UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015899
ZUS-1 člen 32, 32/2, 83, 83/1, 83/4, 84, 84/2, 89.
mednarodna zaščita – pravno sredstvo zoper sodbo sodišča prve stopnje - nedovoljena revizija – možnost pritožbe – začasna odredba
Zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki ni pravnomočna, so revidenti vložili revizijo, čeprav je bila zoper navedeno sodbo možna pritožba. Pritožbo so revidenti predhodno že vložili v skladu s pravilnim pravnim poukom, ki ga je v sodbi podalo sodišče prve stopnje. Ker tako revizija očitno ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno (89. člen ZUS-1).
pritožba v upravnem sporu - dejansko stanje - obseg pritožbenega preizkusa
Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni dopusten. V skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora, se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.
Uredba (EU) št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 12, 13, 13/1, 18, 18/1, 19, 19/2, 27, 27/1.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici – Dublin III – učinkovitost pravnega sredstva prosilca – razlogi za sprejem odgovornosti – prihod po koridorski poti – ponovno odločanje o priznanju mednarodne zaščite – ponovni sprejem
Ker odločitev države članice (v tem primeru Slovenije), da ne bo obravnavala prošnje, temelji na prevzemu odgovornosti s strani druge države članice, je po presoji Vrhovnega sodišča bistveno, da med njima obstoji soglasje ne le o vprašanju, katera država je odgovorna, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe uredbe Dublin III oziroma na katerih temelji pristanek druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev (o odgovornosti druge države članice), prosilcu pa omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva.
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - pritožba v upravnem sporu - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka zakonito zavrnila pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno.
V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.
Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1015882
ZMZ člen 2, 2/2, 27, 27/1,27/5, 27/6, 28. ZUS-1 člen 22, 22/1, 73, 73/3. ZPP člen 333, 333/1, 344/ 344/1.
mednarodna zaščita – utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti družbeni skupini - zemljiški spor zaradi etnične pripadnosti – pripadnost plemenu – preganjanje s strani drugega plemena – neupoštevanje navedb o etničnem ozadju spora – odprava odločbe o zavrnitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite – rok za odgovor na pritožbo
Vrhovno sodišče se glede na določbe petega in šestega odstavka 27. člena ZMZ strinja s toženo stranko, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kdaj je treba družinske udeležence v sporu za zemljo obravnavati kot pripadnike posebne družbene skupine, saj takšno stališče sodišča prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča lahko praktično pomeni, da je skoraj vsak spor med dvema ali več družinami mogoče opredeliti kot spor med različnimi družbenimi skupinami.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015744
ZMZ člen 2, 21, 21/3, 25, 25/2, 26. ZUS-1 člen 74, 74/1, 75, 75/1-2.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - splošna neverodostojnost prosilca - pravica do izjave
Zgolj posplošeno nestrinjanje z dokazno oceno o neverodostojnosti pritožnikovih izjav samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o kršitvi pravice do izjave.
Ugotovitev prosilčeve splošne neverodostojnosti je lahko podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015746
ZMZ-1 člen 3, 3/1, 20, 20/2, 21, 21/1, 37. ZUS-1 člen 76.
mednarodna zaščita - splošna neverodostojnost prosilca - osebni razgovor - ustreznost vprašanj na osebnem razgovoru
Ugotovitev tožnikove splošne neverodostojnosti je lahko podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Vloga pristojnega organa tako pri podajanju prošnje kot pri osebnem razgovoru je, da prosilcu omogoči predstaviti vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito.
Uredba Uredbe EU, št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 21. ZUS-1 člen 52. URS člen 22.
mednarodna zaščita - Uredba Dublin III. - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - tožbene novote
Šele v tožbi navedene listinske dokaze v zvezi z zatrjevanimi sistemskimi pomanjkljivostmi je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, saj so informacije, na katere se je tožnik skliceval v tožbi, obstajale že v času odločanja organa tožene stranke, po presoji Vrhovnega sodišča pa tožnik ni navedel opravičljivega razloga, zakaj jih ni predložil že v predhodno izvedenem upravnem postopku. Tožnik je sicer navajal, da prej ni imel nobenih informacij o Republiki Hrvaški in da jih tudi ni mogel pridobiti, ker mu je bilo omejeno gibanje na prostore Centra za tujce. Vendar je pri tem treba upoštevati, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, da je imel tožnik v postopku zagotovljeno ustrezno pravno pomoč (imel je pooblaščenca PIC), zato navedenega ni mogoče šteti za opravičljiv razlog za navajanje tožbenih novot v kasnejšem postopku.
Uredba (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 5, 16, 16/2, 18, 18/1-b, 21, 21/1, 23, 25, 29. ZMZ člen 21, 74, 75. ZMZ-1 člen 21, 125. ZUS-1 člen 52, 76. URS člen 22.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici – domneva sistemskih pomanjkljivosti – Republika Hrvaška – Dublin III - tožbene novote – rok za predložitev dokazov – združitev z otrokom – obstoj družinskih vezi
Tudi če bi pritožnik izkazal, da je v njegovem konkretnem primeru prišlo do zatrjevanih nepravilnosti pri izvedbi postopkov s strani organov Republike Hrvaške, to samo po sebi še ne bi bil zadosten dokaz o tem, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti.
Vrhovno sodišče pripominja, da omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ kot sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanje o sodnem varstvu v upravnem sporu.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne oblike zaščite - osebni razgovor - skladnost izjav - verodostojnost - vložitev prošnje v prvi varni državi - časovni okvir vložitve prošnje po prihodu v varno državo - resna škoda - korupcija v izvorni državi
Tožnika s predloženo dokumentacijo nista izkazala zatrjevanih dejanj preganjanja.
Osebni razgovor je potekal v njunem jeziku ob pomoči prevajalke. Pri osebnem razgovoru sta lahko izčrpno navedla vse razloge, prav tako sta jih lahko dopolnjevala. Res je pred tem podaja prošnje na zapisnik potekala v srbskem jeziku, vendar je tožnik prej sam povedal, da ga razume, iz zapisnika ni razvidno, da bi imel težave z razumevanjem (tega ni zatrjeval niti ni potreboval dodatnega pojasnjevanja vprašanj), na vprašanja je podajal smiselno (vsebinsko) ustrezne odgovore, zapisnik mu je bil prebran in nanj ni imel pripomb.
Neutemeljeni so pritožbeni ugovori v zvezi s tem, da tožnika nista zaprosila za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Neizpodbijano dejstvo je, da sta živela v Črni gori, kjer bi lahko zaprosila za mednarodno zaščito.
Preden sta zaprosila za mednarodno zaščito v Sloveniji, sta potovala skozi več držav, v katerih bi prav tako lahko zaprosila za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je od osebe, ki je preganjana do te mere, da mora zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, pričakovati, da bodo njena dejanja usmerjena predvsem v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila prva možnost, v prvi zanjo varni državi.
Navkljub časovni oddaljenosti dogodkov ali pretresenosti ob samem dogodku, pa tudi ali kljub daljšemu zasliševanju, je pričakovati vsaj glede bistvenih in pomembnih dogodkov ter okoliščin skladnost izjav obeh prosilcev.
Tožnika sta uveljavljala resno škodo zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja zaradi razlogov, povezanih z njuno (gospodarsko) dejavnostjo (poslom). Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnika nista izkazala izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite ter svojo odločitev pravilno in izčrpno obrazložila.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015758
ZUS-1 člen 83, 83/2-2.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje
Revident ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. V reviziji je navedel več materialnopravnih in procesnopravnih ugovorov (revizijskih razlogov v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1), vendar pa v zvezi s tem ni izpostavil konkretnega pravnega vprašanja (ni natančno in konkretno navedel spornega pravnega vprašanja in pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložil, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito).
