mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite - azil - status begunca - subsidiarna zaščita - redni postopek - neverodostojnost tožnika - ni vzročne zveze med zatrjevanimi dogodki in individualnim preganjanjem - pavšalne pritožbene navedbe
Tožena stranka je po izvedenem ugotovitvenem postopku na podlagi dejanskega stanja, ki ga je konkretno in izčrpno navedla v obrazložitvi svoje odločbe, na to pa se je sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključila, da v obravnavanem primeru tožnik ni verodostojen in da ni izkazal povezave med zatrjevanimi dogodki in individualnem preganjanjem, kot ga zahteva 2. člen ZMZ. Zato je pravilna presoja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.
ZMZ člen 21, 21/1, 21/2, 21/3, 30, 56, 56/1, 57, 57/1. ZUP člen 10, 188.
mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo pravnega postopka - nova dejstva - izjava stranke kot dokaz - verodostojnost in verjetnost izjav prosilca - izkazanost pogojev za uvedbo ponovnega postopka- prosta presoja dokazov - krvno maščevanje med Hazari in Afganistanci
Če prosilec v zahtevi za uvedbo pravnega postopka ne predloži dokazov oziroma ne izkaže, da bi ta nova dejstva oziroma dokazi verjetno pripeljali do priznanja mednarodne zaščite v ponovnem postopku, se njegova zahteva zavrže. Prosilec, katerega prva prošnja je bila pravnomočno zavrnjena, ker njegove izjave niso bile verjetne in so bile v nasprotju s posebnimi informacijami v izvorni državi glede ključnega razloga za izkazovanje strahu pred preganjanjem (krvno maščevanje med Hazari in Afganistanom) ne more uspeti z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka zaradi istega strahu pred preganjanjem, če kot nova dejstva navaja le izjavi dveh pripadnikov istega plemena, enega iz Italije in drugega iz Švice, da ga v izvornem kraju še iščejo zaradi krvnega maščevanja; neverodostojno je že njegovo navajanje v tem, od kdaj ve za te pripadnike svojega plemena (v prvem postopku je trdil, da ne pozna nikogar; pa, da za tega iz Italije ve ves čas) in tudi glede verjetnosti, da tako dobro poznata razmere v tožnikovem izvornem kraju, ki se tičejo tožnika.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti - očitno neizpolnjevanje pogojev - vložitev prošnje v najkrajšem možnem času - nova dejstva in dokazi
Tožnik v prošnji ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi katerega od razlogov iz Ženevske konvencije. Po lastni izjavi je za zaščito zaprosil, ker se v Srbiji počuti tako fizično kot psihično ogroženega zaradi politične stranke, ki je na oblasti, saj je ta bila na oblasti tudi v času, ko je doživel vrsto neprijetnosti.
Gre za časovno zelo odmaknjene dogodke, ki se očitno kasneje niso ponovili in zaradi njih tudi tedaj ni zapustil izvorne države.
Tožnik ni uspel izkazati, da bi bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju.
V primeru vrnitve v izvorno državo tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožniku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožnik, ki ima v izvorni državi tudi še dva sinova, je sam navedel, da bi morda lahko mirno živel kje drugje v Srbiji, čeprav je po njegovih navedbah tam vse nenormalno.
V skladu z določbo prvega odstavka 74. člena ZUS-1 sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji.
ZUS-1 člen 36, 36/1-6. ZMZ 50, 50/2-3, 50/3, 80. URS 23, 25. Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah člen 39, 39/6.
mednarodna zaščita - zapustitev azilnega doma - pravni interes za tožbo
Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v RS in s tem tudi, da odločba, ki jo njegova pooblaščenka izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita – omejitev gibanja prosilcem - sum zavajanja in zlorabe postopka - razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku - vložitev prošnje v najkrajšem možnem času - vložitev prošnje zato, da se odloži ali onemogoči odstranitev iz države
Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložil po več kot dveh tednih bivanja v Centru za tujce, po tem, ko mu je bila že vročena odločba o vrnitvi, čeprav je imel vse možnosti, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po deportaciji iz Švice. Takšno njegovo ravnaje kaže na to, da je v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito le zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj se v njej kot tujec brez predpisanih dovoljenj ne sme zadrževati, njegova odstranitev iz države pa bi bila glede na že izrečen ukrep tudi dejansko izvršena.
Kot dokazi, na podlagi katerih se ugotovijo dejstva, na njihovi podlagi pa izda odločba, se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, med drugim tudi dokazi (neposredni ali posredni), ki jih predloži stranka, in izjava stranke (164. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ).
Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države člen 3, 3/1, 3/2, 16, 16/1c.
mednarodna zaščita - Dublinska uredba - država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - sprejem odgovornosti za obravnavanje prošnje - ponovni sprejem prosilca - kršitev človekovih pravic
Če je bil izpeljan postopek za ponovni sprejem prosilcev in je odgovorna država sprejela pristojnost (Dublinska uredba), je odločitev tožene stranke zakonita, prosilci pa niso izkazali, da bi v odgovorni državi v tovrstnih primerih kršili človekove pravice.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - subjektivno preganjanje - objektivni strah pred preganjanjem - več prošenj za mednarodno zaščito - (samo) izjava kot dokaz - samovoljna zapustitev države - zdravstveno stanje
Ker so bile v postopku za priznanje mednarodne zaščite v tem primeru temeljno dokazno sredstvo zgolj izjave tožnikov, je bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča odločitev odvisna predvsem od prepričljivosti in skladnosti njihovih izjav, ki se ugotavlja na podlagi njegovih navedb in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - mladoletni prosilec - priznan status subsidiarne oblike zaščite - status begunca - verodostojnost prosilca - različni podatki - samovoljna zapustitev azilnega doma
Ker tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pri presoji njegovih izjav upoštevala pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ.
mednarodna zaščita – pritožba tožene stranke – subsidiarna zaščita – podaljšanje prošnje – razlogi, ki jih prosilec uveljavlja v pošnji za azil
Po presoji Vrhovnega sodišča je na podlagi zakonskega besedila prvega odstavka 106. člena ZMZ že z jezikovno razlago možno ugotoviti, kot pravilno ugotavlja to že sodišče prve stopnje, da se beseda „katere“, ki je v edninski obliki, nanaša na prošnjo in ne na razloge, na podlagi katerih je bila prosilcu priznana subsidiarna oblika zaščite. Za podaljšanje subsidiarne zaščite so relevantni torej vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito in ne samo tisti, ki jih je tožena stranka v prvem postopku štela za ključne za priznanje subsidiarne zaščite.
Strah zaradi kršitve verskih prepovedi ter strah zaradi maščevanja družine, dekleta, s katero je prosilec imel razmerje, očitno ni okoliščina, ki bi lahko predstavljala preganjanje po Ženevski konvenciji. Zato je bilo pravilno odločeno v pospešenem postopku.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - verodostojnost prosilcev - resno grozeče preganjanje - huda kršitev človekovih pravic ni izkazana - razmere na Kitajskem - spor polne jurisdikcije
Okoliščine, ki jih tožniki navajajo kot razlog za preganjanje, to je, da se kot budisti mongolske narodnosti ne strinjajo s politiko Kitajske do Tibeta oziroma Dalaj Lame, bi sicer lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite po Ženevski konvenciji oziroma 2. in 27. členu ZMZ (pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, politično prepričanje), vendar bi morala biti grozeča dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih pravic, oziroma da bi predstavljala zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvijo človekovih pavic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (26. člen ZMZ). Takega preganjanja pa tožniki niso izkazali niti ne izhaja iz informacij o stanju na Kitajskem, ki jih je tožena stranka preučila in navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe.
ZMZ člen 16b. Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 4, 4/1, 4/2. USRS člen 53, 56.
mednarodna zaščita - združevanje družine - bratje oziroma sestre begunca - krog sorodnikov osebe - skladnost ZMZ z Direktivo 2003/86/ES in Direktivo 2011/95/ES - skladnost opredelitve družinskih članov v ZMZ z ustavo - definicija družine po drugih zakonih
Ker tožničina sestra ni oseba iz prvega odstavka 16.b člena ZMZ niti oseba iz 4. člena Direktive Sveta 2003/86/ES, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje (in tožene stranke, ko je zavrnila tožničino zahtevo za združevanje družine) pravilna in zakonita.
ZMZ člen 28, 55, 55/1-2, 55/1-3, 55/1-5. ZUS-1 člen 52, 63, 63/1, 76.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek
Po 3. točki 55. člena ZMZ se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 27. člen ZMZ. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno opredelila krvno maščevanje kot dolžnost moškega člana družine, katerega član je bil umorjen, da se zanj maščuje tako, da umori moškega člana morilčeve družine. Glede na ugotovljeno in navedeno dejansko stanje (razmerje in spolni odnosi z dekletom in kasnejše grožnje njenega očeta, da ga bo ubil) ne gre za krvno maščevanje, saj ni izpolnjena osnovna predpostavka krvnega maščevanja, to je umor. Iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, je razvidno, da gre izključno za zasebno zadevo med tožnikom (prosilcem za mednarodno zaščito) in očetom njegovega dekleta, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji oziroma ZMZ.
ZMZ člen 33, 3, 3-3. Uredba Sveta (ES), št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Dublinska uredba) člen 3, 3/1, 16, 16/1-e, 19, 19/1.
mednarodna zaščita - Dublinska uredba - predaja odgovorni državi - Avstrija - dokazno breme o kršitvah človekovih pravic
Prosilec za mednarodno zaščito na odločitev pristojnih organov, da bo predan odgovorni državi, ne more vplivati, razen če izkaže, da mu bodo v odgovorni državi kršene človekove pravice. To pa so tudi okoliščine, ki kažejo na uporabo določbe drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - obstoj prstnih odtisov v bazi EURODAC - begosumnost
Po določbi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma ali njegove izpostave (prva alineja) ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva (druga alineja).
Z izrečenim ukrepom se prepreči, da bi tožnik, v primeru predaje pristojni državi, prej zapustil Slovenijo oziroma ne bi počakal na izvršitev predaje. Vrhovno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da npr. ilegalno prehajanje mej, zapustitev države še pred koncem odločitve v postopku, vlaganje prošenj, kaže na begosumnost ali celo zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite
mednarodna zaščita - informacije o izvorni državi - obveznost pridobitve, proučitve in upoštevanja informacij o izvorni državi - kršitev materialnega prava
Glede na določbe 22. člena ZMZ mora v primeru, ko prosilec za mednarodno zaščito navaja takšne subjektivne okoliščine, ki bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite, odločujoči organ pridobiti, proučiti in ustrezno upoštevati informacije o izvorni državi, tudi če meni, da ni realno pričakovati, da bo do preganjanja zaradi okoliščin, ki jih prosilec navaja, tudi prišlo.
ZUS-1 člen 64, 64/1-3. ZMZ člen 16b, 17. ZUP člen 237, 237/2-3.
mednarodna zaščita - združitev družine - priznan status begunca - projekt Eurema - odpravljena odločba tožene stranke - pravica prosilca, da se opredeli do nekosistentnosti svojih izjav
Ob ugotovljeni nekonsistentnosti v izjavah prosilca, mu je v skladu z 9. členom ZUP potrebno dati možnost, da se o tem opredeli.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev - dokazno breme
V obravnavani zadevi gre za ponovno vloženo prošnjo oziroma zahtevo za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. Za ta postopek pa veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, saj mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek.
Iz predloženih spletnih naslovov, katerih vsebino je tožena stranka v izpodbijani odločbi na kratko povzela, in tožnikovih izjav tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja bistveno povečana verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
URS člen 14, 22, 53, 56. ZMZ člen 16b, 16b/1-7, 17. Direktiva Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 4, 4/2. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
mednarodna zaščita - združitev družine - družinski člani - polnoletnost prosilca v času izdaje odločbe - status begunca - enakost pred zakonom - pravna varnost
Ker tožnik ni več mladoleten, za združitev z materjo ni več podana pravna podlaga v določbi 16. b člena ZMZ, in ker tožnikovi bratje in sestre niso osebe iz prvega odstavka 16. b člena ZMZ niti osebe iz 4. člena navedene Direktive, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje (in tožene stranke) pravilna in zakonita.