Nihče od prisotnih ni imel dvoma v izraženo voljo osebe, prav tako ne v mnenje izvedenke. Tega dvoma ne vzbudijo niti pritožbena navajanja. Če je imel odvetnik kakršnekoli pomisleke (pa jih glede na zapisnik ni imel, nasprotno tudi ne zatrjuje), bi lahko na naroku terjal dodatna pojasnila, postavil osebi in izvedenki določena vprašanja, pa jih ni. Nenazadnje je to njegova naloga po ZDZdr, prisotnost odvetnika na naroku ni sama sebi namen. Ker izvedenka k dodatnemu pojasnjevanju njenih metod na naroku ni bila pozvana, jih ni podala in v dani situaciji (ko ni bilo nobenega dvoma v izraženo soglasje osebe in v mnenje izvedenke), upoštevajoč tudi hitrost in nujnost postopka, tega niti ni bila dolžna.
Zavarovalnica je trdila in s pričami in policijskim zapisnikom dokazala, da je toženec zavestno in hote zapustil kraj dogodka. Toženec s svojim zaslišanjem ni uspel prepričati sodišča, da zaradi posledic prometne nezgode ni zmogel zavestno oblikovati svoje volje za pobeg.
Ne drži pritožbeno naziranje, da sta prvi in drugi toženec enotna sospornika. Res gre za solidarna dolžnika, vendar pa je ustaljeno stališče sodne prakse in tudi teorije, da solidarni dolžniki (praviloma) niso enotni, temveč navadni sosporniki. To velja tudi v motenjskih pravdah. Odgovora na tožbo prvega toženca sodišče prve stopnje glede na navedeno pravilno ni upoštevalo.
S posegom v ustavno zagotovljeno avtonomijo posameznika država po sodišču v predpisanem postopku ne le sme, pač pa tudi mora zagotoviti in realno udejaniti varstvo huje prizadetih oseb, h kateremu jo zavezuje drugi odstavek 52. člena Ustave RS. V primerih, ko bolnik zaradi narave bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o (zanj potrebnem) zdravljenju, njegovo odločitev nadomesti država/sodišče. Pri tej odločitvi je temeljno vodilo domnevana volja bolnika, in sicer, da bi bolnik, če bi bil sam (še) sposoben razsojati, verjetno privolil v takšno zdravljenje. Ugotovljene dejanske okoliščine v konkretni zadevi narekujejo takšno reakcijo sodišča, kot jo vsebuje izpodbijani sklep.
Ugotovitvam sodišča in mnenju izvedenke postavljeni odvetnik na naroku ni ne nasprotoval ne zahteval dodatnih pojasnil, kar bi bil dolžan storiti, če je v njihovo pravilnost (soočen s podatki iz medicinske dokumentacije in po neposrednem stiku z zadržano) dvomil, da bi se prav zaradi spoštovanja dostojanstva zadržane in upoštevaje nujno naravo postopka vsi (glede na pritožbeni zapis že tedaj evidentni) pomisleki v pravilnost ugotovitev sodišča in mnenja izvedenke razčistili.
Odstranitev in zamenjava valute bi v konkretnem primeru pomenila spremembo vsebine tega pogoja, posegla bi v njegovo bistvo. Sporna Kreditna pogodba pa, glede na vse navedeno, brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli v CHF ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo v kredit v drugi valuti (EUR ali kakšni drugi). Pogodba brez ničnega določila po presoji pritožbenega sodišča tako ne more ostati v veljavi, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno jedro in spremenilo njene bistvene elemente.
Če je kondikcijski zahtevek posledica nične pogodbe, je izhodišče za tek zastaralnega roka trenutek, ko je pogodbena stranka nične pogodbe tisto, kar zahteva sedaj nazaj (denar), plačala. To je namreč trenutek, ko so se stekli pogoji po 190. členu OZ.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo pretirano in neživljenjsko, če bi od upravljavca plaže zahtevali, da bi s stopnic alge odstranjeval tako pogosto, da te sploh nikoli ne bi bile zdrsljive, in sicer če je nameščena ograja, ki take zdrse lahko dobro prepreči. Taka obveznost poleg namestitve varovalne ograje bi pomenila pretirano breme za upravljavce vseh obalnih površin, ki imajo urejen dostop do morja. Zavrniti je torej treba očitek, da če bi hotel čistil alge, ne bi padel, četudi se ne bi držal za ograjo, ker velja ravno obratno.
Vprašanju otrokovega preživljanja (tudi nujnega) je primarno namenjen postopek, v katerem bo sodišče prve stopnje uredilo razmerja med udeležencema v zvezi z njim.
Za preprečevanje zatrjevanega ekonomskega nasilja (neplačevanje preživnine za otroka) ukrep prepovedi približevanja in navezovanja stikov ni primeren.
Položaj CSD se po ustaljeni sodni praksi približuje položaju, ki ga ima v postopku sodni izvedenec, mnenje CSD pa ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja. Ker je bilo na ta način ugotovljeno, da deklica ni ogrožena, pri čemer gre za vprašanje materialnega prava in ne za dejansko stanje, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo upnikov in dolžnika, ne pomeni procesne kršitve.
Sodišče prve stopnje je dvakrat odločilo o isti stvari - zavrnitvi presežka predlagateljičinega predloga. Situacija je podobna prekoračitvi zahtevka, zato je pritožbeno sodišče drugo zavrnitev razveljavilo.
Predlagateljica je predlogu za prepustitev stanovanja po ZPND priložila izvršljiv notarski zapis, s katerim je prostovoljno sprejela obveznost, da se bo do 31. 12. 2026 izselila iz spornega stanovanja. Sklep sodišča v postopku po ZPND, s katerim bi predlagateljica pridobila pravico, da v spornem stanovanju biva dlje od navedenega datuma, bi bil v izrecnem nasprotju z izvršljivim notarskim zapisom, torej bi tak ukrep povzročil pravno nedopustno nasprotje med dvema izvršilnima naslovoma, česar sodišče zaradi varovanja načel pravnomočnosti ter zaupanja v pravo ne sme dopustiti.
V primeru nasilja se domneva obrne, tako da velja, da stiki s staršem, ki izvaja nasilje in zato očitno ni primerno opremljen s starševskimi veščinami, niso v korist otroka. Stališče izhaja iz prvenstvene potrebe po varnosti pred nasilnimi dejanji in posledicami doživetega nasilja. Stiki niso v otrokovo korist niti tedaj, kadar je otrok npr. "le" priča nasilja nad materjo, še toliko manj pa v primeru, da je sam neposredna žrtev nasilnega ravnanja. Sodoživljanje družinskega nasilja ogroža otrokovo korist in predstavlja posebno obliko duševne zlorabe (t.j. posebno obliko ustrahovanja) otroka.
Sodišče prve stopnje je v točki 15. obrazložitve pojasnilo, da je smiselno enaka diagnoza bila postavljena že v letu 2018 in je ugotovljena tudi predlogu predlagatelja priloženem izvedenskem mnenju z dne 29. 12. 2025 in njegovi dopolnitvi z dne 2. 4. 2026 (dokaza A1 in A2), zaradi česar sodišče utemeljeno ni imelo razloga, da take diagnoze ne bi sprejelo in upoštevalo mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki ima prav tako medicinsko znanje.
Sodni izvedenec, pritegnjen v tem sodnem postopku, A. A. je pri nasprotni udeleženki ugotovil duševno (blodnjavo) motnjo, kot sta jo ugotovili tudi sodni izvedenki v izvedenskem mnenju z dne 29. 12. 2025, pridobljenem v nepravdnem postopku N 45/2024, ki je bilo priloženo predlogu predlagatelja (priloge A1 in A2), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo svojo odločitev na podlagi mnenja v tem postopku pritegnjenega sodnega izvedenca A. A.
Pritožba PB P. pa izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je le-to slednjo določilo za obvezno zdravljenje nasprotne udeleženke.
V zvezi s pomislekom iz predloga predlagatelja, da do osebja tamkajšnje bolnišnice nasprotna udeleženka nastopa izrazito paranoidno in bi bilo smiselno pomoč poiskati drugje, pa je sodni izvedenec pojasnil, da bi zaradi narave svoje bolezni v vseh okoljih reagirala enako in to ne bi smelo predstavljati ovire za nadaljnjo obravnavo.
Pri izdaji začasne odredbe, posebej v primerih vsakršnega suma spolne zlorabe, je treba postopati hitro, zato se včasih ne izvajajo zamudni, predvsem personalni dokazi. Prav tako je res, da je mnenje CSD v družinskih postopkih pomembno in da se po svoji tehtnosti ter dokazni moči približuje izvedenskemu mnenju. Vendar pa to ne pomeni, da je lahko standard obrazloženosti odločbe nižji - nižji je zgolj dokazni standard - prav tako ne pomeni, da sodišče sme ali celo mora nekritično slediti mnenju oziroma predlogu CSD.
Predmet odločanja o ugovoru zoper sklep o ukrepih po 19. členu ZPND ni ugotavljanje, ali bi bilo treba sprejete ukrepe podaljšati oz. ali so v času, ko trajajo, še potrebni. ZPND namreč nima določb, ki bi sodišču omogočale, da sprejete ukrepe na ugovor nasprotnega udeleženca skrajša oz., kot je naredilo sodišče v obravnavani zadevi, od določenega dne dalje razveljavi. Poleg tega pa lahko pri odločanju o ugovoru zoper sklep o ukrepih po 19. členu ZPND sodišče upošteva zgolj dejansko stanje ob času vložitve predloga za izrek ukrepov po 19. členu ZPND, saj je bilo to stanje dejstvena podlaga z ugovorom izpodbijanega sklepa.
Prvi odstavek 275. člena ZIZ jasno določa, da izda sodišče na upnikov predlog začasno odredbo tudi, kadar upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, če upnik založi v danem roku znesek, ki ga sodišče določi kot varščino za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe. Razlaga navedene določbe v smeri, da mora upnik izkazati tudi v primeru predlagane varščine verjeten obstoj terjatve in nevarnosti je napačna in je v nasprotju z citiranim zakonskim besedilom.
Za vprašanje pristojnosti je odločilno stanje ob vložitvi predloga (drugi odstavek 17. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) in dejstva, ki so sodišču znana. Kasnejše spremembe se ne upoštevajo.
Teorija in sodna praksa sta že zavzeli stališče, da podaljševanje objektivnih procesnih rokov, določenih v mesecih - med katere sodi tudi rok za vložitev predloga za nadaljevanje mirujočega postopka iz tretjega odstavka 210. člena ZPP - zaradi sodnih počitnic ni skladno z naravo teh rokov.
Zapustnikova vdova v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imela pooblaščenca, sodišče pa je ni opozorilo, da v pritožbenem postopku ne bo več imela možnosti ugovarjati ugotovljenemu obsegu zapuščine in izločati deleža, ki ji pripada na podlagi skupnega premoženja. Zato so v pritožbi na novo zatrjevana dejstva o nepravilno ugotovljenem obsegu zapuščine dopustna.
Obe stranki sta v pritožbenem postopku nanizali okoliščine, ki kažejo na to, da je med njima sporno, ali je toženec na naslovu v A. dejansko prebival. Tožencu mora biti omogočeno dokazovati, da v času vročanja na naslovu, kjer je bila opravljena fikcija vročitve, dejansko ni več prebival. Ker te možnosti toženec še ni imel, je treba zamudno sodbo razveljaviti.
V skladu s 196. členom DZ se preživnina določi v mesečnem znesku za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe oziroma predloga za njeno določitev. Navedeno materialnopravno določbo je sodišče pravilno uporabilo, ko je preživnino določilo od vložitve predloga dalje in jo glede na spremenjene okoliščine odmerilo po posameznih časovnih obdobjih, ob upoštevanju obsega stikov otrok z vsakim od staršev.
Kreditne obveznosti praviloma ne zmanjšujejo preživninskih zmožnosti, saj ima preživninska obveznost prednost pred drugimi obligacijskimi obveznostmi. Le izjemoma je mogoče upoštevati kredit, če gre za obveznost, ki je nujno povezana z zagotavljanjem osnovnih življenjskih potreb zavezanca in zato vpliva na njegovo dejansko preživninsko sposobnost. Načeloma je lahko le stanovanjski kredit, kolikor predstavlja nujen življenjski strošek in ne zgolj povečanja premoženja zavezanca, eden izmed elementov pri presoji materialnih zmožnosti.
Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom ni namenjeno kaznovanju nedovoljenega ravnanja, prisilnemu spreminjanju življenjskega sloga ali nadomeščanju privolitve v zdravljenje, ki bi bilo za osebo koristno ali celo nujno. Če so in dokler so ravnanja osebe posledica odločitev, ki jih sprejema ob ohranjeni sposobnosti razumeti njihov pomen in posledice, pogoji za prisilno zdravljenje niso podani, četudi so te odločitve in ravnanja nepremišljeni, tvegani, za osebo škodljivi in za druge ogrožajoči. Spreminjanju, odvračanju in preprečevanju takšnih odločitev in ravnanj so namenjene druge oblike pomoči in ukrepanja - bodisi prostovoljne, kot so programi zdravljenja odvisnosti, bodisi prisilne, kadar so za to izpolnjeni pogoji po drugih, na primer kazenskopravnih predpisih.