Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4. ZPP člen 155, 155/1.
solidarnostna pomoč - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni izkazala nastanka težav zaradi razglašene epidemije (zatrjevano znižanje dohodkov in povišanje mesečnih stroškov za 500,00 EUR), kar pa je pogoj za plačilo solidarnostne pomoči glede na določbe KPND.
stiki med očetom in otrokom - sprememba stikov - spremenjene okoliščine - varstvo koristi otroka
Ob odločanju o predlagateljevem predlogu je sodišče pravilno izhajalo iz bistvene ugotovitve, da je zaradi nepredvidljivih okoliščin in razlogov, ki jih prinaša življenje sina in obeh staršev, sodna odločitev, kot jo zahteva predlagatelj, tudi objektivno nemogoča in ob, minimalnem razumskem sodelovanju staršev, tudi nepotrebna. Predlagana prenormiranost izvajanja stikov bi prinašala še dodatne zaplete in nesoglasja in zato ne bi bila v korist njunega mladoletnega sina.
ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2-14. OZ člen 190, 198.
uporaba tuje nepremičnine - nadomestilo za uporabo nepremičnine - uporabnina - mejni prehod - obrazloženost sodbe
Tožeča stranka kot lastnica sedmih parcel zahteva od tožene stranke, zaradi zasedenosti in uporabe teh nepremičnin za potrebe mednarodnega mejnega prehoda, letno nadomestilo za obdobje od 1. 1. 2014 do 30. 4. 2019 in zakonske zamudne obresti.
Delovanje mejnega prehoda samo po sebi ne pomeni, da tožena stranka uporablja vse sporne nepremičnine, ki se v tem območju nahajajo. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožena stranka s tem, ko je priznala, da skrbi za urejenost vseh nepremičnin tožeče stranke, te brez dvoma uporabljala. Skrb za urejenost in čistočo mejnega prehoda ne pomeni, da jih tožena stranka uporablja bodisi za potrebe mejne kontrole bodisi za potrebe svojih uslužbencev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00066767
ZVPot člen 37, 37a, 37c, 38. ZPP člen 234, 337, 337/1. OZ člen 6, 468, 468/1, 470, 470/1.
jamčevalni zahtevek - razveza pogodbe (odstop od pogodbe) - vrnitev kupnine - stvarna napaka - dogovorjene lastnosti stvari - barva stvari - opustitev pojasnilne dolžnosti - odprava stvarne napake - zamenjava stvari - ponudba - prodajno naročilo - dobava blaga - pravice potrošnika - reklamacija potrošnika - notifikacija stvarnih napak - primeren rok za izpolnitev - izvedensko mnenje - izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje - nedopustne pritožbene novote - načelo ekvivalentnosti
Čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake oziroma zamenjava blaga ni mogoča/ustrezna ali ni izpolnjena v primernem roku.
Kadar se stranki dogovorita za določene lastnosti stvari, pa jih stvar nima, gre za stvarno napako, ne glede na to, ali je stvar sicer uporabna. V konkretnem primeru je šlo za stvarno napako, ker kuhinja ni imela takšnih lastnosti, kot je bilo med strankama izrecno dogovorjeno.
MKCVMUO člen 13, 13/1, 13/1/b. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 11, 11/4.
premoženjsko stanje staršev - vrnitev otroka v državo izvora - zaščita otrok
Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju četrtega odstavka 11. člena Uredbe Bruselj IIa, da sodišče ne more zavrniti vrnitve otroka na podlagi točke b prvega odstavka 13. člena Konvencije, če se ugotovi, da so bili sprejeti vsi potrebni ukrepi za zagotovitev zaščite otroka po njegovi vrnitvi, tudi prepričljivo ugotovilo, da za to ni realne možnosti. Po določilih Konvencije sicer res ni nujno, da se otrok vrne na isti naslov, kjer je bival, deklica bi se lahko vrnila v Nemčijo z materjo in bivala na drugem naslovu. Vendar je bilo ugotovljeno, da je dolžnica šibkega premoženjskega stanja, ki ji ne omogoča nakupa ali najema stanovanja v Nemčiji, poleg tega ne zna nemškega jezika tako dobro, da bi lahko v tujem okolju samostojno funkcionirala, vključno z izvajanjem celostne skrbi za hčer. Po pridobljenih podatkih od nemškega centralnega organa pa tudi ni mogoče zanesljivo zaključiti, da bi bila dolžnica v Nemčiji upravičena do zadostne pomoči ob nastanitvi.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - nujnost izdaje začasne odredbe - protipraven odvzem otroka - selitev v tujino - izvedba dokazov
Izdana začasna odredba je po vsebini ustrezna situaciji, kot je ta trenutno ugotovljena s stopnjo verjetnosti. Izvedba predlaganih dokazov v tej fazi postopka zato ni bila nujna in tudi ne ekonomična, saj je o začasnem ukrepu treba odločiti hitro. Za navedeno začasno odločitev, ki je nujna, sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, pa tudi ne obsežnejšega dokaznega postopka, ki bi vključeval izvedbo dokaza z izvedencem, kot meni pritožnica.
Izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z določbama 4. točke prvega odstavka 359. člena ZKP in četrtega odstavka 364. člena ZKP ne vsebuje odločbe o pogojni obsodbi, ampak le podatek o določeni kazni in preizkusni dobi, zaradi česar je nerazumljiv. Poleg tega je izrek izpodbijane sodbe neskladen z njeno obrazložitvijo v točki 8, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da je obtožencema izreklo pogojno obsodbo, kar pa iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja.
ODZ paragraf 326, 328, 345. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 30, 30/2, 72, 72/1, 72/2, 72/3. SPZ člen 266, 266/1.
pridobitev lastninske pravice - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverna posest - opravičljiva zmota - domneva dobre vere - vštevanje posesti pravnih prednikov - prepričljiva dokazna ocena - nedovoljeni informativni dokazi
Nedobroveren je tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi to moral vedeti. Pri presoji dobre vere je pomembno tako ravnanje posestnika kot ravnanje zemljiškoknjižnega lastnika. Njuno ravnanje je treba presojati v luči temeljnih načel – skrbnosti ter vestnosti in poštenja.
Ne v času nakupa ne kasneje ni bilo okoliščin, ki bi pri tožnici lahko vzbudile dvom o tem, da ograjena zelenica ni del pripadajočega zemljišča k stanovanjski hiši.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00068805
Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) (1973) člen 52, 56. ZIL-1 člen 12, 14. ZPP člen 243.
ničnost patenta - novost izuma - analiza značilnosti (feature analysis) - inventivna raven - pristop problem-rešitev (problem-solution approach) - strokovnjak kot pravni standard - skupno splošno znanje - sodni izvedenec
Iz prakse pritožbenih senatov pri Evropskem patentnem uradu je primerno črpati zaradi njene kakovosti in podobnosti materialnega prava v Konvenciji o podeljevanju evropskih patentov (EPK) in v Zakonu o industrijski lastnini (ZIL-1).
Pri presoji novosti izuma se primerjajo vse njegove značilnosti z vsemi značilnostmi posameznega predmeta stanja tehnike. Po takšni analizi značilnosti bo zaključek, da izum ni nov, mogoč samo, če bodo pri primerjanem predmetu navzoče vse značilnosti izuma.
Z namenom objektivno in predvidljivo presojati inventivnost se je v praksi pritožbenih senatov uveljavil pristop "problem-rešitev". Ta sicer ni obvezen ne po EPK ne po ZIL-1, je pa z obema materialnopravno skladen ter presojo olajša in jo naredi lažje preverljivo.
Strokovnjak v smislu EPK in ZIL-1 s svojega področja pozna obče splošno znanje in še splošnejša pravila znanosti, ki so prešla v splošno izobrazbo. Kadar ta zadoščajo, sodišče lahko brez pomoči sodnega izvedenca presoja novost in inventivno raven.
DZ člen 67, 67/2. SPZ člen 72, 72/3. ZGD-1 člen 501, 502, 502/6. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2.
