spor iz razmerij med starši in otroki - določitev preživnine - začasna odredba o preživljanju otrok - začasna preživnina - nujnost izdaje začasne odredbe - preživninske potrebe otroka - preživninske zmožnosti staršev - spremenjene okoliščine - preiskovalno načelo - nevezanost na zahtevek
Sodišče prve stopnje v okviru stroškov tožničinega lastnega preživljanja ni moglo upoštevati zgolj njenih stroškov bivanja, ampak je treba upoštevati tudi njene ostale nujne stroške (prehrana, obleka in obutev, higiena itd.), čemur sodišče ni pripisalo ustreznega pomena. Poleg tega ni upoštevalo tožničine trditve (toženec je ni prerekal in zato velja za priznano), da ima poleg kronične bolezni (slednja je prisotna že od leta 2003) sedaj tudi bolezen hrbtenice (diagnosticirana v oktobru 2019), zaradi česar ima dodatne izdatke za zdravljenje, katerih večino mora trpeti sama, ker jih obvezno zdravstveno zavarovanje ne krije. Vse to bistveno znižuje tožničine preživninske zmožnosti, in sicer v tolikšnem obsegu, da tožnica ne zmore kriti povečanih izdatkov iz naslova nujnih potreb hčerk. Ob tem ni nepomembno, da mora tožnica poskrbeti tudi za ostale, neeksistenčne potrebe deklic, ki po rednem teku stvari neizogibno nastajajo.
začasna odredba o stikih - pandemija - omejitev stikov
Smisel začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki je, da se začasno do dokončne ureditve uredijo razmerja med starši in otroki tako, da bo zagotovljena največja korist otroka. Popolna preprečitev neposrednih stikov in omejitev na video klice in skupne sprehode v prisotnosti obeh staršev z upoštevanjem distance, tega ne zagotavlja.
ZDR-1 člen 116, 116/1, 196.. ZZRZI člen 31, 31/1, 40, 72.. ZPP člen 254.. ZPIZ-1 člen 82, 101.. ZPIZ-2 člen 73, 81, 82.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
ZPIZ-1 ne predvideva dolžnosti delodajalca, da obstoječa delovna mesta prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca ali, da ustanovi novo delovno mesto, ki bo ustrezalo preostali delovni zmožnosti invalida.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - načela za odmero nepremoženjske škode - lahka telesna poškodba - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stroškovna odločitev - obrazložitev stroškovne odločitve - odmera pravdnih stroškov
Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 1.600 EUR. Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s sodno prakso v podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožnici prisojene odškodnine v okvir prisojenih odškodnin za takšno vrsto škode, zato ni pogojev za njeno zvišanje. Sicer pa pritožba ne navede konkretnega primera iz sodne prakse, ki bi bil primerljiv s tožničinim primerom in kjer bi bila prisojena odškodnina višja od konkretnega primera.
stečajni postopek - ugotovitev obstoja prerekane terjatve v pravdi - neplačane davčne obveznosti
V skladu s tretjim odstavkom 314. člena ZFPPIPP velja v primeru prerekanja terjatev iz prvega odstavka tega člena, napotitev za tistega, ki je terjatev prerekal, ne glede na določbo 300. in 302. člena ZFPPIPP, saj je uporaba teh pravil v takih primerih izrecno izključena.
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbe ZPP, da v primeru, če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zahteva sodišče od vložnika, da mora vlogo popraviti ali dopolniti (prvi odstavek 108. člena ZPP), če pa vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže (četrti odstavek 108. člena ZPP).
zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - novo sojenje pred drugim sodnikom - kaznivo dejanje velike tatvine - sostorilstvo - pogojna obsodba - seja senata sodišča druge stopnje - prepoznava osumljenca po fotografijah na policiji
Glede na zgoraj povzeta pritožbena izvajanja se tudi pritožbenemu sodišču poraja dvom v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede celokupnega prispevka obdolžene k storitvi kaznivega dejanja in zanesljivost ugotovljene identitete obdolženega. Po očitku obtožbe predstavlja odločilen pogoj za neposredno izvršitev kaznivega dejanja tudi obdolženkino opazovanje okolice in preprečevanje, da ju s storilcem vlomne tatvine kdo ne zasači. Tega odločilnega dejstva, in s tem zanesljivega odgovora na vprašanje ali je obdolženkino sodelovanje pri kaznivem dejanju treba šteti za sostorilstvo ali zgolj za pomoč, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Priča Z.P. je v preiskavi in na glavni obravnavi določno trdil, da je na policiji prepoznal osumljenca po fotografijah, vendar v sodnem postopku obdolženca ni prepoznal. Da se odstranijo dvomi bo zato potrebno pričo podrobneje in natančneje kot do sedaj izprašati o tem, kako je potekala prepoznava osumljenca po fotografijah na policiji.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00034096
ZPrCP člen 106, 106/3.
vožnja pod vplivom mamil - krvna analiza - pravica do izjave v postopku
Obdolženec tudi v pritožbi priznava, da je prejšnji večer na izrecno prigovarjanje prijateljev poizkusil droge, kakšna je bila količina in ali je čutil kak vpliv drog, pa za ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom drog niti ni pomembno. Glede na rezultat toksikološke preiskave je očitno, da je obdolženec zaužil tudi MDMA, ki pa je v krvi ostal tudi naslednje jutro, njegova prisotnost v krvi obdolženca med vožnjo pa pomeni, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih drog, ne glede na to, ali je pri tem kršil še kakšno drugo določbo ZPrCP ali drugega predpisa, ki ureja varnost cestnega prometa, zaradi česar je neutemeljeno pritožbeno poudarjanje, da je sicer vozil v okviru cestnoprometnih predpisov. Neutemeljeno pa je tudi nestrinjanje z rezultati kromatografske preiskave vzorca krvi, ki ga obdolženec izraža šele v pritožbi. Ker mu je poročilo o toksikološki analizi bilo vročeno 20. 2. 2020, bi nedvomno lahko vsaj na zaslišanju 6. 3. 2020 izrazil svoje nestrinjanje, a iz zagovora ne izhaja, da bi na kakršenkoli način oporekal rezultatom toksikološke analize krvi. V pritožbi izraženo nestrinjanje tako predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj ni z verjetnostjo izkazano, da obdolženec tega ni mogel uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje, hkrati pa gre zgolj za pavšalno nasprotovanje rezultatom analize krvi.
Tožnik mora razumeti, da pravdni postopek, v katerem lahko uveljavlja svoje pravice, predpisuje tako formalne kot vsebinske zahteve, ki jih ne s tožbo ne z njeno popravo ni izpolnil. Tožnik sploh ni opisal konkretnega življenjskega primera, iz katerega naj bi izhajala odškodninska obveznost tožencev, ki jo je opredelil v dopolnitvi tožbe na 100.000,00 EUR za prvega in na 150.000,00 EUR in 20.000,00 EUR za drugega in tretjega; ne tožba ne njena dopolnitev nista docela razumljivi, obe skupaj in vsaka zase sta nepopolni in ne ustrezata vlogi, ki bi bila sposobna obravnavanja. V tožbi navaja zgolj to, da naj bi ga prvi toženec 21. 8. 2019 fizično napadel, v dopolnitvi tožbe pa, da so toženci na sodišču lagali in da je bil sam obsojen na 4 in pol leta zapora. Na podlagi tega se tožnikovega tožbenega zahtevka se ne da individualizirati – ni jasno, kakšna oz. katera škoda naj bi mu bila storjena, s čim konkretno, kaj predstavlja zahtevani znesek, predloženih ni nobenih dokazov, vlogi nista v zadostnem številu izvodov.
Sodišče v primeru ugotovitve, da so izpolnjeni pogoji za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, nima možnosti tehtanja ali naj odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti. Navedeno pa pomeni, da v postopku dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče nima zakonske podlage, da bi upoštevalo kakršnekoli okoliščine v zvezi s samim prekrškom ali v zvezi z osebnostjo storilca ter njegovo potrebo po veljavnem vozniškem dovoljenju. Storilec tako zmotno meni, da preklic odložitve izvršitve ni obligatoren in da je treba presojati vse okoliščine primera posebej.
kaznivo dejanje velike tatvine - vlomna tatvina - analiza DNK (DNA) - dokazna vrednost
Na neposrednem zaslišanju je forenzična izvedenka rezultat DNK analize tudi pojasnila s pomočjo šest stopenjske verjetnostne lestvice in ga umestila na peto stopnjo. Slednje pomeni, da rezultat zelo močno podpira predpostavko, da je mešanica sledi izolirana na gumbu vrat trezorja mešanica bioloških sledi obtoženca in še ene neznane osebe.
Toženka je v dokaznem postopku uspela dokazati, da je tožnici tveganje najetja kredita v tuji valuti ustrezno predstavila, da ji je enakovredno predstavila tudi kredit v EUR ter da ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe. Zato je mogoče zaključiti, da je bila tožnici kot povprečni potrošnici omogočena preudarna odločitev v zvezi z oceno celotnega stroška najetega kredita.
ZKP člen 96, 96/2. ZST-1 člen 11, 11/2, 12, 12/1. ZUPJS člen 17, 17/1, 17/1-4. ZSVarPre člen 27, 27/1. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (2012) člen 6a.
oprostitev plačila sodne takse - materialni položaj - dohodkovni kriterij - premoženjski kriterij - lastniški delež v gospodarski družbi - vrednost lastninskega deleža
Vrednost gospodarskih družb se ugotavlja na podlagi podatkov AJPES iz evidence Javna objava letnih poročil. Vrednost lastniškega deleža je enaka seštevku dolgoročnih in kratkoročnih sredstev, zmanjšanem za znesek dolgoročnih in kratkoročnih obveznosti. Ta vrednost se določa na podlagi 6.a člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00034910
OZ člen 131, 131/2, 149, 150, 153, 153/3, 171, 179, 179/1, 179/2.. ZVZD-1 člen 24.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - vzročna zveza - dokazni standard - viličar - soprispevek - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - krivdna odgovornost - nevarna dejavnost
Tudi če je izvedenec za varstvo pri delu ugotovil, da je tožnik opravil usposabljanje za varno delo in je bil usposobljen za opravljanje dela po zahtevah 24. člena ZVZD-1, da so bile transportne poti ustrezno označene, delovno mesto oziroma območje varno urejeno, osvetljenost na transportni poti pa ustrezna, je bistveno, da je drugotoženka odredila delo dvema delavcema v nevarnem območju delovanja viličarja. Ni namreč poskrbela, oziroma z ustreznim nadzorom preprečila, da se tožnik ne bi nahajal v območju, v katerem lahko pri padcu tovora z viličarja pride do poškodbe. Glede na to, da sta tako tožnik kot sodelavec morala delo opravljati na način, da se je tožnik nahajal preblizu viličarja, so protispisne pritožbene navedbe, da drugotoženka delavcem ni nikoli odrejala dela na način, da bi se morala oba delavca hkrati nahajati na delovnem območju viličarja, niti ni bil delavni proces tako organiziran, da bi bilo to potrebno. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka za nastanek poškodbe v smislu določbe tretjega odstavka 153. člena in prvega odstavka 171. člena OZ, saj mu ni mogoče očitati neskrbnosti za to, da se je tedaj tam nahajal. V odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, odgovornost ne glede na krivdo pa je izjema, ki zato že v izhodišču narekuje utesnjujoč razlagalni pristop. To potrjuje tudi definicija objektivne odgovornosti kot odgovornosti za škodo od dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odstavek 131. člena OZ). Ne sme torej iti za običajno nevarne stvari in dejavnosti, ki smo jim običajno izpostavljeni in ki ne predstavljajo resne grožnje za življenje, zdravje in premoženje ljudi. Prav tak pravni položaj je podan v konkretnem primeru, saj bi z upoštevanjem varnostne razdalje delo potekalo brez večje povečane nevarnosti. V primeru upoštevanja varnostne razdalje oziroma gabaritov, ki določajo nevarno območje delovanja stroja, namreč iz dejavnosti delovanja in premikanja ročnega viličarja ne izhaja večja nevarnost za okolico.
Ob zaključku, da je podana resna in konkretna obdolženčeva ponovitvena nevarnost, ko je sodišče imelo pred očmi serijo očitanih mu kaznivih dejanj, izvršenih v kratkem obdobju in celo tekom preizkusne dobe, ter upoštevaje obdolženčevo kriminalno udeležbo v preteklosti, se tudi zaključek o neogibni potrebnosti pripora izkaže kot povsem utemeljen. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako intenzivne ponovitvene nevarnosti ni moč preprečiti z milejšimi ukrepi, niti s pritožbeno predlaganim hišnim priporom. Če pretnja izvršitve zaporne kazni ni bila garant za preprečitev kriminalnega recidiva, tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni moč utemeljeno pričakovati, da bi obdolženec spoštoval pravila hišnega pripora in da bi bil ta nadomestni ukrep zadosten ukrep za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti.
zahteva za preiskavo - zavrnitev zahteve za preiskavo - ponovna zahteva - oškodovanec kot tožilec - preiskava - utemeljen sum
Sodišče prve stopnje je vlogo oškodovancev kot tožilcev, ki sta jo vložila po svojem pooblaščencu 24. 12. 2019 in jo naslovila kot obtožnico, pravilno obravnavalo kot zahtevo, da se kazenski postopek zoper obdolženko, potem ko je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, ponovno uvede. Pravilno je tudi zaključilo, da se oškodovanca kot tožilca v njej sklicujeta na dokaze, ki so bili v spisu že v času, ko je sodišče odločalo o zahtevi za preiskavo in da nista predložila novih dokazov, na podlagi katerih bi se senat prvostopenjskega sodišča lahko prepričal, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00033339
ZKP člen 148, 148/4, 358, 358-3.
