ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - prenehanje terjatve iz izvršilnega naslova - pravno relevantna dejstva - neutemeljen ugovor - pavšalno zatrjevanje
Dolžnik mora za svoje trditve o poravnavi terjatve navesti določna pravno relevantna dejstva, na katerih utemeljuje svoje ugovore o prenehanju terjatve. Ker tega dolžnica v ugovoru ni naredila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ugovor neutemeljen in ga je skladno s četrtim odstavkom 58. člena ZIZ pravilno zavrnilo in pravilno odločilo o povrnitvi stroškov ugovornega postopka, katere dolžnica obrazloženo pritožbeno niti ne izpodbija.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00061455
OZ člen 508, 508/1, 508/2, 512. SPZ člen 66, 66/3.
tožba na razveljavitev prodajne pogodbe - razveljavitev prodajne pogodbe za nepremičnino - prodaja solastne nepremičnine - solastnina - upravičenja solastnika - zakonita predkupna pravica solastnika - ponudba predkupnemu upravičencu - obvestilo predkupnemu upravičencu - uveljavljanje predkupne pravice solastnika - pogoji za uveljavljanje predkupne pravice - rok za uveljavljanje predkupne pravice - iztek roka - položitev kupnine - kršitev predkupne pravice - trenutek kršitve predkupne pravice - sklenitev prodajne pogodbe - vknjižba v zemljiško knjigo - prehod lastninske pravice
Tožnik meni, da je bila njegova predkupna pravica kršena zato, ker sta toženki prodajno pogodbo sklenili pred potekom roka, ki ga ima predkupni upravičenec na voljo za uveljavljanje predkupne pravice. Takšno materialnopravno naziranje je zmotno. Če lastnik stvari samo sklene pogodbo s tretjim, še ne ustvari položaja kršitve. Lastnik si lahko še zmeraj premisli in namesto, da bi izpolnil sklenjeno prodajno pogodbo s tretjim, ravna v skladu z obveznostjo iz predkupne pravice. To jasno izhaja že iz same določbe prvega odstavka 512. člena OZ, ki določa, da lahko predkupni upravičenec pogodbo izpodbija le v primeru, če je prodajalec prodal stvar in prenesel lastnino na tretjega, ne da bi o tem obvestil predkupnega upravičenca. Ker je prva toženka prenesla lastninsko pravico na drugo toženko šele po poteku 30 - dnevnega roka za uveljavljanje predkupne pravice, ni prišlo do kršitve predkupnega upravičenja tožnika. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da je tožnik imel do poteka roka za uveljavitev predkupne pravice tudi objektivno možnost, da bi predkupno upravičenje izkoristil.
V obravnavanem primeru bi tožnik kot imetnik zakonite predkupne pravice v zasebno korist (ki je nastala samodejno z nastankom položaja solastnine v skladu s tretjim odstavkom 66. člena SPZ) svojo predkupno pravico lahko učinkovito uveljavil, če bi v roku 30 dni opravil dve dejanji: - predkupnega zavezanca na zanesljiv način obvestil, da uveljavlja predkupno pravico (prvi odstavek 508. člena OZ) in hkrati predkupnemu zavezancu plačal kupnino ali jo položil pri sodišču (drugi odstavek 508. člena OZ). Plačilo kupnine je predpostavka (pogoj) za začetek učinkovanja izjave predkupnega upravičenca o uveljavitvi predkupne pravice. Zato pogodba o prodaji ni sklenjena že, ko predkupni zavezanec prejme izjavo predkupnega upravičenca o uveljavitvi predkupne pravice, temveč šele, ko predkupni upravičenec plača celotno kupnino. V obravnavanem postopku ni sporno, da tožnik v roku kupnine ni plačal niti je ni položil pri sodišču. Tožnik je sicer navajal, da ni vedel, ali naj kupnino plača nepremičninskemu posredniku (ker ni vedel, ali še ima veljavno pooblastilo za zastopanje) ali prvi toženki, vendar pa to ni odločilno, saj bi tožnik v takšnem primeru kupnino moral položiti pri sodišču. Tožnik pa ni pojasnil, zakaj tega ni storil (sprašuje se le, ali bi bilo varno plačilo prodajalki, ker bi ta lahko postala insolventna).
neupravičena pridobitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - prikrajšanje - konkretno in realno prikrajšanje - zmotna uporaba materialnega prava
Materialnopravna podlaga konkretnega zahtevka je v določilu 198. člena OZ. Ta določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Določbo 198. člena OZ (prej 219. člena ZOR) pa je treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ (prej 210. členom ZOR). Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča namreč je, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje ima lahko različne izraze (npr. izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nastanek nove obveznosti in podobno), vselej pa mora biti konkretno in realno. Tožeča stranka od leta 2011, ko je bil zoper njo začet stečajni postopek, pa do 18. 6. 2018 ni zahtevala izpraznitve niti plačila za uporabo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00039752
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 8a, 8. OZ člen 3, 86, 112. ZVPot člen 20, 24. URS člen 2, 13, 22. ZPotK člen 7, 7/1-5, 7/1-9. ZBan člen 35, 85. ZBan-1 člen 155. ZPP člen 161, 161/3.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniški kredit - hipoteka - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - kapitalska ustreznost - obrestna mera - valutno tveganje - devizni tečaj - konverzija - obseg pojasnilne dolžnosti - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - pogodbeni pogoj - neveljavnost pogodbe - nična pogodba - pojasnilna dolžnost banke - solidarna odgovornost - nedopusten pogoj - slaba vera banke - špekulativni namen - enakovrednost dajatev - načelo dobre vere in poštenja - nemoralno določilo - bistveno spremenjene okoliščine
Pritožbeno sodišče ne razume pojasnilne dolžnosti tako, da bi morala banka pred sklepanjem pogodbe potrošniku pojasniti zgodovinski potek vrednosti posameznih valut na način, kot je predstavila pritožba. Tudi sedanji zakon o potrošniških kreditih ne zahteva takšnega historičnega in grafičnega prikaza za 60 let nazaj.
Konkretna pogodba je kreditna pogodba, ima to causo in med banko in tožečo stranko ni obstajala kakšna druga pogodba, pri kateri je lahko konflikt interesov. Banka je le morala opraviti določeno pojasnilno dolžnost oziroma primerjavo kreditov in to je opravila na zadostnem nivoju. Tako se izkaže, da tudi niso bile kršene temeljne pravice in tudi ne temeljna načela OZ in tudi zato ni podana ničnost po 86. členu OZ.
Za presojo zadostne informiranosti in s tem zavedanja prevzetega valutnega tveganja potrošnika ne zadošča, da so posamezne sestavine pogodbe zapisane v jasnem in razumljivem jeziku, temveč je treba upoštevati vse druge okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklepanju pogodbe. Vsebino pojasnilne dolžnosti je torej treba zapolniti z odgovorom na vprašanje, ali se je tožnik zavedal vseh tveganj, ki so bila banki ob sklepanju pogodbe znana oziroma bi ji morala biti znana. Če se je potrošnik vseh nevarnosti valutne klavzule zavedal, tudi ne more bi podan zakonski dejanski stan iz 112. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00042801
URS člen 22. ZGD-1 člen 50, 50/1, 50/1-6, 52, 318, 318/2, 321, 321/1, 321/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZNP-1 člen 42.
pravica do enakega varstva pravic - načelo kontradiktornosti postopka - pravica do izjave v postopku - posebni revizor - imenovanje posebnega revizorja - posebno revizorjevo poročilo - stroški posebne revizije - povrnitev revizijskih stroškov - vročanje - pravica do izjave - nepravdni postopek
Pri tem ima splošno gledano, stranka pravico, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. V obravnavanem primeru je to tudi račun s specifikacijo opravljenega obsega dela, saj predstavlja neposredno podlago za plačilo, ki naj ga izvede nasprotni udeleženec. Ko sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu, ki je tisti, ki v skladu z zakonom tudi nosi stroške za posebno revizijo, ni vročalo navedenega računa (in prilog, ki izkazujejo količino opravljenega dela), je prekršilo njegovo pravico do izjave, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00039880
ZFPPIPP člen 112, 112/2, 112/2-1, 112/9, 121. ZUstS člen 23, 23/1. ZPP člen 211, 279b, 279b/1, 279b/3.
začasna ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah - podrejena uporaba pravil pravdnega postopka - začetek postopka za oceno ustavnosti - vzorčni postopek - prekinitev in mirovanje postopka
Pritožbeno sodišče je že pri odločanju o pritožbi upravitelja zoper sklep o razrešitvi in imenovanju novega upravitelja menilo, da je protiustavna določba devetega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP. Zaradi tega je prekinilo postopek in na Ustavno sodišče RS že vložilo zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti (prvi odstavek 23. člena ZUstS).
Ker je izpodbijani sklep sprejet na enaki dejanski in pravni podlagi kot sklep v zadevi Cst 329/2020, je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi prvega odstavka 279.b člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP odločilo, da se v zvezi z zahtevo za oceno ustavnosti izvede vzorčni postopek, ostali postopki pa se prekinejo. Ocenilo je, da drugi in tretji odstavek 279.b člena ZPP v predmetni zadevi, ki se nanaša na razrešitev upravitelja v stečajnem postopku, nista smiselno uporabljiva. Stranke pa imajo možnost vložitve pritožbe na podlagi 211. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.
Višina sorazmernega dela vdovske pokojnine je odvisna od višine v pokojninsko osnovo vštevnih plač ter pri slovenskem nosilcu zavarovanja dopolnjene pokojninske dobe, zato ni mogoče uspešno zatrjevati, da je priznana pokojnina prenizka.
ZPP člen 249, 339, 339/2, 339/2-14. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
odmera nagrade izvedencu - dopolnitev izvedenskega mnenja - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - neobrazložena odločitev - pritožbeni preizkus
Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku preveriti ali je izvedenec v dopolnilnem mnenju dopolnjeval odgovore na vprašanja, ki so mu že bila postavljena in je na njih odgovarjal v osnovnem mnenju, ali pa mu je sodišče s tem, ko mu je naložilo, da naj v dopolnilnem mnenju odgovori na pripombe obeh strank, podalo nova vprašanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00039758
ZPP člen 18, 18/3. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 299, 299/5. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 27. Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti člen 3, 6, 6/1.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - izključna pristojnost - priznanje lastninske pravice - ugotovitev izločitvene pravice - nepremičnina v tujini - spor v zvezi s stečajnim postopkom - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - področje uporabe insolvenčne uredbe - Uredba Sveta (ES) 1346/2000 - razlaga uredbe - civilna zadeva
Odločilno merilo za presojo, ali gre za zahtevek, ki izpolnjuje kriterije iz prvega odstavka 6. člena Insolvenčne uredbe, ni postopek, v okviru katerega je vložena tožba, ampak pravna podlaga tožbe. V skladu s tem pravilom je potrebno ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga te tožbe, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz posebnih izjem, ki so značilne za postopek zaradi insolventnosti. Če velja to prvo (torej da pravna podlaga tožbe izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava in bi bilo zato tožbo iz iste pravne podlage mogoče vložiti že pred začetim stečajem in neodvisno od njega ter dejanj stečajnega upravitelja), potem se pristojnost ne določa po Insolvenčni uredbi, temveč po Uredbi Bruselj I.
Tudi po Insolvenčni Uredbi je za odločitev o pristojnosti odločilen kriterij, da gre za zahtevek, ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezan, zato je vsa praksa (tako naših sodišč, kot Sodišča EU) vezana na uporabo uvodne izjave št. 6 Uredbe 1346/2000 uporabna tudi za razlago prvega odstavka 6. člena Insolvenčne Uredbe
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00041158
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 5, 6. ZVPot člen 1, 1/3, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 5, 5/1, 6, 6/1, 6/2. ZBS-1 člen 4, 11, 12.
bančni kredit - kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - devizni tečaj - tečajne razlike - valutno tveganje - notarski zapis - sporazum o zavarovanju denarne terjatve - pravice potrošnika - pravica do informiranosti - pojasnila dolžnost - kreditna tveganja - dobra vera - oderuška pogodba - nična pogodba - aleatorna pogodba - konverzija - nepoštenost pogodbenega določila - bistvena sestavina pogodbe - merilo skrbnosti - povprečna skrbnost v pravnem prometu - delni umik tožbe - delna sodba
Pogodbeni pogoj, vsebovan v pogodbi o posojilu v CHF, ki ga je treba vrniti v isti tuji valuti, je pogoj o glavnem predmetu pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja, zato ga je treba podvreči testu jasnosti in razumljivosti. Tožnik je bil ustrezno in zadostno poučen o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev pogodbe o posojilu v tuji valuti in izpolnitvi v enaki valuti. Zadostno je bil poučen o valutnih tveganjih oziroma možnosti zvišanja njegove pogodbene obveznosti v evrih.
Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (30 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena OZ pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu.
V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že pri sklepanju kreditnih pogodb v letu 2008. Hud padec vrednosti evra približno sedem let po sklenitvi spornih pogodb je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv.
Okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjuje tožnik.
zamudna sodba - afirmativna litiskontestacija - dokazni postopek
Ker zamudna sodba temelji na domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožbene dejanske navedbe, sodišče ne izvaja dokaznega postopka in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb tožeče stranke, ampak presodi le, ali dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali s splošno znanimi dejstvi.
Pravni posel oziroma skupek pravnih dejanj je bil dogovorjen z namenom ugodnejšega poplačila upnika v stečaju dolžnika, ki je bil v trenutku sklenitve pogodbe že insolventen. Takšna poslovna podlaga (kavza) simuliranega posla je nedopustna. Izpodbojne pa so tudi procesne opustitve, ki pomenijo realizacijo ničnega pravnega posla.
vabilo na obravnavo - opozorilo stranki - pooblaščenec - osebno vročanje - spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - zahteva stranke za izvedbo naroka - udeležba na obravnavi - odsotnost stranke na naroku - zavlačevanje postopka - prošnja za preložitev naroka - pospešitev postopka - načelo proste presoje dokazov
Tožena stranka je bila pravilno opozorjena in vabljena, da ker je predlagala opravo glavne obravnave v sporu majhne vrednosti, se mora obravnave udeležiti, sicer nastopijo posledice iz tretjega odstavka 454. člena ZPP. Kljub temu, da je tožena stranka predlagala dokaz z zaslišanjem toženca, na narok pa je sodišče vabilo le odvetnika, lahko sledijo posledice iz tretjega odstavka 454. člena ZPP, saj se sodišče o izvedbi dokaza samo odloči.
Namen določb tretjega odstavka 454. člena in 455. člena ZPP je pospešiti postopek in preprečiti, da bi stranke z izostajanjem z narokov zavlačevale postopek. V konkretni zadevi je tožena stranka prosila za preložitev in sodišče je tudi prvič ugodilo. Nato je določilo novi narok, vendar se tožena stranka ni udeležila naroka. Po tej določbi sankcija zadane tisto stranko, ki je zahtevala narok, ne glede na morebiten izostanek nasprotne stranke, ki naroka ni zahtevala.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00041306
ZVPot člen 22. OZ člen 105.
prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve - razveza pogodbe - kršitev pogodbene obveznosti - prekoračitev negativnega stanja - sklenitev pogodbe - splošni pogoji poslovanja - pogodbeni pogoj - seznanitev s splošnimi pogoji poslovanja - pojasnjevalna dolžnost - varstvo potrošnikov - odpoved pogodbe - primeren rok za izpolnitev - opomin - vročitev
Šteje se, da je bil potrošnik seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih pogojev, če ga je nanje podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav (22. člen ZVPot). Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da so neprerekane ostale trditve tožeče stranke, da so bili vsakokrat veljavni splošni pogoji dostopni v poslovalnicah in na spletni strani tožeče stranke. Tožeča stranka je ob sklenitvi pogodbe s toženo stranko izpolnila svojo dolžnost in slednjo ustrezno seznanila z obstojem svojih splošnih pogojev. Ob tem pa zakon tožeči stranki ne nalaga obveznosti, da bi bila toženi stranki dolžna pojasnjevati in jo seznanjati tudi s samo vsebino svojih splošnih pogojev, da bi le-ti lahko bili sestavni del pogodbe. Če je tožena stranka pogodbo sklenila, ne da bi poznala vsebino splošnih pogojev, je to njen riziko.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, ki izrecno določa, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj iz socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. Pomeni, da v sporih o pravicah iz drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, med katere sodi tudi pravica do zdravljenja v tujini in z njim povezani stroški, ni taksne zavezanosti. Stranke v takšnih sporih takse niso dolžne plačevati.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 43/2, 43/3, 44, 45.
zdraviliško zdravljenje
Za priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja morata biti izpolnjena kumulativno predpisana pogoja. Glede na 44. člen POZZ je namreč mogoče pravico priznati, če je pričakovati povrnitev funkcionalne sposobnosti in če je hkrati podano vsaj eno od bolezenskih stanj iz 45. člena POZZ.
Glede na to, da je bil tožnik že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in so mu bile tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, je odločilen odgovor na vprašanje, ali je prišlo pri tožniku do poslabšanja zdravstvenega stanja in če je, ali so s tem v zvezi izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v več zadevah, je potrebno v vsakem primeru posebej razčistiti, ali je zdravljenje oziroma ukrepi medicinske rehabilitacije zaključeno. Glede na stališče pritožbenega sodišča je tudi v primeru, če je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična in terapevtska obravnava, pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem ali dejavnostjo iz tretjega ali četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2, na katera se ocenjuje invalidnost. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnost ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Zaradi opustitve pogoja "trajna sprememba zdravstvenega stanja" iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja zdravstvenega stanja v 94. členu ZPIZ-2 predpisan kontrolni pregled.
negativna dejstva - obrazloženost ugovora - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zanikanje obstoja terjatve
S trditvami je dolžnik zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Prav dokazovanju terjatve upnika so namenjene pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
ZFPPIPP člen 383b, 384, 386, 389, 406, 406/1, 406/1-1. ZIZ člen 102. Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti člen 4, 16.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - kršitev zakonsko določenih obveznosti stečajnega dolžnika - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju - uporaba tujega prava - dolžnik v tujini
V primeru stečajnega postopka se uporabi pravo države stečaja in ne pravo države stalnega prebivališča, ki bi se uporabilo v primeru individualne izvršbe. Primeri individualne izvršbe v primeru stečaja namreč niso uporabljivi glede na izrecno določbo Uredbe (ES) št. 1346/2000 in sicer 16. člena, ki odraža načelo univerzalnosti stečajnih postopkov, saj se proti dolžniku praviloma vodi en sam postopek. Iz 4. člena Uredbe (ES) št.1346/2000 izhaja, da se za postopke v primeru insolventnosti uporablja pravo države članice, v kateri je uveden stečajni postopek. V konkretnem primeru se uporablja torej pravo Republike Slovenije, ki v tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP določa, da se za omejitev prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja uporablja 102. člen ZIZ.