Prosilci morajo podatke sami predložiti službi za BPP le v primeru, če gre za podatke, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov, so pa nujni, da se pravilno in popolno ugotovi materialni položaj prosilca in njegove družine.
Dolžnost pridobivanja podatkov preide na prosilca le v primeru, če gre za podatke, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov.
Glede trenutka, kdaj se vloga šteje za vloženo, v primeru materialno nepopolne vloge, ZUP molči, kar pomeni, da velja splošno pravilo, da se vloga šteje za vloženo, ko je formalno popolna (drugi odstavek 67. člena ZUP). Od tega splošnega pravila, kot že navedeno, odstopa ZUP v petem odstavku 68. člena ZUP. Namreč, glede na specialno določbo drugega odstavka 11. člena ZBPP, ki plačilo opravljenih dejanj pravne pomoči veže na datum vložitve prošnje za BPP, gre po presoji sodišča za položaj, za katerega se mora uporabiti določba petega odstavka 68. člena ZUP, ki govori o pravočasno vloženih vlogah. Z vidika tožnice, posebej, ker je izkazano, da so bila dejanja pravne pomoči opravljena že v dneh po vložitvi prošnje, je vprašanje pravočasnosti vloge, tj., da se šteje, da je bila vloga vložena takrat, ko je bila dejansko vložena, ne pa kasneje, ko je bila dopolnjena, očitno podano.
Tožena stranka je tožnici BPP na prvi stopnji priznala BPP, za preostale faze pa je ocenila, da je prošnja preuranjena, za kar ima izrecno pooblastilo v drugem odstavku 28. člena ZBPP, ki določa, da lahko tožena stranka določi drugačen obseg posameznih oblik BPP, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat; oziroma, da dodeli BPP za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi (npr. v prvi fazi samo pravno svetovanje pri odvetniku, v drugi fazi po nasvetu in priporočilu odvetnika pravno svetovanje in zastopanje v postopku na prvi stopnji). Da bi bila ta ocena napačna, tožnica niti ne zatrjuje, pa tudi sicer je tožnica v dopolnitvi z dne 4. 12. 2024 glede obsega pravne pomoči navedla le: "prosilka zaproša za redno in/ali izredno pravno pomoč v obsegu zastopanja na prvi, drugi, tretji stopnji (z vsemi izrednimi pravnimi sredstvi), pred ustavnim sodiščem, pred sodišče ESČP in pred mednarodnim kazenskim sodiščem, kar bo to gotovo potrebno", kar je povsem pavšalno in glede mednarodnega kazenskega sodišča celo zgrešeno. V takšnih okoliščinah, ko ima torej tožena stranka izrecno podlago v zakonu, da omeji obseg priznane BPP, in ob dejstvu, kar je izrecno zapisala tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, da bo lahko tožnica kasneje vložila novo prošnjo za BPP (o utemeljenosti katere bo organ za BPP odločal na podlagi novih oziroma takrat zbranih podatkov), očitek o kršitvi pravice do izjave ne more biti utemeljen.
Toženka je spregledala, da se je upravičenec do BPP nahajal v ZPKZ Dob, kar pomeni, da komunikacija s stranko ni enaka, kot bi bilo običajno, ampak se je moral odvetnik, da se je lahko posvetoval s stranko, odpeljati iz Ljubljane v Šentrupert in nazaj. Kilometrina pa po OT ni nagrada, ampak gre za povračilo odvetnikovih stroškov, ki jih je imel v zvezi s storitvijo, enako kot to velja za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT.
Določba drugega odstavka 18. člena ZUPJS govori le o tem, da se premoženje ne upošteva, ne pa, da se osebi denarna socialna pomoč ne dodeli (kakor torej izključitvena določba prvega odstavka 27. člena ZSVaPre).
V konkretnem primeru (ko vrednost premoženja znaša kar 5.489,32 EUR) bi torej center za socialno delo lahko ugotovil, da je tožnici na podlagi navedenega premoženja dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti zagotovljen, in ji denarne socialne pomoči ne bi dodelil.
Sredstva na računu pomenijo praviloma prihranek, ne glede na namen, za katerega se zbirajo.
Po 1. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša (v nadaljevanju stanovanje), v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Navedena določba je bila dopolnjena s 5. členom ZSVarPre-E, ki velja od 1. 2. 2017 in pravi, da se ne glede na 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS kot premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katerega vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 EUR.
Sodišče načeloma pritrjuje toženi stranki, da zaznamba izbrisne tožbe za izbris vknjižbe prenosa lastninske pravice ne predstavlja ovire, da prosilec ne more razpolagati z nepremičninami, vendar se tožena stranka ni opredelila do ugovorov, ki jih je tožnik podal v prošnji, da tožnik v nepremičninah, ki jih ima v lasti, prebiva in jih uporablja za osnovno bivanje, v tožbi pa je še bolj utemeljeno opozarjal, da so vse nepremičnine (razen gozda in njive, ki ju tožena stranka ni upoštevala) neposredno povezane z njegovim domom, da gre dejansko za "bivalno hišo z dvoriščem in pomožnimi objekti", da je zazidljivo stavbno zemljišče v vrednosti 23.900 EUR "del funkcionalnega zemljišča ob hiši", ki ga ni mogoče enostavno odprodati in ne brez poseganja "v integriteto svojega bivalnega okolja". Tožnikovi ugovori merijo na to, da gre pri zemljišču parc. št. E. k.o. ... za del gradbene parcele njegove stanovanjske hiše. Iz mapne kopije parcel v upravnih spisih bi namreč utegnilo izhajati, da tožnikov ugovor drži, saj se okrog celotne stavbne parcele št. *F. nahaja zemljišče z ID znakom E. Do tožnikovih trditev glede (ne)zmožnosti razpolaganja iz navedenega razloga se tožena stranka ni opredelila.
V predmetni zadevi je med strankama nesporno, da tožnik na naslovu nima prijavljenega stalnega prebivališča. Toženka je glede na navedeno pravilno ugotovila, da pogoj iz prvega odstavka 18. člena ZUPJS ni izpolnjen, omenjeno nepremičnino pa je zato glede na določbe 17. člena ZUPJS treba upoštevati pri ugotavljanju tožnikovega premoženja. Zgolj okoliščina, da ima tožnik na naslovu sporne nepremičnine prijavljeno začasno prebivališče ter da tam tudi dejansko živi, na navedeno ne more vplivati.