PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS1015389
ZMZ člen 2, 2/2, 21, 21/3, 23, 23/1-10, 26, 27, 27/5, 27/6, 91, 91/3. ZPP člen 8, 239, 239/1.
mednarodna zaščita - status begunca - splošna verodostojnost prosilca - preganjanje zaradi istospolne usmerjenosti - pripadnost določeni družbeni skupini - sodna odločba o statusu begunca kot dovoljenje za stalno prebivanje - neposredna izvedba dokazov - prosta presoja dokazov - prevod subjektivnih vprašanj
Pri ugotavljanju splošne verodostojnosti je treba upoštevati ne le elemente, ki govorijo v škodo, ampak tudi v prid prosilčevi verodostojnosti, in upoštevati posameznikovo subjektivno dojemanje dogodkov ter vpliv poteka časa na pomnjenje.
Kaznivost homoseksualnih dejanj v državi je pokazatelj, da družba dojema osebe, ki taka dejanja prakticirajo, za nesprejemljive in zato drugačne, s tem pa za pripadnike določene družbene skupine. Vendar sodba C-199/12 do C-201/12 ne izpostavlja kaznivosti tovrstnih ravnanj kot okoliščine, ki mora biti vselej podana, da je mogoče šteti, da družba neko skupino dojema kot (od sebe) različno.
Odločitev, da sodna odločba o priznanju statusa begunca velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji, začne učinkovati s pravnomočnostjo sodbe.
Vprašanje „ali menite, da je bilo srečanje v kavarni z napadalci slučajno, ali pa je bilo srečanje vnaprej predvideno in posilstvo načrtovano, še preden ste se spoznali v kavarni?“ pomeni kršitev prepovedi iz prvega odstavka 239. člena ZPP.
V obravnavani zadevi, ko je bila odločitev odvisna med drugim tudi od tega, ali je bil tožnik že žrtev preganjanja zaradi istospolne usmerjenosti, tako vprašanje pričo, ki je tožnikov življenjski partner, napeljuje, kako naj odgovori, saj kot alternativo predstavi tisto, kar se jasno ponuja v prid ugotovitvi o še večji tožnikovi izpostavljenosti preganjanja, ki se kaže v vnaprej premišljenem napadu nanj.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00022892
ZMZ člen 26, 28, 28-2. ZPP člen 339, 339/2-14.
mednarodna in subsidiarna zaščita - odločba Ustavnega sodišča - pojem preganjanja - diskriminacija Romov - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom Ustavnega sodišča, ker se ni opredelilo do bistvenega poudarka ustavne odločbe - kdaj socialno-ekonomska diskriminacija pomeni preganjanje in kdaj predstavlja tako hudo kršitev človekovih pravic, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in jo je že iz tega razloga potrebno odpraviti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015425
ZMZ člen 51/1-1, 51/1-2, 55/1-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja na prostore Centra za tujce - (ne)izkazana istovetnost - sum zavajanja in zlorabe postopka - namen za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času - begosumnost - izdaja začasne odredbe z omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma - postopek, uveden po uradni dolžnosti
Na podlagi odločitve sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, je glede na obrazložitev sodišča prve stopnje in okoliščine obravnavane zadeve, njegova odločitev, da je sledilo tožbenemu predlogu in je izdalo začasno odredbo, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe sklep tožene stranke izvršuje tako, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani, smiselna.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015427
ZMZ člen 2, 2/3, 28. ZUS-1 člen 76. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - Ukrajina - subsidiarna oblika zaščite - mladoletni prosilci - otroci - neupoštevanje (spregled) Konvencije ZN o otrokovih pravicah - položaj družine kot celote - vrnitev v izvorno državo - pomanjkljiva obrazložitev odločbe tožene stranke - zmotna uporaba materialnega prava - posebno varstvo otrok
Tožena stranka v okviru preučitve izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite tudi v zvezi s tožnico kot tudi za oba tožnika pri obrazložitvi svoje odločbe ni v ničemer presojala oziroma se opredelila do dejstva, da ima tožnica dva mladoletna otroka, in v tem okviru njenega položaja in s tem tudi položaja mladoletnih tožnikov oziroma družine kot celote. Zato tožniki v tožbi utemeljeno opozarjajo, da je tožena stranka (vsaj glede na obrazložitev izpodbijane odločbe) povsem spregledala, da sta poleg tožnice prosilca še njena mladoletna otroka (stara dve in tri leta) in ni presojala njihove vrnitve v izvorno državo glede na to okoliščino.
ZMZ člen 28, 28-3, 56, 56/1, 56/2, 57, 57/1, 57/3. Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah člen 32, 34, 34-2. Direktive 2013/32/EU evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 42, 53.
Namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito je, da se izloči primere, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari, ali pa razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.
Novi dokazi, ki so upoštevni za nov postopek, se v primeru predhodno pravnomočno zavrnjene zahteve po naravi stvari morajo nanašati na pravno pomembna dejstva, ki so bila zatrjevana v prvem postopku, a tedaj niso bila ugotovljena.
Nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da oseba izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, so lahko le tista, ki so glede na normativne zahteve za priznanje mednarodne zaščite (tako s statusom begunca kot subsidiarne zaščite) pomembna za ugoditev tožnikovi prošnji. Ker se kot taka lahko upoštevajo dejstva, nastala po izdaji predhodne pravnomočne zavrnilne odločitve, to med drugim pomeni, da oseba lahko uveljavlja povsem drugo (novo) dejansko stanje, kot je bilo obravnavano v prvem postopku.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015426
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 15c. ZMZ člen 15, 15/1, 16, 16/1-4, 16/6, 16/7, 21, 21/3-1, 28, 28/3, 42, 42/3, 46, 46/6, 52, 52/2, 53, 53/1. ZUS-1 člen 77, 79.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne oblike zaščite - resna škoda - (ne) obstoj pravno odločilnih razlogov v odločbi tožene stranke - pritožba tožene stranke - dokazna ocena tožene stranke glede varnostne situacije - Ukrajina - notranja razselitev - subjektivne okoliščine - mladoletni prosilec - procesne pravice mladoletnih prosilcev
Tudi tožnik v tožbi ni uveljavljal, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, niti da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, temveč je predvsem izpodbijal dokazno oceno tožene stranke glede varnostne situacije v tam navedeni regiji in glede možnosti notranje razselitve ter da pri odločanju o subsidiarni zaščiti ni upoštevala specifičnih oziroma subjektivnih tožnikovih okoliščin. Ali pa je dokazna ocena tožene stranke pravilna in je za svojo odločitev navedla pravilne razloge ter ali je pri svoji odločitvi upoštevala vsa relevantna dejstva in okoliščine, pa je stvar presoje sodišča prve stopnje, ki jo bo moralo opraviti v novem postopku.
Res je, da mora varovati in skrbeti za pravice mladoletnega prosilca med drugim tudi tožena stranka ves čas postopka, vendar je ZMZ za varstvo mladoletnih prosilcev z namenom dejanske zaščite njihovih interesov in pravic določil poleg pooblaščenca tudi zakonitega zastopnika, katerih naloga je, da kljub nesporni obveznosti tožene stranke, opozarjata in v primeru kršitve mladoletnikovih pravic zahtevata odpravo takšnih kršitev. Iz upravnega spisa pa ne izhaja, da bi tako pooblaščenec kot zakoniti zastopnik kakorkoli očitala toženi stranki, da tožniku ne zagotavlja procesnih pravic in drugih jamstev, ki mu po zakonu in konvencijah gredo kot mladoletnemu prosilcu.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015428
URS člen 35, 53, 56. ZMZ člen 16b, 17, 17/1, 17/2. ZUS-1 člen 59, 59/2-2, 76. Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 5, 10. Listina Evropske Unije o temeljnih pravicah člen 7, 24, 24/2, 24/3. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
mednarodna zaščita - načelo združevanja družine - somalija - mladoletnik brez spremstva - priznan status begunca - pravica do spoštovanja družinskega življenja - narava te pravice - tesne osebne vezi - osebni stiki - polje proste presoje države članice - narava roka za odločanje o prošnji za združitev družine - izkaz sorodstvenega razmerja - načelo sorazmernosti - tehtanje pravic - (ne)izvedba glavne obravnave
Vrhovno sodišče se v celoti strinja s presojo in razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je obrazložilo, zakaj je pri tehtanju tožnikove pravice, ki bi mu kot mladoletniku pravnoformalno šla za en dan, in varstvom pravic drugih v povezavi z blaginjo države, ki bi bile v primeru ugoditve tožnikove prošnje zmanjšane za nedoločeno obdobje, dalo prednost slednjim, saj, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, po praksi ESČP državam, podpisnicam EKČP pripada določeno polje proste presoje.
ZMZ člen 51, 51/4. Uredba (EU) št.604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 10, 11.
omejitev gibanja - predaja odgovorni državi članici - nevarnost samovoljne zapustitve ozemlja RS - onemogočanje postopka
Po presoji Vrhovnega sodišča je bil izrečeni ukrep tožene stranke v skladu z zahtevami iz določb drugega in tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III ter v skladu s pogoji, ki jih za pridržanje določa Direktiva 2013/33/EU. Ukrep je bil sorazmeren, manj prisilnih sredstev za izvedbo postopka pa ni bilo mogoče učinkovito uporabiti. Pogoji v Centru so bili v konkretnem primeru za tožnika taki, da ni mogoče govoriti o omejitvi osebne svobode, ampak je šlo za omejitev gibanja oziroma pridržanje v skladi in s cilji navedenih evropskih predpisov.
ZMZ člen 1, 16b, 17. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 23. EKČP člen 8. Direktiva o pravici do združitve družine 2003/86/ES člen 3, 5.
mednarodna zaščita - priznan status subsidiarne zaščite - združitev družine - pojem družinskega življenja - združitev polnoletne osebe z mamo - polnoletnost nastopila med postopkom - dolgotrajnost postopka
Določbo drugega odstavka 17. člena ZMZ (da oseba s priznano mednarodno zaščito lahko zaprosi za združevanje s svojimi družinskimi člani) je v zvezi z drugim odstavkom 1. člena ZMZ in 3. člena Direktive 2003/86/ES po presoji Vrhovnega sodišča potrebno razlagati tako, da za združitev družine lahko zaprosijo samo tiste polnoletne osebe, ki jim je priznan status begunca.
ZMZ člen 2, 2/2, 26, 26/1-5. Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 1a.
mednarodna zaščita - priznanje statusa begunca - državljan Sirije - Kurd - že priznan status subsidiarne zaščite - vrnitev v izvorno državo - vpoklic v vojsko kot razlog za priznanje statusa begunca - izogibanje vojaški službi - dovoljenje za stalno prebivanje vezano na pravnomočnost sodbe
Če je podana povezava med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja v skladu z 1.A členom Ženevske konvencije v situaciji oboroženega spopada, kot poteka v Siriji, za priznanje statusa begunca, glede na okoliščine obravnavanega primera, zadostuje izogibanje vpoklicu v vojsko, dezerterstvo ali posamezniku pripisano politično prepričanje. Grozeče preganjanje v situaciji državljanske vojne (kot poteka v Siriji) namreč ne pomeni zgolj resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ (resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada).
spor polne jurisdikcije - priznanje statusa begunca - kurdska narodnost - Sirija - zavrnitev služenja vojaškega roka
Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je namreč glede na vsa navedena poročila o izvorni tožnikovi državi utemeljena tožnikova bojazen (strah pred preganjanjem), da bi mu v primeru nahajanja v Siriji grozila realna nevarnost vpoklica v sirsko vojsko in da če bi se temu pozivu odzval (ali pa bi bil prisilno rekrutiran, saj mu grozi mobilizacija na katerikoli kontrolni točki brez predhodne vročitve posebnega pisnega poziva na služenje vojaškega roka), služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ (peta alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ). Če pa bi tožnik služenje v sirski vojski odklonil, pa je velika verjetnost, da bi bil poleg siceršnjih sankcij, ki so v Siriji predpisane za zavrnitev služenja vojaškega roka, zaradi današnjih razmer v Siriji spoznan tudi za političnega nasprotnika (tudi zaradi svoje kurdske narodnosti) in tudi na tej podlagi izpostavljen pregonu oziroma kazni, ki pa bi bila lahko glede na informacije o izvorni državi nesorazmerna oziroma diskriminatorna (tretja alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Dublinska uredba III) člen 3, 3/2, 17. ZMZ člen 56.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sprejem odgovornosti za obravnavo prošnje - ustavitev postopka zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma - nedopustnost predaje prosilca drugi državi članici - sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v drugi državi članici - obrnjeno dokazno breme
V obravnavani zadevi je bil, kot utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, postopek (na podlagi drugič vložene prošnje za mednarodno zaščito) ustavljen, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom, in ne zato, ker bi umaknil prošnjo. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi ta sklep o ustavitvi postopka z dne 20. 6. 2014 izpodbijal. Po presoji Vrhovnega sodišča samovoljne zapustitve azilnega doma, ki ima za posledico ustavitev postopka, ni mogoče šteti kot dejanje umika prošnje v smislu 56. člena ZMZ, ki dopušča ponovno prošnjo v smislu te določbe le v primeru izrecnega umika. Predvsem pa tožnik ni vložil zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, o katerem mora najprej odločiti pristojni organ (tožena stranka), saj je odobritev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito procesna predpostavka za vložitev ponovne prošnje in s tem seveda njeno nadaljnjo obravnavo kot take.
Prav tako ni pravne podlage za stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka obravnavati tožnikovo prošnjo oziroma je postala odgovorna država članica, ker je prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, v Dublinski uredbi III. Ker, kot je bilo pojasnjeno, tožena stranka tožnikove prošnje z dne 24. 12. 2013 ni obravnavala po vsebini (postopek je bil ustavljen s sklepom z dne 20. 6. 2014, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom), je torej ni obravnavala niti v smislu določbe 17. člena Dublinske uredbe III in ni prevzela odgovornosti oziroma postala odgovorna država članica.
Drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.
Tožnik je zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti in pogojev za sprejem prosilcev, ki bi lahko zanj pomenili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ter v potrditev predložil več poročil oziroma dokazov za svoje trditve. V takem primeru pa mora tožena stranka zaradi obrnjenega dokaznega bremena sama ugotoviti stanje glede teh okoliščin in šele nato odločiti o predaji.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015162
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, člen 3, 3-1.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - Dublinska uredba III. - razlogi za (ne)predajo - sistemske pomanjkljivosti - dokazovanje - trditveno in dokazno breme - zaslišanje prosilca v upravnem postopku
Na podlagi podatkov iz baze EURODAC je bilo ugotovljeno, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajal na Hrvaškem, kjer je dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito.
Tožnik je sicer zatrjeval nečloveško in poniževalno ravnanje oziroma sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, vendar pa s svojimi izjavami (za katere tudi ni predložil nobenih dokazil) tega ni izkazal. Sodišče pa je pravilno poudarilo, da to ne izhaja niti iz poročil UNHCR in ECRE.
Tožnik je v tožbi res predlagal tudi svoje zaslišanje, na kar posebej opozarja v pritožbi, vendar pri tem ni pojasnil, kaj drugega ali več bi na zaslišanju povedal v zvezi z razmerami na Hrvaškem, kar ni povedal že pri toženi stranki oziroma zakaj česa še ni povedal. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo in v posledici tega tudi ni opravilo glavne obravnave. Svojo odločitev je obrazložilo oziroma utemeljilo z razumnimi razlogi, saj je navedlo, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno, tožnik je bil v upravnem postopku dovolj natančno zaslišan in je imel možnost ustno izjaviti se o vseh okoliščinah. Iz izpodbijanega sklepa in prvostopenjske sodbe izhaja, da so njegove izjave bile upoštevane, saj sta tako tožena stranka kot prvostopenjsko sodišče nanje oprla svoji odločitvi.
ZMZ člen 2, 2/3, 28, 28/3, 68, 105, 106. Direktiva 2011/95/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 15, 15-c. EKČP člen 3.
pritožba tožene stranke - podaljšanje subsidiarne zaščite - varnostna situacija v izvorni državi - resna škoda - ugotavljanje stopnje nasilja oziroma varnostnih razmer - varnostne razmere na poti - Afganistan
Tudi v primeru vrnitve v domači kraj je treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje.
Že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki pa je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), je podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da, ker ne gre za notranjo zaščito, tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati, ali lahko tožnik varno potuje do domačega kraja.
Če tožnik zaradi prevelike stopnje nasilja oziroma nevarnosti ne bi mogel varno priti do domačega kraja, ker mu na poti grozi resna škoda, bo treba presojati možnost notranje razselitve.
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - notranja razselitev - resna škoda - Ukrajina - samska ženska z otrokom
Čeprav je število mrtvih in ranjenih civilistov na določenem območju zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada pomembna informacija za presojo, ali določeni osebi ob vrnitvi na tako območje grozi resna škoda, pa so pomembne tudi druge okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo integriteta osebnosti (ne samo življenje) posameznika ob vrnitvi resno ogrožena.
ZMZ člen 2, 28, 28-1, 28-2, 28-3, 68, 105, 106, 106/1. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 3.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - podaljšanje - notranja razselitev - pogoji - vrstni red presojanja pogojev - resna škoda - merilo varnosti - test razumnosti - ekonomska in socialna eksistenca - Afganistan - domnevna mladoletnost
O podaljšanju subsidiarne zaščite se odloča le na podlagi razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, ki so bili podlaga za priznanje subsidiarne zaščite (prvi odstavek 106. člena ZMZ), gre namreč za odločanje o podaljšanju uživanja pravice, ki je bila prosilcu (za določen čas) že priznana.
Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti). Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v postopku notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje; ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet; in ali se lahko tam nastani.
Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad zdrav samski moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga določa 3. člen EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči države, lokalnih oblasti ali UNHCR, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa to izključuje nevarnost, da bi se prosilec bil primoran izseliti v drug del države, kjer pa mu grozi preganjanje oziroma resna škoda.
Pri razselitvi v begunsko taborišče je treba ugotoviti, ali je prosilcu možno zagotoviti (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb (hrana, zavetje, higiena), ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Pri tem je treba upoštevati tri bistvene elemente: zmogljivost zbirnih centrov (z vidika razmerja med številom oseb, ki potrebujejo minimalne pogoje za nastanitev, in razpoložljivimi nastanitvenimi zmogljivostmi teh centrov), bivanjske pogoje v teh centrih ter individualne značilnosti posameznika.
ZMZ člen 2, 24, 25, 26, 28, 68. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 3.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - notranja zaščita - aktivna vloga strank - materialno procesno vodstvo glavne obravnave
Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga zagotavlja 3. člen EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNCHR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP.
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev se poleg splošnih okoliščin, ki prevladujejo v tem delu države, upoštevajo tudi osebne okoliščine vsakega konkretnega prosilca, mednje pa gotovo spada med drugim tudi eventualen obstoj sorodnikov v varnem delu države oziroma možnost nastanitve pri njih ali vsaj njihove pomoči pri tem.
Sodnik ima aktivno vlogo in s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in sploh da se dajo vsa pojasnila, ki so pomembna za odločitev, tudi glede na pravno naziranje sodišča.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (EU) št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 17, 18, 18/1-c,d, 19, 19/2, 20, 20/5, 22, 23. Uredba sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države člen 4, 4/2, 4/2-5, 16, 16/2, 16/3, 16/4. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države.
Dublinska uredba - prošnja za mednarodno zaščito - predaja prosilca drugi državi - odgovorna država članica za obravnavo prošnje - skupni evropski azilni sistem
Drugi pododstavek Dublinske uredbe III predstavlja logično izpeljavo dejstva, da je prosilec zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, zato se po pravilih Dublinske uredbe III postopek začne znova. Ta okoliščina sicer posredno (tako kot je to veljalo po določbah Dublinske uredbe II) lahko vpliva na pristojnost države, ki bo odločala o prosilčevi prošnji, vendar le v primeru, če odgovorna država na podlagi neposrednih dokazov in posrednih okoliščin, navedenih v standardnem obrazcu, oceni, da ni pristojna za sprejem prosilca; nesporno pa je, da o tem odloča odgovorna država članica.
ZMZ člen 25, 28, 68, 105, 106, 106/1. ZUS-1 člen 76. EKČP člen 3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 16, 16/2.
mednarodna zaščita - pogoji za podaljšanje subsidiarne zaščite - vračilo v izvorni kraj ni mogoče - notranja razselitev - notranja zaščita - merilo varnosti - test sorazmernosti - realna možnost ekonomskega preživetja na območju razselitve
Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadošča hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev državne članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zašito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Dublinska uredba III) člen 3, 3/2, 5, 5/3, 7, 7/1, 7/2, 17, 17/2, 18, 18/1, 26, 26/1. ZUS-1 člen 17, 17/1, 76. ZMZ člen 3, 3-3, 33.
mednarodna zaščita - država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - suverenostna klavzula - varna država
Tožnikove navedbe in predloženi dokazi ne vzpostavljajo domneve iz drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, da v Kraljevini Švedski obstajajo take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.