Odločitev sodišča prve stopnje o izpustitvi očitkov iz krivdoreka primarno temelji na nedokazanosti obdolženčeve protipravne prilastitve denarnih sredstev. Kot drugo pa je izpostaviti, da iz formulacije 208. člena KZ-1 izrecno ne izhaja, da je kaznivo dejanje zatajitve podano tudi v primeru, če storilec stvar prilasti komu drugemu in ne sebi, medtem ko ima družba lastno subjektiviteto, kar pomeni, da je samostojna (pravna) oseba, katere premoženje je v pravnem prometu ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Po ustaljeni sodni praksi in pravni literaturi se namreč vsa dejanja znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja obravnavajo kot eno kaznivo dejanje, zaradi česar v primeru podanosti pogojev iz 358. člena ZKP za posamezna dejanja znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, sodišče ne izreče oprostilne sodbe za ta dejanja, temveč jih zgolj izpusti iz opisa in razloge navede v obrazložitvi sodbe, saj o enem kaznivem dejanju ni mogoče hkrati izreči obsodilne in oprostilne sodbe. Pritožbeno sodišče ob pojasnjenem še poudarja, da je zavzemanje zagovornikov za pravno opredelitev dveh kaznivih dejanj celo obdolžencu v škodo, saj je ravno uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja (torej enega dejanja) namesto večih, obdolžencu v korist.
razveza zakonske zveze - varstvo, vzgoja in preživljanje otroka - preživnina - višina preživnine - določitev stikov - stroški preživljanja
Ugotovitve o stroških z dekličinim preživljanjem v obdobju od vložitve predloga do 13. 9. 2022 so podane v 32. in 33. točki obrazložitve in temeljijo na obrazloženem ovrednotenju posameznih potreb (23., 24. in 25. točka obrazložitve). Pritožbena navedba o primerjavi tako ugotovljenih potreb z materinimi dohodki ne vzbudi dvoma o njihovi pravilnosti. Namenjanje polovice mesečnih dohodkov za otrokovo preživljanje je življenjsko izvedljivo.
veljavnost začasne odredbe - pravni interes za pritožbo - pravnomočna odločitev o glavni stvari
Izpodbijana začasna odredba je veljala 15 dni po pravnomočni odločitvi o glavni stvari. O glavni stvari je bilo pravnomočno odločeno s sodbo sodišča druge stopnje. Pritožba udeleženca je bila predložena sodišču druge stopnje v pritožbeno odločanje po poteku veljavnosti začasne odredbe. Zato si s pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
ugotovitev lastninske pravice - priposestvovanje nepremičnine - dobroverna posest - domneva dobre vere - izvrševanje posesti - pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev - pravočasen dokazni predlog
Neizkaz pravnega temelja ne izključuje dobre vere, na obstoj dobre vere v časovno oddaljenih obdobjih (in spričo zapostavljenosti pomena zemljiške knjige v družbenem sistemu) je mogoče sklepati tudi na podlagi dolgotrajne posesti, ki ji zemljiškoknjižni lastnik ni z ničimer nasprotoval.
V takih primerih, kot je obravnavani, ko pridobitev posesti sega v obdobje pred več desetletji, bi bilo pogojevanje priposestvovanja s posestnikovim vedenjem o izvornem poslu pretirano strogo.
Ker za celotno obdobje vse do vložitve tožbe (80 let) toženka ni izkazala okoliščine, ki bi kazala na to, da je sama ali njena zemljiškoknjižna prednica izvrševala posestna ravnanja ali vsaj nasprotovala izvrševanju posesti tožnice ali njenih prednikov, je prepričljiv dokazni zaključek, da so tožnica in njeni predniki vsaj od 1909 izvrševali nemoteno posest sporne nepremičnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŠTVA - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00071021
ZKP člen 117, 117/1, 118.
lovska družina - izključitev člana lovske družine - disciplinski postopek - disciplinski ukrep, izrečen članu lovske družine - vročitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka - pravilnik o disciplinskem postopku - osebno vročanje - dokazno breme o opravljeni vročitvi - pravica do materialne obrambe - razveljavitev sklepov disciplinskih organov - predlog za zaslišanje priče - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - nepotrebno zaslišanje priče
Utrjeno stališče sodne prakse je, da ima disciplinski postopek naravo kaznovalnega postopka in ga je zato potrebno voditi po vnaprej določenih pravilih. Prvo sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka disciplinskega postopka ni izvedla v skladu z določbami Pravilnika o disciplinskem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik) ter osnovnimi oz. temeljnimi načeli ZKP. V izpodbijani sodbi je prvo sodišče pravilno upoštevalo tožnikovo pravico do materialne obrambe iz 5. člena ZKP ter 6. in 9. člen Pravilnika, ki urejata način vročanja vabil ter vsebino zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Slednja mora med drugim vsebovati tudi kratek in jedrnat opis dejanja, ki predstavlja kršitev.
Pravilen je tudi zaključek prvega sodišča, da je bil postopek vročanja pisanja tožniku z dne 9. 9. 2021 nepravilen, saj je bila vročitev opravljena po določbah napačnega zakona. Ker se skladno s Pravilnikom v disciplinskem postopku uporabljajo temeljna načela ZKP, bi se morale njegove določbe uporabljati tudi pri postopku vročanja. Pisanje bi moralo biti tožniku vročeno po 118. členu ZKP, če pa je tožena stranka mnenja, da se za vročanje uporabi druga določba ali celo drug zakon, bi morala to ustrezno obrazložiti. Pavšalni in nekonkretizirani so tako pritožbeni očitki, da postopek vročanja ni bil nezakonit, ampak izvršen na podlagi prvega odstavka 117. člena ZKP. Tožena stranka namreč ne pojasni, zakaj je uporabila navedeno zakonsko določilo in zakaj naj bi bilo vročanje na tak način pravilno.
Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je prvo sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Kot že pojasnjeno je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je bil disciplinski postopek izveden nezakonito, zaslišanje predlaganih prič pa se je tako pokazalo za nepotrebno.
Četudi drži pritožnikova ugotovitev, da nobena od zaslišanih prič naj ne bi potrdila oškodovančeve izpovedbe, ne gre spregledati oškodovančeve izpovedbe, ki je za obdolženca obremenilna, kot je razvidno iz razlogov pritožbeno izpodbijanega sklepa in ki v konkurenci z ostalimi dokazi, ki se nanašajo na ti kaznivi dejanji, tudi po sodbi pritožbenega sodišča daje varno podlago za sklep, da je podana večja verjetnost, da je obdolženec storil tudi ti dve kaznivi dejanji, kot pa verjetnost, da teh kaznivih dejanj ne bi storil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00067518
ZVEtL-1 člen 3. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 343, 343/1, 352.
neizkazan pravni interes - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - posamezni del stanovanja - posebni skupni deli v etažni lastnini
Pritožnica v pritožbi nasprotuje odločitvi, da parcele predstavljajo posebne skupne dele stavbe, saj meni, da bi morale predstavljati del posameznih stanovanj. Ker hkrati ne navaja, da je sama lastnica navedenih parcel, se njen pravni položaj s pritožbo ne more izboljšati, zato njen pravni interes za pritožbo ni izkazan.
Toženka v pritožbi zoper zamudno sodbo trdi, da na naslovu stalnega prebivališča, kamor ji je bila poslana tožba, dejansko ne biva. Dokazanost te trditve bi lahko privedla do zaključka o nepravilni vročitvi tožbe, vendar pa toženka ni predlagala dokazov, ki bi lahko potrdili njeno navedbo.
izterjava nedenarne terjatve - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - izvršilni naslov - določljiva obveznost - primeren izvršilni naslov - očitna pisna napaka - nadomestno dejanje - načelo formalne legalitete
Napačno je razlogovanje dolžnika o kršitvi načela formalne legalitete s tem, ko je sodišče sledilo predlagani višini stroškov iz predračuna in posledično vsebini opravil iz predračuna. S sklepom o izvršbi je sodišče dovolilo izvršbo točno tako kot glasi izvršilni naslov in skladno z izvršilnim predlogom, medtem ko založitev predujma na podlagi predračuna predstavlja le zagotovitev sredstev, ki bodo omogočala upniku na dolžnikove stroške izvršitev tistega, kar od dolžnika zahteva izvršilni naslov. V predračunu je izvajalec gradbenih storitev zgolj kot strokovnjak iz tega področja navedel materiale in storitve, na podlagi katerih bodo izvedena v izvršilnem naslovu dolžniku naložena dejanja, torej sam način realizacije za dosego namena, kot je določen v izvršilnem naslovu. O dokončni višini stroškov pa bo sodišče odločalo šele po izvedbi del, ko bo tudi presojalo, ali so bili ti za opravo dejanj iz izvršilnega naslova potrebni.
gradbena pogodba - fiksna pogodbena cena - dodatna dela
Ne glede na to, da ni bila izrecno dogovorjena klavzula "ključ v roke", pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje (10. točka obrazložitve sodbe), da fiksnost cene v konkretnem primeru pomeni to, da za izvedbo pogodbeno dogovorjene izdelave fasade podjemnik ne sme zahtevati večjega plačila, tudi če je v posel vložil več dela oz. je imel večje stroške, kot je pričakoval. Sodišče prve stopnje pri tem ni zavrnilo možnosti, da bi podjemnik dobil (posebej) plačana dodatna dela, a je pravilno poudarilo, da bi to lahko veljalo zgolj za "nova" dodatna dela, torej takšna, ki ne sodijo v pogodbeno dogovorjen obseg del.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - nujnost izdaje začasne odredbe - protipraven odvzem otroka - selitev v tujino - izvedba dokazov
Izdana začasna odredba je po vsebini ustrezna situaciji, kot je ta trenutno ugotovljena s stopnjo verjetnosti. Izvedba predlaganih dokazov v tej fazi postopka zato ni bila nujna in tudi ne ekonomična, saj je o začasnem ukrepu treba odločiti hitro. Za navedeno začasno odločitev, ki je nujna, sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, pa tudi ne obsežnejšega dokaznega postopka, ki bi vključeval izvedbo dokaza z izvedencem, kot meni pritožnica.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00071544
ZPP člen 318, 318/3.. DZ člen 82, 82/2.. ZZZDR člen 56, 56/3.
pravnomočno razsojena stvar - res iudicata - objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti - ugotovitveni tožbeni zahtevek - dajatveni tožbeni zahtevek - nesklepčnost tožbe - skupni dolg zakoncev - regresni zahtevek - skupno premoženje bivših zakoncev - odgovornost zakonca za dolg iz skupnega premoženja - pobotni ugovor
Ugotovitveni del tožnikovega tožbenega zahtevka je bil v pravdni zadevi P 111/2009 zavrnjen iz razloga, ker je tožnik za zneske, ki so v času odločanja sodišča v zgoraj citirani pravdni zadevi že zapadli, postavil dajatveni zahtevek. V obravnavani pravdni zadevi pa zaradi novo nastalega dejstva, to je nadaljnjega poplačila kredita v izvršilnem postopku, od toženke zahteva povrnitev nanjo odpadlega dela skupnega dolga. Pritožbeni trditvi, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, ne gre pritrditi.
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 179.
neprerekane tožbene navedbe - odmera odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - kršitev načela kontradiktornosti postopka - priznana dejstva - konkretizirane trditve - poškodbe sopotnika v vozilu - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - strah - skaženost - zmanjšanje življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - sprememba prisojene odškodnine
Tožnikove trditve so zadoščale za izjavo toženke. Ker jim ni ugovarjala, bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločitvi. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana, priznana dejstva pa (razen v primeru suma na nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom) niso predmet dokazovanja (prvi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v dokaznem postopku preverjalo njihovo resničnost, kršilo 214. člen ZPP, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe; s tem, ko je nekaj dejstev spregledalo in se do njih ni opredelilo, pa tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4. ZPP člen 155, 155/1.
solidarnostna pomoč - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni izkazala nastanka težav zaradi razglašene epidemije (zatrjevano znižanje dohodkov in povišanje mesečnih stroškov za 500,00 EUR), kar pa je pogoj za plačilo solidarnostne pomoči glede na določbe KPND.
ZIZ člen 20, 20a, 21, 26, 26/1, 26/2, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2. OZ člen 82, 82/1, 82/2.
notarski zapis kot izvršilni naslov - pogodbena kazen - pogojna terjatev - določenost pogodbenih določil - obligacija prizadevanja - obligacija rezultata - razlaga pogodb - jezikovna razlaga - namenska razlaga
V primeru, ko sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva, upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dokazovati izvršljivosti terjatve na način iz prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ, temveč zadošča, da zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo.
Presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo mora sodišče že po uradni dolžnosti opraviti tako pred izdajo sklepa o izvršbi kot tudi (ponovno) v ugovornem postopku.
Zapisan pogoj je med strankama res sporen (upnik meni, da gre za obligacijo rezultata, medtem ko dolžnica stoji na stališču, da gre za obligacijo prizadevanja), vendar pa to še ne pomeni nujno, da je pogoj zaradi tega nedoločen oziroma nedoločljiv.
Izterjevana pogodbena kazen je bila dogovorjena za primer, če dolžnica ne izpolni pogodbeno dogovorjene obveznosti, da nase prevzame vse še neizpolnjene obveznosti po pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu in najkasneje do 31. 12. 2021 poskrbi za to, da upnik ne bo več nastopal v vlogi solidarnega poroka in zastavitelja po tej pogodbi. Ker so obveznosti povezane s kreditno pogodbo, je jasno, da realizacija takega dogovora ni odvisna samo od dolžnice, temveč tudi od ravnanja tretjih oseb (banke in tudi upnika), bistveno pa je tudi, da sta pogodbeni stranki v besedilu zapisa pogoja uporabili besedo „poskrbi“. Določila o pogoju zato ni mogoče razumeti drugače, kot da dolžničina zaveza predstavlja le obligacijo prizadevanja (torej da v roku naredi vse, kar je z njene strani potrebno, da bo obveznost po kreditni pogodbi prešla nanjo in bo upnik te obveznosti prost) in ne obligacije rezultata (da poskrbi še za to, da bo tudi banka do tega roka uredila vse potrebno, da upnik pravno formalno več ne bo zavezan po tej pogodbi), kot v pritožbi neutemeljeno meni upnik. Določilo je torej že gramatikalno in tudi ob upoštevanju konteksta, v okviru katerega je bilo oblikovano, popolnoma jasno, zato ga je treba uporabiti tako, kot se glasi (in claris non fit interpretatio) in ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 82. člena OZ, ki ureja razlago spornih določb s pomočjo iskanja skupnega namena pogodbenikov in načel obligacijskega prava.
Tožba je v delu, ki se nanaša na prvo toženko, neodpravljivo nesklepčna, ker tožnica tožbe ni uperila proti C. C., ampak proti družbi, ki je bila ustanovljena kasneje. Pritožbeno uveljavljanje dejanj v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvo toženke zaradi kršitve pogodbenih obveznosti pa se nanašajo na obdobje, ko prvo toženka sploh še ni pridobila pravne subjektivitete, ker tedaj še ni bila vpisana v sodnem registru.
Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je druga toženka imetnica nacionalne figurativne znamke A., registrirane pri Uradu R Slovenije za intelektualno lastnino in nosilka upravičenj iz tega naslova. S tem ni podan abstraktni zakonski dejanski stan, da je prva toženka prodajala blago z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga, ki se nanaša na neupravičeno uporabo znamke. Prva toženka je namreč v skladu z dovoljenjem drugo toženke kot njen pogodbeni partner prodajala prehransko dopolnilo na slovenskem trgu. Zato v zaznavi kupcev prehranskih dopolnil takšnega tipa, distributer ni bistvena sestavina blagovne znamke.
ZPP člen 7. ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 111, 111/1, 111/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zadostna trditvena podlaga - trpinčenje na delovnem mestu
Tožnik ni prerekal izvršitve dejanj, ki se mu očitajo v treh pisnih opozorilih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker po pravilni presoji sodišča prve stopnje obstoja utemeljenih razlogov za kršitev delovnih obveznosti ni izkazal, so neutemeljene pritožbene navedbe, da ga je toženec šikanozno opozarjal. Pisno opozorilo pred odpovedjo je predpostavka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zoper katero ni samostojnega pravnega varstva. Zato toženec ni bil dolžan odgovarjati na pisna pojasnila oziroma pritožbo tožnika. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za malenkostne napake tožnika, za katere ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Teža kršitve pogodbenih obveznosti ne vpliva na utemeljenost pisnih opozoril pred odpovedjo. V zvezi s tem je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na neenako obravnavo, ker direktorica ni ukrepala zoper druge zaposlene, ki so storili podobne napake. Ni enakosti v nepravu, kar pomeni, da se delavec na neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00067669
ZDR-1 člen 142, 142/1, 154. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18, 18/5. ZNDM-2 člen 2. ZNPPol člen 4.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - policist - mejna kontrola
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnik med delovnim časom ne bi mogel koristiti odmora.
ZKP člen 83, 83/2, 148, 148/4, 150, 150/1-1, 150/2, 219a,. URS člen 29. KZ-1 člen 241, 242.
izločanje dokazov - procesna jamstva - pravni pouk osumljencu - privilegij zoper samoobtožbo - preiskava elektronske naprave - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - obstoj utemeljenih razlogov za sum - presoja utemeljenih razlogov za sum
Preiskava elektronskih naprav osumljenca po 219.a členu ZKP je invaziven poseg v osebne pravice osumljenca. Rezultat preiskave je primerljiv z viri, ki jih policija pridobi pri zbiranju obvestil po temelju 148. člena ZKP, zato mora imetnika elektronske naprave pred pisno privolitvijo policija poučiti skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00067034
DZ člen 122, 122/1. ZZZDR člen 92, 92/1. URS člen 22, 155, 155/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZNP-1 člen 45, 45/2. ZS člen 3, 3/2.
spor iz družinskih razmerij - spor za ugotovitev očetovstva - rok za vložitev otrokove tožbe na izpodbijanje očetovstva - subjektivni rok - začetek teka subjektivnega roka - petletni zastaralni rok - uveljavitev novega zakona - pravdna sposobnost - opravljanje procesnih dejanj - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku - pravna praznina - zakonska analogija - neprava retroakrivnost - prepoved retroaktivne veljave predpisov - metoda praktične konkordance - način reševanja konflikta med pravicami - enako varstvo pravic - protiustavna pravna praznina - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za vložitev predloga predlagateljice lahko začel teči od uveljavitve DZ. Obstoječo pravno praznino je sodišče pravilno interpretiralo in zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo, pri tem pa sledilo ciljem, kot jih je določil zakonodajalec v 122. členu DZ v zvezi s drugim odstavkom 45. člena ZNP-1, s tem, ko je določil petletni rok, v katerem mora otrok vložiti predlog za ugotovitev očetovstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravice predlagateljice do sodnega varstva izhajalo iz vrednostnega izhodišča zakonodajalca, ki je omejil uveljavljanje te pravice otroka na obdobje petih let, hkrati pa je upoštevalo, da se okoliščine konkretnega primera v bistvenih sestavinah ne skladajo s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, na podlagi katerih se po DZ presoja začetek teka roka za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva. Kakršno koli drugačno vrednotenje bi pomenilo, da je kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov in načelo enakega varstva pravic v razmerju med predlagateljico in otroki, ki so dopolnili 15 let ob uveljavitvi DZ. Drugačno materialnopravna ocena bi pomenila, da je prekluzivni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva za predlagateljico začel teči že pred uveljavitvijo DZ.
Ker gre za varstvo elementarnih ustavnih pravic, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je z odločitvijo nedopustno poseženo v pravico prvo nasprotnega udeleženca do anonimnosti, in da sodišče pravic predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca ni presojalo s pomočjo načela sorazmernosti ter da ni upoštevalo, da je treba to nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco, ko gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Še posebej, če se upošteva metoda praktične konkordance, glede na konflikt predstavljenih pravic in upravičenj predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca, ob upoštevanju človekovih pravic, glede na konkretne okoliščine primera, je ob tehtanju treba dati prednost pravici predlagateljice do zahtevanega sodnega varstva, ker bi drugačna razlaga pravico predlagateljice do poznavanja lastnega izvora časovno omejevala retroaktivno, z učinkom za nazaj, kar bi pripeljalo do absurdne situacije, ko bi bil lahko rok za vložitev predloga zamujen že ob uveljavitvi DZ.