začasna odredba - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - sprememba strukture premoženja - dokapitalizacija - korporacijska upravičenja - poslovni delež kot skupno premoženje - originarna (izvirna) pridobitev - korporacijske pravice - manjšinski družbenik - izključitev družbenika - prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža v družbi
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je verjetnost nastanka težko nadomestljive škode izkazana s tem, da se bo s spremembo strukture poslovnih deležev (z dokapitalizacijo družbe A., d.o.o., ki je v 100% lasti prvotoženca) popolnoma izničil namen in cilj pravde, ki ga predstavlja ohranitev obstoječega stanja s 100 % poslovnim deležem v družbi B., d.o.o. Tožnica namreč upravičeno zasleduje tudi svoja korporacijska upravičenja, ki izhajajo iz poslovnega deleža in so tako tudi pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je z verjetnostjo izkazano, da je tožnica originarna imetnica poslovnega deleža, saj gre za premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske skupnosti oziroma na podlagi sredstev iz skupnega premoženja. Drugi stavek 67. člena DZ namreč določa, da je skupno premoženje zakoncev tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja. Pri tem pa v slovenski teoriji in sodni praksi ni sporno, da spadajo v skupno premoženje zakoncev tudi korporacijske pravice iz deleža v kapitalski družbi, če so pridobljene na podlagi sredstev iz skupnega premoženja.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi vsebino Pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo z dne 20. 4. 2022, sklenjene med drugotožencem in družbo A., d.o.o. (dokaz B52), v skladu s katero, in sicer v skladu z njenim 19. členom ter prav tako v skladu z določbo 501. člena Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1, bo lahko družba A., d.o.o. kot družbenica, ki bi pridobila več kot 90 % poslovni delež, lahko zahtevala izključitev družbenika, ki je imetnik poslovnega deleža št. 274738, to je C. C., kateri bi po izvedeni dokapitalizaciji postal manjšinski družbenik z deležem manj kot 10%. To pa bi v končni posledici v primeru izključitve drugotoženca iz družbe še pomenilo, da bi bila vrednost poslovnega deleža ob izključitvi v skladu s šestim odstavkom 502. člena ZGD-11 izplačana drugotožencu C. C. in tožnica, kljub predmetni tožbi, iz naslova vrednosti poslovnega deleža v družbi B., d.o.o. kot skupnega premoženja, ne bi prejela prav ničesar. S tem bi se popolnoma izničil namen in cilj predmetne pravde, prav tako pa v nadaljevanju pravde za razdelitev skupnega premoženja, kamor več ne bi spadal sporni poslovni delež. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da za tožnico ne obstaja zgolj verjetnost nastanka škode v obliki izgube korporacijskih pravic, temveč tudi v obliki izgube same premoženjske vrednosti poslovnega deleža.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00066576
KZ-1 člen 48, 48/2, 58, 58/3. ZKP člen 137, 137/6, 386.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - kazenska sankcija - prepoved vožnje motornega vozila - vštevanje odvzema vozniškega dovoljenja - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pritožnik utemeljeno opozarja na določbo šestega odstavka 137. člena ZKP, ki določa, da se čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Te določbe pa sodišče prve stopnje ob izreku stranske kazni ni uporabilo, zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S tem, ko v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni vštelo časa odvzema vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožilec pritožbo podal v korist obdolženca, s katero pa izrecno ni izpodbijal odločbe o kazenski sankciji, vendar se glede na določbo 386. člena ZKP po samem zakonu šteje, da je bila pritožba podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je v okviru tega preizkusa ugotovilo, da je potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Le to sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pri obdolžencu podane olajševalne okoliščine in sicer priznanje krivde, obžalovanje storjenega kaznivega dejanja ter dosedanja nekaznovanost za kazniva dejanja in tudi prekrške kljub temu, da je obdolženi voznik že več kot petdeset let. Ravno slednje pa po oceni pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja in to kljub temu, da je bil obdolženi ob storitvi obravnavanega kaznivega dejanja močno alkoholiziran (0,77 mg alkohola/liter izdihanega zraka), kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo kot obteževalno okoliščino, vendar ji je dalo preveliko težo. Visoka stopnja alkoholiziranosti namreč ne spremeni dejstva, da je šlo za očitno osamljen dogodek v obdolženčevem življenju, ki kljub zelo dolgemu vozniškemu stažu do sedaj še ni bil obravnavan niti za kazniva dejanja, niti za prekrške (torej tudi za cestnoprometne prekrške ne). Obdolženi pa je na predobravnavnem naroku tudi sam pojasnil, da dejanje obžaluje, podal je obljubo, da ne bo nikoli več sedel vinjen za volan, poudaril je, da je voznik že več kot petdeset let in za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola še ni bil kaznovan, čemur sodišče tudi glede na podatke kazenske evidence v celoti sledi. Glede na pojasnjeno torej obdolženčevo prejšnje življenje in osebnost ter obnašanje po kaznivem dejanju omogočajo zaključek, da je od njega mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in je zato zanj na mestu izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče pa ob tem tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino napačno upoštevalo telesne poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, saj so slednje znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00069621
ZIZ člen 15, 24, 24/1, 24/3, 56a, 56a/2. ZPP člen 76, 80, 205, 208. ZGD-1 člen 580, 580/6.
sprememba upnika med izvršilnim postopkom - predlog za nadaljevanje izvršbe z novim upnikom - ugovor zoper nadaljevanje izvršbe z novim upnikom - prekinitev izvršilnega postopka - nadaljevanje izvršilnega postopka - izbris družbe iz sodnega registra - pripojitev - univerzalna sukcesija - sposobnost biti pravdna stranka - procesna predpostavka - pravilna uporaba materialnega prava - prevzem postopka - javna objava - sodni register - prevzemna družba - prevzeta družba - materialnopravno nasledstvo - procesnopravno nasledstvo
Višje sodišče, tako kot na primer že v svoji odločbi II Ip 1843/2019,3 vztraja pri pravnem stališču, da je v primeru materialnopravnega nasledstva stranke, kakršen je obravnavani, to je pripojitev, tudi v izvršilnem postopku relevantna ne le določba 24. člena ZIZ, temveč smiselno še določba 80. člena ZPP v zvezi z 205. in 208. členom ZPP. Procesnopravno nasledstvo (kot posledico materialnopravnega nasledstva) v izvršilnem postopku sicer ureja za izvršbo specialna določba 24. člena ZIZ, vendar pa se, upoštevaje 15. člen ZIZ, v izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi določba 80. člena ZPP, po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko sposobnosti biti stranka. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra izgubi pravno subjektiviteto in s tem sposobnost biti stranka v postopku, pri čemer pri izbrisu zaradi statusne spremembe pripojitve na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti pripojene družbe ter prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzemna družba. Pri tem je dejstvo izbrisa prevzete družbe oziroma pripojitev k prevzemni družbi podatek, ki se javno objavi v sodnem registru, materialnopravna pravila ZGD-1 o pripojitvi, tudi navedeno posledico le-te po šestem odstavku 580. člena ZGD-1, pa sodišče pozna že po uradni dolžnosti. Glede na to lahko sodišče (tudi) v izvršilnem postopku v primeru statusne spremembe pripojitve sklep o nadaljevanju izvršbe z novim upnikom – prevzemno družbo izda že ob upoštevanju omenjene določbe 80. člena ZPP v zvezi z 205. členom in 208. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi spremembo upnika dovolilo brez ustreznega predloga, je zato tudi iz tega razloga neutemeljen.
izvršba na podlagi verodostojne listine - umik izvršilnega predloga - izjava o umiku - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - kondemnatorni in dovolilni del sklepa o izvršbi - obrazloženost ugovora - stroški odgovora na ugovor dolžnika - kriterij potrebnosti
Če se upnikova izjava o umiku nanaša le na dovolilni del sklepa o izvršbi, se uporabi 43. člen ZIZ. Izjava o umiku velja od trenutka, ko je podana, sodišče pa izda sklep o ustavitvi postopka, ki je deklaratorne narave. Upnikova izjava o umiku mora biti jasna in določna in ne sme biti dvoma o njeni vsebini.
Strogost zahteve po obrazložitvi dolžnikovega ugovora je utemeljena v rednem izvršilnem postopku, ki je namenjen predvsem uveljavitvi upnikovih interesov. Slednji namreč že razpolaga z izvršilnim naslovom, ki dolžniku nalaga izpolnitev obveznosti, o kateri se je lahko dolžnik izjavil v kontradiktornem postopku pridobitve izvršilnega naslova. Izhodišče presoje pa je povsem drugačno v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, v katerem je fazi dovolitve izvršbe pridružen še postopek za izdajo plačilnega naloga. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine bi zahteva po popolni sklepčnosti ugovora pomenila preveliko neravnotežje strank v korist upnika.
Upravičenost do povračila stroškov odgovora na ugovor se presoja tudi z vidika obrazloženosti dolžnikovih navedb v ugovoru ter z vidika, ali upnik v odgovoru na ugovor tem navedbam nasprotuje ali ne, ter ali so njegove trditve dejanske ali le materialnopravne narave, pri čemer se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Če odgovor na ugovor ne prispeva k odločitvi sodišča o ugovoru, stroškov takšnega odgovora ni utemeljeno naložiti v plačilo dolžniku, pa čeprav je bil upniku ugovor poslan v odgovor. Upnik samo zaradi tega še ni pridobil pravice do povrnitve stroškov odgovora na ugovor.
ZPP člen 7. ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 111, 111/1, 111/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zadostna trditvena podlaga - trpinčenje na delovnem mestu
Tožnik ni prerekal izvršitve dejanj, ki se mu očitajo v treh pisnih opozorilih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker po pravilni presoji sodišča prve stopnje obstoja utemeljenih razlogov za kršitev delovnih obveznosti ni izkazal, so neutemeljene pritožbene navedbe, da ga je toženec šikanozno opozarjal. Pisno opozorilo pred odpovedjo je predpostavka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zoper katero ni samostojnega pravnega varstva. Zato toženec ni bil dolžan odgovarjati na pisna pojasnila oziroma pritožbo tožnika. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za malenkostne napake tožnika, za katere ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Teža kršitve pogodbenih obveznosti ne vpliva na utemeljenost pisnih opozoril pred odpovedjo. V zvezi s tem je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na neenako obravnavo, ker direktorica ni ukrepala zoper druge zaposlene, ki so storili podobne napake. Ni enakosti v nepravu, kar pomeni, da se delavec na neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal.
ZIZ člen 20, 20a, 21, 26, 26/1, 26/2, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2. OZ člen 82, 82/1, 82/2.
notarski zapis kot izvršilni naslov - pogodbena kazen - pogojna terjatev - določenost pogodbenih določil - obligacija prizadevanja - obligacija rezultata - razlaga pogodb - jezikovna razlaga - namenska razlaga
V primeru, ko sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva, upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dokazovati izvršljivosti terjatve na način iz prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ, temveč zadošča, da zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo.
Presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo mora sodišče že po uradni dolžnosti opraviti tako pred izdajo sklepa o izvršbi kot tudi (ponovno) v ugovornem postopku.
Zapisan pogoj je med strankama res sporen (upnik meni, da gre za obligacijo rezultata, medtem ko dolžnica stoji na stališču, da gre za obligacijo prizadevanja), vendar pa to še ne pomeni nujno, da je pogoj zaradi tega nedoločen oziroma nedoločljiv.
Izterjevana pogodbena kazen je bila dogovorjena za primer, če dolžnica ne izpolni pogodbeno dogovorjene obveznosti, da nase prevzame vse še neizpolnjene obveznosti po pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu in najkasneje do 31. 12. 2021 poskrbi za to, da upnik ne bo več nastopal v vlogi solidarnega poroka in zastavitelja po tej pogodbi. Ker so obveznosti povezane s kreditno pogodbo, je jasno, da realizacija takega dogovora ni odvisna samo od dolžnice, temveč tudi od ravnanja tretjih oseb (banke in tudi upnika), bistveno pa je tudi, da sta pogodbeni stranki v besedilu zapisa pogoja uporabili besedo „poskrbi“. Določila o pogoju zato ni mogoče razumeti drugače, kot da dolžničina zaveza predstavlja le obligacijo prizadevanja (torej da v roku naredi vse, kar je z njene strani potrebno, da bo obveznost po kreditni pogodbi prešla nanjo in bo upnik te obveznosti prost) in ne obligacije rezultata (da poskrbi še za to, da bo tudi banka do tega roka uredila vse potrebno, da upnik pravno formalno več ne bo zavezan po tej pogodbi), kot v pritožbi neutemeljeno meni upnik. Določilo je torej že gramatikalno in tudi ob upoštevanju konteksta, v okviru katerega je bilo oblikovano, popolnoma jasno, zato ga je treba uporabiti tako, kot se glasi (in claris non fit interpretatio) in ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 82. člena OZ, ki ureja razlago spornih določb s pomočjo iskanja skupnega namena pogodbenikov in načel obligacijskega prava.
Tožba je v delu, ki se nanaša na prvo toženko, neodpravljivo nesklepčna, ker tožnica tožbe ni uperila proti C. C., ampak proti družbi, ki je bila ustanovljena kasneje. Pritožbeno uveljavljanje dejanj v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvo toženke zaradi kršitve pogodbenih obveznosti pa se nanašajo na obdobje, ko prvo toženka sploh še ni pridobila pravne subjektivitete, ker tedaj še ni bila vpisana v sodnem registru.
Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je druga toženka imetnica nacionalne figurativne znamke A., registrirane pri Uradu R Slovenije za intelektualno lastnino in nosilka upravičenj iz tega naslova. S tem ni podan abstraktni zakonski dejanski stan, da je prva toženka prodajala blago z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga, ki se nanaša na neupravičeno uporabo znamke. Prva toženka je namreč v skladu z dovoljenjem drugo toženke kot njen pogodbeni partner prodajala prehransko dopolnilo na slovenskem trgu. Zato v zaznavi kupcev prehranskih dopolnil takšnega tipa, distributer ni bistvena sestavina blagovne znamke.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00067669
ZDR-1 člen 142, 142/1, 154. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18, 18/5. ZNDM-2 člen 2. ZNPPol člen 4.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - policist - mejna kontrola
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnik med delovnim časom ne bi mogel koristiti odmora.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - otrokovi stiki - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - odklanjanje stikov - selitev v tujino
Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da kljub ugotovljenim neprimernim ravnanjem matere, ki kažejo na njeno odtujevanje hčera od predlagatelja, predlagana začasna odredba z zaupanjem otrok v vzgojo in varstvo očetu ne predstavlja primernega ukrepa za varstvo njihovih koristi.
Ni dvoma, da se obtožbeni očitek ne nanaša na prometno dovoljenje (ki je urejeno v 32. in 33. členu ZMV) temveč evidenco registriranih vozil. Ta evidenca pa tudi ne spada med javne knjige (znak očitanega kaznivega dejanja je namreč poleg javne listine lahko tudi javna knjiga), ki jih je mogoče razumeti kot knjige, registre in evidence, katerih informacije so javno dostopne. Sodna praksa je tako na primer za javne knjige štela zemljiško knjigo, sodni register, register društev in sirotinsko knjigo. Čeprav gre za uradno knjigo, pa javna knjiga ni evidenca o vpisanih registriranih motornih vozilih, saj je dostop do podatkov iz te evidence omogočen le določenim uradnim osebam in za določene namene, kar je določeno v 63. členu ZMV-1.
Dejanje, kot je opisano v obtožbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, saj je očitek, ki se nanaša na javno listino, vezan na evidenco, ki nima lastnosti javne listine.
Ker je torej sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, kar bi v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe, v ponovljenem postopku narekovalo izrek oprostilne sodbe, bi bila razveljavitev sodbe nesmiselna, zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00067034
DZ člen 122, 122/1. ZZZDR člen 92, 92/1. URS člen 22, 155, 155/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZNP-1 člen 45, 45/2. ZS člen 3, 3/2.
spor iz družinskih razmerij - spor za ugotovitev očetovstva - rok za vložitev otrokove tožbe na izpodbijanje očetovstva - subjektivni rok - začetek teka subjektivnega roka - petletni zastaralni rok - uveljavitev novega zakona - pravdna sposobnost - opravljanje procesnih dejanj - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku - pravna praznina - zakonska analogija - neprava retroakrivnost - prepoved retroaktivne veljave predpisov - metoda praktične konkordance - način reševanja konflikta med pravicami - enako varstvo pravic - protiustavna pravna praznina - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za vložitev predloga predlagateljice lahko začel teči od uveljavitve DZ. Obstoječo pravno praznino je sodišče pravilno interpretiralo in zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo, pri tem pa sledilo ciljem, kot jih je določil zakonodajalec v 122. členu DZ v zvezi s drugim odstavkom 45. člena ZNP-1, s tem, ko je določil petletni rok, v katerem mora otrok vložiti predlog za ugotovitev očetovstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravice predlagateljice do sodnega varstva izhajalo iz vrednostnega izhodišča zakonodajalca, ki je omejil uveljavljanje te pravice otroka na obdobje petih let, hkrati pa je upoštevalo, da se okoliščine konkretnega primera v bistvenih sestavinah ne skladajo s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, na podlagi katerih se po DZ presoja začetek teka roka za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva. Kakršno koli drugačno vrednotenje bi pomenilo, da je kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov in načelo enakega varstva pravic v razmerju med predlagateljico in otroki, ki so dopolnili 15 let ob uveljavitvi DZ. Drugačno materialnopravna ocena bi pomenila, da je prekluzivni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva za predlagateljico začel teči že pred uveljavitvijo DZ.
Ker gre za varstvo elementarnih ustavnih pravic, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je z odločitvijo nedopustno poseženo v pravico prvo nasprotnega udeleženca do anonimnosti, in da sodišče pravic predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca ni presojalo s pomočjo načela sorazmernosti ter da ni upoštevalo, da je treba to nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco, ko gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Še posebej, če se upošteva metoda praktične konkordance, glede na konflikt predstavljenih pravic in upravičenj predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca, ob upoštevanju človekovih pravic, glede na konkretne okoliščine primera, je ob tehtanju treba dati prednost pravici predlagateljice do zahtevanega sodnega varstva, ker bi drugačna razlaga pravico predlagateljice do poznavanja lastnega izvora časovno omejevala retroaktivno, z učinkom za nazaj, kar bi pripeljalo do absurdne situacije, ko bi bil lahko rok za vložitev predloga zamujen že ob uveljavitvi DZ.