CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00039758
ZPP člen 18, 18/3. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 299, 299/5. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 27. Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti člen 3, 6, 6/1.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - izključna pristojnost - priznanje lastninske pravice - ugotovitev izločitvene pravice - nepremičnina v tujini - spor v zvezi s stečajnim postopkom - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - področje uporabe insolvenčne uredbe - Uredba Sveta (ES) 1346/2000 - razlaga uredbe - civilna zadeva
Odločilno merilo za presojo, ali gre za zahtevek, ki izpolnjuje kriterije iz prvega odstavka 6. člena Insolvenčne uredbe, ni postopek, v okviru katerega je vložena tožba, ampak pravna podlaga tožbe. V skladu s tem pravilom je potrebno ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga te tožbe, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz posebnih izjem, ki so značilne za postopek zaradi insolventnosti. Če velja to prvo (torej da pravna podlaga tožbe izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava in bi bilo zato tožbo iz iste pravne podlage mogoče vložiti že pred začetim stečajem in neodvisno od njega ter dejanj stečajnega upravitelja), potem se pristojnost ne določa po Insolvenčni uredbi, temveč po Uredbi Bruselj I.
Tudi po Insolvenčni Uredbi je za odločitev o pristojnosti odločilen kriterij, da gre za zahtevek, ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezan, zato je vsa praksa (tako naših sodišč, kot Sodišča EU) vezana na uporabo uvodne izjave št. 6 Uredbe 1346/2000 uporabna tudi za razlago prvega odstavka 6. člena Insolvenčne Uredbe
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85.
obvezno zdravstveno zavarovanje - prometna nezgoda - povzročitelj škode - regresni zahtevek zavarovalnice (subrogacija) - odgovornostna zavarovalnica - prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje - obseg pravic - pravo, ki ga je treba uporabiti - nemško pravo - supremacija prava EU - nacionalno pravo - zahtevek za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev
Uredba 883/2004 glede temelja priznanih pravic ne razlikuje med odgovornostnimi zavarovalnicami in povzročitelji škode.
Uredba 883/2004 ne velja za le za nosilce pravic socialnega zavarovanja, pač pa za tudi za tretje osebe, niti ne ločuje med posrednimi (... prevzame pravice, ki jih ima prejemnik proti tretji osebi...) in neposrednimi zahtevki (...kadar ima nosilec, odgovoren za dodelitev dajatev, neposredno pravico proti tretji osebi ...), ki jih ima nosilec zavarovanja proti tretjim osebam, ki morajo plačati odškodnino (in ne zgolj odgovornim tretjim osebam).
Obseg pravic (boleznina, prispevki, stroški zdravljenja itd.) se presoja po pravu nosilke socialnega zavarovanja, posamezna pravica pa je lahko omejena z višino po pravu države, kjer ima sedež povzročitelj škode.
Nacionalna ureditev ne more pretehtati nad Evropskim pravom in odločbo Sodišča EU in se ne morejo upoštevati omejitve glede temelja pravic po slovenskem pravu, lahko pa se glede obsega (višine).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 43/2, 43/3, 44, 45.
zdraviliško zdravljenje
Za priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja morata biti izpolnjena kumulativno predpisana pogoja. Glede na 44. člen POZZ je namreč mogoče pravico priznati, če je pričakovati povrnitev funkcionalne sposobnosti in če je hkrati podano vsaj eno od bolezenskih stanj iz 45. člena POZZ.
Enako kot pri neposrednih dokazih je namreč tudi pri posrednih dokazih odločilna njihova vsebina, s tem, da mora biti na njihovi podlagi sklenjen tako imenovani indični krog, kar je bilo v obravnavani zadevi nedvomno izpolnjeno.
Predmet dokazovanja so trditve o pravno pomembnih dejstvih (213. člen ZPP). Katera dejstva so pravno pomembna, določa materialno pravo. Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.
Posledica napačnih dokaznih izhodišč je enostranska, vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena. Dejansko stanje o pravno relevantnem vprašanju, ali je imel toženec 30. 11. 2006 v razmerju do toženca terjatev, ni bilo ugotovljeno, oziroma je bilo pomanjkljivo ugotovljeno. Pomanjkljivost je posledica neupoštevanja pravila, da stranka nosi dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore), pa tudi pravila, da je dokazno breme na stranki, ki zatrjuje obstoj dejstva (ne na stranki, ki zatrjuje neobstoj dejstva).
V primeru, da bo rezultat nove dokazne presoje (ponovno) zaključek, da sta pogodbeni stranki s prodajno pogodbo želeli doseči pravne učinke zavarovanja toženčeve terjatve (nobena od pravdnih strank ni zatrjevala namena trajnega prenosa lastninske pravice), naj se sodišče prve stopnje ukvarja tudi z vprašanjem dopustnosti takšnega dogovora (pritožbeno navedbo o ničnosti komisornega dogovora je šteti za dopustno pritožbeno novoto). SPZ v 132. členu prepoveduje t. i. komisorne dogovore, s katerim si zastavni upnik za primer, da njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, izgovori pravico, da zastavljena stvar preide v njegovo last ali da zastavljeno stvar proda po vnaprej določeni ceni. Določilo o prepovedi lex commissorie velja za vse pravne posle ali za kombinacijo pravnih poslov, katerih končni učinek je prehod lastninske pravice na stvari, dani v zavarovanje v korist upnika, v primeru dolžnikove neizpolnitve obveznosti. Prepoved varuje dolžnika pred zlorabo, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Fiduciaren posel mora biti sklenjen v obliki (neposredno izvršljivega) notarskega zapisa (prvi odstavek 202. člena SPZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STEČAJNO PRAVO
VSL00039909
Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog člen 17, 17/1. ZPP člen 274.
evropski plačilni nalog - tuja pravna oseba kot tožena stranka - stečajni postopek nad toženo stranko - prijava terjatve v stečajnem postopku - nizozemsko pravo - pravna korist za vodenje postopka - zavrženje tožbe
Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da uporablja tako slovensko kot nizozemsko materialno pravo, kar ne drži. Sodišče prve stopnje je le obrazložilo, da meni, da gre pri plačilih v rezervni sklad tudi po nizozemskem pravu za strošek stečajnega postopka. Po drugi strani pa pritožnica na vsak način poizkuša institute nizozemskega stečajnega prava (npr. glede stroškov stečajnega postopka) razlagati skozi prizmo določb slovenskega ZFPPIPP, kar je napačno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00039880
ZFPPIPP člen 112, 112/2, 112/2-1, 112/9, 121. ZUstS člen 23, 23/1. ZPP člen 211, 279b, 279b/1, 279b/3.
začasna ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah - podrejena uporaba pravil pravdnega postopka - začetek postopka za oceno ustavnosti - vzorčni postopek - prekinitev in mirovanje postopka
Pritožbeno sodišče je že pri odločanju o pritožbi upravitelja zoper sklep o razrešitvi in imenovanju novega upravitelja menilo, da je protiustavna določba devetega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP. Zaradi tega je prekinilo postopek in na Ustavno sodišče RS že vložilo zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti (prvi odstavek 23. člena ZUstS).
Ker je izpodbijani sklep sprejet na enaki dejanski in pravni podlagi kot sklep v zadevi Cst 329/2020, je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi prvega odstavka 279.b člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP odločilo, da se v zvezi z zahtevo za oceno ustavnosti izvede vzorčni postopek, ostali postopki pa se prekinejo. Ocenilo je, da drugi in tretji odstavek 279.b člena ZPP v predmetni zadevi, ki se nanaša na razrešitev upravitelja v stečajnem postopku, nista smiselno uporabljiva. Stranke pa imajo možnost vložitve pritožbe na podlagi 211. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.
