Pravilno je pritožnikovo stališče, da za pridobitev statusa begunca ni odločilno, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju. To je lahko zgolj eden izmed upoštevnih dokazov, da je strah pred preganjanjem res utemeljen. Vendar je pritožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval na trditvah, da je bil v preteklosti osebno izpostavljen preganjanju na demonstracijah (kjer naj bi ga aretirala tajna policija) in na facebook-ovi spletni strani (kjer naj bi mu grozili, da bo imel težave, če ne izbriše svojih objav). Ker tega zaradi nasprotujočih izjav na več bistvenih mestih svoje izpovedbe o preteklem preganjanju ni uspel izkazati, je bila ugotovljena njegova splošna neverodostojnost in ne zgolj na podlagi drobnih zmot in pomanjkljivosti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00000835
ZUS-1 člen 36, 36/1-5, 59, 59/2-1, 65, 75, 75/2, 77. ZMZ-1 člen 15, 20, 26, 26/1, 67, 67/1-5, 90, 90/1, 92, 92/1, 103. ZLV člen 5. ZSVarPre člen 3, 3/1. ZSV člen 3, 5, 5/2, 10, 12, 13.
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - status begunca - pravni interes - pravovarstveni interes - spor polne jurisdikcije
Za odločitev, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo, je treba izhajati iz tožnikovih konkretnih okoliščin in ugotoviti, ali se pravice, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite, razlikujejo od pravic, ki bi mu bile priznane, če bi imel status begunca.
Ob upoštevanju tožnikove mladoletnosti niso pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljevanjem njegovega pravnega interesa glede na časovno trajanje obeh oblik mednarodne zaščite. Iz dejanske tožbene podlage je namreč razvidno, da tožnik uveljavlja status begunca ravno zaradi svoje mladoletnosti.
Ni pravilno posplošeno stališče sodišča prve stopnje, da pravni red Republike Slovenije pravice v zvezi s socialnim varstvom oseb s priznano mednarodno zaščito pogojuje s stalnim prebivališčem.
Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravovarstveni interes v konkretnem primeru temelji na določbi tretjega odstavka 5. člena Zakona o lokalnih volitvah, saj mladoleten tožnik ne more imeti aktivne in pasivne volilne pravice, ki tudi sicer nista bistveni za osebe s pravico do mednarodne zaščite glede njihovega vključevanja v okolje in nista navedeni med zakonsko določenimi pravicami teh oseb.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00001648
ZUS-1 člen 76. ZUP člen 9, 10. ZMZ-1 člen 20, 29, 33.
mednarodna zaščita - utemeljen strah pred preganjanjem - notranja zaščita - notranja razselitev - načelo zaslišanja stranke v postopku - pravica do izjave - ekonomska in socialna eksistenca
Pritožnica je ocenila, da bi tožnik po vrnitvi v Kabul lahko živel pri sorodnikih, vendar pa na osebnem razgovoru, ko so mu bila zastavljena vprašanja in je tudi dobil možnost izjave, ni bilo nobeno pritožničino vprašanje (ali informacija) usmerjeno na to možnost. Zato je utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala pritožnica upoštevati prvi odstavek 9. člena ZUP.
ZMZ-1 člen 26, 29, 49, 49/1-3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - grožnja preganjanja - vrnitev v izvorno državo - možnost notranje razselitve
Odločitev, da prosilec zaradi notranje zaščite ne potrebuje mednarodne zaščite, je pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor naj bi bil razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo v tem delu države nastanil (test razumnosti). V postopku notranje razselitve je treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje; ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in; ali se lahko tam nastani. Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo našel delo in prežive.
Tako je v postopku razselitvene alternative treba ugotoviti, ali je v mestu razselitve prosilcu omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP; vprašanje združitve prosilca z družino v kraju razselitve (ki ga izpostavlja tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke), pa ni predmet odločanja v postopku razselitvene alternative in tudi ni ovira, zaradi katere prosilec ne bi mogel biti razseljen.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00001647
ZUS-1 člen 22, 75, 75/2, 77. ZPP člen 339, 339/2-15. ZMZ-1 člen 36, 36/1-6, 49, 49/6, 50, 50/2-2, 80.
mednarodna zaščita - pravni interes - nastanitev v azilnem domu - samovoljna zapustitev azilnega doma
Upoštevajoč vsebino dopisa tožene stranke, ki je v sodnem spisu, in iz katerega je razvidno, da se je tožnik pred odločitvijo sodišča prve stopnje sam ponovno zglasil v azilnem domu, ni pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom ter se vanj ni vrnil in je s tem kršil svoje obveznosti po ZMZ-1.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1016100
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZTuj-2 člen 68, 68/1, 68/2.
dovoljenost revizije - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - objektivne okoliščine - nesodelovanje v postopku - milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega - nedovoljen vstop v rs - druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave
Odločitev je utemeljena na okoliščini iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, glede uporabe katere je torej Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, kot je že pojasnjeno zgoraj, za odločitev v obravnavani zadevi vprašanje v zvezi z uporabo kriterijev iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni (več) pomembno pravno vprašanje, saj odgovor nanj na odločitev ne vpliva.
Kriteriji za uporabo pooblastila za pridržanje morajo biti dovolj določni, nedvoumni in predvidljivi, da je onemogočena možnost arbitrarnega odločanja. Vsak nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo ne more biti podlaga za omejitev gibanja. Sama zakonska določba ni dovolj konkretizirana in natančna, ker ne razmejuje, kdaj je lahko nedovoljen vstop razlog za pridržanje prosilca oziroma kdaj ne. Lahko bi tak razlog bil glede na posamezne okoliščine konkretnega primera, ki pa bi morale biti konkretizirane oziroma v naprej določene. Enako velja za kriterij druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave, ki je tako široko pomensko odprt, da sam ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00001709
ZUS-1 člen 22, 22/1, 83, 83/2-3, 84, 89. ZPP člen 367č.
dovoljenost revizije - mednarodna zaščita - zelo hude posledice - predaja odgovorni državi članici - zdravstveno stanje prosilca - Dublinska uredba III - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Za odločitev, ali je revident izkazal zelo hude posledice, je treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza pojmu posebej hude duševne bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Zvezno republiko Nemčijo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1016037
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3, 84, 89. ZMZ-1 člen 125.
dovoljenost revizije - ukrep omejitve gibanja - pridržanje z namenom predaje - pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani - pomembno pravno vprašanje ni postavljeno - ni trditev o hudih posledicah
Revident ni zastavil pomembnega pravnega vprašanja, ki omogoča revizijsko presojo, niti ni zatrjeval in izkazal, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, Vrhovno sodišče pa s svojo interpretacijo revizijskih argumentov iz revizije namesto revidenta ne more nadomestiti navedenih manjkajočih navedb, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1016038
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 352.
začasna odredba - sklep o pridržanju - pravnomočno končan postopek
Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno.
Z izdajo sodbe, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo glede omejitve gibanja tožnika, je v upravnem sporu pravnomočno odločeno, saj v upravnem sporu glede ukrepa omejitve gibanja, izrečenem po določbah ZMZ-1, ni pritožbe na Vrhovno sodišče.
mednarodna zaščita - splošna verodostojnost - nekonsistentne izjave - nelegalna zveza - posebna družbena skupina - prešuštniki - sprememba vere - bodoče preganjanje
Prešuštnikov ni mogoče opredeliti kot posebno družbeno skupino, saj takšni skupini ni prirojena skupna lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo.
Upoštevaje tožnikove neskladne in neprepričljive izjave glede spremembe vere, kakor tudi izjavo, da zaradi zanimanja za krščansko vero pred odhodom iz izvorne države ni imel nobenih problemov, in dejstvo, da se je v Sloveniji krstil le 12 dni po podani prošnji za mednarodno zaščito, kaže na to, da vere sploh ni spremenil, s krščenjem pa je imel izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Priznanje mednarodne zaščite pa ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih (drugi odstavek 30. člena ZMZ-1).
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS1016071
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUS-1 člen 80, 80/3-3.
predaja odgovorni državi članici - mednarodna zaščita - postopki po Uredbi Dublin III - sistemske pomanjkljivosti
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, lahko zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, neupoštevajoč kakovost sprejema in oskrbe v odgovorni državi članici.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1016054
ZUS-1 člen 22, 22/1, 51, 51/2, 52, 63, 75, 75/1, 75/3, 76, 79, 79/1, 79/2, 80. ZPP člen 8, 339, 339/2-14. ZMZ-1 člen 20, 49, 49/1-3.
mednarodna zaščita - splošna neverodostojnost prosilca - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Če sodišče prve stopnje materialnopravno presojo opre na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Na mestu, kjer pritožnik izpodbijani sodbi očita nejasnost razlogov, gre za dokazno oceno izvedenih dokazov, kar pomeni, da gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.
ZS člen 113a. ZPP člen 208. Uredba št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 11, 12, 12/2, 17, 17/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 19, 19/2, 52, 52/3.
mednarodna zaščita - določitev odgovorne države članice - posedovanje veljavnega vizuma - sistemske pomanjkljivosti - diskrecijska klavzula - zdravstveno stanje prosilca - vprašanje za predhodno odločanje SEU
Izpodbijana odločitev tožene stranke temelji na določbi 12. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala (drugi odstavek 12. člena Uredbe Dublin III). Iz ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi izhaja in ni sporno, da sta tožnika (državljanka Sirije in državljan Egipta) v evropski prostor vstopila z veljavnimi hrvaškimi vizumi.
Po mnenju Vrhovnega sodišča tožniki niso izkazali obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti niso zatrjevali, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem na Hrvaškem obravnaval kot kritičen. Tudi SEU je v Sodbi navedlo, da v obravnavanem primeru niti iz predložene odločbe niti iz elementov v spisu ni razvidno, da bi bila podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem, zlasti kar zadeva dostop do zdravstvenega varstva, niti tega tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne trdijo.
Je pa SEU v Sodbi opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija. Navedlo je tudi, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti.
V obravnavani zadevi pa je očitno, da niti trditve niti predloženi dokazi ne kažejo na to, da bi zdravstveno stanje tožnice sploh ustrezalo tako opredeljenemu pojmu posebej hude (duševne) bolezni, posledično pa tudi ne kažejo na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Tudi ob sprejetju resničnosti dejstev, ki izhajajo iz tedaj obstoječih in s strani pritožnice predloženih dokazov, dejstva, ki bi bila glede na citirana stališča iz Sodbe pomembna za presojo Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi (posebej resna bolezen tožnice, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine) ne izhajajo niti iz trditev tožnice niti iz predloženih dokazov.
Vrhovno sodišče tudi ni sledilo stališčem Ustavnega sodišča glede uporabe diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III, ki so nasprotna Sodbi. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč že iz smisla te določbe ne more izhajati obveznost njene uporabe, še manj pa pravica prosilca da se na njo sklicuje oziroma zahteva njeno uporabo. Gre za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti (in ne obveznost), da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III. SEU je v Sodbi izrecno zapisalo, da člena 17(1) te uredbe v povezavi s členom 4 Listine ni mogoče razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, državo članico zavezuje, da navedeno klavzulo uporabi.
ZMZ člen 22, 22/2, 23, 52, 52/1-2, 52/1-3, 54, 55, 55/1-2, 55/1-3, 55/1-4, 55/1-5, 55/1-13, 65. ZUS-1 člen 22, 22/1, 73, 73/3, 80, 80/3-3. ZPP člen 333, 333/1, 344, 344/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 12, 12/1-b, 31, 36. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne, in glede vsebine te zaščite člen 9.
mednarodna zaščita - pospešen postopek - varna izvorna država - vložitev prošnje v najkrajšem možnem času - kršitev pravice do izjave - rok za odgovor na pritožbo
V pospešenem postopku se izvede posebna oblika skrajšanega ugotovitvenega postopka. Zakonodajalec je v zakonu predvidel zakonski dejanski stan, ki že sam po sebi pomeni, da prosilec za azil ne more izpolnjevati pogojev za pridobitev mednarodne zaščite, pristojni organ pa ob ugotovitvi obstoja teh dejstev takoj odloči, da je prošnja za azil neutemeljena. Razlika med rednim in pospešenim azilnim postopkom je torej v pooblastilih, ki jih ima pristojni organ. V rednem postopku pristojni organ ugotavlja dejstva in okoliščine, upoštevne za ugotovitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V pospešenem postopku pa pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1016028
ZUS-1 člen 32, 32/2, 83, 83/2-2, 84, 84/2.
omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - začasna odredba - težko popravljiva škoda - slabo zdravstveno stanje - kršitev pravice do osebne svobode - navedbe niso konkretizirane in izkazane
Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal ne verjetnega nastanka škode, ne njene težke popravljivosti. Revident namreč svojih skopih in pavšalnih navedb ni konkretiziral in zanje ni predložil nobenih dokazov.
Glede na navedbe, da naj bi mu težko popravljiva škoda nastala že zgolj zaradi omejitve gibanja na prostore Centra za tujce sama po sebi, torej s položajem, ki pomeni izvršitev pravnomočne sodbe, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da sam ukrep še ne pomeni težko popravljive škode v smislu omenjene določbe ZUS-1, saj je vprašanje njegove zakonitosti šele predmet presoje v tem postopku, in je kot tako mogoče razumeti le škodo, ki nastane zaradi posega v osebno svobodo v Centru za tujce
ZMZ člen 2, 21, 21/1, 21/2, 22, 22/2, 26, 26/1-1, 26/1-2, 28, 28-1, 28-2, 28-3. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 15, 15/2. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 9, 9/1-a. ZUS-1 člen 52, 76.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - trditvena podlaga prosilca - vezanost presoje sodišča na trditveno podlago prosilca - utemeljen strah pred preganjanjem - utemeljen strah pred preganjanjem v prihodnosti - subjekti preganjanja - pripadnik posebne družbene skupine
Ocena upravnega organa oziroma sodišča je omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih tekom postopka prosilec navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ). Pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje, vendar, kot izhaja iz drugega odstavka 22. člena ZMZ, pristojni organ v okviru te dolžnosti le preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi. Navedeno pomeni, da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago.
Posebna družbena skupina zajema zlasti ljudi, ki imajo neko prirojeno lastnost ali skupno poreklo, običaje ali družbeni status, kar mora biti nespremenljivo, ali pa morajo imeti značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, naj se mu odreče. Družba v izvorni državi mora te osebe dojemati kot različne.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015974
ZUS-1 člen 27, 27/1-1, 64, 64/1-4, 76. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) člen 28. ZUP člen 103. ZMZ-1 člen 1, 1/2-1, 49, 49/6, 50, 50/2-1, 50/3.
mednarodna zaščita - osebni razgovor - domneva umika prošnje - predmet pritožbene presoje - pravna domneva - pravna fikcija - pogoji za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU
Določba točke a drugega pododstavka prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II, ki ureja pogoje v zvezi z domnevo implicitnega umika prošnje za mednarodno zaščito, ima neposredni učinek.
Prva alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 določa izpodbojno pravno domnevo in ne pravne fikcije, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz. Navedena določba ZMZ-1 v primerjavi s Procesno direktivo II pomeni nerazumno breme za posameznika, zaradi česar je ni mogoče uporabiti.
Tožena stranka bi morala ugotoviti, ali je tožnik z naknadnim opravičilom v razumnem roku dokazal, da se razgovora ni mogel udeležiti zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati.
Pristojni organ bo moral v primerih, ko bo tovrstno opravičilo prejel po izdaji sklepa o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1), ugotavljati, ali so podani pogoji za uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje po 103. členu Zakona o splošnem upravnem postopku.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS1015952
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 17. ZUS-1 člen 52, 74, 74/1, 75, 75/1, 76, 79, 79/1, 80. ZMZ člen 125.
predaja odgovorni državi članici - mednarodna zaščita - postopki po Uredbi Dublin III
V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje. Ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bile v dosedanjem postopku ugotovljene okoliščin prečkanja hrvaške meje, gre dejansko za v procesnem predlogu prikrit pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku, kar ni predmet pritožbene presoje. Vrhovno sodišče zato postopka ni prekinilo do odločitve SEU v zvezi z vprašanji, postavljenimi v zadevi I Up 220/2016.
V primerih, ko je že bil opravljen osebni razgovor in ni drugih okoliščin, ki bi zahtevale, da se da stranki možnost ponovne neposredne izjave pred uradno osebo, ta v ponovljenem postopku ni obvezen.
Možnost vlaganja prošenj za mednarodno zaščito prosilcem ne zagotavlja izbire države glede na njihovo mnenje o (ne)ustreznosti konkretne zdravstvene terapije.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.).
Sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015982
EKČP člen 3. ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-3, ZTuj-2 člen 68.
omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanj - nekonkretizirano vprašanje - splošno vprašanje - kriterij pomembnosti pravnega vprašanja - zelo hude posledice - zdravstveno stanje - standard hudih zdravstvenih posledic po ESČP
V obravnavanem primeru za dovolitev revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 ne zadošča zgolj navedba vprašanj, saj vprašanja niso razvita do te mere, da bi ustrezala kriterijem natančnosti, konkretizacije ter obrazloženi kršitvi pravil, sploh pa argumentiranemu in dokazanemu kriteriju pomembnosti, ki ga je Vrhovno sodišče v svojih odločitvah že večkrat poudarilo.
Zgolj s splošnim opisom hudih zdravstvenih posledic, ki naj bi revidentu nastale zaradi odvzema prostosti v Sloveniji, revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena, zato pogoj po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazan.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1016004
ZMZ člen 2, 21, 21/3, 22, 22/2, 26, 28, 53, 53/1-1, 68. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) člen 21, 12/1, 16.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - strah pred preganjanjem - resna škoda - splošna verodostojnost prosilca - zunanja nekonsistentnost - Boko Haram - pravica do izjave - notranja zaščita
Če prosilec za utemeljitev svoje prošnje poda le svojo izjavo, mora izkazati tako skladnost izjav, ki se nanašajo na zatrjevano preganjanje, kot tudi splošno verodostojnost, ki se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.
Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa je razvidno, da so bile v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZMZ pritožnikovim pooblaščencem v seznanitev in mnenje posredovane vse zbrane informacije, na katerih je tožena stranka utemeljila svojo odločitev. Pritožnik je na te informacije dal pripombe in poslal določene odlomke ter spletne naslove drugih informacij o njegovi izvorni državi. Dolžnost tožene stranke pritožnika opozoriti na nekonsistetnosti med njegovimi izjavami in zbranimi informacijami niti ne izhaja iz Procesne direktive II, ki v členu 12(1) določa samo, da je treba prosilcu in pooblaščencem zagotoviti dostop do zbranih informacij, ne pa, da ga je treba posebej opozarjati, da te informacije ne potrjujejo prosilčeve zgodbe.
Notranja zaščita se nanaša na drugačne primere, ko se prosilec ne more vrniti v svoj izvorni kraj zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, pred čemer pa ga njegova izvorna država lahko zaščiti, če se nastani v njenem drugem delu. V obravnavanem primeru pa pritožnik sploh ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.