Iz smisla določbe 17. člena Uredbe Dublin III ne izhaja obveznost države, da odloča o predlogu oziroma zahtevi prosilca za uporabo diskrecijske klavzule. Gre za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti, da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III. O takem zahtevku tožnika sploh ni mogoče (vsebinsko) odločiti v upravnem postopku, saj ne gre za upravno zadevo in bi bila izdana upravna odločba zato nična. Logično je torej, da v tem primeru tudi upravni spor ni dopusten.
Odločba o predaji iz 26. člena Uredbe Dublin III v obravnavanem primeru, ko je bilo odločeno o tem, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje prosilca za mednarodno zaščito zaradi njegove predaje drugi državi članici, ima v bistvenem enake pravne posledice, kot bi jih imel sklep, s katerim bi pristojni organ zavrgel prošnjo za mednarodno zaščito, če bi ugotovil, da je za njeno obravnavo pristojna druga država članica (četrta alineja 51. člena ZMZ-1).
Za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek po Uredbi Dublin III, v ZMZ-1 (ali drugem ustreznem zakonu) ni jasne zakonske podlage.
Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega, ki je razlog za pridržanje na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III in na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, morajo nujno biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je že na podlagi enostavne jezikovne razlage mogoče sklepati, da to ne more biti zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1 (niti ni to določeno v nadaljnjih členih ZMZ-1), ki opredeljuje pojem "nevarnost pobega", saj sploh ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.
Ob takem zakonskem izhodišču bi se zakonodajalec moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III, ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon.
Po presoji SEU 28. člen v povezavi s točko (n) 2. člena Uredbe Dublin III zahteva, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera Nacionalni zakon, ki omogoča odvzem prostosti, mora biti dovolj dostopen in natančen, njegova uporaba pa predvidljiva, da se prepreči kakršna koli nevarnost samovoljnega ravnanja.
Za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek po Uredbi Dublin III, v ZMZ-1 ni ustrezne zakonske podlage. Že na podlagi enostavne jezikovne razlage je mogoče sklepati, da to ne more biti zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1 (niti ni to določeno v nadaljnjih členih ZMZ-1), ki opredeljuje pojem "nevarnost pobega", saj sploh ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.
Zakonodajalec bi se moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III, ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon.