CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00040405
ZFPPIPP člen 98, 103, 103/4, 103/4-1, 103/4-2, 104, 104/3, 327, 327/2. OZ člen 766. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 33. ZUstS člen 23, 24.
nagrada za delo stečajnega upravitelja - nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila - nagrada upravitelju za preizkus terjatev - pravnomočen sklep - osnova za odmero nadomestila - osnova za izračun - otvoritvena bilanca - kršitev obveznosti upravitelja - razrešitev stečajnega upravitelja - naročilo (mandatna pogodba) - cenitev premoženja stečajnega dolžnika - pooblaščeni ocenjevalec - povečana vrednost premoženja - okoriščanje - zmanjšanje stečajne mase - ustavnoskladna razlaga zakona - pravica do zasebne lastnine - pravica do plačila za delo - zahteva za presojo ustavnosti - pobuda za oceno ustavnosti - opredelitev do navedb stranke - nesporno dejansko stanje
Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen, v 5. členu določa, da se nadomestilo upravitelja za izdelavo otvoritvenega poročila odmeri glede na osnovo za izračun, to pa je vrednost premoženja, izkazana v otvoritveni bilanci stanja stečajnega dolžnika. Glede na navedeno je torej odmera upraviteljičinega nadomestila v višini 24.400,00 EUR neposredno povezana z njeno napačno cenitvijo premoženja v tem postopku. Ne samo, da je upraviteljica sama ocenjevala premoženje, kar je že samo po sebi kršitev določb ZFPPIPP (327. člen), pač pa je to premoženje povsem napačno ocenila in si je od takšne napačne cenitve (napihnjena cenitev je povečala vrednost premoženja dolžnika) obračunala nadomestilo. V tem primeru je ustavnoskladna razlaga tretjega odstavka 104. člena ZFPPIPP takšna, da ob opisani kršitvi obveznosti, na kateri temelji odmera za nadomestilo, upravitelj ni upravičen do njega. V nasprotnem primeru bi sodišče omogočilo, da se upravitelj okoristi s kršitvijo obveznosti, ki jih je storil v času, ko je bil upravitelj pri nekem dolžniku, kar bi pomenilo izigravanje ureditve stečajnih postopkov in osiromašenje stečajne mase na račun upnikov.
Glede na to, da je bil tožnik že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in so mu bile tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, je odločilen odgovor na vprašanje, ali je prišlo pri tožniku do poslabšanja zdravstvenega stanja in če je, ali so s tem v zvezi izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v več zadevah, je potrebno v vsakem primeru posebej razčistiti, ali je zdravljenje oziroma ukrepi medicinske rehabilitacije zaključeno. Glede na stališče pritožbenega sodišča je tudi v primeru, če je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična in terapevtska obravnava, pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem ali dejavnostjo iz tretjega ali četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2, na katera se ocenjuje invalidnost. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnost ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Zaradi opustitve pogoja "trajna sprememba zdravstvenega stanja" iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja zdravstvenega stanja v 94. členu ZPIZ-2 predpisan kontrolni pregled.
gospodarski spor majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - predlog stranke za izvedbo dokaza - izrecna zahteva za izvedbo naroka
Zmotno je pritožbeno stališče, da predlog za izvedbo dokaza vključuje tudi predlog za izvedbo naroka. Kaj takšnega iz zakona ne izhaja. Sodišče lahko v tem postopku izda sodbo brez obravnave, če nobena stranka izvedbe naroka ne predlaga, o spornem dejanskem stanju pa je mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov (drugi odstavek 454. člena ZPP).
Pravni posel oziroma skupek pravnih dejanj je bil dogovorjen z namenom ugodnejšega poplačila upnika v stečaju dolžnika, ki je bil v trenutku sklenitve pogodbe že insolventen. Takšna poslovna podlaga (kavza) simuliranega posla je nedopustna. Izpodbojne pa so tudi procesne opustitve, ki pomenijo realizacijo ničnega pravnega posla.
Sodišče prve stopnje je razumelo, da je potrebno ugotoviti ali je nasprotovanje reviziji, v posledici katere se je štelo, da je ta umaknjena, tisto protipravno ravnanje, ki je povzročilo sedaj vtoževano škodo, ker je tožeči stranki s tem onemogočeno, da bi se ugotovila utemeljenost tožbenega zahtevka glede ničnosti Pogodbe o prodaji in odstopu terjatve z dne 5. 10. 2007 in utemeljenost povračilnega zahtevka v višini 715.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poplačilo po sodbi pa bi prejela na podlagi sodne poravnave A. d.o.o. - v stečaju oziroma sedaj tožeča stranka.
Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da upravitelj na podlagi 102. člena ZFPPIPP odškodninsko odgovarja le upnikom stečajnega postopka in da bi moralo ugotoviti, da je tožeča stranka izločitveni upnik prvotožene stranke in da je upnik iz vzajemno neizpolnjene pogodbe, temeljijo na pritožbenih novotah, za katere pritožba ne pove, zakaj jih ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP).
Zmotno je pričakovanje pritožbe, da bo sodišče prve stopnje ob izostanku kakršnekoli trditve o tem, da je tožeča stranka izločitveni upnik prvotožene stranke oziroma, da je med njima sklenjena vzajemno neizpolnjena pogodba, ugotavljalo obstoj teh dejstev. Predvsem pa jih ne sme, saj bi kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00041158
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 5, 6. ZVPot člen 1, 1/3, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 5, 5/1, 6, 6/1, 6/2. ZBS-1 člen 4, 11, 12.
bančni kredit - kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - devizni tečaj - tečajne razlike - valutno tveganje - notarski zapis - sporazum o zavarovanju denarne terjatve - pravice potrošnika - pravica do informiranosti - pojasnila dolžnost - kreditna tveganja - dobra vera - oderuška pogodba - nična pogodba - aleatorna pogodba - konverzija - nepoštenost pogodbenega določila - bistvena sestavina pogodbe - merilo skrbnosti - povprečna skrbnost v pravnem prometu - delni umik tožbe - delna sodba
Pogodbeni pogoj, vsebovan v pogodbi o posojilu v CHF, ki ga je treba vrniti v isti tuji valuti, je pogoj o glavnem predmetu pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja, zato ga je treba podvreči testu jasnosti in razumljivosti. Tožnik je bil ustrezno in zadostno poučen o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev pogodbe o posojilu v tuji valuti in izpolnitvi v enaki valuti. Zadostno je bil poučen o valutnih tveganjih oziroma možnosti zvišanja njegove pogodbene obveznosti v evrih.
Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (30 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena OZ pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu.
V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že pri sklepanju kreditnih pogodb v letu 2008. Hud padec vrednosti evra približno sedem let po sklenitvi spornih pogodb je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv.
Okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjuje tožnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00039758
ZPP člen 18, 18/3. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 299, 299/5. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 27. Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti člen 3, 6, 6/1.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - izključna pristojnost - priznanje lastninske pravice - ugotovitev izločitvene pravice - nepremičnina v tujini - spor v zvezi s stečajnim postopkom - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - področje uporabe insolvenčne uredbe - Uredba Sveta (ES) 1346/2000 - razlaga uredbe - civilna zadeva
Odločilno merilo za presojo, ali gre za zahtevek, ki izpolnjuje kriterije iz prvega odstavka 6. člena Insolvenčne uredbe, ni postopek, v okviru katerega je vložena tožba, ampak pravna podlaga tožbe. V skladu s tem pravilom je potrebno ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga te tožbe, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz posebnih izjem, ki so značilne za postopek zaradi insolventnosti. Če velja to prvo (torej da pravna podlaga tožbe izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava in bi bilo zato tožbo iz iste pravne podlage mogoče vložiti že pred začetim stečajem in neodvisno od njega ter dejanj stečajnega upravitelja), potem se pristojnost ne določa po Insolvenčni uredbi, temveč po Uredbi Bruselj I.
Tudi po Insolvenčni Uredbi je za odločitev o pristojnosti odločilen kriterij, da gre za zahtevek, ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezan, zato je vsa praksa (tako naših sodišč, kot Sodišča EU) vezana na uporabo uvodne izjave št. 6 Uredbe 1346/2000 uporabna tudi za razlago prvega odstavka 6. člena Insolvenčne Uredbe
vabilo na obravnavo - opozorilo stranki - pooblaščenec - osebno vročanje - spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - zahteva stranke za izvedbo naroka - udeležba na obravnavi - odsotnost stranke na naroku - zavlačevanje postopka - prošnja za preložitev naroka - pospešitev postopka - načelo proste presoje dokazov
Tožena stranka je bila pravilno opozorjena in vabljena, da ker je predlagala opravo glavne obravnave v sporu majhne vrednosti, se mora obravnave udeležiti, sicer nastopijo posledice iz tretjega odstavka 454. člena ZPP. Kljub temu, da je tožena stranka predlagala dokaz z zaslišanjem toženca, na narok pa je sodišče vabilo le odvetnika, lahko sledijo posledice iz tretjega odstavka 454. člena ZPP, saj se sodišče o izvedbi dokaza samo odloči.
Namen določb tretjega odstavka 454. člena in 455. člena ZPP je pospešiti postopek in preprečiti, da bi stranke z izostajanjem z narokov zavlačevale postopek. V konkretni zadevi je tožena stranka prosila za preložitev in sodišče je tudi prvič ugodilo. Nato je določilo novi narok, vendar se tožena stranka ni udeležila naroka. Po tej določbi sankcija zadane tisto stranko, ki je zahtevala narok, ne glede na morebiten izostanek nasprotne stranke, ki naroka ni zahtevala.
nepopolna revizija - predlog za dopustitev revizije - sklep o dopustitvi revizije
Drugi odstavek 373. člena ZPP določa, da morata biti reviziji priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije. Namen te zakonske določbe je, da se tudi v tej fazi postopka zagotovi kontradiktornost postopka. Navedeno je razvidno iz določbe prvega odstavka 375. člena ZPP o tem, da sodnik sodišča prve stopnje nasprotni stranki v odgovor pošlje izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom sodišča o dopustitvi revizije.
pritožbeni razlog - uradni pritožbeni preizkus - spor majhne vrednosti
Odločanje o na tožnico naslovljeni prošnji za odpis dolga ali odlog plačila pa ni stvar, o kateri bi lahko odločalo sodišče druge stopnje, to pa sicer za takšno odločanje tudi nima zakonskih pooblastil in možnosti.
ZPP člen 249, 339, 339/2, 339/2-14. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
odmera nagrade izvedencu - dopolnitev izvedenskega mnenja - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - neobrazložena odločitev - pritožbeni preizkus
Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku preveriti ali je izvedenec v dopolnilnem mnenju dopolnjeval odgovore na vprašanja, ki so mu že bila postavljena in je na njih odgovarjal v osnovnem mnenju, ali pa mu je sodišče s tem, ko mu je naložilo, da naj v dopolnilnem mnenju odgovori na pripombe obeh strank, podalo nova vprašanja.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - nasprotje med razlogi - pomanjkljivost izreka - odločitev o celotnem predlogu stranke - protispisnost
Iz predloga z dne 13. 7. 2020 izhaja, da je druga tožnica predlagala oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse in sodišče prve stopnje se mora izreči o vseh predlogih; če prvega zavrne, potem še o drugem in tretjem.
zamudna sodba - afirmativna litiskontestacija - dokazni postopek
Ker zamudna sodba temelji na domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožbene dejanske navedbe, sodišče ne izvaja dokaznega postopka in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb tožeče stranke, ampak presodi le, ali dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali s splošno znanimi dejstvi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040758
ZKP člen 269, 277, 277/1, 277/1-4, 275, 275/2, 282, 402, 402/3. KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. URS člen 22, 29.
ugovor zoper obtožnico - odločanje o ugovoru zoper obtožnico - ustavitev kazenskega postopka - pravica do izjave - dopolnitev obtožnega akta - ni dokazov
Iz tako opisanega procesnopravnega poteka obravnavane zadeve torej izhaja, da sodišče prve stopnje oškodovanki kot tožilki ni kršilo načela kontradiktornosti in tudi ne drugih določb Ustave in določb EKČP, saj se popravljena obtožnica ne vroča obdolžencu zaradi ugovora. Ko upravičeni tožilec vrne popravljeno (dopolnjeno) obtožnico, senat odloči o prej vloženem ugovoru. Tako ravna senat tudi, če tožilec po odpravi pomanjkljivosti v samem postopku oziroma po opravi dopolnitve preiskave izjavi, da vztraja pri prejšnji obtožnici. Le v primeru, ko bi upravičeni tožilec spremenil vloženo obtožnico ali vložil novo obtožnico, bi moralo sodišče postopek v zvezi z njo v celoti ponoviti. Najprej bi se moral opraviti formalni preizkus obtožnice po drugem odstavku 270. člena ZKP, nato pa jo vročiti obdolžencu s poukom o pravici do ugovora. Če obdolženec ne vloži ugovora zoper obtožnico, senat ne odloča o prejšnjem ugovoru, saj je z vložitvijo nove obtožnice postal brezpredmeten ugovor, ki ga je obdolženec vložil zoper prejšnjo obtožnico, ki pravno več ne obstaja. Če pa obdolženec vloži ugovor zoper novo obtožnico, senat odloči samo o tem ugovoru, vendar šele, ko ugovor vroči tožilcu, ki lahko nanj odgovori.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STEČAJNO PRAVO
VSL00039909
Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog člen 17, 17/1. ZPP člen 274.
evropski plačilni nalog - tuja pravna oseba kot tožena stranka - stečajni postopek nad toženo stranko - prijava terjatve v stečajnem postopku - nizozemsko pravo - pravna korist za vodenje postopka - zavrženje tožbe
Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da uporablja tako slovensko kot nizozemsko materialno pravo, kar ne drži. Sodišče prve stopnje je le obrazložilo, da meni, da gre pri plačilih v rezervni sklad tudi po nizozemskem pravu za strošek stečajnega postopka. Po drugi strani pa pritožnica na vsak način poizkuša institute nizozemskega stečajnega prava (npr. glede stroškov stečajnega postopka) razlagati skozi prizmo določb slovenskega ZFPPIPP, kar je napačno.
Enako kot pri neposrednih dokazih je namreč tudi pri posrednih dokazih odločilna njihova vsebina, s tem, da mora biti na njihovi podlagi sklenjen tako imenovani indični krog, kar je bilo v obravnavani zadevi nedvomno izpolnjeno.
Predmet dokazovanja so trditve o pravno pomembnih dejstvih (213. člen ZPP). Katera dejstva so pravno pomembna, določa materialno pravo. Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.
Posledica napačnih dokaznih izhodišč je enostranska, vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena. Dejansko stanje o pravno relevantnem vprašanju, ali je imel toženec 30. 11. 2006 v razmerju do toženca terjatev, ni bilo ugotovljeno, oziroma je bilo pomanjkljivo ugotovljeno. Pomanjkljivost je posledica neupoštevanja pravila, da stranka nosi dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore), pa tudi pravila, da je dokazno breme na stranki, ki zatrjuje obstoj dejstva (ne na stranki, ki zatrjuje neobstoj dejstva).
V primeru, da bo rezultat nove dokazne presoje (ponovno) zaključek, da sta pogodbeni stranki s prodajno pogodbo želeli doseči pravne učinke zavarovanja toženčeve terjatve (nobena od pravdnih strank ni zatrjevala namena trajnega prenosa lastninske pravice), naj se sodišče prve stopnje ukvarja tudi z vprašanjem dopustnosti takšnega dogovora (pritožbeno navedbo o ničnosti komisornega dogovora je šteti za dopustno pritožbeno novoto). SPZ v 132. členu prepoveduje t. i. komisorne dogovore, s katerim si zastavni upnik za primer, da njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, izgovori pravico, da zastavljena stvar preide v njegovo last ali da zastavljeno stvar proda po vnaprej določeni ceni. Določilo o prepovedi lex commissorie velja za vse pravne posle ali za kombinacijo pravnih poslov, katerih končni učinek je prehod lastninske pravice na stvari, dani v zavarovanje v korist upnika, v primeru dolžnikove neizpolnitve obveznosti. Prepoved varuje dolžnika pred zlorabo, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Fiduciaren posel mora biti sklenjen v obliki (neposredno izvršljivega) notarskega zapisa (prvi odstavek 202. člena SPZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00040355
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 399, 399/2, 399/2-1, 407, 407/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3. KZ-1 člen 143, 143/2, 143/7.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - potek preizkusnega obdobja - izbris obsodbe iz kazenske evidence - pogoji za izbris obsodbe - zakonska rehabilitacija - kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - objektivni elementi kaznivega dejanja - zloraba osebnih podatkov - kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - neobrazložena odločitev - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Izpodbijani sklep sicer pravilno navaja, da je že ustaljeno stališče sodne prakse, da se določba 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP razlaga tako, da med kazniva dejanja zoper premoženje in gospodarstvo ne sodijo samo tista kazniva dejanja, ki so uvrščena izrecno v poglavji kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo (23. in 24. poglavje KZ-1), temveč tudi tista, ki jih zakonodajalec sicer v ti poglavji ni umestil, vendar pa so po svojih objektivnih elementih podobna elementom kaznivih dejanj, ki so umeščena v poglavji kaznivih dejanj zoper premoženje ali gospodarstvo. To pa pomeni, da mora sodišče v vsakem konkretnem primeru presoditi ali gre dejansko za tako kaznivo dejanje. Po ugotovitvah višjega sodišča te presoje sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni napravilo, saj je navedlo le, da gre po njegovem stališču za kaznivo dejanje, ki ima elemente kaznivega dejanja zoper premoženje in gospodarstvo. Te svoje odločitve pa ni z ničemer argumentirano obrazložilo. Na podlagi tako pavšalnega zaključka sodišča prve stopnje in sklicujoč se le na podatke iz kazenske evidence, brez da bi pri tem sploh pridobilo in vpogledalo v kazensko sodbo, s čimer bi ugotovilo okoliščine konkretnega primera in kaznivega dejanja, za katerega je bil dolžnik pravnomočno obsojen, zavrnitve predloga za odpust obveznosti ni mogoče utemeljiti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00061455
OZ člen 508, 508/1, 508/2, 512. SPZ člen 66, 66/3.
tožba na razveljavitev prodajne pogodbe - razveljavitev prodajne pogodbe za nepremičnino - prodaja solastne nepremičnine - solastnina - upravičenja solastnika - zakonita predkupna pravica solastnika - ponudba predkupnemu upravičencu - obvestilo predkupnemu upravičencu - uveljavljanje predkupne pravice solastnika - pogoji za uveljavljanje predkupne pravice - rok za uveljavljanje predkupne pravice - iztek roka - položitev kupnine - kršitev predkupne pravice - trenutek kršitve predkupne pravice - sklenitev prodajne pogodbe - vknjižba v zemljiško knjigo - prehod lastninske pravice
Tožnik meni, da je bila njegova predkupna pravica kršena zato, ker sta toženki prodajno pogodbo sklenili pred potekom roka, ki ga ima predkupni upravičenec na voljo za uveljavljanje predkupne pravice. Takšno materialnopravno naziranje je zmotno. Če lastnik stvari samo sklene pogodbo s tretjim, še ne ustvari položaja kršitve. Lastnik si lahko še zmeraj premisli in namesto, da bi izpolnil sklenjeno prodajno pogodbo s tretjim, ravna v skladu z obveznostjo iz predkupne pravice. To jasno izhaja že iz same določbe prvega odstavka 512. člena OZ, ki določa, da lahko predkupni upravičenec pogodbo izpodbija le v primeru, če je prodajalec prodal stvar in prenesel lastnino na tretjega, ne da bi o tem obvestil predkupnega upravičenca. Ker je prva toženka prenesla lastninsko pravico na drugo toženko šele po poteku 30 - dnevnega roka za uveljavljanje predkupne pravice, ni prišlo do kršitve predkupnega upravičenja tožnika. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da je tožnik imel do poteka roka za uveljavitev predkupne pravice tudi objektivno možnost, da bi predkupno upravičenje izkoristil.
V obravnavanem primeru bi tožnik kot imetnik zakonite predkupne pravice v zasebno korist (ki je nastala samodejno z nastankom položaja solastnine v skladu s tretjim odstavkom 66. člena SPZ) svojo predkupno pravico lahko učinkovito uveljavil, če bi v roku 30 dni opravil dve dejanji: - predkupnega zavezanca na zanesljiv način obvestil, da uveljavlja predkupno pravico (prvi odstavek 508. člena OZ) in hkrati predkupnemu zavezancu plačal kupnino ali jo položil pri sodišču (drugi odstavek 508. člena OZ). Plačilo kupnine je predpostavka (pogoj) za začetek učinkovanja izjave predkupnega upravičenca o uveljavitvi predkupne pravice. Zato pogodba o prodaji ni sklenjena že, ko predkupni zavezanec prejme izjavo predkupnega upravičenca o uveljavitvi predkupne pravice, temveč šele, ko predkupni upravičenec plača celotno kupnino. V obravnavanem postopku ni sporno, da tožnik v roku kupnine ni plačal niti je ni položil pri sodišču. Tožnik je sicer navajal, da ni vedel, ali naj kupnino plača nepremičninskemu posredniku (ker ni vedel, ali še ima veljavno pooblastilo za zastopanje) ali prvi toženki, vendar pa to ni odločilno, saj bi tožnik v takšnem primeru kupnino moral položiti pri sodišču. Tožnik pa ni pojasnil, zakaj tega ni storil (sprašuje se le, ali bi bilo varno plačilo prodajalki, ker bi ta lahko postala insolventna).