Glede na to, da gre v navedenem nepravdnem postopku, ki ga je tožnica sama sprožila, za urejanje razmerij tožnice z njenima mladoletnima otrokoma, sodišče ne vidi podlage za ugotovitev, da zadeva ne bi bila pomembna za tožničin osebni položaj oziroma da pričakovani izid zadeve zanjo in za njeno družino ne bi bil življenjskega pomena, niti da je izpolnjena s tem povezana domneva iz tretjega odstavka 24. člena, na katero se je oprla tožena stranka, tj., da je očitno, da tožnica zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. Kljub visečnosti upravnega postopka o dodelitvi BPP iz upravnega spisa izhaja, da tožnica vlaga vloge in pravna sredstva v omenjenem nepravdnem postopku, zato ji ob neizkazanosti, da zadeva ne bi bila pomembna za njen osebni oziroma družinski položaj, ni mogoče očitati, še najmanj pa s stopnjo "očitnosti", da ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. Po oceni tožene stranke ji sicer njen materialni položaj to celo omogoča, vendar je to že presoja njenega materialnega položaja, ne pa uporaba 24. člena ZBPP, kakor utemeljeno opozarja tožba.
Tožena stranka tožnice v zvezi z upoštevanjem podatkov iz spisa Bpp 7/2025 ter Bpp 1315/2024, vsaj v upravnem postopku Bpp 210/2025, ni seznanila, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. in 146. člena ZUP. Tako se tožena stranka tudi ni opredelila do ugovora tožnice, ki ga je lahko podala šele v tožbi, da je del prejetega denarja porabila za osebni avtomobil, ki ga tožena stranka pri ugotavljanju premoženja na podlagi druge točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS ni upoštevala.
Isti znesek hkrati ne more predstavljati dohodka in premoženja pri preverjanju cenzusa za pridobitev pravice, ampak je lahko le eno ali drugo.
Toženka ne more zgolj splošno ugotoviti, da bi po njeni oceni tožnica glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine zmogla stroške sodnega postopka oziroma stroške nudenja pravne pomoči. To mora ugotoviti ob upoštevanju specialnejših določb ZBPP, ZSVarPre in ZUPJS. Ob upoštevanju prvega odstavka 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se BPP ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, in ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, sodišče sodi, da toženka ni pravilno ugotavljala, ali je tožnica ob vložitvi prošnje dejansko razpolagala s premoženjem, ki presega 23.274,24 EUR.
Pri presoji izpolnjevanja pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, domet 24. člena ZBPP pa ni v tem, da se presoja način strankinega trošenja denarja in njen življenjski slog.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se zoper tožnika vodi izvršilni postopek na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru. Iz vsebine dopolnitve prošnje kot tudi same tožbe je razvidno, da se tožnik z navedeno odločitvijo pravdnega sodišča ne strinja. Toženka ga je dvakrat pozvala k dopolnitvi prošnje, nato pa jo kljub določeni nejasnosti obravnavala tako z vidika vložitve pravnih sredstev zoper sodbo kot tudi zoper sklep o izvršbi. V zvezi z navedenimi ugovori je bilo tožniku pravilno pojasnjeno, da je pravnomočno sodbo mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, tožnik pa kljub dvakratnemu pozivu ni konkretno navedel, da obstaja kateri izmed razlogov za vložitev le-teh.
Toženka je svojo odločitev v delu, ki se nanaša na BPP za izvršilni postopek, pravilno oprla tudi na četrto alinejo 8. člena ZBPP.
Tožnik ne v prošnji ne v tožbi ne navaja ugovornih razlogov v smislu prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Prosilci morajo podatke sami predložiti službi za BPP le v primeru, če gre za podatke, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov, so pa nujni, da se pravilno in popolno ugotovi materialni položaj prosilca in njegove družine.
Dolžnost pridobivanja podatkov preide na prosilca le v primeru, če gre za podatke, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov.
Glede trenutka, kdaj se vloga šteje za vloženo, v primeru materialno nepopolne vloge, ZUP molči, kar pomeni, da velja splošno pravilo, da se vloga šteje za vloženo, ko je formalno popolna (drugi odstavek 67. člena ZUP). Od tega splošnega pravila, kot že navedeno, odstopa ZUP v petem odstavku 68. člena ZUP. Namreč, glede na specialno določbo drugega odstavka 11. člena ZBPP, ki plačilo opravljenih dejanj pravne pomoči veže na datum vložitve prošnje za BPP, gre po presoji sodišča za položaj, za katerega se mora uporabiti določba petega odstavka 68. člena ZUP, ki govori o pravočasno vloženih vlogah. Z vidika tožnice, posebej, ker je izkazano, da so bila dejanja pravne pomoči opravljena že v dneh po vložitvi prošnje, je vprašanje pravočasnosti vloge, tj., da se šteje, da je bila vloga vložena takrat, ko je bila dejansko vložena, ne pa kasneje, ko je bila dopolnjena, očitno podano.
Tožena stranka je tožnici BPP na prvi stopnji priznala BPP, za preostale faze pa je ocenila, da je prošnja preuranjena, za kar ima izrecno pooblastilo v drugem odstavku 28. člena ZBPP, ki določa, da lahko tožena stranka določi drugačen obseg posameznih oblik BPP, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat; oziroma, da dodeli BPP za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi (npr. v prvi fazi samo pravno svetovanje pri odvetniku, v drugi fazi po nasvetu in priporočilu odvetnika pravno svetovanje in zastopanje v postopku na prvi stopnji). Da bi bila ta ocena napačna, tožnica niti ne zatrjuje, pa tudi sicer je tožnica v dopolnitvi z dne 4. 12. 2024 glede obsega pravne pomoči navedla le: "prosilka zaproša za redno in/ali izredno pravno pomoč v obsegu zastopanja na prvi, drugi, tretji stopnji (z vsemi izrednimi pravnimi sredstvi), pred ustavnim sodiščem, pred sodišče ESČP in pred mednarodnim kazenskim sodiščem, kar bo to gotovo potrebno", kar je povsem pavšalno in glede mednarodnega kazenskega sodišča celo zgrešeno. V takšnih okoliščinah, ko ima torej tožena stranka izrecno podlago v zakonu, da omeji obseg priznane BPP, in ob dejstvu, kar je izrecno zapisala tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, da bo lahko tožnica kasneje vložila novo prošnjo za BPP (o utemeljenosti katere bo organ za BPP odločal na podlagi novih oziroma takrat zbranih podatkov), očitek o kršitvi pravice do izjave ne more biti utemeljen.
Toženka je spregledala, da se je upravičenec do BPP nahajal v ZPKZ Dob, kar pomeni, da komunikacija s stranko ni enaka, kot bi bilo običajno, ampak se je moral odvetnik, da se je lahko posvetoval s stranko, odpeljati iz Ljubljane v Šentrupert in nazaj. Kilometrina pa po OT ni nagrada, ampak gre za povračilo odvetnikovih stroškov, ki jih je imel v zvezi s storitvijo, enako kot to velja za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT.