Sodišče zavrne predlog pravne osebe za ureditveno začasno odredbo z izselitvijo iz hiše, če tožnik težko nadomestljivo škodo utemeljuje s trditvami (i) o "čezmerni obrabi pohištva", ker hišo uporablja večje število oseb; (ii) o neurejeni okolici hiše in možnosti zamrznitve cevi namakalnega sistema in (iii) z domnevo, da se v hiši odvija prostitucija, ki ni verjetno izkazana.
Za prisiljenje nasprotnega udeleženca v zdravljenje v DZ ni podlage.
Odmera odškodnine zato ne more odraziti le individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, kateri zavod je najprimernejši, oprlo tudi na izvedensko mnenje izvedenca A. A. , ki kot odločujoče ni štel zgolj dejstvo, koliko oseb čaka na posamezni zavod, ampak tudi urejenost zavoda, žensko okolje, zmanjšana možnost, da se nasprotna udeleženka neprimerno izpostavlja in postane žrtev. Tako je sodišče prve stopnje pravilno pri odločitvi za namestitev nasprotne udeleženke prav v SVZ X. upoštevalo ne le zmožnosti posameznih zavodov ampak tudi ostale okoliščine, ki so odločujoče za ustrezno namestitev nasprotne udeleženke glede na njene potrebe.
V posledici vseh najemnikovih del se je vrednost nepremičnine povečala za toliko, kolikor bi moral najemnik plačati za najemnino, če mu nepremičnina ne bi bila oddana brezplačno. O zatrjevani neupravičeni pridobitvi ni moč govoriti, ker ni izkazano ne prikrajšanje tožnika ne obogatitev toženke.
Predlog za sodno ureditev meje mora biti dovolj konkretiziran, da omogoča opredelitev spornega mejnega prostora in presojo kriterijev iz 77. člena SPZ po zakonskem vrstnem redu. Če predlagatelj ne zatrjuje niti približnega poteka sporne meje, sodišče predloga ne more vsebinsko obravnavati, saj ne more samo ugotavljati, katera meja je sporna, ali nadomeščati manjkajočih trditev predlagatelja.
Izvrševanje skupnega varstva in vzgoje v rezidenčni obliki za razliko od varstva in vzgoje zgolj enega starša predvsem briše občutek staršev, da so otroka izgubili s tem, da je bil zaupan drugemu staršu, krepi občutek starševske skrbi in s tem povezane odgovornosti za otroka pri obeh starših in spodbuja oba starša k ukvarjanju z otrokom.
Toženec je več prispeval v skupno premoženje v obliki večjih tekočih prihodkov od dela in z vložkom svojih predhodnih prihrankov v opremo za stanovanje, medtem ko je toženka več prispevala v obliki vložka svojega posebnega premoženja v skupno premoženje (s kupnino od prodanega stanovanja in še prej z omogočanjem brezplačnega bivanja v družini v stanovanju); pri skrbi za otroke in družino (gospodinjstvo) ter pomoči širše družine pa med pravdnima strankama ni prihajalo do upoštevnih razlik. Da bi se osnovno zakonsko izhodišče glede enakosti deležev na skupnem premoženju lahko prevesilo v prid enemu ali drugemu zakoncu, bi moralo biti ugotovljeno večje nesorazmerje med njunim prispevanjem v času trajanja življenjske skupnosti.
Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za plačilo uporabnine pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno je ugotovilo, da toženec tožnice ni fizično odstranil iz skupne hiše ali ji fizično preprečil njene uporabe, temveč se je tožnica odselila sama. Odnos med pravdnima strankama je bil v zadnjega pol leta sicer res napet in konflikten, vendar pa tožnica ni izkazala, da bi se bila zaradi tega prisiljena izseliti. Prav tako tožnica ni dokazala, da bi ji toženec po njenem odhodu s svojimi ravnanji onemogočil ali bistveno otežil uporabo skupne hiše.
Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oz. izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, pravnega interesa za pritožbo nima. Dedinja za obravnavano pritožbo nima pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja z vsebinsko odločitvijo v tej zadevi ne more več izboljšati, saj vprašanje, kdo naj bi bili dediči po zapustnikovem pokojnem bratu, ne posega v njen dedni položaj in dedni delež.
Tako je nesporno, da je toženka ob vložitvi predloga za izvršbo bila v zamudi s plačilom terjatve, saj sama v pritožbi navaja, da je tožnika že 6. 11. 2024 obvestila o dejstvu, da mu bo terjatev poravnala, vendar tega vse do vložitve predloga za izvršbo ni storila. Takoj, ko je terjatev poravnala pa je tožnik tožbo umaknil, zato je upravičen do stroškov postopka, kot mu jih je priznalo sodišče prve stopnje.
Če se je toženka v imenu A. A. odrekla uveljavljanju njegovih pravic do denarnih prejemkov iz naslova invalidnosti, bremena te svoje odločitve ne more prevaliti (tudi še) na drugega preživninskega zavezanca - tožnika, temveč je pravično, da ga nosi sama. Pravilno je torej, da se pri ugotovitvi višine tožnikove preživninske obveznosti za A. A. tudi za obdobje po 1. 1. 2019 (enako kot za obdobje pred tem, ko je veljal ZDVDTP) upošteva denarna prejemka iz naslova invalidnosti (nadomestilo za invalidnost ter dodatek za pomoč in postrežbo), četudi ju A. A. (tudi v tem obdobju) dejansko ni prejemal.
Nevarna žival, ki povzroči škodo, je lahko tudi domača žival, vendar le če so njene lastnosti takšne, da je očitno, da običajno nadzorstvo ne zadostuje za zagotovitev ustrezne varnosti ljudi in premoženja.
VSRS je poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.
Banka je upravičena zadržati le takšen znesek, kot ga je dala potrošniku na podlagi sklenjene kreditne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora toženka tožniku vrniti preplačilo glavnice v znesku 23.100,93 EUR (točka V. izreka). Ker toženka ni upravičena zadržati tega zneska, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je v točki III. izreka ugotovilo, da v pobot uveljavljanja terjatev toženke v višini 23.100,93 EUR ne obstoji, saj glede na obrazloženo ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je položaj toženke bistveno slabši. Takšna odločitev je namreč skladna z načeli učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalnosti, kot ciljem, ki jim sledi Direktiva 93/13.
Kot je zavzelo stališče VSRS v sodbi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.
Prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja je smotrna zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj izvajanje dokazov ne bo podvojeno, pa tudi z vidika preprečevanja morebitnih nasprotujočih odločitev sodišča o istem vprašanju, s čimer se varuje pravna varnost. Še bolje bo tem načelom zadoščeno, če bo sodišče prve stopnje postopka združilo.
Celoten dokazni sklop je tisti, ki tudi pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je sobivanje pravdnih strank v istem stanovanju nemogoče in nevzdržno ter da je ob tehtanju kolidirajočih pravic treba dati prednost tožnikovima pravicama do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.
Razmerje med uporabnikom in distribucijskim operaterjem je javnopravno razmerje med izvajalcem javne službe in uporabnikom storitve. Ker tožba na plačilo zneska 73.727,16 EUR temelji na zatrjevanjih o neupravičenem odjemu električne energije, gre torej za institut javnega prava po posebnih določbah SONDSEE.
Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da četudi gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom in se upravičenost do nagrade izvršitelja oporoke presoja po kanadskem pravu, to velja zgolj za materialnopravna vprašanja, ne pa za procesna vprašanja. Slednja se zmeraj presoja po procesnih pravilih sodišča, pred katerim teče postopek (lex fori). To pomeni, da se po pravilih procesnega prava sodišča, pred katerim teče postopek, presoja tudi obstoj procesnih predpostavk, ki morajo oziroma ne smejo biti podane za vsebinsko obravnavo tožbe.
Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 zavzelo stališče, da je izvršilno sodišče vezano (zgolj) na jezikovno razlago sodne poravnave iz prvega odstavka 82. člena OZ in besedila sodne poravnave ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave iz drugega odstavka 82. člena OZ. Poudarilo je, da v fazi dovolitve izvršbe velja načelo stroge formalne legalitete, to načelo pa zapoveduje vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in ne dopušča dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (kar bi lahko vodilo k drugačnim ugotovitvam dejanskega stanja). Pri iskanju skupnega namena pogodbenikov po drugem odstavku 82. člena OZ pa gre za dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Če bi dejstva, pomembna za namensko razlago sodne poravnave po 82. členu OZ (ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov) ugotavljali v izvršilnem postopku z dodatnimi dokazi (npr. z zaslišanjem strank in prič), bi lahko posegli v vsebino same terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom. Takšno postopanje pa je v nasprotju z načelom formalne legalitete in v izvršbi ni dopustno.
Res je, da se citirani sklep Vrhovnega sodišča nanaša na izvršilno zadevo, v obravnavanem primeru pa gre za pravdno zadevo. Vendar sta položaja v bistvenem primerljiva, in sicer ne le zaradi tega, ker se oba nanašata na vprašanje, kako sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v enem sodnem postopku, razlagati v drugem sodnem postopku, temveč ker imata tudi skupni vrednotni temelj (tertium comparationis). V takih primerih iz načela enakosti izhaja zahteva, da v bistvenem enake zadeve enako obravnavamo, kar v predmetni zadevi pomeni, da je treba po analogiji uporabiti stališča, sprejeta v sklepu VSRS II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022.
Ta skupni vrednotni temelj je vezanost sodišča in strank na pravnomočno sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, kar zagotavlja pravno varnost, stabilnost pravnih razmerij in prinaša pravni mir.1 Vezanost na pravnomočno sodno odločbo ali sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) je namreč skupna značilnost tako načela formalne legalitete, na katero se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021, kakor tudi načela pravnomočnosti, ki pride v poštev v obravnavani zadevi. Kajti po ustaljenem stališču v slovenski pravni teoriji in sodni praksi ne le sodna odločba, temveč tudi sodna poravnava postane pravnomočna, ker je učinek sodne poravnave (res transacta) izenačen z učinkom pravnomočne sodbe (res iudicata).
Zato niti v izvršilnem postopku niti v novi pravdi ni dopustno ponovno presojati, ali je bilo v pravnomočno razsojeni zadevi pravilno razsojeno, t.j. ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (ne bis in idem), sodišče (tako izvršilno kakor tudi pravdno) pa je na vsebino pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave vezano. Načelo stroge formalne legalitete, na katerega se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021 in načelo pravnomočnosti (res iudicata), ki pride v poštev v obravnavani zadevi, sta torej dve plati iste medalje in sta neločljivo povezani, saj je načelo stroge formalne legalitete v izvršbi zgolj neposredna posledica upoštevanja načela pravnomočnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je ugovor predlagatelja, da mu nasprotna udeleženka ne bo sposobna izplačati vrednosti njegovega večjega deleža, neutemeljen. Pri tem se je pravilno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 47/2023, iz katerega jasno izhaja, da pri odločanju o dodelitvi stvari, v obravnavanem primeru osebnega avtomobila, ni mogoče od nasprotne udeleženke, ki je predlagala, da osebni avtomobil pripade njej, zahtevati, da že ob predlogu izkaže, da razpolaga s sredstvi za poplačilo.
Za presojo pravne narave dokumenta so tako pravno relevantne izključno in samo okoliščine, ali je postopek nadzora končan ali ne ter v kateri fazi postopanja in odločanja se dokument nahaja; če je postopek nadzora zaključen in opravljena vsa procesna dejanja, sprejet končen zaključek in priporočila nadzornega odbora, gre po naravi za končen dokument, četudi bi ta imel kakršnekoli (vsebinske ali formalne) pomanjkljivosti. V posledici obrazloženega so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.
Sodišče je odločitev o postavitvi nasprotnega udeleženca pod delno skrbništvo sprejelo na podlagi konsistentne, jasne in razumsko utemeljene dokazne ocene ter skladnih ugotovitev izvedenca psihiatra in kliničnega psihologa, ki sta z uporabo različnih strokovnih metod ugotovila, da nasprotni udeleženec zaradi paranoidne osebnostne motnje ni sposoben razsojanja in samostojnega varovanja svojih pravic in koristi v sodnih, upravnih in drugih uradnih postopkih. Ker so njegove pravice in koristi v teh postopkih zaradi navedene nezmožnosti resno ogrožene, njegova nezmožnost pa je trajna, popolna in vseobsegajoča ter drugi milejši ukrepi ne zadoščajo, je utemeljena odločitev sodišča prve stopnje o postavitvi pod delno skrbništvo za zastopanje v teh postopkih.