privilegij zoper samoobtožbo - davčni postopek - zbiranje podatkov - pojasnilna dolžnost - krivda - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Na podlagi listinskih podatkov in izpovedbe priče C. C. je zaenkrat mogoče ugotoviti, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnem inšpekcijskem postopku, ki sta bila začeta na podlagi mednarodne izmenjave podatkov davčnih organov, zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s poslovanjem davčnega zavezanca X. d. o. o. in v skladu z zakonsko obveznostjo (člen 145 ZKP) o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo. Razpoložljivo dokazno gradivo, upoštevaje že časovno distanco med naznanitvijo suma storitve kaznivih dejanj s strani davčnega organa ter pričetkom policijskih aktivnosti in neizkazanost morebitnega usmerjanja davčnega organa s strani organov odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ne upravičuje ocene prvostopenjskega sodišča, da je davčni organ vodil prikrito preiskavo zoper obdolženca zaradi določenih kaznivih dejanj, torej pod krinko lastnega nekazenskega postopka, zato da bi se na ta način policija izognila privilegiju zoper samoobtožbo, ki pritiče osumljencu v predkazenskem postopku. Pritrditi je pritožniku, da v do sedaj izvedenem dokaznem postopku ni mogoče prepoznati konkretne in določne dejstvene podlage, ki bi kazala na to, da je davčni organ že po dejanskem začetku (pred)kazenskega postopka usmerjeno zbiral podatke za kasnejši formalni policijski postopek, kar šele bi lahko razširilo domet prepovedi izsiljevanja samoobremenjujočih izjav oziroma predložitve samoobremenjujočih dokumentov tudi na davčni postopek. Kot vprašljiv se izkazuje tudi dokazni zaključek v sodbi sodišča prve stopnje, da obstaja resen dvom o dejanskem motivu obdolžencev za neizpolnitev sodelovalne in pojasnilne dolžnosti v davčnem postopku; nenazadnje sta bila obdolženca seznanjena, da se v zvezi s poslovanjem gospodarske družbe X. d. o. o. vodi davčni postopek zaradi davčne kontrole in davčnega nadzora, na kar upravičeno opozarja tožilec v pritožbi. Dejansko stanje je glede bistvenega vprašanja, ki se nanaša na realni začetek predkazenskega postopka zoper obdolženca oziroma usmerjenost delovanja davčnega organa v zbiranje podatkov za kazenski postopek zoper obdolženca, ostalo nepopolno ugotovljeno.
Iz povzetega opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bile obdolženčeve navedbe o tem, da je pošten in resen poslovnež, ki ima določena denarna sredstva v tujini, lažne, niti se mu ne očita, kakršno koli drugo ravnanje oziroma zatrjevanje neresničnih dejstev ali zamolčanje relevantnih dejstev, ki bi pri predstavnici ali direktorju oškodovane družbe (že med izvajanjem posla kot se mu očita) ustvarilo zmoto o namenu obdolženca. Opisane obljube o plačilu, tudi po odobrenem popustu dolgovanega zneska, so zato povsem običajne okoliščine vsakega gospodarskega posla in pomenijo opis zgolj povsem običajnega civilnega razmerja, ki nima znakov očitanega kaznivega dejanja. Predvsem pa, kar je po presoji višjega sodišča bistveno poudariti, opisane obljube obdolženca se nanašajo na čas po zapadlosti terjatve, torej po tem, ko bi (oškodovana) družba svojo terjatev iz tega posla že lahko iztoževala pred sodiščem. Izvajanje pogodbe ali posla pri opravljanju gospodarske dejavnosti v smislu prvega odstavka 228. člena KZ-1, je namreč v skladu z načelom zakonitosti in načelom določnosti, končano že z zapadlostjo terjatve oziroma računov oškodovane družbe. Že Vrhovno sodišče Republike Slovenije je poudarilo, da je preslepitev v pomenu zakonskega znaka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 mogoča v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, torej pred zapadlostjo posameznega izdanega računa oškodovane družbe. Navedena razlaga Vrhovnega sodišča namreč po presoji višjega sodišča pomeni, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije z zapadlostjo posameznega računa oziroma terjatve oškodovanca že dokončano, morebitno neplačilo oziroma kasnejša izterjava terjatve v ločenem sodnem postopku pa ne more več pomeniti izvrševanja kaznivega dejanja med izvajanjem posla.
načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - vezanost izvršilnega sodišča na vsebino izvršilnega naslova - zakonske zamudne obresti brez podlage v izvršilnem naslovu - sklep o končanju postopka osebnega stečaja
Dejstvo, da določba prvega odstavka 256. člena ZFPPIPP določa, da od terjatev upnikov, ki so se obrestovale do začetka stečajnega postopka, tečejo obresti po predpisani obrestni meri od začetka stečajnega postopka dalje, ne omaje vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in ne daje podlage za dovolitev izvršbe za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki niso zajete v izvršilnem naslovu. V skladu z načelom stroge formalne legalitete izvršilno sodišče namreč ni pristojno za presojo materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova.