Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1-b, 20, 20/2, 21, 21/1. ZUS-1 člen 52. URS člen 22.
mednarodna zaščita - predaja po Dublin III - sistemske pomanjkljivosti postopkov za mednarodno zaščito - odgovorna država - nekonkretizirani ustavnopravni ugovori - nedovoljene tožbene novote
Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita in se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti. Tudi če bi pritožnik izkazal, da je v njegovem konkretnem primeru prišlo do zatrjevanih nepravilnosti pri izvedbi postopkov s strani organov Republike Hrvaške in s temi povezanimi značilnostmi namestitve, to samo po sebi še ne bi bil zadosten dokaz o tem, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti.
Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah, kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu.
Vrhovno sodišče kot
obiter dictum
pripominja, da izdaja začasnih odredb ni
namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera (32. člen ZUS-1).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS1015665
ZMZ člen 54, 55, 55/1-3, 55/1-13. ZUS-1 člen 71, 71/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 36. ZPP člen 339, 339/2-14.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - koncept varne izvorne države - sklicevanje sodišča prve stopnje na razloge upravnega akta - obrazloženost sodbe - bistvena kršitev določb postopka - sklicevanje na tožbene trditve - samostojne pritožbene navedbe
V primeru, ko država članica, v kateri je vložena prošnja, prosilčevo državo opredeli kot varno izvorno državo, lahko prosilec omenjeno izpodbija z navedbo dejstev ali predložitvijo dokazov, ki utemeljujejo sklep, da bi lahko bil v primeru vrnitve preganjan kljub splošni pozitivni situaciji v izvorni državi, ki je bila podlaga za ugotovitev, da gre za varno državo.
Ker se je prosilec za mednarodno zaščito šele s prejemom odločbe, izdane v enostopenjskem postopku, seznanil s pravno presojo svojih navedb (na osebnem razgovoru o tem ni bilo razprave, zato se upravni organ z njegovimi tovrstnimi navedbami ni mogel ukvarjati in jih zavrniti, ji je šele v tožbi lahko prvič ugovarjal. Sodišče prve stopnje bi do teh tožbenih očitkov zato moralo zavzeti stališče, ne pa uporabiti določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015767
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - zelo hude posledice niso izkazane - omejitev gibanja na prostore Centra za tujce - pridržanje za namen predaje na prostore Centra za tujce
Revident je zgolj navedel, da bo imelo pridržanje na prostore Centra za tujce zanj zelo hude posledice, saj gre za poseg v njegovo osebno svobodo in za hudo kršitev ustavnih pravic. To pomeni, da naj bi zelo hude posledice predstavljal že položaj, ki pomeni izvršitev pravnomočne sodbe. To pa samo zase ne pomeni zelo hudih posledic v smislu omenjene določbe ZUS-1, saj je kot take mogoče razumeti le posledice, ki nastanejo zaradi posega v osebno svobodo (npr. zaradi izvajanja ukrepa mu ni omogočeno nujno zdravljenje). Revident pa ne navaja nobene konkretne dejanske okoliščine, ki bi lahko bila podlaga za tovrstno presojo.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015664
ZMZ člen 54, 55, 55/1-3, 55/1-5, 55/1-11. ZUS-1 člen 20, 20/3.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - dejanja preganjanja - resna škoda - pridobitev specifičnih informacij - tožbene novote - nevročitev odgovora na tožbo - pravica do izjave
Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialno pravo, ko je presodila, da dejanja, ki jih je pritožnik navedel kot razloge za zapustitev države, niso take narave in tako ponavljajoča, da bi bilo na njihovi podlagi pritožniku mogoče priznati mednarodno zaščito.
Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevano dejstvo, da bo pritožnik ob vrnitvi prijet s strani tajne službe, ni izkazano, saj tega pritožnik zgolj s svojimi nekonkretiziranimi navedbami o (verjetnosti) predvidenega prijetja ni uspel dokazati.
Glede na značilnosti upravnega spora se z vročitvijo vsebinsko praznega odgovora na tožbo ne more varovati in zagotavljati pravice do izjave tožeče stranke. Ob takem odgovoru se tožeča stranka nima o čem izjaviti, o čemer se ne bi mogla opredeliti že v povezavi z vsebino izpodbijanega upravnega akta, zato tudi opustitev njene seznanitve s tako procesno vlogo ne vodi do bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 11, 12. ZUS-1 člen 64, 65, 65/1. EKČP člen 3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - posedovanje vizuma - predaja Republiki Hrvaški - razlogi za (ne)predajo - sistemske pomanjkljivosti - zahteva po meritornem odločanju sodišča - vezanost tožene stranke na razlago sodišča
Tožnika sta v evropski prostor vstopila z veljavnimi hrvaškimi vizumi, zato je za obravnavo njunih prošenj odgovorna Republika Hrvaška.
Tožnica, za obravnavo njene prošnje je odgovorna Republika Hrvaška, je v Sloveniji rodila otroka, za katerega je tudi vložila prošnjo za mednarodno zaščito in tudi za obravnavo te je, glede na 11. člen Uredbe Dublin III, odgovorna država Republika Hrvaška.
Tožniki s svojimi izjavami po mnenju Vrhovnega sodišča niso izkazali obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti niso zatrjevali, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem na Hrvaškem obravnaval kot kritičen.
Odprava izpodbijanega akta ter vrnitev v ponovno odločanje s strani sodišča prve stopnje ne pomeni, da tako sodno varstvo v upravnem sporu ni učinkovito, saj je tožena stranka na razlago sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča v zvezi z izvedbo upravnega postopka pri svoji odločitvi vezana.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015692
ZMZ-1 člen 70, 70/1, 70/2, 71, 71,4, 73, 73/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi - Dublin III - veljavnost ZMZ-1 - dovoljenost pritožbe - začasna odredba
Po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona.
V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi navedenega odstavka 73. člena ZUS-1 pritožba dovoljena. Sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, prav tako pa ni (na tej podlagi) spremenilo izpodbijanega upravnega akta, temveč je tožnikovo tožbo zoper izpodbijani sklep tožene stranke zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015642
ZUS-1 člen 32, 32/2.
začasna odredba - sklep o pridržanju - pravnomočno končan postopek - potreba za izdajo začasne odredbe
Začasno odredbo v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). S tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo, zoper katero ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje. Ker je to pravnomočno zaključeno, je za omenjeno presojo nebistveno, da je zoper pravnomočno sodbo mogoče vložiti revizijo (prvi odstavek 83. člena ZUS-1).
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015646
ZUS-1 člen 32, 32/2, 73, 73/1.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - zavrženje začasne odredbe - pravnomočno končan upravni spor
S tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo, zoper katero ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje.
V upravnem sporu ni mogoče izdati zamudne sodbe iz 318. člena ZPP.
Pritožnik, celo če bi bil v Vlasenici žrtev dejanj preganjanja, ki bi ustrezala merilom iz prvega odstavka 26. člena ZMZ, do mednarodne zaščite ne bi bil upravičen, saj ni ovir za vrnitev v zanj varen kraj v izvorni državi (trditve, da mu ob vrnitvi grozi smrt, je namreč povezoval z vrnitvijo v Vlasenico, kjer da ga bo komisar policije ubil). Zaradi tega v njegovem primeru ni potrebe po notranji razselitvi (preselitvi v drug varen kraj v BiH), ki jo ureja 68. člen ZMZ (notranja zaščita).
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti je tudi nebistveno, kakšna je pritožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS1015654
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tuje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III) člen 2, 28. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Recepcijska direktiva) člen 10. ZMZ člen 51, 59. ZTuj-2 člen 68, 68/1.
pridržanje - predaja odgovorni državi članici EU - uporaba Uredbe Dublin III - nevarnost pobega - objektivni kriteriji - učinkovitost evropskega prava - effet utile
Pri uporabi pooblastila za pridržanje iz 28. člena Uredbe Dublin III je treba upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije za presojo nevarnosti pobega posameznega prosilca.
Ker je opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2) in ker je Vrhovno sodišče dolžno zagotavljati učinkovitost evropskega prava tudi z ustrezno razlago nacionalnih pravnih norm, je presodilo, da uporaba navedbe zahteve opredelitve omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3-d. ZMZ člen 51, 55, 55/1-5, 55/1-6.
mednarodna zaščita - pridržanje - omejitev gibanja na prostore Centra za tujce - objektivna merila za omejitev gibanja - neskladje med ZMZ in Direktivo - neposredni učinek direktive - sorazmernost ukrepa - preprečitev odstranitve iz države - odločanje po prostem preudarku
Da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, pa ga ni začel (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) po vsebini pomeni objektivno merilo, ki ga določa že sama Direktiva. Okoliščina, da je prosilec vložil prošnjo zgolj z namenom otežitve odstranitve iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), pa je prav tista, ki jo kot pomembno za odločanje o pridržanju po točki (d) tretjega odstavka člena 8 določa Direktiva. ZMZ torej vsebuje potrebno objektivno merilo in podlago za odreditev ukrepa omejitve gibanja (z vsebino pridržanja), zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da bi moral ZMZ vključevati tudi za uporabo teh razlogov še dodatna objektivna merila(1). Pri tem se Vrhovnemu sodišču v obravnavani zadevi zato ni treba opredeliti do vprašanja obsega pooblastila za določitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu (3. odstavek člena 8 Direktive).
ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/1-2, 55, 55/1-5, 55/1-6. ZUS-1 člen 74.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja na prostore Centra za tujce - sum zavajanja in zlorabe postopka - vložitev prošnje, da se odloži ali onemogoči odstranitev iz države - pritožbena novota
Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito po tem, ko je že vedel, da bo odstranjen iz Republike Slovenije, ob podaji prošnje ter na glavni obravnavi pa je izrecno izjavil, da je njegov cilj bila Italija, kjer ima tudi prijatelje in da tu ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija. Navedeno zadostuje za sklep, da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, da bi se ognil odstranitvi iz države.
V pritožbi predlagana izvedba dokazov (zaslišanje policista, ki je sestavil in podpisal zapisnik, da bi se tako potrdila ali ovrgla vsebina zapisnika v delu, ki se nanaša na pritožnikovo pot od Zagreba do Slovenije in tako sklepalo o konsistenci pritožnikovih navedb) predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj pritožnik ni pojasnil, zakaj ni mogel prej predlagati izvedbe tega dokaza (74. člen ZUS-1).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015621
ZMZ člen 2, 21, 21/1, 55, 55/1. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi - zavrnitev v tožbi predlaganega dokaza - pritožbene novote
S stališčem, da je pritožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam glede okoliščin, zaradi katerih je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, pavšalno, kot tako pa ne vzbuja dvoma v dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, je sodišče zavrnilo tudi izvedbo predlaganega dokaza. Ker je to sredstvo za ugotovitev zatrjevanih dejstev, v primeru, ko takih navedb ni, jih dokaz pač ne more potrditi.
Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ), torej da pove, zakaj je zapustil izvorno državo. S tem vzpostavi podlago za ugotavljanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Zato navedba, da v prvem intervjuju (torej v upravnem postopku) ni upal povedati za očetovo sodelovanje s Sovjetsko zvezo, da ga ne bi ogrozil, ne opravičuje zapoznelega navajanja, saj je bila tožniku zagotovljena zaupnost postopka, predvsem pa jasno povedano, da mora navesti dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje prošnjo.
ZMZ člen 51, 51/1-2, 55, 55/1-5, 55/1-6. ZTuj-2 člen 68, 68/1-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja na prostore Centra za tujce - izogibanje odstranitvi iz države - nevarnost pobega - uporaba milejšega ukrepa
Okoliščine obravnavanega primera (da se je pritožnik pred policisti skrival, da je izjavil, da če ga policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito in da je želel v Italijo) dajejo dovolj podlage za sum, da pritožnik na konec postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ne bo počakal, kar vse so okoliščine, ki kažejo na „nevarnost pobega“ na podlagi pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2).
ZMZ člen 28, 28-3, 68. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 15, 15-c.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - obrazloženost odločbe tožene stranke - resna in individualna grožnja za življenje - splošna varnostna situacija - pogoji za notranjo razselitev - test varnosti - test razumnosti - splošne informacije - specifične okoliščine - Kvalifikacijska direktiva
Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bi bil razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo nastanil v tem delu države ( test razumnosti).
ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/1-2, 55, 55/1-5, 55/1-6. ZPP člen 70, 70-6, 256.
omejitev gibanja - združitev pritožbenih postopkov - onemogočanje odstranitve iz države - test sorazmernosti - nevarnost pobega - izločitev sodnega tolmača - citat v tujem jeziku v odločbi tožene stranke - začasna odredba
Okoliščine obravnavanega primera (da je pritožnik pred policisti pobegnil, da je izjavil, da če ga policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito in da je želel v Italijo) dajejo dovolj podlage za sum, da bi tožnik iz Azilnega doma v Ljubljani verjetno lahko kadarkoli odšel, s tem pa bi onemogočil sodelovanje v postopku, kar je okoliščina, ki kaže na „nevarnost pobega“ na podlagi 5. alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da nobena izmed okoliščin iz 68. člena ZTuj-2 ni podana. Glede na okoliščine primera pa obstoja „nevarnosti pobega“ ne more spremeniti zgolj pritožnikova izjava na glavni obravnavi, da v primeru selitve v Ljubljano ne bo pobegnil.
V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi neposredno od tožnika skušalo izvedeti razloge za izločitev tolmača, vendar pritožnik ni navedel nobenih takih okoliščin, ki bi kazale na nepristranskost ali nekorektno tolmačenje. Tudi iz podatkov upravnega spisa kaj takega ne izhaja. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče s sklepom (na glavni obravnavi) pravilno zavrnilo predlog za izločitev tolmača, v sodbi pa je svojo odločitev dodatno obrazložilo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015562
ZMZ člen 50, 50/2-3, 50/3. ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 343, 343/4, 346. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 41, 41/11.
mednarodna zaščita - pravni interes za pritožbo - samovoljna zapustitev azilnega doma - implicitni umik pravnega sredstva - skladnost ZMZ z Direktivo 2013/32/EU
Tožnik očitno nima namena prositi oziroma počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite, saj je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil ter s tem kršil svoje obveznosti po ZMZ. Zato je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa njegovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, kot nedovoljeno zavrglo. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP pritožba namreč ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.
ZUS-1 člen 52. ZMZ člen 21. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 17, 17/1, 18, 18/1-d.
Obstoj pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je pritožnik sicer zatrjeval, vendar jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni uspel utemeljiti. Sistemske pomanjkljivosti so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Pritožnik pa ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ (npr. Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR) obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. Njegove trditve ne dajo podlage za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, in pomenijo, tudi če se vzamejo za resnične, v pretežni meri zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov oziroma splošno počutje v času njegovega bivanja v tej državi.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015572
ZMZ člen 51, 51/5. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja na prostore za centra za tujce - začasna odredba za prenehanje izvajanja ukrepa - težko popravljive posledice izhajajo iz same narave ukrepa - nezadovoljstvo s pogoji izvajanja ukrepa
V zadevah, v katerih je predmet presoje zakonitost sklepa o omejitvi gibanja prosilcu za mednarodno zaščito, je mogoče doseči prekinitev izvrševanja tega sklepa le v primeru obstoja dodatnih okoliščin, zaradi katerih je mogoče sklepati na možnost nastanka težko popravljive škode, torej, če je ugotovljeno, da lahko izvršitev ukrepa tožniku povzroči najmanj težko popravljive posledice, ki presegajo tiste, izhajajoče iz same narave izrečenega ukrepa.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1-d, 21, 21/1. ZMZ člen 21.
mednarodna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - Dublin III - predaja odgovorni državi - sprejem prosilca - domneva sistemske pomanjkljivosti - tožbene in pritožbene novote
Pritožnik z navedbami, da iz teh informacij izhaja, da imajo prosilci za azil v Republiki Hrvaški omejen dostop do zdravstvenega varstva v praksi in da je nastanitev prosilcem za azil zagotovljena le v sprejemnem centru v Kutini in izjava hrvaškega notranjega ministra, da prosilci iz različnih držav, med njimi tudi iz Maroka, ne morejo pridobiti mednarodne zaščite, ne more uspešno izpodbiti ugotovitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da niso podani razlogi za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.