V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (ni še potekel rok za vložitev pritožb vseh udeležencev postopka), zato izpodbijanega sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je sodišče druge stopnje odločilo le o pritožbi nasprotnega udeleženca, ki jo je vložila odvetnica. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbe vseh udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitnih pritožbah ostalih udeležencev.
Res so bila v sodni praksi (in tudi teoriji) zavzeta stališča, da v zapuščinskem postopku ni predvidena izdaja delnega sklepa o dedovanju, vendar je po drugi strani mogoče zaslediti tudi argumente, ki izdaji delnega sklepa o dedovanju kategorično ne nasprotujejo. Ali je v zapuščinskem postopku mogoče (in smotrno) izdati delni sklep o dedovanju, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Takšni primeri so sicer izjemno redki, vendar to po mnenju pritožbenega sodišča ni povsem izključeno.
V pritožbenem postopku niso sporne s strani sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do delovne nesreče in poškodbe tožnika. Prav tako ni sporno, da zavarovanec toženke z neurejeno razsvetljavo in odkritimi jaški za servisiranje vozil ni poskrbel za varno delovno okolje in je zato odgovoren za škodo nastalo tožniku. Sporno je le vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka in če, v kakšni višini.
Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.
Dejstvo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, da sporno zemljišče poleg betoniranega dvorišča obsega tudi ozek pas zelenice, kaže na njegovo dobrovernost in ne na nedobrovernost.
Pritožbene navedbe, da v Ljubljani tečejo vsebinsko in pravno samostojni postopki, ne morejo omajati pravilnosti izpodbijanega sklepa. Odločilno je, da se predlagani začasni ukrepi nanašajo na ista družinskopravna razmerja, o katerih koprsko sodišče že odloča v okviru predhodno začetega postopka. Namen pravil o krajevni pristojnosti v postopkih glede otrok je zagotavljanje učinkovitega varstva koristi otroka. Temu namenu pa v okoliščinah konkretnega primera bolj ustreza, da o vseh vprašanjih glede varstva in vzgoje, stikov, preživljanja ter začasnih ukrepih odloča isto sodišče, ki je s spornimi razmerji že seznanjeno in je v zadevi že sprejelo več odločitev. Takšno odločanje zagotavlja pravno varnost, preprečuje možnost nasprotujočih si odločitev ter je skladno z načelom ekonomičnosti postopka.
V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba, za kar gre v obravnavani zadevi, dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).
Pritožba utemeljeno opozarja, da imata oba odškodninska zahtevka različni pravni in dejanski podlagi ter da je objava opravičila zgolj ena izmed možnih oblik zadostitve nepremoženjske škode po OZ, ne pa eden od pravnih naslovov povračila škode. S človekovo pravico do zasebnosti, ki vsebuje tudi pravico do pietete (tj. ugleda in duševne celovitosti pokojnika), pravo ščiti druge pravne dobrine kot s pravico do odškodnine zaradi duševnih bolečin ob izgubi bližnje osebe. Zloraba pravice do svobode izražanja se sankcionira z objavo popravka oziroma opravičila po 178. členu OZ, pri čemer ne gre za avtomatizem morebitnega vzporednega zahtevka za plačilo denarnega zadoščenja. Zaključek sodišča, ki izhaja iz stališča, da sta zahtevka soodvisna (korelativna), oziroma da je zavrženi zahtevek podreden (akcesoren) zahtevku iz postopka III P 511/2025, je zato napačno, tako zaradi različnosti podlag zahtevkov, kot zaradi procesne logike razdruženih postopkov.
Nedokazano je, da je bil tožnik opozorjen na pravno in ekonomsko naravo podrejene obveznice, funkcijo takšnega instrumenta pri krepitvi kapitala banke, finančno poslovanje, kapitalsko ustreznost in bonitetno oceno banke (navedeno bistveno vpliva na varnost njegove naložbe) ali razloge, zaradi katerih je vlagatelj pri takšni naložbi izpostavljen večjemu tveganju.
Drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati nagrade v višini 500 odvetniških točk za odškodninski zahtevek v predpravdnem postopku. Kajti v obravnavani zadevi je predpravdni postopek potekal kot predhodni postopek pred Državnim odvetništvom RS. Glede stroškov predhodnega postopka po ZDOdv velja posebna ureditev iz 36. člena ZDOdv, skladno s katero vsaka stranka nosi svoje stroške predhodnega postopka. Tožnik do nagrade za predpravdni odškodninski zahtevek v obravnavani zadevi torej ni upravičen.
Zavarovancu ni mogoče odvzeti pravice, da v sporu z zavarovalnico izpodbija domnevo, da je nastala škoda posledica vožnje pod vplivom mamil, tudi ko gre za prostovoljno zavarovanje, ne glede na določila splošnih pogojev zavarovanja (pri čemer je dokazno breme na strani tožnika).
Pri presoji pravilnosti odločitve o ugovoru z dne 9. 4. 2025 zoper začasno odredbo z dne 2. 4. 2025 lahko pritožbeno sodišče upošteva zgolj dejansko stanje do vključno 2. 4. 2025, saj je bilo le to stanje dejstvena podlaga (spodnja premisa sodniškega silogizma) z ugovorom izpodbijanega sklepa.
Ogroženost otroka je pravni standard, ki ga je treba napolniti z vsebino v vsakem posameznem primeru, upoštevaje konkretne okoliščine. Bistvo začasne odredbe je zavarovanje, torej preprečevanje nevarnosti, ki je najbolj učinkovito prav takrat, ko grozečo nevarnost odvrne tako, da se grozeča nevarnost sploh ne uresniči. Zato zgolj dejstvo, da v vsem tem obdobju ni bilo na stiku z otrokom nobenega incidenta (kar je lahko tudi posledica tega, da so stiki potekali pod nadzorom), samo po sebi še ne zadošča za utemeljenost predloga za popolno sprostitev stikov.
Pravno naziranje, da je preživnina, določena z začasno odredbo, namenjena zgolj nujnemu preživljanju otroka, je v novejši sodni praksi preseženo.
Ukrep "stiki v prostorih CSD ob prisotnosti strokovne delavke CSD" je praktično v vsem identičen ukrepu stikov pod nadzorom iz 163. člena DZ. Edina razlika, da prisotna delavka CSD o stikih ne bo pisala poročil, ni odločilna.
Dejstvo, da oče ovira delo strokovnjakinje, katere naloga je povezana z ugotavljanjem koristi njegovega otroka, je lahko indic, da ima oče resne starševske pomanjkljivosti in da lahko ogroža otroka, saj takšna neiskrenost lahko implicitno kaže, da oče morda nekaj pomembnega (in zanj neugodnega) prikriva.
Sodišče za dovolitev poravnave ali odreditev drugih ukrepov ne potrebuje nikakršne "odobritve" CSD, temveč mora odločiti samo.
Tožena stranka da povod za tožbo takrat, kadar tožeča stranka na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, ne glede na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija, ni pa nujno, da jo na izpolnitev opomni.
Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je treba pred izdajo končne sodne odločbe dosledno spoštovati načelo kontradiktornosti in še pred njeno izdajo vso procesno gradivo vročiti udeležencem postopka (pravica do informacije), da se lahko o njem izjavijo (pravica do izjave, tudi glede rezultatov dokazovanja); tako mora sodišče postopati celo v primeru, če so dokazi nebistveni (nerelevantni) in se sodišče pri izdaji sodne odločbe nanje sploh ni oprlo. Toliko bolj (a fortiori) je treba listinske dokaze vročiti v odgovor udeležencu postopka, če se sodišče na te dokaze opre. Za tak primer je šlo v obravnavani zadevi.
Kriteriji so določeni eksemplifikativno. To pomeni, da lahko sodišče poleg teh kriterijev, uporabi tudi druga pomembna dejstva, po drugi strani pa sodišče tudi ni dolžno prav v vsakem primeru uporabiti vseh kriterijev, ki so primeroma našteti v prvem odstavku tega člena. Vendar pa mora biti namembnost zemljišča stavbi utemeljena tako z urbanističnega (1. in 4. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) kot tudi z dejanskega vidika (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Slednjega torej ni mogoče povsem zanemariti.
Ker je odločitev iz plačilnega naloga o odmeri sodne takse pravnomočna, se ugovorna razloga, da taksna obveznost ni nastala oziroma, da je sodišče takso napačno odmerilo, ne moreta uspešno uveljavljati.
Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oz. izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, pravnega interesa za pritožbo nima. Dedinja za obravnavano pritožbo nima pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja z vsebinsko odločitvijo v tej zadevi ne more več izboljšati, saj vprašanje, kdo naj bi bili dediči po zapustnikovem pokojnem bratu, ne posega v njen dedni položaj in dedni delež.
Toženec je več prispeval v skupno premoženje v obliki večjih tekočih prihodkov od dela in z vložkom svojih predhodnih prihrankov v opremo za stanovanje, medtem ko je toženka več prispevala v obliki vložka svojega posebnega premoženja v skupno premoženje (s kupnino od prodanega stanovanja in še prej z omogočanjem brezplačnega bivanja v družini v stanovanju); pri skrbi za otroke in družino (gospodinjstvo) ter pomoči širše družine pa med pravdnima strankama ni prihajalo do upoštevnih razlik. Da bi se osnovno zakonsko izhodišče glede enakosti deležev na skupnem premoženju lahko prevesilo v prid enemu ali drugemu zakoncu, bi moralo biti ugotovljeno večje nesorazmerje med njunim prispevanjem v času trajanja življenjske skupnosti.
Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za plačilo uporabnine pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno je ugotovilo, da toženec tožnice ni fizično odstranil iz skupne hiše ali ji fizično preprečil njene uporabe, temveč se je tožnica odselila sama. Odnos med pravdnima strankama je bil v zadnjega pol leta sicer res napet in konflikten, vendar pa tožnica ni izkazala, da bi se bila zaradi tega prisiljena izseliti. Prav tako tožnica ni dokazala, da bi ji toženec po njenem odhodu s svojimi ravnanji onemogočil ali bistveno otežil uporabo skupne hiše.
Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da četudi gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom in se upravičenost do nagrade izvršitelja oporoke presoja po kanadskem pravu, to velja zgolj za materialnopravna vprašanja, ne pa za procesna vprašanja. Slednja se zmeraj presoja po procesnih pravilih sodišča, pred katerim teče postopek (lex fori). To pomeni, da se po pravilih procesnega prava sodišča, pred katerim teče postopek, presoja tudi obstoj procesnih predpostavk, ki morajo oziroma ne smejo biti podane za vsebinsko obravnavo tožbe.
Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 zavzelo stališče, da je izvršilno sodišče vezano (zgolj) na jezikovno razlago sodne poravnave iz prvega odstavka 82. člena OZ in besedila sodne poravnave ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave iz drugega odstavka 82. člena OZ. Poudarilo je, da v fazi dovolitve izvršbe velja načelo stroge formalne legalitete, to načelo pa zapoveduje vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in ne dopušča dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (kar bi lahko vodilo k drugačnim ugotovitvam dejanskega stanja). Pri iskanju skupnega namena pogodbenikov po drugem odstavku 82. člena OZ pa gre za dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Če bi dejstva, pomembna za namensko razlago sodne poravnave po 82. členu OZ (ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov) ugotavljali v izvršilnem postopku z dodatnimi dokazi (npr. z zaslišanjem strank in prič), bi lahko posegli v vsebino same terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom. Takšno postopanje pa je v nasprotju z načelom formalne legalitete in v izvršbi ni dopustno.
Res je, da se citirani sklep Vrhovnega sodišča nanaša na izvršilno zadevo, v obravnavanem primeru pa gre za pravdno zadevo. Vendar sta položaja v bistvenem primerljiva, in sicer ne le zaradi tega, ker se oba nanašata na vprašanje, kako sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v enem sodnem postopku, razlagati v drugem sodnem postopku, temveč ker imata tudi skupni vrednotni temelj (tertium comparationis). V takih primerih iz načela enakosti izhaja zahteva, da v bistvenem enake zadeve enako obravnavamo, kar v predmetni zadevi pomeni, da je treba po analogiji uporabiti stališča, sprejeta v sklepu VSRS II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022.
Ta skupni vrednotni temelj je vezanost sodišča in strank na pravnomočno sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, kar zagotavlja pravno varnost, stabilnost pravnih razmerij in prinaša pravni mir.1 Vezanost na pravnomočno sodno odločbo ali sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) je namreč skupna značilnost tako načela formalne legalitete, na katero se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021, kakor tudi načela pravnomočnosti, ki pride v poštev v obravnavani zadevi. Kajti po ustaljenem stališču v slovenski pravni teoriji in sodni praksi ne le sodna odločba, temveč tudi sodna poravnava postane pravnomočna, ker je učinek sodne poravnave (res transacta) izenačen z učinkom pravnomočne sodbe (res iudicata).
Zato niti v izvršilnem postopku niti v novi pravdi ni dopustno ponovno presojati, ali je bilo v pravnomočno razsojeni zadevi pravilno razsojeno, t.j. ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (ne bis in idem), sodišče (tako izvršilno kakor tudi pravdno) pa je na vsebino pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave vezano. Načelo stroge formalne legalitete, na katerega se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021 in načelo pravnomočnosti (res iudicata), ki pride v poštev v obravnavani zadevi, sta torej dve plati iste medalje in sta neločljivo povezani, saj je načelo stroge formalne legalitete v izvršbi zgolj neposredna posledica upoštevanja načela pravnomočnosti.
Sodišče je odločitev o postavitvi nasprotnega udeleženca pod delno skrbništvo sprejelo na podlagi konsistentne, jasne in razumsko utemeljene dokazne ocene ter skladnih ugotovitev izvedenca psihiatra in kliničnega psihologa, ki sta z uporabo različnih strokovnih metod ugotovila, da nasprotni udeleženec zaradi paranoidne osebnostne motnje ni sposoben razsojanja in samostojnega varovanja svojih pravic in koristi v sodnih, upravnih in drugih uradnih postopkih. Ker so njegove pravice in koristi v teh postopkih zaradi navedene nezmožnosti resno ogrožene, njegova nezmožnost pa je trajna, popolna in vseobsegajoča ter drugi milejši ukrepi ne zadoščajo, je utemeljena odločitev sodišča prve stopnje o postavitvi pod delno skrbništvo za zastopanje v teh postopkih.