V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite je po mnenju Vrhovnega sodišča zdravstvene razloge (ob upoštevanju načela nevračanja) treba presojati v okviru prosilčevih osebnih okoliščin, torej ne glede na to, ali so bili (zdravstveni razlogi) v prvotnem postopku podlaga za priznanje subsidiarne zaščite ali ne.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja gibanja na prostore centra za tujce - ugoditev tožbi - omejitev gibanja na prostore azilnega doma - način izvajanja ukrepa - poseg v pravico do osebne svobode
Zaradi navedenih dejanskih okoliščin izvajanja izrečenega ukrepa, ki ga tožena stranka v postopku ne prereka, je sodišče prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno štelo, da gre v tožnikovem primeru za poseg v pravico do osebne svobode (kot eno najbolj temeljnih pravic posameznika).
ZMZ člen 21, 23, 26, 28, 34, 52, 52-2, 53, 53-1. ZUS-1 člen 71, 71/2.
mednarodna zaščita - ugotavljanje pogojev za pridobitev statusa mednarodne zaščite – redni postopek – utemeljitev prošnje – skladnost izjav – vložitev vloge za mednarodno zaščito kakor hitro je to mogoče – splošna verodostojnost – informacije o izvorni državi - subsidiarna zaščita - resna škoda – ugovor neobrazloženosti
Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov ter da tožnikove izjave niso skladne in verjetne, posledično pa njegova splošna verodostojnost ni bila ugotovljena.
Dejstvo je, da je skladnost izjav najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti prosilca, saj v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja v konkretnem primeru temelji na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih navedb, to še posebej, če za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo.
V primeru, ko prosilec zatrjuje okoliščine, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da ne obstajajo ali da niso mogoče oziroma okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ali resne škode, potem ni podlage za pridobivanje in presojo informacij o izvorni državi.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (EU) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 (Dublinska uredba III) člen 3, 5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - dokazovanje sistemskih pomanjkljivosti - pomanjkljivosti v konkretnem postopku
Predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.
Obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III je torej tožnik zatrjeval, vendar jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal. Njegove trditve ne dajejo podlage za utemeljeno domnevo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zatrjevanih pomanjkljivosti v konkretnem postopku pridobitve statusa mednarodne zaščite ter nadaljnjih postopkih na sodišču ni mogoče enačiti s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1014838
ZUS-1 člen 64, 64/1-4. ZMZ člen 7, 28, 28/2, 28/3, 68, 105, 106. ZUP člen 7, 207.
mednarodna zaščita - podaljšanje subsidiarne zaščite - vezanost tožene stranke na sodbo prvostopenjskega sodišča - razlogi za podaljšanje subsidiarne zaščite - nova oziroma ponovljena prošnja za mednarodno zaščito - spremenjena upravno sodna praksa VS v zvezi s sodbami ESČP - vračanje v izvorni kraj oziroma notranja razselitev
Zakonska dolžnost tožene stranke je da sledi stališčem, mnenjem in napotkom iz sodbe prvostopenjskega sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
Ker je bilo v tem primeru zmotno uporabljeno materialno pravo (68. člen ZMZ) in je posledično dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, so bili izpolnjeni pogoji, ko je prvostopenjsko sodišče v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 248/2014 odpravilo odločbo tožene stranke, in ji zadevo vrnilo v nov postopek ter ji za to dalo napotke.
Napotki sodišča prve stopnje za delo tožene stranke v ponovljenem postopku so bili dovolj jasni, da bi tožena stranka ob njihovem upoštevanju v novem postopku ugotovila za odločitev pravno pomembno dejansko stanje in o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite odločila.
Odločanje o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite je poseben postopek, urejen v 105. in 106. členu ZMZ. V njem se ugotavlja le, ali še obstajajo razlogi za subsidiarno zaščito, ki so bili podlaga za njeno prvo podelitev. Ker je v tem primeru mladoletnost tožnika odpadla, je treba ugotoviti le, ali tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda iz druge oziroma tretje alineje 28. člena ZMZ. Pri tem je treba najprej ugotoviti, ali se lahko tožnik brez nevarnosti resne škode vrne v izvorni kraj, in šele, če se ne more, se ugotavlja ali se brez nevarnosti resne škode vrne v izvorno državo, vendar v drug kraj in se tam naseli. Pri tem pa je treba upoštevati napotke iz izpodbijane sodbe in sklepa VS I Up 248/2014, ki temeljita na novejši sodni praksi ESČP. Ta pa zavezuje tudi toženo stranko.
