravilnosti dejanskega stanja.
Preživninva se skladno s 196. členom DZ določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Če sodišče preživnino določi od poznejšega datuma, mora odstop od navedene zakonske določbe ustrezno obrazložiti.
Po petem odstavku 70. člena SPZ sta glede prevzemne prednosti solastnika pomembna še kriterija dosedanjega načina rabe stvari in potreb posameznega solastnika. Glede slednjega je sodišče pravilno ugotovilo, da je položaj udeležencev izenačen, saj nihče od njiju posameznega dela ne potrebuje nujno za reševanje stanovanjskega vprašanja, čemur je posamezni del v etažni lastnini primarno namenjen. Zato je v zadevi ključno, kakšna je bila dosedanja dejanska raba stvari in s tem povezana potreba solastnikov po ohranitvi lastniškega položaja.
Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bistveno za odločitev v konkretnem primeru razumevanje posledic sklenitve pravnega posla tožnika v trenutku sklenitve predmetne Kreditne pogodbe. Ničnost je namreč posledica pomanjkanja enega ali več konstitutivnih elementov pogodbe, pri čemer gre za pomanjkljivosti, ki zadenejo samo strukturo pogodbe, brez katerih pogodba ne more imeti pravnih učinkov. Gre torej za negacijo pravnega posla od začetka (ab initio), zato so za ugotavljanje ničnosti pomembne le tiste okoliščine, ki so obstajale v trenutku nastanka pravnega posla in ne kasneje.
Sodišče prve stopnje je pravni interes tožnika za ugotovitveno tožbo utemeljilo na dejstvu, da zoper tožnika teče izvršba zaradi izterjatve tistega, kar je tožnik prejel na podlagi Kreditne pogodbe od prvo tožene stranke. Tem razlogom v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in jih drugo tožena stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na dejstvo, da je bila Kreditna pogodba že v letu 2009 odpovedana s strani prvo tožene stranke, ker tožnik kredita ni vračal.
Pravni interes za vsebinsko presojo ugovora ima tisti, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Z odločitvijo bi se njegov pravni položaj glede konkretnega zahtevka izboljšal. V predmetni zadevi pa začasna odredba ne velja več in z zahtevano vsebinsko odločitvijo o ugovoru se položaj nasprotnih udeležencev ne more v ničemer spremeniti. Tudi pritožbeno zavzemanje za vsebinsko obravnavo ugovora iz preventivnih razlogov in zaradi (morebitnih) drugih postopkov (odškodninski postopki), pravni interes ni izkazan. Ta se namreč presoja v konkretni zadevi.
Ukrep omejitve starševske skrbi je namenjen pomoči staršema, da družina uspešno zaživi skupaj in preseže okoliščine, ki so botrovale odvzemu. Sodišče je pri presoji nujnosti izrečenega ukrepa izhajalo iz ugotovitev o težavah, s katerimi sta se starša soočala v preteklosti, pri čemer so te v izpodbijanem sklepu ustrezno predstavljene. Gre za okoliščine, ki jih ni mogoče odpraviti hitro in ki jasno kažejo na potrebo po strokovni pomoči, da bi starša okrepila svoje starševske kompetence ter izboljšala partnerski odnos. Prav vsebina pritožbe dodatno utrjuje prepričanje sodišča, da je - kljub očitnemu napredku staršev, zaradi katerega je bil otrok vrnjen v njuno oskrbo - še vedno potrebna razmeroma blaga omejitev starševske skrbi.