pravočasnost vložitve tožbe - sprememba delodajalca - stečaj delodajalca - zahteva za odpravo kršitve - evidentiranje prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu prenosniku - prevzemnik
Delavec ima tudi v zvezi z uveljavljanjem pravic v primeru spremembe delodajalca možnost uveljavljati svoje pravice pri delodajalcu prevzemniku v skladu s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 v času, ko je še v delovnem razmerju pri delodajalcu prenosniku.
Predlog lahko vloži tudi skupina delavcev, ki ni stranka kolektivne pogodbe, ob dodatnem pogoju, da zanjo velja kolektivna pogodba in če izkaže, da upravičeno uveljavlja skupinski interes. Zakon ne določa posebnih zahtev, ki bi jih morala izpolnjevati skupina delavcev. Zato je v tem pogledu pomembno, da gre za skupino delavcev, torej ne za enega samega delavca. Zakon ne zahteva, da bi bila skupina reprezentativna ali da bi morala morala imeti najmanjše število članov.
Tudi upravičenega skupinskega interesa zakon posebej ne opredeli, je pa jasno, da je ta interes pravni interes, torej v zvezi s tem, da kolektivna pogodba neposredno posega v pravice ali pravni položaj skupine kot predlagatelja, zaradi česar ta skupina upravičeno zahteva ugotovitev neskladnosti KPPO z zakoni in panožno kolektivno pogodbo. Ta opredelitev izključuje uveljavljanje nekih drugih interesov, ki niso pravni (npr. le ekonomski, poslovni, dejanski, moralni itd.). Zakon govori o „upravičenem uveljavljanju skupinskega interesa“, ki se presoja glede na vse okoliščine primera, tudi ob upoštevanju ravni sklenjene in v sodnem sporu izpodbijane (domnevno neskladne) kolektivne pogodbe. Obstajati mora torej skupina delavcev, z interesom, ki je lasten prav tej skupini kot celoti.
Skupinski interes oblikujejo člani skupine. Zato skupina ne more oblikovati in zastopati različnih interesov. Opredelitev skupinskega in tudi pravnega interesa pa se presoja v povezavi z vsebino zahtevka, ki ga skupina uveljavlja v kolektivnem delovnem sporu. V konkretnem primeru je to spor po 6.c členu ZDSS-1. Pomembno je tudi, da gre za skupinski interes skupine, ki uveljavlja sodno varstvo, in ne za morebiten interes ali koristi drugih oseb. Skupinski interes mora biti tudi upravičen. Zakon določa, da se pri tem zlasti upošteva raven, na kateri je bila sklenjena kolektivna pogodba.
ZPP člen 367, 367/1. ZDR-1 člen 46. ZNPPol člen 33.
poligraf - pravno priznana škoda - denarna odškodnina zaradi kršitve osebnostne pravice
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali izvedba poligrafskega testiranja delavca pri delodajalcu, kljub vnaprejšnji pisni privolitvi delavca, pomeni protipravno ravnanje oziroma nesorazmeren poseg v osebnostne pravice delavca;
- ali delavcu že zaradi psihičnega nelagodja ob izvedbi poligrafskega testiranja pripada
razlika v plači - plačilo za dejansko opravljeno delo - policist - premestitev - odreditev dela - pogoj za zasedbo delovnega mesta
Uslužbenec, ki dela daljše časovno obdobje brez premestitve na višje vrednotenem delovnem mestu, ni upravičen le do plače po izhodiščnem plačnem razredu višje vrednotenega delovnega mesta, ki mu bi bila priznana ob prvi odreditvi takega dela, pač pa tudi do dodatnega plačnega razreda glede na vsa napredovanja, dosežena na njegovem delovnem mestu, ki ga je formalno sicer zasedal v tem obdobju. Upravičenost do razlike v plači se tako presoja glede na celotno obdobje opravljanja dejanskega dela na višje vrednotenem delovnem mestu in ne samo glede na prvo odreditev opravljanja tega dela.
predlog za dopustitev revizije - dejansko stanje - relevantne okoliščine - zavrnitev predloga
Predlagatelj s prvima dvema vprašanjema uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa v zvezi z njimi ne izpostavlja relevantnih okoliščin. Iz predloga izhaja, da skuša izpodbiti dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Ne glede na to, da je ugotovljeno dejansko stanje zelo vprašljivo, posledično pa tudi odločitev sodišč nižjih stopenj, toženka s predlogom za dopustitev revizije ne more nadomestiti očitno nezadostne aktivnosti v dosedanjem postopku.
tedenski počitek - premoženjska škoda - odškodnina
V tej zadevi je tožnik navedel, da uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je dovolj določno povezal le s tem, da je tudi na dneve tedenskega počitka moral opravljati delo. Druge podlage zahtevka, ki bi bila lahko pomembna, ni navedel. Nobenih navedb ni podal o tem, v čem naj bi bila njegova škoda (premoženjska ali nepremoženjska in višina le te) v neposredni povezavi s kršitvijo pravice do tedenskega počitka.
Ker je bila torej tožniku prisojena odškodnina za premoženjsko škodo, ker je opravil več dela (prav v času predvidenega tedenskega počitka), mu lahko pripada odškodnina le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno kar za osem ur vsak dan.
Zato je napačno stališče sodišč o tem, kolikšna odškodnine tožniku pripada in zlasti stališče, da za določitev odškodnine ni pomembno, koliko časa je tožnik dejansko delal na dan, ko bi moral biti prost. S tem sta sodišči spregledali naravo odškodnine, ki jo je uveljavljal in ki sta mu jo nenazadnje po temelju tudi priznali.
Za presojo višine odškodnine ni pomembna navedba tožnika v odgovoru na revizijo, da se je v tovrstnih sporih uveljavilo priznavanje odškodnine za 8 ur dnevno, saj je odločitev o višini odškodnine ob zatrjevani podlagi odvisna od okoliščin vsakega primera.
dopolnilna sodba - odločitev o stroških postopka - stroški v postopku za zavarovanje dokazov - stroški za izvedensko mnenje - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči - plačila iz proračuna sodišča
Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 5. 10. 2022 v skladu z drugim odstavkom 167. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka razen o znesku, ki ga mora toženec plačati v proračun in se nanaša na stroške za izvedenca, plačane iz proračunskih sredstev v okviru brezplačne pravne pomoči, dodeljene tožnici.
oškodovanec kot tožilec - rok za vložitev obtožnice - rok za vložitev obtožnega predloga - materialni in procesni rok
Oškodovanec kot tožilec ob prevzemu pregona ne uveljavlja svojega zahtevka, ki bi mu šel po materialnem pravu, temveč le prevzame zahtevek državnega tožilca. Vse oškodovančeve nadaljnje aktivnosti pa pomenijo le nadaljevanje že prevzetega kazenskega pregona, tekom katerega zakon določa še vrsto drugih rokov, znotraj katerih mora oškodovanec kot tožilec opraviti procesna dejanja. Med te roke spada tudi petnajstdnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, v katerem mora po zaključku preiskave oškodovanec kot tožilec vložiti obtožni akt. Glede na specifično vlogo oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku, znotraj katerega slednji ob prevzemu pregona ne uveljavlja svoje pravice do kazenskega pregona gre tako zaključiti, da tudi rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP predstavlja procesni rok.
pravica do obrambe - možnosti za pripravo obrambe - pregledovanje spisa - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - seznanitev s podatki - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi
Dokaz v kazenskem postopku je originalno gradivo, to je zvočni posnetek prestrežene komunikacije, s katerim se sodišče seznani tako, da ga posluša. Čeprav je v sodni praksi sprejeto stališče, da se lahko sodišče z vsebino posnetkov seznani tudi tako, da prebere prepise zvočnih zapisov, predstavlja tak način izvajanja dokazov izjemo, ki je dopustna samo pod pogojem, da stranke temu ne ugovarjajo in če tudi sodišče ne dvomi o njihovi pravilnosti in popolnosti.
Za zagotovitev poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženec ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke (tožilca) ni zapostavljen, pri čemer je obdolženčeva seznanitev s podatki spisa namenjena temu, da lahko še pred samim sojenjem in pred izvajanjem dokaznega postopka pripravi svojo obrambo. Neomejen dostop do spisa, ki je omogočen obdolženčevemu zagovorniku, ne more nadomestiti obdolženčeve pravice, da se brani sam, kar velja še posebej za vprašanja dejanske narave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064790
KZ-1 člen 74, 75, 76, 240, 240/1, 240/2, 245, 245/1, 245/2, 245/3. ZKP člen 100, 100/1, 104, 104/1, 105, 105/2. ZGD člen 240, 241, 244. ZGD-1 člen 247, 248, 251. ZPP člen 306, 306/2, 308, 339, 339/2, 339/2-12. OZ člen 87.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - pridobivanje lastnih delnic - nični pravni posli - pranje denarja - navidezni idealni stek - dvojna kaznivost - predikatno kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski postopek - sodna poravnava - res transacta - pravnomočno razsojena stvar - zavarovana pravna dobrina - nekaznivost naknadnega kaznivega dejanja - zakrivanje dejanskega izvora nakazanih sredstev
V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku.
Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema.
Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejanja, medtem ko sodijo okoliščine, s katerimi se subjektivni odnos dokazuje, v obrazložitev sodbe. Storilčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1 se ugotavlja na dveh ravneh. Poleg zavedanja, da denar izvira iz kaznivega dejanja, se mora storilec zavedati prikrivanja izvora denarja, istočasno pa hoteti (pristati), da posledica (prikrivanje) nastane.
Kazensko sodišče pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku, ki je po svoji vsebini pritegnitev pravdnega postopka h kazenskem postopku, zahtevku oškodovanca ne more ugoditi, če oškodovanec niti v pravdi ne bi mogel uspeti. Kolikor ravna drugače, je odločba o premoženjskopravnem zahtevku nezakonita. Med istima pravdnima strankama sklenjena sodna poravnava (res transacta) o istem (odškodninskem) zahtevku, ima učinek pravnomočno razsojene stvari (res iudicata).
Čeprav morajo izvoljeni predstavniki ljudstva trpeti intenzivnejše posege v svojo čast in dobro ime in je šteti, da je kaznivo dejanje razžalitve javne osebe izvršeno le v primerih, ko se storilec o tej osebi izjavi še posebej grobo, napadalno oziroma žaljivo, iz besed, kot jih je pod javno objavo na omrežju facebook zapisal obsojenec, izhaja, da niso podane v resni kritiki ravnanja zasebnega tožilca kot župana ali le kot pretirane izjave v javni politični razpravi z namenom kritike dela funkcionarja. Namen zapisa je izključno napad na osebnost in zaničevanje zasebnega tožilca z žaljivimi izjavami, brez izkazanega interesa po zaščiti javnega interesa ali vzpodbujanju javne razprave v zadevi javnega pomena, zato ni mogoče pritrditi zavzemanju za presojo ravnanja po tretjem odstavku 158. člena KZ-1.
predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti - zavrženje predloga - pravnomočno končan postopek
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil navedeni upravni spor z izdajo sodbe, še pred odstopom vloge Vrhovnemu sodišču kot pristojnemu sodišču za odločanje o predlogu za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP, že pravnomočno končan. Zato tožnik nima več pravnega interesa za delegacijo pristojnosti Upravnega sodišča, saj je ta mogoča le do odločitve sodišča v zadevi.
predlog za dopustitev revizije - promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - zloraba pravic - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je upravni organ v postopku odobritve pravnega posla v okviru določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) pristojen za odločanje tudi o tem, ali se s prodajo dosega namen ZKZ?
pravni interes za pritožbo - pravniški državni izpit (PDI) - zavrženje pritožbe
Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bila pritožba umaknjena, pa po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo. Iz dokumentacije spisa in izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da pritožnik ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1, saj nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Kljub temu, da je bil pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje pozvan k predložitvi kopije potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, tega potrdila sodišču ni predložil, v pritožbi pa ugotovitvi sodišča prve stopnje o pomanjkanju postulacijske sposobnosti ni nasprotoval. Pritožnik si torej ne more izboljšati pravnega položaja, saj bi v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje lahko dosegel zgolj zavrženje pritožbe.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - zavrnitev pritožbe - ekonomski interes - zavrnitev pritožbe - ponovna prošnja
Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, in sicer da je izvorno državo zapustil, ker ni našel zaposlitve in da mu, če bi se moral vrniti v matično državo, grozi nehumano in ponižujoče ravnanje zaradi pomanjkanja prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča, kot bistvenih elementov dostojnega življenja. Ker se je do teh trditev (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje, pritožnik pa, kot že navedeno, razlogom sodišča prve stopnje po vsebini ne nasprotuje, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo.
začasno dovoljenje za bivanje - delovno dovoljenje za tujca - odložilna začasna odredba - ugoditev pritožbi - izkazana težko popravljiva škoda - varstvo javnega interesa - pasivnost tožene stranke
Ob odsotnosti kakršnihkoli nasprotnih navedb toženke, je dejstvo nastale težko popravljive škode, sploh glede na pritožnikov neurejen status oziroma izgubo statusa, njegovo brezposelnost, odsotnost sredstev za preživljanje in prihodkov ter grozečo izgubo prebivališča, ob tem, da v Sloveniji nima nobenega sorodnika in tudi nobene druge pridobitne možnosti, po presoji Vrhovnega sodišča izkazano s potrebno stopnjo verjetnosti.
Ker toženka ni podala nobenih navedb o nujnosti razveljavitve pritožniku izdanega dovoljenja za začasno prebivanje – enotnega dovoljenja za prebivanje in delo z vidika varovanja javnega interesa in tretjih oseb, Vrhovno sodišče šteje, da nasproti izdaji začasne odredbe ne stoji javni interes oziroma pravno varovani interes nasprotne stranke oziroma da ta ne bosta prizadeta z izdano začasno odredbo.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/11. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47. ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe - pravni interes - zavrnitev pritožbe - obstoj procesne predpostavke - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Prosilčeva (oziroma tožnikova) samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi njegove tožbe zoper zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Tudi v tem primeru namreč tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Prosilčeva samovoljna zapustitev azilnega doma oziroma države pred odločitvijo o njegovi tožbi kot konkludentno dejanje pomeni, da prosilec očitno nima namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite. Zato tudi ne izkazuje več pravnega interesa za sodno varstvo, to situacijo pa ureja (med drugim) 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri mora sodišče tožbo v takem primeru zavreči.
ZUS-1 člen 36. 36/1, 36/2. ZPP člen 343, 343/1, 343/4. Odlok o prenehanju veljavnosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2022) člen 1, 2.
zavrženje tožbe - vpis spremembe podatkov - COVID-19 - možnost pravnega sredstva - informacijski pooblaščenec - preuranjena tožba - podlaga za vpis v register - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - prenehanje veljavnosti (učinkovanja) ukrepa
Vpis prebolelosti bolezni COVID-19 ne pomeni (zgolj) vprašanja vodenja baze osebnih podatkov. V tej zadevi gre namreč za vprašanje ustrezne pravne podlage, ki mora biti podana, da je lahko pravno utemeljen vpis v bazo podatkov (konkretno v CRPP) na podlagi upravnopravnih postopkov. Zato je pravna podlaga – Uredba in ZVOP-1, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo kot relevantno v tej zadevi in čemur pritožba izrecno ne nasprotuje, napačna. Vendar zaradi prenehanja veljavnosti vseh ukrepov, ki so bili sprejeti z namenom preprečevanja in obvladovanja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, z dnem 31. 5. 2022, vpis prebolelosti COVID-19 v CRPP in posledično izdaja EU Digitalnega COVID potrdila za pritožnike nima več nobenega pomena. To pomeni, da tudi če bi pritožniki uspeli s pritožbo (ob predpostavki, da bi jim bila zagotovljena pravica do pravnega sredstva v upravnem sporu) in bi bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, bi tudi sodišče prve stopnje njihovo moralo tožbo zavreči, saj pritožniki zanjo nimajo več pravnega interesa.
subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - seja občinskega sveta - izključitev javnosti - svoboda izražanja - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev - poseg v ustavno pravico - nezakonito dejanje
Neposredno spremljanje seje Občinskega sveta ni nujno del pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, je zgolj možnost seznanitve oziroma oblika nadzora nad delom izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki lahko v nadaljevanju vpliva na izvrševanje neposrednih oblik te ustavne pravice. V obravnavani zadevi je nesporno, da osebna udeležba občanov na sejah ni edina oblika nadzora nad delom Občinskega sveta toženke, saj je možna kontrola tudi prek zapisnika in zvočnega posnetka, objavljenega na spletni strani pritožnice. Kar pomeni, da, kljub temu, da pritožnik na 4. izredni in 12. redni seji Občinskega sveta ni bil prisoten, do posega v njegovo ustavno pravico iz 44. člena Ustave RS ni prišlo. Do posega v to ustavno pravico bi prišlo le tedaj, če bi pritožnik izkazal, da je neposredna udeležba na seji edini način nadzora in kontrole dela občinskih svetnikov in da mu preprečevanje takega načina nadzora onemogoča izvrševanje neposrednih oblik te pravice. Tega pa pritožnik ne trdi.
V primeru, ko zakon ureja način uresničevanja ustavne pravice, kršitev zakona ne pomeni že sama po sebi vselej tudi kršitve same ustavne pravice, temveč je navedeno treba presoditi ločeno. Do kršitve ustavne pravice tako pride le tedaj, če je s kršitvijo zakona nedopustno poseženo v samo jedro ustavne pravice.
Ustavna pravica iz 39. člena Ustave RS (ki pripada vsem osebam, ne le prebivalcem občine), v svojem bistvu ne vključuje tudi neposrednega spremljanja seje Občinskega sveta, čeprav to določata zakon in podzakonski predpis. Tako do kršitve te pravice, zgolj s tem, ko seje Občinskega sveta posameznik ne more spremljati neposredno z udeležbo na seji, pa čeprav mu je to preprečeno z nezakonitim dejanjem Občine ne pride. ZUS-1 res sankcionira nezakonitost posamičnih aktov in dejanj, vendar samo pod pogojem, da s takimi nezakonitimi akti ali dejanji organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1).