Če pa prosilec v postopku v zvezi s prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge za mednarodno zaščito, kot so bili razlogi, zaradi katerih mu je bila sprva dodeljena, ga je treba opozoriti na posledice in ga seznaniti z možnostjo vložitve nove prošnje za mednarodno zaščito. O prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite pa je treba odločiti.
subsidiarna zaščita - specifične in splošne informacije - preverjanje prosilčeve izjave - resna škoda - subsumpcija dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo
Tožena stranka je v svoji odločbi (v okviru presojanja pogojev za priznanje statusa begunca) obravnavala tudi oba napada na tožnika in ugotovila, da ni mogoče zavzeti stališča, da tožnikova izvorna država ne bi bila sposobna ali ne bi hotela tožniku nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Vendar pa v okviru presoje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite ni opravila potrebne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo (28. člen ZMZ).
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015001
ZMZ člen 51, 51/4, 55, 55/1-5, 55/1-6.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - podaljšanje omejitve gibanja - obstoj razlogov, ki so obstajali v času odreditve ukrepa - zaostrovanje pogojev - razlaga četrtega odstavka 51. člena ZMZ
Edini pogoj, ki ga postavlja zakon za podaljšanje omejitve gibanja je, da še vedno obstajajo razlogi za omejitev gibanja, ki so obstajali v času odreditve tega ukrepa.
Od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da v sklepu o podaljšanju omejitve gibanja navaja (dodatne) razloge, ki jih zakon od nje ne zahteva.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS1015222
URS člen 2, 15, 15/3, 19, 19/1, 32, 32/1. ZMZ člen 51, 51/1-2, 55, 55/1-5, 55/1-6.
prosilec za mednarodno zaščito - zakonito izrečen ukrep omejitve gibanja - sporen način izvrševanja izrečenega ukrepa - test sorazmernosti- poseg v osebno svobodo
V obravnavani zadevi glede na vse okoliščine primera odločitev tožene stranke, da se tožniku izreče ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, sama po sebi še ne pomeni nezakonitega ukrepa, temveč le, da je ta ukrep znotraj Centra za tujce v obravnavanem primeru izvajal na nesorazmeren način. Tožena stranka pri tem ne more načina izvrševanja ukrepa omejitve gibanja v Centru za tujce opravičevati s splošnim režimom v Centru za tujce, saj je treba, tako kot je to navedlo že Ustavno sodišče v odločbi Up-21/11-12, razlikovati med tujci, ki so v postopku odstranitve iz države, in prosilci za mednarodno zaščito.
ZMZ člen 26, 28, 35, 55, 55/1-2, 55/1-3, 55/1-5, 55/1-6, 69. ZUS-1 člen 71, 71/2, 76.
priznanje mednarodne zaščite – pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določanje upravičenosti do statusa begunca - utemeljen strah pred preganjanjem - pavšalne navedbe prosilca – ugotavljanje situacije v izvorni državi – vložitev prošnje v najkrajšem možnem času
Samo na podlagi splošnih in pavšalnih navedb prosilca o položaju neke narodnosti (katere pripadnik je prosilec) v prosilčevi izvorni državi, tožena stranka ni dolžna ugotavljati situacije v tej državi.
Za priznanje statusa begunca je pravno relevantno, da se je preganjanje dogajalo oziroma prosilcu grozi v državi njegovega državljanstva, za status subsidiarne zaščite pa, da prosilcu resna škoda grozi v izvorni državi.
Prvi tožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal, da je njegov strah objektivno utemeljen in da bo ob vrnitvi v Srbijo preganjan oziroma da mu bo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ, to pa tudi ne izhaja iz informacij o položaju istospolno usmerjenih oseb v Srbiji, zato mu mednarodna zaščita utemeljeno ni bila podeljena.
Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 165/2008 ter sklepu I Up 412/2012 ni sprejelo stališča, da so v zadevi nepomembne nekonsistentnosti in da je zato drugega tožnika treba šteti za verodostojnega pri obravnavi njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zato se prvostopenjsko sodišče glede vsega navedenega zmotno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča, ki jih to ni sprejelo, pri tem pa opusti presojo verodostojnosti izjav tožnikov, kar je bil napotek Vrhovnega sodišča v predhodnem sklepu (I Up 412/2012).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 33.
mednarodna zaščita - predaja tujca odgovorni državi Švici - dokazno breme o obstoju razlogov za nepredajo - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca.
Obstoj pogojev po členu 3(2) Uredbe Dublin III je tožnik sicer zatrjeval, vendar jih po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal. Njegove trditve ne dajejo podlage, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi v Švici obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 4, 5, 6, 29, 31, 32. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 13. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi (Madžarski) - razlogi za opustitev predaje (objektivni in subjektivni ter največje koristi otroka) - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - nespoštovanje napotkov Vrhovnega sodišča - kršitev pravil postopka - razveljavitev izpodbijane sodbe in odprava izpodbijanega sklepa tožene stranke
Ker sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v zvezi s predhodno odločitvijo Vrhovnega sodišča ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča in tega ne obrazložilo, je absolutno bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in bi jo bilo treba razveljaviti že iz tega razloga.
Pri odločanju o predaji prosilcev za mednarodno zaščito odgovorni državi mora odločujoči organ (tožena stranka oziroma sodišče prve stopnje), če prosilci izrazijo sum, da v odgovorni državi obstojajo sistemske napake oziroma pogoj za prosilce, ki bi lahko pomenili kršitev njihovih temeljnih pravic iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (objektivni razlogi), ali navajajo, da odgovorna država zanje ni varna, ker jim tam grozi kršenje temeljnih pravic (subjektivni razlog) ali da s predajo ne bodo upoštevane največje otrokove koristi, raziskati relevantne okoliščine in odločiti o predaji, upoštevaje te okoliščine. Če tega ne stori, krši materialno pravo, posledično pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če teh kršitev tožene stranke sodišče prve stopnje ne odpravi, je treba njegovo sodbo razveljaviti, izpodbijani akt tožene stranke pa odpraviti.
Pri odločanju o predaji odgovorni državi je treba upoštevati tudi 6 mesečni rok za predajo, in je predaja dopustna le še, če za to obstojajo predpisane izjeme.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta, št. 604/2013 člen 28, 28/2, 28/3. ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/2-2, 51/4, 51/5, 75, 75/1, 75/4. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3, 63, 63/2-2.
omejitev gibanja - istovetnost stranke - dvom - javni red - zagotovitev prisotnosti v RS - begosumnost - sprememba rojstnega datuma - postopek predaje - sorazmernost - pridržanje - ustno zaslišanje - neskladje v navedbah stranke - začasna odredba
Dodatni razlog za omejitev gibanja je, tako kot to sicer izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke, da je poleg neugotovljene tožnikove istovetnosti in izraženega dvoma o njegovi zatrjevani istovetnosti, podana še tožnikova begosumnost, kar pa ni sporno niti za sodišče prve stopnje. Prav ta okoliščina pa je v obravnavani zadevi ključni element, ki ob pravilni uporabi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ tudi po presoji Vrhovnega sodišča upravičuje ukrep omejitve tožnikovega gibanja na omenjeni podlagi. Poleg tega, da ima ukrep omejitve gibanja zaradi neugotovljene istovetnosti lahko tudi preventivni namen, saj se v takem primeru niti točno ne ve, kdo prosilec za mednarodno zaščito pravzaprav je, to pomeni, da je tak ukrep lahko upravičen tudi zaradi zavarovanja javnega reda, prav tako se z istim razlogom lahko zasleduje cilj, da se zaradi postopka ugotavljanja prosilčeve istovetnosti in zaradi odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ali o njegovi predaji pristojni državi tudi dejansko zagotovi njegova prisotnost v Republiki Sloveniji.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1014916
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZTuj-2 člen 73, 75, 75/1, 75/2.
začasna odredba - začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - dovolitev zadrževanja - izplačilo denarne pomoči
Predlagana začasna ureditev stanja ni neposredno vezana na izpodbijana sklepa oziroma zatrjevana težko popravljiva škoda ni posledica izpodbijanih sklepov. Tožeča stranka namreč s tožbo izpodbija procesna sklepa o zavrženju vloge za dovolitev zadrževanja in sporno vprašanje je pravilnost zavrženja. Tudi v primeru ugoditve tožbi, če bi prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da uporabljene določbe ZUP ne dajejo podlage za zavrženje vlog, tožeča stranka ne bi bila upravičena do denarne pomoči oziroma ne bi dobila dovoljenja za zadrževanje v RS. O tem bi namreč morala tožena stranka šele odločati (po vsebini, to je meritorno).
Če prosilec ne ravna v skladu s prisilnimi predpisi po ZMZ, se ne more uspešno sklicevati na določbe Procesne direktive ali Listine EU o temeljnih pravicah glede učinkovitega sodnega varstva.
ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III) člen 28, 28/2, 28/3. URS člen 19, 19/2. ZPP člen 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 77.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - začasna odredba - znatna nevarnost, da bi oseba pobegnila - sorazmernost ukrepa - možnost uporabe manj prisilnih ukrepov - ugotavljanje istovetnosti - begosumnost - odvzem osebne svobode - test sorazmernosti
Ne glede na to, da sta pa po presoji Vrhovnega sodišča ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera podana oba razloga, na podlagi katerih je tožena stranka tožniku omejila gibanje oziroma ga je pridržala, pa Vrhovno sodišče meni, da je tožnikova pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na izvrševanje izrečenega ukrepa tožene stranke na prostore Centra za tujce oziroma na način izvrševanja tega ukrepa v tem centru.
mednarodna zaščita - družinsko nasilje - zavrnitev prošnje - zaščita v izvorni državi
Glede na to, da tožeča stranka uveljavlja priznanje mednarodne zaščite zaradi nasilja njenega (nekdanjega) moža in njegovega brata oziroma strahu pred tem nasiljem, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dejansko zatrjuje, da je subjekt preganjanja ali resne škode nedržavni subjekt. Vendar pa se nedržavni subjekti štejejo za subjekte nasilja, če je mogoče dokazati, da drugi subjekti, predvsem država, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.
Po stališču Vrhovnega sodišča je sicer možno podeliti mednarodno zaščito tudi osebi, preganjani zaradi družinskega nasilja, nastalega iz narodnostnih, verskih in rasnih razlogov ali zaradi pripadnosti političnemu prepričanju oziroma določeni družbeni skupini, vendar pod pogojem, da izvorna država takega nasilja ne preganja ali ga celo spodbuja.
V obravnavani zadevi pa gre dejansko za nasilje, ki ga izvajata nekdanji mož prve tožnice (ki je sicer musliman), s katerim ne živi skupaj (uradno se je razvezala in sin je bil dodeljen njej), saj živi v Moskvi (torej v nemuslimanskem okolju), in njegov brat, in sodi na področje kaznivih dejanj oziroma prekrškov, zoper katere pa izvorna država nudi ustrezno varstvo, policija se odziva in ustrezno ukrepa.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3. ZUS-1 člen 22, 22/1, 32. ZPP člen 343, 343/4.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje pristojni državi - Dublinska uredba III - begosumnost - sorazmernost ukrepa - milejši ukrep - zahteva za izdajo začasne odredbe - pravnomočnost sodbe - ni mogoče izboljšati pravnega položaja
Ker je tožnik begosumen, z milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo članico EU, kot se je bil namenil.
ZMZ člen 2, 2/2, 3, 3/3, 23, 23/10, 26, 28, 52, 52/1, 74, 89, 89/1-2, 89/3, 91, 91/1 ZUS-1 člen 22, 22/1, 65 ZPP člen 319. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite, št. 95/2011 z dne z dne 13. decembra 2011 (Direktiva 2011/95/EU, Klasifikacijska direktiva II) člen 4, 4/4.
mednarodna zaščita - begunec - preganjanje iz razlogov Ženevske konvencije - preteklo ali bodoče preganjanje - učinkovanje sodbe prvostopenjskega sodišča glede trenutka ko prosilec, ki pridobi status begunca, pridobi pravice, ki iz tega statusa izhajajo - pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje - strah pred bodočim preganjanjem
Določba 10. alineje 23. člena ZMZ ne pomeni, da je treba prosilcu za mednarodno zaščito dodeliti status begunca že samo zato, ker je bil v rodni državi preganjan v smislu ZMZ, temveč je to lahko le resen razlog za prosilčev strah pred bodočim preganjanjem, kar pa je treba v postopku posebej oceniti tudi glede na zadnji del določbe 10. alineje 23. člena ZMZ, to je razen, če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje (oziroma resna škoda) ne bo ponovila oziroma grožnja uresničila. Ker tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi dejansko stanje ni ustrezno ugotovljeno.
Ker sodišče prve stopnje v dokazni oceni ni presojalo tožnikovih navedb, ki so mu bile v škodo, temveč le tiste, ki so mu bile v korist in ni presodilo navedb tožene stranke, ter o tem v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov, je podana tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. odstavkom drugega odstavka 339. člena ZPP.
Z dokončnostjo odločbe o statusa begunca, prosilcu pripadajo tudi pravice, ki iz tega statusa izhajajo. Z izdajo sodbe sodišča prve stopnje, izdane v sporu polne jurisdikcije, s katero je prosilcu priznan status begunca, pa pravice, ki iz tega statusa izhajajo, ne nastanejo, saj ta sodba ni pravnomočna, zoper njo je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče.
mednarodna zaščita - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - pravni interes za tožbo
Obstoj pravnega interesa bi moral tožnik izkazati najmanj z navedbami, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega procesnega dejanja ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj (kot na primer: preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja upravnega organa, njegovo ponovno pridržanje v centru za tujce do predaje odgovorni državi, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki naj bi mu zaradi pridržanja v centu za tujce nastala), to pa še zlasti v tem primeru, ko je tožnik iz bolnišnice pobegnil 20. 2. 2014 in od tedaj nihče ne ve, kje je, in tudi njegova pooblaščenka z njim nima stikov. Ničesar od tega pa v tožnikovi osnovni tožbi oziroma v naknadno spremenjeni tožbi ni.