vabilo na obravnavo - opozorilo stranki - pooblaščenec - osebno vročanje - spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - zahteva stranke za izvedbo naroka - udeležba na obravnavi - odsotnost stranke na naroku - zavlačevanje postopka - prošnja za preložitev naroka - pospešitev postopka - načelo proste presoje dokazov
Tožena stranka je bila pravilno opozorjena in vabljena, da ker je predlagala opravo glavne obravnave v sporu majhne vrednosti, se mora obravnave udeležiti, sicer nastopijo posledice iz tretjega odstavka 454. člena ZPP. Kljub temu, da je tožena stranka predlagala dokaz z zaslišanjem toženca, na narok pa je sodišče vabilo le odvetnika, lahko sledijo posledice iz tretjega odstavka 454. člena ZPP, saj se sodišče o izvedbi dokaza samo odloči.
Namen določb tretjega odstavka 454. člena in 455. člena ZPP je pospešiti postopek in preprečiti, da bi stranke z izostajanjem z narokov zavlačevale postopek. V konkretni zadevi je tožena stranka prosila za preložitev in sodišče je tudi prvič ugodilo. Nato je določilo novi narok, vendar se tožena stranka ni udeležila naroka. Po tej določbi sankcija zadane tisto stranko, ki je zahtevala narok, ne glede na morebiten izostanek nasprotne stranke, ki naroka ni zahtevala.
ZUTD člen 54, 54/1, 57, 59, 59/4.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5, 6, 65.
denarno nadomestilo za brezposelnost
Ssodišče je pravilno odločilo, da ker obrazec U1 za relevantno obdobje ni potrdil dobe, za katero so bili plačani prispevki za zavarovanje za brezposelnost, je ZRSZ ne more upoštevati pri priznanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. Slednje je potrdila tudi izpoved predstavnice Zavoda za socialno varstvo Italije, ki je izrecno pojasnila, da za tožečo stranko v relevantnem obdobju prispevki za brezposelnost niso bili plačani. Na podlagi kolektivne odpovedi je tožeča stranka v spornem obdobju v Republiki Italiji že prejemala nadomestilo za presežne delavce, ne pa plače, kot je to zatrjevala. Pri tem ne gre za neplačilo prispevkov iz razloga, na katerega implicira tožeča stranka v pritožbi, ko opozarja na četrti odstavek 59. člena ZUTD. V predmetni zadevi gre za neplačilo prispevkov s strani delodajalca, kar pogojuje drugačna pravna ureditev oziroma narava obdobja, ki jo v Republiki Italiji ne priznajo kot zavarovalno dobo, ker se ne plačujejo prispevki za brezposelnost. Nenazadnje zatrjevana sprememba 4. odstavka 59. člena ZUTD velja šele od 11. 7. 2020.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00061455
OZ člen 508, 508/1, 508/2, 512. SPZ člen 66, 66/3.
tožba na razveljavitev prodajne pogodbe - razveljavitev prodajne pogodbe za nepremičnino - prodaja solastne nepremičnine - solastnina - upravičenja solastnika - zakonita predkupna pravica solastnika - ponudba predkupnemu upravičencu - obvestilo predkupnemu upravičencu - uveljavljanje predkupne pravice solastnika - pogoji za uveljavljanje predkupne pravice - rok za uveljavljanje predkupne pravice - iztek roka - položitev kupnine - kršitev predkupne pravice - trenutek kršitve predkupne pravice - sklenitev prodajne pogodbe - vknjižba v zemljiško knjigo - prehod lastninske pravice
Tožnik meni, da je bila njegova predkupna pravica kršena zato, ker sta toženki prodajno pogodbo sklenili pred potekom roka, ki ga ima predkupni upravičenec na voljo za uveljavljanje predkupne pravice. Takšno materialnopravno naziranje je zmotno. Če lastnik stvari samo sklene pogodbo s tretjim, še ne ustvari položaja kršitve. Lastnik si lahko še zmeraj premisli in namesto, da bi izpolnil sklenjeno prodajno pogodbo s tretjim, ravna v skladu z obveznostjo iz predkupne pravice. To jasno izhaja že iz same določbe prvega odstavka 512. člena OZ, ki določa, da lahko predkupni upravičenec pogodbo izpodbija le v primeru, če je prodajalec prodal stvar in prenesel lastnino na tretjega, ne da bi o tem obvestil predkupnega upravičenca. Ker je prva toženka prenesla lastninsko pravico na drugo toženko šele po poteku 30 - dnevnega roka za uveljavljanje predkupne pravice, ni prišlo do kršitve predkupnega upravičenja tožnika. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da je tožnik imel do poteka roka za uveljavitev predkupne pravice tudi objektivno možnost, da bi predkupno upravičenje izkoristil.
V obravnavanem primeru bi tožnik kot imetnik zakonite predkupne pravice v zasebno korist (ki je nastala samodejno z nastankom položaja solastnine v skladu s tretjim odstavkom 66. člena SPZ) svojo predkupno pravico lahko učinkovito uveljavil, če bi v roku 30 dni opravil dve dejanji: - predkupnega zavezanca na zanesljiv način obvestil, da uveljavlja predkupno pravico (prvi odstavek 508. člena OZ) in hkrati predkupnemu zavezancu plačal kupnino ali jo položil pri sodišču (drugi odstavek 508. člena OZ). Plačilo kupnine je predpostavka (pogoj) za začetek učinkovanja izjave predkupnega upravičenca o uveljavitvi predkupne pravice. Zato pogodba o prodaji ni sklenjena že, ko predkupni zavezanec prejme izjavo predkupnega upravičenca o uveljavitvi predkupne pravice, temveč šele, ko predkupni upravičenec plača celotno kupnino. V obravnavanem postopku ni sporno, da tožnik v roku kupnine ni plačal niti je ni položil pri sodišču. Tožnik je sicer navajal, da ni vedel, ali naj kupnino plača nepremičninskemu posredniku (ker ni vedel, ali še ima veljavno pooblastilo za zastopanje) ali prvi toženki, vendar pa to ni odločilno, saj bi tožnik v takšnem primeru kupnino moral položiti pri sodišču. Tožnik pa ni pojasnil, zakaj tega ni storil (sprašuje se le, ali bi bilo varno plačilo prodajalki, ker bi ta lahko postala insolventna).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040393
OZ člen 239, 239/2, 311, 312, 312/1, 435. ZPP člen 213, 319, 319/3, 338, 338/1, 338/1-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 355, 355/1.
materialnopravni pobot - prenehanje obveznosti zaradi predpravdnega pobota - pogoji za pobot terjatev - priznanje terjatve - zapadlost terjatve - zmotna uporaba materialnega prava - opredelitev do navedb stranke - ugovor procesnega pobota - nasprotna tožba - določnost zahtevka - materialno procesno vodstvo - nasprotje med razlogi in izrekom - izjava volje - zaslišanje strank - pravica do kontradiktornosti - nerelevantna dejstva - pomanjkljiva trditvena podlaga
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njene trditve, da račun ne more biti podlaga odškodninske terjatve in da je tožeča stranka v dopisu izjavila voljo, da ne plača toženi stranki prej, preden ji ona ne prizna in plača svojih zapadlih obveznosti. S takim stališčem tožeče stranke se pritožbeno sodišče strinja, saj izhaja iz dopisa z dne 17. 5. 2018. S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je na dan izjave o pobotu 18. 5. 2018 terjatev tožene stranke do tožeče stranke že zapadla v plačilo. To pa pomeni, da pogoji za medsebojni pobot terjatev s pobotno izjavo niso bili izpolnjeni. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka na podlagi materialnopravnega predpravdnega pobotanja. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi tožena stranka vtoževano terjatev priznala le posredno, torej v smislu mirne rešitve spora, če njej tožeča stranka prizna odškodnino za škodo, ki ji jo je povzročila s prekoračitvijo dogovorjenih rokov dobave. V to smer pa očitno soglasje volj pogodbenih strank ni bilo doseženo, kar pa hkrati pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe obravnavati tudi druge trditve tožene stranke, ki so bile usmerjene zoper utemeljenost zahtevka tožeče stranke.
Trditve tožeče stranke, da je šlo za dopis s cinično naravo, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. V obvestilu posredovana izjava volje ni v ničemer izražena cinično. Kakšen odnos do zahtevka tožene stranke je pri tem imela oseba, ki je napisala navedeno izjavo, pa ni pomembno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem tožeče stranke o tem, ali je pri zapisu imela v mislih kaj drugega od tistega, kar je zapisala. Sicer pa tožeča stranka ni niti trdila, da je v zapisu dopisa mogoče iz kakšne zapisane besede ali znaka razbrati, da tožeča toženi stranki sporoča, da ni zamujala, da toženi stranki ni mogla nastati nobena škoda, ali da ji v nobenem primeru ne bo plačala odškodnine. V konkretnem primeru je namreč pomembno, katero sporočilo je doseglo naslovnika. Doseglo ga je tisto, ki je bilo zapisano v dopisu.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.. ZŠtip-1 člen 95, 95/1, 95/1-4.. ZZZDR člen 12.. DZ člen 4.
državna štipendija - mirovanje pravic - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost)
Nedokazanost zunajzakonske skupnosti bi v okoliščinah konkretnega primera lahko imelo za posledico, da B.B. ne bi smel biti upoštevan pri odločanju o spornem mirovanju štipendijskega razmerja in ne izplačevanju državne štipendije.
Ker zunajzakonska skupnost v obravnavanem predsodnem postopku sploh ni bila razčiščevana, sta zavrnilni odločbi utemeljeno odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje.
prenos terjatev - po zakonu overjena listina - notarsko overjen podpis
Kot je pravilno obrazložilo v izpodbijanem sklepu že sodišče prve stopnje, je v sodni praksi zavzeto stališče o razlagi pojma "po zakonu overjena listina", s katero novi upnik dokazuje, da je terjatev prešla nanj, in sicer, da za dokaz prenosa terjatve zadošča, da je overjen podpis odstopnika terjatve.
kabelska retransmisija glasbenih del - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - spor zaradi plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - višina nadomestila - tarifa SAZAS - zakonske zamudne obresti - običajen avtorski honorar - plačilo odvetniških stroškov - zastaranje
Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo in utemeljilo materialnopravno stališče, oblikovano v praksi pritožbenega sodišča, da je (drugače kot v primeru kabelske retransmisije glasbe v TV programih) v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih pravno praznino mogoče zapolniti z naslonitvijo na (zadnje) pogodbeno dogovorjene cene - 0,03 EUR na naročnika RA programov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040758
ZKP člen 269, 277, 277/1, 277/1-4, 275, 275/2, 282, 402, 402/3. KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. URS člen 22, 29.
ugovor zoper obtožnico - odločanje o ugovoru zoper obtožnico - ustavitev kazenskega postopka - pravica do izjave - dopolnitev obtožnega akta - ni dokazov
Iz tako opisanega procesnopravnega poteka obravnavane zadeve torej izhaja, da sodišče prve stopnje oškodovanki kot tožilki ni kršilo načela kontradiktornosti in tudi ne drugih določb Ustave in določb EKČP, saj se popravljena obtožnica ne vroča obdolžencu zaradi ugovora. Ko upravičeni tožilec vrne popravljeno (dopolnjeno) obtožnico, senat odloči o prej vloženem ugovoru. Tako ravna senat tudi, če tožilec po odpravi pomanjkljivosti v samem postopku oziroma po opravi dopolnitve preiskave izjavi, da vztraja pri prejšnji obtožnici. Le v primeru, ko bi upravičeni tožilec spremenil vloženo obtožnico ali vložil novo obtožnico, bi moralo sodišče postopek v zvezi z njo v celoti ponoviti. Najprej bi se moral opraviti formalni preizkus obtožnice po drugem odstavku 270. člena ZKP, nato pa jo vročiti obdolžencu s poukom o pravici do ugovora. Če obdolženec ne vloži ugovora zoper obtožnico, senat ne odloča o prejšnjem ugovoru, saj je z vložitvijo nove obtožnice postal brezpredmeten ugovor, ki ga je obdolženec vložil zoper prejšnjo obtožnico, ki pravno več ne obstaja. Če pa obdolženec vloži ugovor zoper novo obtožnico, senat odloči samo o tem ugovoru, vendar šele, ko ugovor vroči tožilcu, ki lahko nanj odgovori.
osebni stečaj - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - začetek prodaje - izločitvena pravica in prijava - rok za prijavo izločitvene pravice - zamuda roka za prijavo izločitvene pravice
Stališče pritožnice, da prijavljena izločitvena pravica v vsakem primeru predstavlja oviro za prodajo premoženja stečajnega dolžnika, na katerega se ta prijava nanaša, ne drži. Ovira za prodajo je pravočasno prijavljena izločitvena pravica, torej prijavljena v trimesečnem roku za prijavo izločitvene pravice. Ker upnica izločitvene pravice na predmetu prodaje v tem roku ni prijavila, prav tako pa niti ni trdila, da je izločitveno pravico pridobila šele po poteku tega roka, se neupravičeno upira prodaji dolžnikovega premoženja. Nobena zakonska ovira za prodajo namreč ne obstaja.
nepopolna revizija - predlog za dopustitev revizije - sklep o dopustitvi revizije
Drugi odstavek 373. člena ZPP določa, da morata biti reviziji priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije. Namen te zakonske določbe je, da se tudi v tej fazi postopka zagotovi kontradiktornost postopka. Navedeno je razvidno iz določbe prvega odstavka 375. člena ZPP o tem, da sodnik sodišča prve stopnje nasprotni stranki v odgovor pošlje izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom sodišča o dopustitvi revizije.
negativna dejstva - obrazloženost ugovora - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zanikanje obstoja terjatve
S trditvami je dolžnik zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Prav dokazovanju terjatve upnika so namenjene pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - prenehanje terjatve iz izvršilnega naslova - pravno relevantna dejstva - neutemeljen ugovor - pavšalno zatrjevanje
Dolžnik mora za svoje trditve o poravnavi terjatve navesti določna pravno relevantna dejstva, na katerih utemeljuje svoje ugovore o prenehanju terjatve. Ker tega dolžnica v ugovoru ni naredila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ugovor neutemeljen in ga je skladno s četrtim odstavkom 58. člena ZIZ pravilno zavrnilo in pravilno odločilo o povrnitvi stroškov ugovornega postopka, katere dolžnica obrazloženo pritožbeno niti ne izpodbija.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00041389
OZ člen 50, 50/2, 58. ZPP člen 8, 125a, 125a/4.
izročitev in izpraznitev nepremičnine - plačilo uporabnine - izselitev iz stanovanja - prenehanje najemnega razmerja - najemno razmerje za nedoločen čas - najemna pogodba - ustna prodajna pogodba - teorija o realizaciji pogodbe - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - izjava volje - materialno dokazno breme - izjava pravno poslovne volje - prekarij - brezplačna raba nepremičnine - obljuba - nakup stanovanja - investicija - obrok kupnine - dokazna ocena - dokazno gradivo - ocena verodostojnosti izpovedbe - pristranskost priče - sorodstveno razmerje do prič - sugestivno vprašanje - kapciozna vprašanja - pravica do izjave
Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Pri navidezni pogodbi gre torej za hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so toženci nosili materialno dokazno breme za trditev, da je bila pravno poslovna volja pogodbenih strank glede najema (vključujoč najemno pogodbo in oba aneksa) zaigrana, saj sta dejansko želeli doseči pravne učinke prodaje.