redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba sistemizacije - utemeljenost odpovednega razloga - izbira delavca - prepoved diskriminacije
Pritožba zmotno trdi, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo in se ni opredelilo do bistvenih navedb, ki se nanašajo na vsebino dela ukinjenega in na novo sistemiziranega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje se je podrobno opredelilo do vsebine del enega in drugega delovnega mesta. Glede na opis del in nalog ter stopnjo izobrazbe, ki se zahteva za eno in drugo delovno mesto, pa je nato tudi pravilno zaključilo, da gre po vsebini za različni delovni mesti, ter da tožnik zahtevane izobrazbe in delovnih izkušenj za novo sistemizirano delovno mesto nima. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka takoj po podaji odpovedi dejansko razpisala delo, ki ga je opravljal tožnik, le pod drugim nazivom.
ZDR-1 le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov zavezuje delodajalca, da določi presežne delavce na podlagi kriterijev. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev (t. i. individualni odpusti), pa je delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potreboval. Tožena stranka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna. Tožena stranka je že v odpovedi podala razloge o tem, zakaj se je pri izbiri delavca, ki mu bo podala odpoved, odločila za tožnika. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ocenilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku tako ni bila posledica njegovega zdravstvenega stanja, temveč posledica objektivne izbire tožene stranke, ki je odpoved podala tožniku iz razloga, ker je imel pri toženki kot najmlajši najmanj delovne dobe, kar je povsem sprejemljiv izbirni kriterij.
sodba delovnega in socialnega sodišča - sodba delovnega sodišča kot izvršilni naslov - izvršba zoper delodajalca - izterjava neizplačanih plač - obračun davkov in prispevkov - nedenarna terjatev - nenadomestno dejanje - izvršba s prisilitvijo z denarno kaznijo - namen denarne kazni - primerna višina denarne kazni - upnikov pravni interes za izvršbo - aktivna legitimacija delavca - sodna pristojnost - prisilna izvršitev odločbe
Pri terjatvi, s katero upnik zahteva, da dolžnik od prisojenega zneska obračuna in odvede zakonsko predpisane dajatve iz naslova davkov in prispevkov, gre za nenadomestno dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik. Stopnje davkov in prispevkov so jasno določene v kogentni zakonodaji, zato dolžnik ne more uspeti z navedbami, da davki in prispevki niso zneskovno opredeljeni.
Odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, kamor sodi tudi pravica delavca do bruto plače (ta pa zajema tudi davke in prispevke), je v pristojnosti delovnih sodišč, za prisilno izvršitev odločb delovnih sodišč pa so pristojna izvršilna sodišča, ki so po načelu stroge formalne legalitete vezana na izvršilni naslov in ga morajo prisilno izvršiti tako, kot se glasi.
Izvršba za izterjavo nenadomestne nedenarne obveznosti se opravi po 226. členu ZIZ, torej z uporabo posredne prisile z izrekanjem denarnih kazni, s katerimi naj bi se dolžnika prisililo, da izpolni svojo obveznost iz izvršilnega naslova. Drugih načinov izvršbe ZIZ za take terjatve ne predvideva, zato so neutemeljene navedbe, da je izrekanje denarne kazni le skrajni ukrep (ultima ratio), ki pride v poštev šele, če terjatve ni mogoče izterjati z drugimi sredstvi. Namen denarne kazni kljub poimenovanju tega instituta ni kaznovanje dolžnika, pač pa vplivanje na njegovo voljo, da bo upošteval obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, kar pomeni, da je denarna kazen kot izvršilno sredstvo namenjena zagotovitvi spoštovanja sodne odločbe in učinkoviti uresničitvi upnikove pravice do sodnega varstva.
KZ-1 člen 257a, 258. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1,110/1-2. ZJN-3 člen 4, 95.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - utemeljenost odpovednega razloga - oblika krivde - sodna razveza
V zvezi z očitanima kaznivima dejanjema nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 ni podan element ustrezne oblike krivde, tj. naklep. Že zaradi tega je izredna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Notranji revizor je sicer ugotovil, da se mesečni stroški za adaptirane prostore, kjer se čiščenje ni izvajalo, niso ustrezno korigirali in zmanjšali, a je ob tem tožencu predlagal sprejem organizacijskega navodila za natančno definiranje pristojnosti in odgovornosti vseh, ki so odgovorni za izvajanje storitev skladno s pogodbenimi določili. Glede na take ugotovitve notranjega revizorja je pravilen zaključek, da dolžnost preverjanja obsega opravljenih storitev čiščenja ni bila določno prenesena na tožnika. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na tožnikovo seznanjenost z izvedbo adaptacijskih del in potrebno zmanjšanje vrednosti storitve za prostore, v katerih se čiščenje ni izvajalo, saj ob odsotnosti izrecne naložitve te dolžnosti tožniku to na zakonitost izredne odpovedi ne vpliva. Tožnik s svojimi ravnanji in opustitvami dolžne skrbnosti ni povzročil škode ali kako drugače povzročal ali omogočal nezakonite ali nenamenske porabe javnih sredstev. Nastanek škode je pri očitanih kaznivih dejanjih objektivni pogoj kaznivosti.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni samovoljno in samoiniciativno odločal o povišanju cen storitev čiščenja niti o številu zaposlenih pri izvajanju storitve čiščenja, za katere se je upošteval dvig minimalne plače. Med znake kaznivega dejanja se namreč šteje tudi delavčev subjektivni odnos (krivda), ki se v KZ-1 zahteva za storitev določenega kaznivega dejanja. Za obstoj kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 mora biti podana ustrezna stopnja krivde, tj. naklep. Da bi mu bilo mogoče očitati naklep, bi se moral zavedati, da s svojim ravnanjem krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev oziroma nevestno ravna v službi, ter takšno ravnanje tudi hoteti ali opustiti. Tožniku tega ni mogoče očitati, saj se je pred pripravo in parafiranjem dodatkov usklajeval oziroma posvetoval z ostalimi zaposlenimi (in nadrejenimi) in si pridobival ustrezne informacije. Naklepnega ravnanja mu ni mogoče očitati pri potrjevanju računov, saj ta tožnikova obveznost niti ni bila ustrezno konkretizirana. Tožniku glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče očitati niti t. i. eventualnega naklepa, ki pa tudi sicer za kaznivo dejanje iz 257.a členu KZ-1 ne zadostuje.
ZSPJS člen 22e, 24, 24/1, 24/3. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 3, 3/2.
položajni dodatek - povečan obseg dela - policist - notranja organizacijska enota
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da A. skupina policistov, napotena v Republiko Severno Makedonijo, ne predstavlja notranje organizacijske enote glede na Uredbo o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence.
odškodnina za neizkoriščen odmor - policist - mejna kontrola - narava dela
Ker prehodov ni bilo toliko, da bi bili policisti konstantno obremenjeni s kontrolo, ampak so bila tudi daljša obdobja brez prehajanja meje, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko koristil pripadajoči odmor med delovnim časom.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 257a, 258. ZJN-3 člen 4, 95.
razrešitev vodilnega delavca - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - pisna obdolžitev in vabilo na zagovor - reintegracija delavca - sodna razveza
Upoštevajoč opis očitanih kršitev v odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da očitane kršitve nimajo zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 niti oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo v odpovedi, ampak le na dejansko stanje oziroma opis očitanih kršitev, vendar pa glede na opis očitkov v izredni odpovedi, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi ugotavljalo, ali obstajajo elementi kateregakoli drugega kaznivega dejanja.
Razrešitev vodilnega delavca ni formaliziran postopek, zato na zakonitost razrešitve ne vpliva okoliščina, da se tožnica v okviru postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla zagovarjati glede posameznega očitka.
Ne glede na zakonitost razrešitve je bistveno, da je bila tožnica razrešena z vodilnega delovnega mesta in ji je posledično prenehal mandat, zato ta pogodba ne more „oživeti“ tudi, če je razrešitev nezakonita. Razrešen vodilni delavec zato nima reintegracijskega zahtevka, če je razrešitev nezakonita, ampak samo odškodninski zahtevek.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072637
OZ člen 179, 179/1, 179/2.
nesreča pri delu - višina denarne odškodnine - delno poplačilo - glavnica in natekle obresti - odmera nepremoženjske škode - izpad dohodka - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da tožnik s skrčitvijo tožbenega zahtevka ni več zahteval plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 13. 7. 2015 do 31. 8. 2022, oziroma do 21. 10. 2022, in jih zato tudi ni ugotavljalo. Tožnik je namreč v novi glavnici zajel zakonske zamudne obresti za čas od 13. 7. 2015 do 31. 8. 2022, in od 9. 9. 2022 do 21. 10. 2022, ter jih prištel k prvotni glavnici. Sodišče prve stopnje bi moralo razčistiti, kaj od takšnega vtoževanega zneska predstavlja glavnico in kaj obresti, česar pa ni storilo.
plača - dogovor o višjem plačilu - dokaz z zaslišanjem strank
Sodišče prve stopnje je sporno dejstvo – ali je obstajal in kakšen je bil ustni dogovor o dodatni plači tožnika – lahko ugotovilo tudi z zaslišanjem tožnika. Ker je zaslišanje stranke povsem enakovreden dokaz z drugimi dokazi, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik svojih trditev ni uspel dokazati.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072716
OZ člen 147, 150, 964, 965. ZDR-1 člen 34, 35. ZPP člen 195.
nesreča pri delu - obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer - dejanski delodajalec - skupno delovišče - kršitev navodil - navadno sosporništvo
Po pravilni ugotovitvi sodišča je druga toženka pred nezgodo ustrezno obvestila tožnika, da sodelovanje pri nakladanju na prikolico tovornega vozila ne spada med njegove delovne obveznosti. Drugi toženki kot delodajalcu bi sicer lahko očitali neustrezen ali pomanjkljiv nadzor v primerih, če bi se ugotovilo, da se delavci ne držijo ustreznih napotkov delodajalca in te kršijo, kar pa v tem primeru ni bilo ugotovljeno.
Toženki sta navadni sospornici, zato dejanja ali opustitve ene ne koristijo in ne škodujejo drugi (195. člen ZPP), kar pomeni, da pri presoji zahtevka proti prvi toženki ni mogoče upoštevati kakršnihkoli zatrjevanih dejstev s strani druge toženke.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 79, 126, 126/2, 130.
plača - stroški v zvezi z delom - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobrazložena sodba - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - narava terjatve - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne dosega potrebnega standarda obrazloženosti, je nerazumljiva ter tudi sama s seboj v nasprotju. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku za mesec november 2020 prisodilo plačilo v višini 913,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za mesec december 2020 pa plačo v višini 861,17 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako je sodišče izračunalo prisojena zneska in kaj natančno je pri tem upoštevalo oziroma kaj ta zneska dejansko sploh zajemata.
Stroški v zvezi z delom (kot so stroški za prevoz na delo in stroški, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, urejeni v 130. členu ZDR-1) niso sestavni del plače in se tudi po davčnih predpisih obravnavajo drugače kot plača. Terjatev iz teh dveh naslovov tako ni mogoče obravnavati kot enovito celoto, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje.
ZDR-1 člen 7, 7/1, 47, 47/1, 94, 94/3, 108, 108/6, 111, 111/1, 111/1-7, 111/1-8, 111/2, 111/3, 164. ZPP člen 7, 214, 214/1, 214/2. OZ člen 131, 131/1. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina - odškodnina namesto odpovednega roka - odškodninska odgovornost delodajalca - nadlegovanje - pisni opomin - razpravno načelo - nepremoženjska škoda - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust
S tem ko je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni šlo za trpinčenje, ampak nadlegovanje, ni kršilo razpravnega načela (7. člen ZPP). Presoja, ali ravnanja predstavljajo trpinčenje ali nadlegovanje, je pravna in sodišče prve stopnje na navedbe strank ni vezano.
Glede na to, da že sama trajajoča duševna stiska zaradi nadlegovanja (poseg v dostojanstvo delavca oziroma v njegove osebnostne pravice) predstavlja pravno priznano škodo, ne gre za dejstva, za katera bi se zahtevalo strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo.
Način prenehanja delovnega razmerja na pravico do denarnega nadomestila ne vpliva. Za nastanek pravice do denarnega nadomestila se ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja, kot je, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen.
ZDSS-1 člen 34, 34/1. ZPP člen 285, 339, 339/1, 362, 362/2. ZDR-1 člen 126, 127, 130. OZ člen 274, 311, 312, 318.
razlika v plači - dogovor o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja - pogodbeno pravo - nova dejstva in dokazi v ponovljenem postopku - trditveno breme - preiskovalno načelo - pobotni ugovor - vračilo izplačanih stroškov - stroški službenih poti - nepobotljivost terjatev
Vsebine konkretnih pravil, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe ali sporazuma, v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva, v okvir trditvenega bremena strank pa zato spadajo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretna obramba. Toženec v prvem sojenju ugovora zoper tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači ni utemeljeval z določilom, da se je tožnica s podpisom sporazuma odpovedala zapadlim zahtevkom iz naslova prikrajšanja pri plači. Te trditve je brez navedbe opravičljivega razloga za to podal prvič šele v drugem sojenju.
Ključna je presoja, da pogodbeno določilo o vključitvi stroškov prehrane v osnovno plačo nasprotuje kogentnim določbam 126., 127. ter 130. člena ZDR-1 in da so bili v dogovorjeno osnovno plačo nepravilno vračunani tudi stroški za prevoz na delo in od marca 2017 dalje stroški službenih poti.
Terjatve tožnice do toženca predstavljajo bruto zneske plač, ki poleg neto zneskov plač vsebujejo davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve strank niso istovrstne in zato tudi ne pobotljive.
ZObr člen 97e, 97e/2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46. ZDR-1 člen 1, 142, 142/2, 154. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-1. ZJU člen 5, 5/2. ZODPol člen 71.
stalna pripravljenost - uporaba direktive - delovni čas - nacionalna zakonodaja
Le v primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati, se te ure dejanskega dela vštevajo v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Navedena določba ni skladna z določbo Direktive v primeru, če gre za pripravljenost na delo na določenem kraju, kjer je delavec na razpolago delodajalcu. Glede na navedeno, torej vprašanje delovnega časa v času pripravljenosti za delo na določenem kraju, ni le vprašanje Direktive, temveč tudi vprašanje naše zakonodaje. Iz določb ZDR-1 ne izhaja, da pripravljenost na določenem kraju ne predstavlja delovnega časa, saj je mogoče določbo drugega odstavka 142. člena razumeti tako, da tudi pripravljenost na določenem kraju, kjer je delavec na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti, kar v konkretnem primeru pomeni, da je takoj na voljo za opravljanje nalog, predstavlja efektivni delovni čas. V direktnem nasprotju s to določbo in določbo Direktive pa je določba drugega odstavka 97.e člena ZObr, ki izrecno določa, da se pripravljenost za delo ne všteva v delovni čas, v kolikor se nanaša na pripravljenost na določenem kraju. Pri tem je bistveno, da Direktiva o določenih vidikih organizacije delovnega časa predstavlja zaščito delavcev in je prvenstveno namenjena zagotavljanju zadostnega počitka delavcem in ne obsega določanja plačila za delovni čas. Torej, tudi če je določena organizacija opravljanja nujnih, neodložljivih nalog izvzeta iz Direktive in s tem zaščite delavcev v smislu zagotavljanja zadostnih počitkov, še ne pomeni, da opravljanje takega dela ni vrednoteno v višini 100 % urne postavke delavca.
ZDR-1 člen 155. ZObr člen 97, 97/4, 97/5, 97f, 97f/2.
dnevni počitek - sklepčnost tožbe - prekoračitev trditvene podlage - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Podobno kot velja v sporih, ki so se nanašali na tedenski počitek, je treba, da bi bil tožnik do vtoževane odškodnine za premoženjsko škodo oziroma plačila za več opravljeno delo upravičen, ugotoviti, ali je v času pripravljenosti in počitka oziroma v urah, ko bi mu bil zagotovljen dnevi počitek, dejansko opravljal določeno (konkretno) nalogo (in koliko časa jo je opravljal).
ZPP člen 213, 213/2, 286, 286/3, 287, 287/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - utemeljenost odpovednega razloga - zavrnitev dokaznih predlogov
Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da toženka ni mogla ugotoviti prenehanja potrebe po delu tožnika vse do trenutka, dokler ni z vsemi delavkami, za katere je načrtovala, da bodo prevzele njegovo delo, sklenila pogodb o zaposlitvi za delovno mesto nadzornik poslovanja. Formalne sklenitve pogodb o zaposlitvi (do katerih je sicer po navedbah pritožbe prišlo dan po vročitvi odpovedi) namreč niso relevantne za ugotovitev odpovednega razloga, tj. da v posledici prenosa dela na področju zavarovanj preneha potreba po opravljanju dela tožnika na delovnem mestu strokovni koordinator specialist pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Glede na to, da delodajalec po ZDR-1 nima obveznosti preverjanja, ali je mogoče ohraniti zaposlitev delavca, dejstvo, da toženka tožniku v posledici reorganizacije ni ponudila zaposlitve oziroma razporeditve na delovno mesto nadzornik poslovanja, ne more pomeniti, da je bil tak poslovni razlog navidezno ustvarjen.
ZDR-1 člen 156. ZObr člen 97f. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija
Formalna razporeditev tožnika v hitre odzivne sile ni poseg v pravico do tedenskega počitka, saj to pomeni, da bi se moral tožnik, če bi bilo to treba, aktivirati. Tožnik ni znal pojasniti, kdaj so bili dejansko aktivirani za hitro posredovanje, da bi bile te sile aktivirane, pa se med zaslišanjem ni spomnila niti priča. Tako je pravilen zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal, da je bil v okviru hitroodzivnih sil aktiviran in s tem opravljal delo.
Sama dosegljivost na telefon na dela prost dan ne pomeni, da je bil tožniku, če ni bil klican in ni opravljal nobenih nalog, iz tega razloga kršen tedenski počitek.
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
stalna pripravljenost za delo - uporaba direktive - delovni čas - vojaška oseba - varovanje državne meje - vojaška operacija - usposabljanje
Toženka ni uspela dokazati izjeme, ki bi naloge v zvezi s stražo ter varovanjem državne meje izključila s področja uporabe Direktive. Niti straža niti varovanje državne meje nista bili dejavnosti, ki bi potekali v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč sta predstavljali redno dejavnost Slovenske vojske; nista se izvajali v izrednih okoliščinah niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč sta bili načrtovani v naprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti.
V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uporabiti določb 97.č) in 97.e) člena ZObr ter 46. člena KPJS, saj iz njih v bistvenem izhaja, da se ne glede na konkretne okoliščine, pripravljenost na delo ne všteva v delovni čas. Ker pa celoten kontekst obravnavane zadeve terja, da se ta čas (ne glede na dejansko opravljanje dela) opredeli za delovni čas, kot ga pojmuje pravo EU, se je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno oprlo neposredno na določbe Direktive.
ZPP člen 180, 180/3, 184, 184/3, 236a, 236a/6, 286, 286a. ZDR-1 člen 156, 156/1. ZObr člen 97f, 97f/2.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija
Četudi sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo, koliko ur dela je zahtevala posamezna naloga, to ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih.
ZDR-1 člen 36, 36/1, 85, 85/1, 85/2, 88, 88/2, 88/5, 200, 200/3. ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 144, 144/1, 155, 155/1. Pravilnik o prirejanju posebnih iger na srečo v igralnih salonih (2007) člen 38, 38/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - izvršljivost izreka - pravočasnost tožbe - vročitev odpovedi - vročitev pisnega opozorila - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pritožbeno sodišče podanim razlogom glede vročitve pisnega opozorila (in prvega vabila na zagovor) v celoti pritrjuje kot pritrjuje pravilno presoji, da je, ker pisno opozorilo ni bilo vročeno 14. 6. 2022, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri toženka tožniku očita kršitev z dne 15. 6. 2022, nezakonita že iz razloga, ker ni šlo za (novo) kršitev, storjeno po vročenem pisnem opozorilu.
Tožnik si je pooblaščenca izbral v kraju prebivališča, kar pomeni, da so stroški, povezani z njegovim pristopom na naroke za glavno obravnavo, potrebni stroški in bi jih sodišče prve stopnje tožniku moralo priznati.
ZDR-1 člen 156. ZObr člen 46, 97f, 98c. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 9, 9/1, 9/1-3, 9/2, 9/3. ZSPJS člen 3, 3/1.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - dodatek za nevarne naloge - vojak - misija - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za ves dan tedenskega počitka, če ni 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti. Glede na novejšo sodno prakso je pripadnik Slovenske vojske na mednarodni misiji upravičen do plačila za ure več opravljenega dela v času, ko bi moral biti zaradi izrabe dneva tedenskega počitka po evidencah prost (premoženjska škoda).