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1-b, 20, 20/2, 21, 21/1. ZUS-1 člen 52. URS člen 22.
mednarodna zaščita - predaja po Dublin III - sistemske pomanjkljivosti postopkov za mednarodno zaščito - odgovorna država - nekonkretizirani ustavnopravni ugovori - nedovoljene tožbene novote
Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita in se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti. Tudi če bi pritožnik izkazal, da je v njegovem konkretnem primeru prišlo do zatrjevanih nepravilnosti pri izvedbi postopkov s strani organov Republike Hrvaške in s temi povezanimi značilnostmi namestitve, to samo po sebi še ne bi bil zadosten dokaz o tem, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti.
Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah, kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu.
Vrhovno sodišče kot
obiter dictum
pripominja, da izdaja začasnih odredb ni
namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera (32. člen ZUS-1).
ZMZ člen 2, 2/1, 7, 7/1, 16, 30, 34, 45, 46, 47. ZMZ-1 člen 3, 3/1, 41, 41/2. URS člen 22. ZUS-1 člen 52. ZUP člen 213. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 14, 15, 16, 17.
prošnja za priznanje mednarodne zaščite - prosilec za azil - priznanje statusa begunca - priznana subsidiarna zaščita - enotnost odločanja o mednarodni zaščiti - mladoletni prosilci - izogibanje vojaški službi - obveznost osebnega razgovora - Sirija - razgovor ob vložitvi prošnje - opustitev osebnega razgovora - pravica do izjave - načelo zaslišanja stranke v postopku - Direktiva 2013/32/EU - sprememba ZMZ - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - tožbene novote - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - spor polne jurisdikcije
Vrhovno sodišče je v svoji praksi že poudarilo, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne razlikujeta.
Stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da osebnega razgovora s prosilcem v skladu z ZMZ ni mogoče opuščati s sklicevanjem zgolj na spoštovanje procesnih garancij sekundarnega evropskega prava, je sicer treba pritrditi. Vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če je osebni razgovor izveden skladno z zahtevami Procesne direktive II, pa čeprav v neskladju s postopkom, ki ga zahteva ZMZ.
Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke.
Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici in dva samostojna zahtevka, ne gre torej za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS1015665
ZMZ člen 54, 55, 55/1-3, 55/1-13. ZUS-1 člen 71, 71/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 36. ZPP člen 339, 339/2-14.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - koncept varne izvorne države - sklicevanje sodišča prve stopnje na razloge upravnega akta - obrazloženost sodbe - bistvena kršitev določb postopka - sklicevanje na tožbene trditve - samostojne pritožbene navedbe
V primeru, ko država članica, v kateri je vložena prošnja, prosilčevo državo opredeli kot varno izvorno državo, lahko prosilec omenjeno izpodbija z navedbo dejstev ali predložitvijo dokazov, ki utemeljujejo sklep, da bi lahko bil v primeru vrnitve preganjan kljub splošni pozitivni situaciji v izvorni državi, ki je bila podlaga za ugotovitev, da gre za varno državo.
Ker se je prosilec za mednarodno zaščito šele s prejemom odločbe, izdane v enostopenjskem postopku, seznanil s pravno presojo svojih navedb (na osebnem razgovoru o tem ni bilo razprave, zato se upravni organ z njegovimi tovrstnimi navedbami ni mogel ukvarjati in jih zavrniti, ji je šele v tožbi lahko prvič ugovarjal. Sodišče prve stopnje bi do teh tožbenih očitkov zato moralo zavzeti stališče, ne pa uporabiti določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015767
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - zelo hude posledice niso izkazane - omejitev gibanja na prostore Centra za tujce - pridržanje za namen predaje na prostore Centra za tujce
Revident je zgolj navedel, da bo imelo pridržanje na prostore Centra za tujce zanj zelo hude posledice, saj gre za poseg v njegovo osebno svobodo in za hudo kršitev ustavnih pravic. To pomeni, da naj bi zelo hude posledice predstavljal že položaj, ki pomeni izvršitev pravnomočne sodbe. To pa samo zase ne pomeni zelo hudih posledic v smislu omenjene določbe ZUS-1, saj je kot take mogoče razumeti le posledice, ki nastanejo zaradi posega v osebno svobodo (npr. zaradi izvajanja ukrepa mu ni omogočeno nujno zdravljenje). Revident pa ne navaja nobene konkretne dejanske okoliščine, ki bi lahko bila podlaga za tovrstno presojo.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015664
ZMZ člen 54, 55, 55/1-3, 55/1-5, 55/1-11. ZUS-1 člen 20, 20/3.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - dejanja preganjanja - resna škoda - pridobitev specifičnih informacij - tožbene novote - nevročitev odgovora na tožbo - pravica do izjave
Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialno pravo, ko je presodila, da dejanja, ki jih je pritožnik navedel kot razloge za zapustitev države, niso take narave in tako ponavljajoča, da bi bilo na njihovi podlagi pritožniku mogoče priznati mednarodno zaščito.
Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevano dejstvo, da bo pritožnik ob vrnitvi prijet s strani tajne službe, ni izkazano, saj tega pritožnik zgolj s svojimi nekonkretiziranimi navedbami o (verjetnosti) predvidenega prijetja ni uspel dokazati.
Glede na značilnosti upravnega spora se z vročitvijo vsebinsko praznega odgovora na tožbo ne more varovati in zagotavljati pravice do izjave tožeče stranke. Ob takem odgovoru se tožeča stranka nima o čem izjaviti, o čemer se ne bi mogla opredeliti že v povezavi z vsebino izpodbijanega upravnega akta, zato tudi opustitev njene seznanitve s tako procesno vlogo ne vodi do bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015642
ZUS-1 člen 32, 32/2.
začasna odredba - sklep o pridržanju - pravnomočno končan postopek - potreba za izdajo začasne odredbe
Začasno odredbo v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). S tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo, zoper katero ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje. Ker je to pravnomočno zaključeno, je za omenjeno presojo nebistveno, da je zoper pravnomočno sodbo mogoče vložiti revizijo (prvi odstavek 83. člena ZUS-1).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 11, 12. ZUS-1 člen 64, 65, 65/1. EKČP člen 3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - posedovanje vizuma - predaja Republiki Hrvaški - razlogi za (ne)predajo - sistemske pomanjkljivosti - zahteva po meritornem odločanju sodišča - vezanost tožene stranke na razlago sodišča
Tožnika sta v evropski prostor vstopila z veljavnimi hrvaškimi vizumi, zato je za obravnavo njunih prošenj odgovorna Republika Hrvaška.
Tožnica, za obravnavo njene prošnje je odgovorna Republika Hrvaška, je v Sloveniji rodila otroka, za katerega je tudi vložila prošnjo za mednarodno zaščito in tudi za obravnavo te je, glede na 11. člen Uredbe Dublin III, odgovorna država Republika Hrvaška.
Tožniki s svojimi izjavami po mnenju Vrhovnega sodišča niso izkazali obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti niso zatrjevali, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem na Hrvaškem obravnaval kot kritičen.
Odprava izpodbijanega akta ter vrnitev v ponovno odločanje s strani sodišča prve stopnje ne pomeni, da tako sodno varstvo v upravnem sporu ni učinkovito, saj je tožena stranka na razlago sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča v zvezi z izvedbo upravnega postopka pri svoji odločitvi vezana.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015692
ZMZ-1 člen 70, 70/1, 70/2, 71, 71,4, 73, 73/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi - Dublin III - veljavnost ZMZ-1 - dovoljenost pritožbe - začasna odredba
Po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona.
V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi navedenega odstavka 73. člena ZUS-1 pritožba dovoljena. Sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, prav tako pa ni (na tej podlagi) spremenilo izpodbijanega upravnega akta, temveč je tožnikovo tožbo zoper izpodbijani sklep tožene stranke zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015646
ZUS-1 člen 32, 32/2, 73, 73/1.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - zavrženje začasne odredbe - pravnomočno končan upravni spor
S tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo, zoper katero ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje.