Izključna krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju je (lahko) podana tudi, če storilcu odločbe o prekršku ni bilo mogoče izdati in vročiti na kraju storitve prekrška oziroma, če ni bilo mogoče pridobiti njegove izjave o prekršku, pri čemer navedena pogoja predpostavljata ugotovljeno identiteto storilca.
Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena zoper t. i. drugo odločbo, ne pa zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, po pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru II K 24080/2018 z dne 30. 7. 2026 pa obsojenec niti nima več pravnega interesa za vztrajanje pri predlogu za prekinitev izvršitve izpodbijane pravnomočne sodbe. Posledično je sodišče predlog za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe, podan v zahtevi za varstvo zakonitosti, zavrglo.
V primeru hišnega zapora obseg in kvaliteta prikrajšanja osebne svobode posameznika kot tudi nepovratne daljnosežne posledice za posameznika ne dosegajo enake intenzitete kot v primeru prestajanja kazni zapora v zavodu. V kolikor bo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru V Kr 7572/2018 z dne 9. 6. 2026 postal pravnomočen, bo s tem že preprečen popoln odvzem prostosti obsojencu in posledično tudi morebiten nastanek nepovratnih škodljivih posledic zanj zaradi prestajanja zaporne kazni v zavodu. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče predlogu le delno ugodilo in izvršitev pravnomočne sodbe za obsojenca odložilo do pravnomočnosti navedenega sklepa.
Ker je po drugem odstavku 205. člena ZKP upravičeni predlagatelj za podaljšanje pripora le državni tožilec, je Vrhovno sodišče predlog preiskovalne sodnice v delu, ki nedovoljeno presega pojasnilo iz tretjega odstavka 205. člena ZKP, po drugem odstavku 423. člena v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP, zavrglo.
Senat je ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti očitno neutemeljena, posledično pa na podlagi petega odstavka 423. člena ZKP odločil, da se predlog za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe zavrne.
Za krajevno nepristojno se je Okrajno sodišče na Ptuju izreklo potem, ko je že opravilo določena procesna dejanja (med drugim razpisalo narok za zaslišanje mladoletnice in odredilo vročitev obdolžilnega predloga) in s tem izvedlo tudi predhodni preizkus krajevne pristojnosti, kar pomeni, da je zamudilo časovno mejo, do katere se lahko sodišče po uradni dolžnosti še izreče za krajevno nepristojno (67. člen ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 436. člena ZKP).
Iz dejanskega opisa prekrška - na katerega je Vrhovno sodišče vezano in v tej fazi ne presoja njegove pravilnosti - je na podlagi izrecne navedbe v opisu mogoče prepoznati, da je storilka očitani prekršek izvršila v Ljubljani in torej ne gre za situacijo, ko kraj izvršitve prekrška ne bi bil znan in bi bilo treba uporabiti določbo 78. člena ZP-1. Glede na navedeno je skladno z določbo prvega odstavka 77. člena ZP-1 za odločanje v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.
Prekršek je bil storjen z opustitvijo registracije dejavnosti, to je z opustitvijo vpisa v navedena registra, ki ju upravlja AJPES s sedežem v Ljubljani in ne s samim izvajanjem dejavnosti ustvarjanja in objavljanja lastnih plačljivih spletnih vsebin na socialnem medijskem omrežju B. oziroma dela na črno, kot je izvršitveni način zmotno opredelilo Okrajno sodišče v Ljubljani.
Predlog za prenos krajevne pristojnosti je mogoče podati le s sodišča, ki je zadevo prejelo v odločanje, ne pa tudi s sodišča, ki zadeve še ni prejelo v obravnavo, prav tako predloga ni mogoče podati za druga sodišča.
Sklep o podaljšanju pripora se lahko izda samo v primeru, ko pripor zoper obtoženca še teče oziroma se dejansko izvaja, ne pa v primerih (kakršen je obravnavani), ko je obtoženec na prostosti in se ne nahaja v priporu.
Nadomestna izvršitev kazni zasleduje enak namen kot odlog oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe. Iz tega razloga je v vsakokratnem primeru mogoče uporabiti le enega od navedenih institutov, ne pa oba kumulativno, saj že vsak od njiju uresniči želeni cilj. Ker bo s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bilo ugodeno predlogu zagovornice za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, že preprečen odvzem prostosti, se predlogu zagovornikov le delno ugodi in izvršitev pravnomočne sodbe odloži do pravnomočnosti navedenega sklepa.
V primerljivi zadevi je bilo že pojasnjeno, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora vezano na predlog državnega tožilca glede domnevnega kaznivega dejanja, domnevnega storilca in predlagani priporni razlog, ni pa vezano na dejstva in dokaze, s katerimi tožilec utemelji svoj predlog in sme svojo odločitev podpreti tudi z drugimi dokazi in podatki iz spisa, kar posledično pomeni, da sklicevanje predlagatelja na pravnomočne odločbe sodišč (kamor sodijo tudi pravnomočni sklepi o odreditvi in podaljšanju pripora) ne more biti razlog, da se predlog ne bi vsebinsko presojal. Državni tožilec se je v obravnavani zadevi s sklicevanjem na pravnomočne sklepe o priporu opredelil do obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj, obenem pa obrazložil tudi razloge, ki po njegovi oceni kažejo na priporne razloge ter na neogibnost pripora. Obrazložitev predloga je v tolikšni meri preverljiva, da je obdolžencem in njihovim zagovornikom omogočala, da se o njem izjavijo, Vrhovnemu sodišču pa, da lahko predlog vsebinsko presoja.
Nasprotovanje zagovornikov podaljšanju pripora iz razloga koluzijske nevarnosti, ker naj bi predlog temeljil le na digitalnih dokazih, ki so bili že zavarovani, morebitni nezavarovani pa da niso identificirani, se pokaže kot preuranjeno in tudi kot neutemeljeno. Četudi so bile v hišnih preiskavah elektronske naprave zasežene, elektronski podatki na teh napravah pa zavarovani, ne gre prezreti domnevne uporabe naprednih digitalnih storitev za izvrševanje očitanih kaznivih dejanj, zlasti oblačne storitve, ki uporabnikom omogočajo dostop tudi iz drugih elektronskih naprav. Ravno zaradi slednjega zagovornik obdolženega B. B. ne more uspeti z izpostavljanjem izpovedbe koordinatorja s psevdonimom WING 1, da je slednji potrdil, da so vsi zaseženi elektronski podatki zavarovani, saj je izpovedal tudi, da se ti podatki zaradi njihove velike količine še vedno vrednotijo, zaradi česar zato (še) ni mogoče zaključiti, da ti predstavljajo vse dokaze, na katere obdolženci nimajo več vpliva.
Za razliko od fizičnih dokumentov, kjer so sledi posegov pogosto zaznavne, je elektronske zapise zaradi njihove digitalne oblike mogoče spreminjati ali uničiti, ne da bi za seboj pustili očitne sledi. Ravno zaradi takšne narave podatkov za odreditev ali podaljšanje pripora, s katerim se skuša zagotoviti varnost in integriteto digitalnih podatkov za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zadošča nižja stopnja verjetnosti njihovega spreminjanja, brisanja oziroma uničevanja, kot v primeru, ko je pripor odrejen za preprečevanje vplivanja na priče, udeležence, prikrivalce oziroma zaradi nevarnosti uničevanja fizičnih oziroma materialnih sledov kaznivega dejanja.
Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da kadar obdolženec svojo pravico do vložitve predloga za prenos krajevne pristojnosti ne izvršuje v skladu z njenim namenom, temveč jo z vlaganjem bistveno podobnih oziroma identičnih predlogov zlorablja, gre za očitno zlorabo procesnih pravic, ki jo je Vrhovno sodišče - kot tudi vsa druga sodišča - v skladu z določbo 15. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžno onemogočiti.
Zakonski znak "namen, da ugrabljenega prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi" je v obravnavani zadevi razpoznaven v konkretnem opisu dejanja, z navedbo objektivnih, navzven zaznavnih očitkov. Opisano je, da je bil oškodovanec prisiljen trpeti pretepanje ter lepljenje rok in ust, kot tudi grožnjo z ustrelitvijo, podkrepljeno s strelnim orožjem, naslonjenim na njegovo glavo.