sodna taksa - predlog za dopustitev revizije - neplačilo sodne takse - fikcija umika predloga za dopustitev revizije
Če sodna taksa v roku ni plačana in niso podani pogoji za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje da je vloga umaknjena (tretji odstavek 105.a člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Ker je ta pogoj izpolnjen, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da se predlog šteje za umaknjen.
določitev pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - nekdanji sodnik pristojnega sodišča kot stranka v postopku - manjše sodišče - ugoditev predlogu
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je pod pojem drug tehtni razlog mogoče subsumirati okoliščino, ko je (nekdanji) sodnik sodišča, pristojnega za odločanje, stranka postopka. Okoliščina, da je tožnik sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti in nekdanji sodnik Okrajnega sodišča v Murski Soboti, ki je organizacijska enota Okrožnega sodišča v Murski Soboti, je tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče, saj utegne povzročiti dvom o korektnosti postopka in nepristranskosti odločanja.
predlog za dopustitev revizije - laičen predlog - postulacijska sposobnost - pravniški državni izpit (PDI) - vloga, ki jo vloži stranka sama - nedovoljen predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam, pri čemer ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga torej nima postulacijske sposobnosti, zato je Vrhovno sodišče njegov predlog za dopustitev revizije zavrglo (377. člen ZPP).
postulacijska sposobnost - laičen predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama - pravniški državni izpit (PDI) - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam, pri čemer ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga zato nima postulacijske sposobnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085820
ZS člen 113a. ZVPot člen 23, 24, 24/1. OZ člen 87, 87/1, 87/2, 111, 190, 193, 198, 371. URS člen 3a. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b, 267/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
dopuščena revizija - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - prekinitev postopka do odločitve SEU - razlaga prava EU - razlaga direktive - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - posledice ničnosti - pravila vračanja - glavnica - obresti - obogatitev - kondikcijski zahtevek - nadomestilo za korist
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.
spor o krajevni pristojnosti - izvršba na denarna sredstva - stalno prebivališče dolžnika
Na podlagi tretjega odstavka 114. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je območje krajevne pristojnosti okrajnih sodišč določeno s katastrskimi občinami. Ker Vlada RS ni sprejela Uredbe, ki bi določila, katere katastrske občine spadajo v območje posameznega okrajnega sodišča1, katastrske občine, ki spadajo v določen sodni okraj, še vedno določa Zakon o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območij občine ter o območjih občin (v nadaljevanju ZPUZSO). O tem se je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo.
Stalno prebivališče dolžnika, glede katerega upnik predlaga izvršbo na denarno terjatev, se nahaja na naslovu ..., to je na območju katastrske občine Grobelno. Ta pa v skladu s 55. točko 8. člena ZPUZSO spada v območje Občine Šentjur in s tem v pristojnost Okrajnega sodišča v Šentjurju.
ZSZ člen 84. ZGO-1 člen 218, 218b, 218b/1, 218b/2, 218b/3.
dopuščena revizija - odmera NUSZ - komunalna infrastruktura - dejanska možnost priklopa na komunalno infrastrukturo - nesorazmerno zahtevni gradbeni posegi - javna razsvetljava - oddaljenost od javne razsvetljave - dejanska korist
Ustavno sodišče je v svoji sodni praksi zavzelo stališče, da za obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zadostuje le možnost priključka na komunalno infrastrukturo, kar je tudi ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča. Pri tem je bistveno, da je zagotovljena dejanska možnost priklopa, torej da ga je možno izvesti na način, ki uporabniku zemljišča omogoča uživanje koristi od zagotovljene komunalne infrastrukture, kar je tudi bistveni namen plačevanja NUSZ. Uporabnik zemljišča ima od zemljišča povečano korist, če je to zemljišče komunalno opremljeno. Izvedba priključka na zagotovljeno komunalno infrastrukturo zato ne sme biti povezana z nesorazmerno zahtevnimi (dragimi) gradbenimi posegi, katerih izvedba oziroma cena bi pomenila izničenje vseh koristi, ki jih komunalni priključek zagotavlja uporabniku.
Stavbno zemljišče se ne more šteti za opremljeno z javno razsvetljavo, če je od prve javne razsvetljave tako oddaljeno, da od nje nima nobene koristi.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 23, 158. ZDavP-2 člen 88/2, 98/4.
dopuščena revizija - načelo pravnomočnosti - izredna pravna sredstva - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega prava - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Vrhovno sodišče je v pretekli sodni praksi večkrat izpostavilo, da je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 mogoč poseg v pravnomočno urejen položaj le zaradi hujših kršitev materialnega prava oziroma hudih napak pri razlagi materialnega prava. Poseg upraviči le očitna kršitev materialnega prava. Pri tem pa navedenega standarda ni opredelilo v pozitivnem smislu (na način, kdaj šteje, da je podan), ampak v negativnem z navedbo okoliščin, v primeru katerih je očitnost (in s tem upoštevna kršitev materialnega zakona) izključena. Nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju niso razlog za uporabo obravnavanega pravnega sredstva po nadzorstveni pravici.
Davčni zavezanec uspešno uveljavlja izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 le v primeru kršitev materialnega zakona, to je takrat, ko gre za kršitev, ki je v izključni sferi materialnega prava in ki je očitno zadostne teže, da upraviči poseg v pravnomočno urejeno (davčno) pravno razmerje z odmerno odločbo. Za take kršitve gre med drugim v primeru, če se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - prepoved ponižujočega ali nečloveškega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti - dokazovanje sistemskih pomanjkljivosti - preverjanje po uradni dolžnosti - pavšalne trditve
Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Toženka in Upravno sodišče sta te okoliščine presojala po vsebini in ugotovila, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da niso podani razlogi za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.
Pavšalna in z ničemer podprta je pritožnikova navedba, da mora po mednarodni sodni praksi organ, ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije (o stanju v relevantni državi) preveriti po uradni dolžnosti. Pritožnik tudi ni pojasnil, katere naj bi bile tiste javno dostopne informacije o pomanjkljivostih hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ki bi bile ob upoštevanju prej navedenega relevantne za njegov položaj, in zaradi katerih bi se dokazno breme prevalilo na toženko oziroma s katerimi tovrstnimi informacijami bi bila (oziroma bi morala biti) toženka seznanjena.
pritožba v upravnem sporu - postulacijska sposobnost - laični predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama - pravniški državni izpit (PDI) - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
V postopku s pritožbo lahko stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1). Ta pogoj ne velja samo v primeru, če ima pravniški državni izpit opravljena stranka sama.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zahteva za varstvo zakonitosti - odločanje o pritožbi - odločitev o več pritožbah z eno odločbo
Na pogoj materialnopravnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti paziti po uradni dolžnosti.
V obravnavanem primeru je preizkus tega temeljnega (pred)pogoja za vsebinsko odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti onemogočen, ker je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi okrožnega državnega tožilca, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje.
Nastalo procesno situacijo, ki onemogoča odločanje o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in hkrati seveda pomeni kršitev obsojenkine pravice do pritožbe iz prvega odstavka 366. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), je mogoče sanirati izključno z razveljavitvijo sodbe pritožbenega sodišča in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.
V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 morajo biti določno konkretizirani naslednji elementi: (i) pravica, ki si jo oseba vzame, (ii) imetje pravice ali prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in (iii) samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Res je, da v kolikor se posameznik zaveda, da mu pravica ne gre, že pojmovno ne more iti za kaznivo dejanje samovoljnosti, vendar slednje ni primer konkretne zadeve. V opisu je namreč jasno navedeno - in tudi ponazorjeno s konkretnimi okoliščinami - da je obsojenec mislil, da mu pridržna pravica nad osebnim avtomobilom v razmerju do zasebnega tožilca pripada (njegovo subjektivno prepričanje oziroma zavest), kar predstavlja eno izmed predvidenih alternativnih oblik, ki za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje,
nenavzočnost obdolženca - sojenje v nenavzočnosti - odpoved pravici - zloraba pravice - zloraba (procesne) pravice - opravičilo izostanka - dokazilo
Vrhovno sodišče je, tako kot druga kazenska sodišča, dolžno onemogočiti vsakršno zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP). Pri tem pazi tudi, ali pomeni zatrjevanje kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti nadaljevanje zlorabe pravice v postopku pred pravnomočno sodbo, in torej le nadaljnje uresničevanje prvotnega namena obstruirati tek postopka.
Predložitev dokazil o razlogih za izostanek je odločilen pokazatelj, da obdolženec v dobri veri izvršuje pravico do sojenja v navzočnosti. In nasprotno, odsotnost (predhodnih ali naknadnih) dokazil je okoliščina, ki kaže, da je obsojenec z golim zatrjevanjem zdravstvenih razlogov, svojo pravico zlorabljal zato, da bi povzročil zastoj v postopku in preprečil razpravljanje v kazenski zadevi.
Ker je obsojenec na enak način ravnal večkrat v postopku, v daljšem časovnem obdobju, opustitve predložitve dokazil ni več mogoče pripisati njegovi nevednosti ali nezmožnosti pridobiti ustrezna dokazila. Nenazadnje je obsojenec ob prvih poskusih sodišča, da izvede narok za glavno obravnavo, pokazal, da razume zahtevo po izkazovanju opravičljivih razlogov za izostanek z glavne obravnave.
Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (2007) člen 231, 231/1.
uporaba pravilnika - jasna določba - organ v sestavi ministrstva - pravno sredstvo - pristojnost za odločanje o pritožbi - ministrstvo
Določba prvega odstavka 231. člena Pravilnika je o pristojnosti ministrstva jasna in nedvoumna. Iz nje izhaja, da je pravno sredstvo zoper odločitev organa v sestavi ministrstva pritožba in da mora o njej odločiti ministrstvo.
URS člen 157, 157/2. ZUS-1 člen 4, 33, 33/2, 66. ZMed člen 45. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/1, 10/2.
pravica do svobode izražanja - upravni spor zaradi varstva človekovih pravic - zbiranje dodatnih informacij - novinar - svoboda tiska - javni interes - oblastno ravnanje - drugo učinkovito sodno varstvo
Človekovo pravico iz 10. člena EKČP je mogoče varovati s tožbo v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena URS oziroma po 4. členu ZUS-1.
Z 10. členom EKČP je varovano tudi zbiranje informacij s strani novinarjev kot bistven pripravljalni korak v novinarstvu ter neločljiv in zaščiten del svobode tiska. Ovire, postavljene s strani nosilcev oblasti z namenom oviranja dostopa do informacij, ki je v javnem interesu, so dopustne le pod pogoji iz drugega odstavka 10. člena EKČP, torej, če je omejitev določena z zakonom in zasleduje legitimen cilj ter je nujna v demokratični družbi.
Glede na vsebino zahtevka (dostop do objektov in oseb, na podlagi česar bi sama neposredno zbrala oziroma preverila informacije) imata pritožnika prav, ko uveljavljata, da je ta vsebina bistveno drugačna od zahteve, da jima informacije posredujejo sami nosilci oblasti (v konkretnem primeru tožena stranka) kot njihovo lastno stališče. Za uresničitev te pravice v obravnavani zadevi pritožnika tudi ne potrebujeta posamičnega akta, ki bi to posebej odobril, temveč (zgolj) to, da ju pri uresničevanju te pravice ne bi nedopustno ovirala oziroma omejevala tožena stranka.
Načeloma je mogoče zoper nosilce oblasti doseči učinkovito sodno varstvo tudi pred sodiščem splošne pristojnosti, vendar pa mora za to, da tako tožbo odstopi drugemu pristojnemu sodišču, sodišče v upravnem sporu najprej ugotoviti, da je to drugo sodno varstvo učinkovito.
Direktiva evropskega parlamenta in sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje člen 2. URS člen 74. ZVKSES člen 5, 5/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - oglaševanje - opredelitev oglaševanja - oglaševanje prodaje stanovanj - spodbujanje prodaje - obveščanje javnosti - pravica do svobodne gospodarske pobude
ZVPot sicer precej podrobno ureja oglaševanje, vendar tega pojma izrecno ne opredeljuje. Ker pa je bila s tem zakonom v slovenski pravni red med drugim prenesena Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje (8. točka 1. a člena ZVPot), je treba pri razlagi pojma "oglaševanje prodaje" iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES upoštevati opredelitev iz 2. člena te direktive. Po tej opredelitvi je oglaševanje kakršnakoli oblika predstavitve v zvezi s trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali svobodno poklicno dejavnostjo, katere namen je spodbujanje prodaje blaga ali storitev, vključno z nepremičninami, pravicami in obveznostmi. V bistvenem enako opredelitev oglaševanja vsebujeta tudi zdaj veljavna ZVPot-1 in Direktiva 2006/114/ES.
Ta opredelitev vzpostavlja jasno razmejitev med oglaševanjem in golim obveščanjem javnosti, na kakršno se sklicuje revidentka: bistveni element oglaševanja je spodbujanje prodaje. Vrhovno sodišče se zato strinja s presojo Upravnega sodišča, da dejanske okoliščine, ki kažejo na usmerjenost v prodajni proces oziroma njegovo spodbujanje, pomenijo, da gre za oglaševanje. Prav tako se Vrhovno sodišče strinja s presojo, da take okoliščine vsekakor pomeni objava tlorisov z označbo rezerviranih stanovanj in pripis "veselimo se vašega povpraševanja", kar bistveno in očitno presega golo obvestilo javnosti o načrtih investitorja oziroma je značilno za prodajne, torej oglaševalske objave.
Po presoji Vrhovnega sodišča določbe ZVKSES, ki urejajo omejitve oglaševanja, nedopustno ne posegajo v pravico do svobodne gospodarske pobude. Če pravni subjekt prodajo oglašuje v nasprotju z ZVKSES, s tem zmanjšuje pričakovano varstvo potrošnika. Tveganje za kupca obstaja ves čas do izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES. Zaradi tega je nujno posredovanje inšpekcijskih organov. Določba prvega odstavka 5. člena ZVKSES tudi ne posega v pravico do svobodne gospodarske pobude v smislu nekonkurenčnosti, saj za vse gospodarske subjekte veljajo enaka pravila: oglaševanje prodaje je do izpolnitve zakonskih pogojev prepovedano.
Po 6. členu ZDSS-1 je delovno sodišče med drugim pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe (točka a). Spor o veljavnosti kolektivne pogodbe se praviloma nanaša na obligacijski del kolektivne pogodbe, spor o izvrševanju kolektivne pogodbe pa na normativni del kolektivne pogodbe. Namen obligacijskih določb je urejanje razmerja med pogodbenima strankama (učinek inter partes), medtem ko pogodbeni stranki v normativnem delu uresničujeta normativno pristojnost glede urejanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja med delavci in delodajalci, za katere kolektivna pogodba velja (udeleženci kolektivne pogodbe). Te določbe kolektivne pogodbe imajo prisilnopravni in neposredni učinek na vse udeležence kolektivne pogodbe tako kot predpisi (učinek erga omnes). Zato ne sme biti nejasnosti glede tega, ali kolektivna pogodba velja; le z odpravo nejasnosti je namreč mogoče zagotoviti učinkovito uresničevanje pogodbeno dogovorjenih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, za kar se v imenu delavcev zavzema predlagatelj v tem sporu.
Posebnost tega spora je, da njegov neposredni predmet ni sama kolektivna pogodba, kot je to običajno v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti oziroma izvrševanju kolektivne pogodbe, temveč sklep ene od pogodbenih strank, ki je kolektivno pogodbo razglasila za nično (kar se nanaša na vprašanje veljavnosti in posredno tudi na vprašanje izvrševanja kolektivne pogodbe, kar je dodatna posebnost tega spora), to pa ne more utemeljevati zaključka, da predlagatelj nima pravnega interesa za vložitev predloga, s katerim zahteva od sodišča, da presodi zakonitost izpodbijanega sklepa oziroma ugotovi njegovo ničnost.
Stranki kolektivne pogodbe si morata prizadevati za pravilno izvajanje kolektivne pogodbe in spoštovanje njenih določb, hkrati pa se morata vzdržati ravnanj, ki bi lahko nasprotovala izvrševanju kolektivne pogodbe (t. i. pozitivni in negativni vidik izvedbene dolžnosti). Na to dolžnost nasprotnega udeleženca opozarja predlagatelj v predlogu, ki ga je sodišče druge stopnje napačno zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa z razlago, da bi moral oblikovati zahtevek ravno na ugotovitev veljavnosti kolektivne pogodbe.