Četudi drži pritožnikova ugotovitev, da nobena od zaslišanih prič naj ne bi potrdila oškodovančeve izpovedbe, ne gre spregledati oškodovančeve izpovedbe, ki je za obdolženca obremenilna, kot je razvidno iz razlogov pritožbeno izpodbijanega sklepa in ki v konkurenci z ostalimi dokazi, ki se nanašajo na ti kaznivi dejanji, tudi po sodbi pritožbenega sodišča daje varno podlago za sklep, da je podana večja verjetnost, da je obdolženec storil tudi ti dve kaznivi dejanji, kot pa verjetnost, da teh kaznivih dejanj ne bi storil.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - kompleks - kriteriji za določitev - uporaba materialnega prava - lastninjenje stavbnih zemljišč - javni zavod - prenos lastninske pravice - razpolaganje občine z nepremičninami - gradbeno dovoljenje - izvenknjižni prenos
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sama opredelitev zemljišča v prostorskih aktih še ne zadošča za pridobitev pravice uporabe, ki se je nato po predpisih o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini transformirala v lastninsko pravico; sodišče prve stopnje se ni oprlo zgolj na prostorske akte (kriterij iz 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Poleg kriterija določenosti spornih parcel v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila zgradba zgrajena, in določenosti v prostorskih aktih iz časa izgradnje je ugotovilo tudi obstoj kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1: sporna zemljišča obsegajo dovoze, dostope, parkirišče, zemljišča neposredno ob stavbi, zelenice itd., in da je bila pretekla raba taka, da so sporna zemljišča uporabljali izključno delavci in obiskovalci A.
Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma uporabilo napačno pravno podlago, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravico predlagateljice utemeljevalo na določbah ZLNDL, pri tem pa je spregledalo, da je bil ZLNDL subsidiarni zakon, saj so se po njegovih določbah lastninile le tiste nepremičnine, ki niso bile že prej olastninjene po drugih predpisih. Ni sporno, da je bil in je A. od ustanovitve javni zavod za zdravstveno dejavnost v smislu določb ZZ, premoženje javnih zavodov pa se je lastninilo že leta 1991 po določbah 65. člena ZZ, ki je določal: »Premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno.« Predlagateljica je pravno podlago Zakona o zavodih navajala že v predlogu, zato ne gre za presenetljivo pravno podlago, na katero nasprotna udeleženka ob ustrezni skrbnosti ne bi mogla pomisliti. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagateljica kot ustanoviteljica A. (da je predlagateljica ustanoviteljica A., ni bilo nikoli sporno) postala lastnica spornih zemljišč že leta 1991 in ne šele leta 1997 z uveljavitvijo ZLNDL. S tem je posredno tudi odgovorjeno na (sicer točne) pritožbene navedbe, da ZVEtL-1 ne more biti samostojna pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice.
Ker sta sporni parceli od leta 1987 do 1991 izpolnjevali kriterije za funkcionalno (sedaj pripadajoče) zemljišče, kar je bila podlaga za lastninjenje po Zakonu o zavodih, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da parceli nista v celoti potrebni za redno rabo A. in da sta bili hortikulturno ter prometno urejeni šele po letu 1997. Četudi morda res nista v celoti neobhodni za delovanje zavoda, pa ostaja dejstvo, da je A. sporni parceli imela ves čas v uporabi, pritožnica pa niti ne zatrjuje, da bi jih sama kadarkoli po letu 1987 uporabljala.
Sodišče prve stopnje je prekršek, za katerega so bile storilcu izrečene tri kazenske točke, pravilno opredelilo kot hujši prekršek. Ne gre za minorni prekršek, kot napačno meni pritožnik, saj je prehitra vožnja načeloma nevarna, in omejitve hitrosti niso same sebi namen. Prav zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja prehitra vožnja, je zakonodajalec za kršitve po 46. členu ZPrCP tudi predvidel izrek stranske kazni kazenskih točk. Napačno je stališče pritožnika, da pojem hujšega prekrška v zakonu ni določen. Drži, da ZPrCP in ZP-1 nimata posebnega samostojnega člena, v katerem bi bil opredeljen pojem hujšega prekrška, je pa ta, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, opredeljen v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP, oziroma v drugem odstavku 23. člena ZP-1. Pri tem ni pomembno, da gre za člena, v katerih je urejen zaseg vozila. Bistveno je, da je zaseg vozila, enako kot preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, mogoč le, če storilec stori hujši prekršek. Ob upoštevanju sistemske razlage predpisa, se določba, ki opredeljuje hujši prekršek, zato nanaša tudi na drugi odstavek 202.e člena.
Ker sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa, v katerem je ugotovilo kršitev sklepa o začasni odredbi, toženki ni vročilo pripravljalne vloge, v kateri je tožnik zatrjeval kršitve začasne odredbe, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.
OZ člen 190, 190/3. ZUTD člen 64, 64/1, 64/1-6, 140, 140/1, 140/1-2. ZUP člen 96.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - vračilo denarnega nadomestila - neupravičena obogatitev - mirovanje pravic
Podan je dejanski stan iz 190. člena OZ. S prejetimi zneski nadomestila v času mirovanja pravice je toženec tudi po presoji pritožbenega sodišča neupravičeno obogaten.
razveza zakonske zveze - varstvo, vzgoja in preživljanje otroka - preživnina - višina preživnine - določitev stikov - stroški preživljanja
Ugotovitve o stroških z dekličinim preživljanjem v obdobju od vložitve predloga do 13. 9. 2022 so podane v 32. in 33. točki obrazložitve in temeljijo na obrazloženem ovrednotenju posameznih potreb (23., 24. in 25. točka obrazložitve). Pritožbena navedba o primerjavi tako ugotovljenih potreb z materinimi dohodki ne vzbudi dvoma o njihovi pravilnosti. Namenjanje polovice mesečnih dohodkov za otrokovo preživljanje je življenjsko izvedljivo.
sklep o zavrženju pritožbe - zavrženje pritožbe - prepozna pritožba
Pravilna in zakonita je odločitev, da se prepozna pritožba zavrže. Pritožnik ni bil v ničemer diskriminiran, saj obravnave v tej zadevi ni bilo - postopek se je ustavil, ker tožeča stranka ni plačala sodne takse.
ZPP člen 242, 242/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 5, 5/1, 5/3, 6, 9, 9/1, 9/2, 9/4.
odločitev o stroških pravdnega postopka - stroški priče
Priča je na zaslišanje prišla z naslova B. Glede na navedeno je priča upravičena do povračila stroškov najcenejšega javnega prevoza na relaciji iz naslova B. – Dunajska cesta 22, Ljubljana in nazaj.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4. ZPP člen 155, 155/1.
solidarnostna pomoč - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni izkazala nastanka težav zaradi razglašene epidemije (zatrjevano znižanje dohodkov in povišanje mesečnih stroškov za 500,00 EUR), kar pa je pogoj za plačilo solidarnostne pomoči glede na določbe KPND.
Ni dvoma, da se obtožbeni očitek ne nanaša na prometno dovoljenje (ki je urejeno v 32. in 33. členu ZMV) temveč evidenco registriranih vozil. Ta evidenca pa tudi ne spada med javne knjige (znak očitanega kaznivega dejanja je namreč poleg javne listine lahko tudi javna knjiga), ki jih je mogoče razumeti kot knjige, registre in evidence, katerih informacije so javno dostopne. Sodna praksa je tako na primer za javne knjige štela zemljiško knjigo, sodni register, register društev in sirotinsko knjigo. Čeprav gre za uradno knjigo, pa javna knjiga ni evidenca o vpisanih registriranih motornih vozilih, saj je dostop do podatkov iz te evidence omogočen le določenim uradnim osebam in za določene namene, kar je določeno v 63. členu ZMV-1.
Dejanje, kot je opisano v obtožbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, saj je očitek, ki se nanaša na javno listino, vezan na evidenco, ki nima lastnosti javne listine.
Ker je torej sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, kar bi v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe, v ponovljenem postopku narekovalo izrek oprostilne sodbe, bi bila razveljavitev sodbe nesmiselna, zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00067034
DZ člen 122, 122/1. ZZZDR člen 92, 92/1. URS člen 22, 155, 155/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZNP-1 člen 45, 45/2. ZS člen 3, 3/2.
spor iz družinskih razmerij - spor za ugotovitev očetovstva - rok za vložitev otrokove tožbe na izpodbijanje očetovstva - subjektivni rok - začetek teka subjektivnega roka - petletni zastaralni rok - uveljavitev novega zakona - pravdna sposobnost - opravljanje procesnih dejanj - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku - pravna praznina - zakonska analogija - neprava retroakrivnost - prepoved retroaktivne veljave predpisov - metoda praktične konkordance - način reševanja konflikta med pravicami - enako varstvo pravic - protiustavna pravna praznina - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za vložitev predloga predlagateljice lahko začel teči od uveljavitve DZ. Obstoječo pravno praznino je sodišče pravilno interpretiralo in zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo, pri tem pa sledilo ciljem, kot jih je določil zakonodajalec v 122. členu DZ v zvezi s drugim odstavkom 45. člena ZNP-1, s tem, ko je določil petletni rok, v katerem mora otrok vložiti predlog za ugotovitev očetovstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravice predlagateljice do sodnega varstva izhajalo iz vrednostnega izhodišča zakonodajalca, ki je omejil uveljavljanje te pravice otroka na obdobje petih let, hkrati pa je upoštevalo, da se okoliščine konkretnega primera v bistvenih sestavinah ne skladajo s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, na podlagi katerih se po DZ presoja začetek teka roka za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva. Kakršno koli drugačno vrednotenje bi pomenilo, da je kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov in načelo enakega varstva pravic v razmerju med predlagateljico in otroki, ki so dopolnili 15 let ob uveljavitvi DZ. Drugačno materialnopravna ocena bi pomenila, da je prekluzivni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva za predlagateljico začel teči že pred uveljavitvijo DZ.
Ker gre za varstvo elementarnih ustavnih pravic, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je z odločitvijo nedopustno poseženo v pravico prvo nasprotnega udeleženca do anonimnosti, in da sodišče pravic predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca ni presojalo s pomočjo načela sorazmernosti ter da ni upoštevalo, da je treba to nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco, ko gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Še posebej, če se upošteva metoda praktične konkordance, glede na konflikt predstavljenih pravic in upravičenj predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca, ob upoštevanju človekovih pravic, glede na konkretne okoliščine primera, je ob tehtanju treba dati prednost pravici predlagateljice do zahtevanega sodnega varstva, ker bi drugačna razlaga pravico predlagateljice do poznavanja lastnega izvora časovno omejevala retroaktivno, z učinkom za nazaj, kar bi pripeljalo do absurdne situacije, ko bi bil lahko rok za vložitev predloga zamujen že ob uveljavitvi DZ.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - nujnost izdaje začasne odredbe - protipraven odvzem otroka - selitev v tujino - izvedba dokazov
Izdana začasna odredba je po vsebini ustrezna situaciji, kot je ta trenutno ugotovljena s stopnjo verjetnosti. Izvedba predlaganih dokazov v tej fazi postopka zato ni bila nujna in tudi ne ekonomična, saj je o začasnem ukrepu treba odločiti hitro. Za navedeno začasno odločitev, ki je nujna, sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, pa tudi ne obsežnejšega dokaznega postopka, ki bi vključeval izvedbo dokaza z izvedencem, kot meni pritožnica.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - napotitev dedičev na pravdo - prekinitev zapuščinskega postopka - manj verjetna pravica dediča - spor o dejstvih - spor o obsegu zapuščine - vračunanje daril v dedni delež - odpoved pravici
Tudi, če je dedinja po smrti zapustnika iz hranilnih vlog dvigovala tudi tisti del denarnih sredstev, ki spada v zapuščino zapustnika, to na obseg zapuščine ne more vplivati in ni stvar zapuščinskega postopka. Namen zapuščinskega postopka je namreč ugotoviti obseg zapuščine v času zapustnikove smrti. Navedbe o neupravičeni odtujitvi z računa zapustnika pa bodo lahko predmet obligacijskopravnih zahtevkov v pravdi.
ZPP člen 7. ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 111, 111/1, 111/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zadostna trditvena podlaga - trpinčenje na delovnem mestu
Tožnik ni prerekal izvršitve dejanj, ki se mu očitajo v treh pisnih opozorilih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker po pravilni presoji sodišča prve stopnje obstoja utemeljenih razlogov za kršitev delovnih obveznosti ni izkazal, so neutemeljene pritožbene navedbe, da ga je toženec šikanozno opozarjal. Pisno opozorilo pred odpovedjo je predpostavka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zoper katero ni samostojnega pravnega varstva. Zato toženec ni bil dolžan odgovarjati na pisna pojasnila oziroma pritožbo tožnika. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za malenkostne napake tožnika, za katere ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Teža kršitve pogodbenih obveznosti ne vpliva na utemeljenost pisnih opozoril pred odpovedjo. V zvezi s tem je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na neenako obravnavo, ker direktorica ni ukrepala zoper druge zaposlene, ki so storili podobne napake. Ni enakosti v nepravu, kar pomeni, da se delavec na neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00066767
ZVPot člen 37, 37a, 37c, 38. ZPP člen 234, 337, 337/1. OZ člen 6, 468, 468/1, 470, 470/1.
jamčevalni zahtevek - razveza pogodbe (odstop od pogodbe) - vrnitev kupnine - stvarna napaka - dogovorjene lastnosti stvari - barva stvari - opustitev pojasnilne dolžnosti - odprava stvarne napake - zamenjava stvari - ponudba - prodajno naročilo - dobava blaga - pravice potrošnika - reklamacija potrošnika - notifikacija stvarnih napak - primeren rok za izpolnitev - izvedensko mnenje - izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje - nedopustne pritožbene novote - načelo ekvivalentnosti
Čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake oziroma zamenjava blaga ni mogoča/ustrezna ali ni izpolnjena v primernem roku.
Kadar se stranki dogovorita za določene lastnosti stvari, pa jih stvar nima, gre za stvarno napako, ne glede na to, ali je stvar sicer uporabna. V konkretnem primeru je šlo za stvarno napako, ker kuhinja ni imela takšnih lastnosti, kot je bilo med strankama izrecno dogovorjeno.
predlog za izdajo začasne odredbe - predodelitev otroka v varstvo in vzgojo - neogroženost otroka - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
V postopku ni bilo izkazano, da je treba zaradi ogroženosti otroka začasno predodeliti v varstvo in vzgojo očetu. Začasna predodelitev otroka bi bila za otroka zelo travmatična, ukrep pa ne bi bil primeren za dosego namena, ki ga zasleduje predlagatelj s predlogi za izdajo začasnih odredb, in sicer, da se znova vzpostavijo redni stiki s sinom, ki so bili s sklepom sodišča začasno ukinjeni.
prodajna pogodba - stvarne napake - garancija za brezhibno delovanje stvari - dokaz z izvedencem - forenzika
Dokazni predlog za postavitev izvedenca "forenzične stroke" je neprimeren oziroma celo nemogoč, saj takšen izvedenec ne obstaja. Izraz forenzičen po SSKJ pomeni "ki je v zvezi s sodstvom ali sodiščem, soden: forenzična kemija, psihologija; forenzična medicina, sodna medicina." Dokazni predlog, po postavitvi izvedenca "forenzične stroke" je zato nezadosten, ker ne specificira področja, iz katerega se naj postavi izvedenec. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je postavilo izvedenca kemijske stroke, kar je toženka po vsebini tudi želela.
ZIZ člen 20, 20a, 21, 26, 26/1, 26/2, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2. OZ člen 82, 82/1, 82/2.
notarski zapis kot izvršilni naslov - pogodbena kazen - pogojna terjatev - določenost pogodbenih določil - obligacija prizadevanja - obligacija rezultata - razlaga pogodb - jezikovna razlaga - namenska razlaga
V primeru, ko sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva, upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dokazovati izvršljivosti terjatve na način iz prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ, temveč zadošča, da zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo.
Presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo mora sodišče že po uradni dolžnosti opraviti tako pred izdajo sklepa o izvršbi kot tudi (ponovno) v ugovornem postopku.
Zapisan pogoj je med strankama res sporen (upnik meni, da gre za obligacijo rezultata, medtem ko dolžnica stoji na stališču, da gre za obligacijo prizadevanja), vendar pa to še ne pomeni nujno, da je pogoj zaradi tega nedoločen oziroma nedoločljiv.
Izterjevana pogodbena kazen je bila dogovorjena za primer, če dolžnica ne izpolni pogodbeno dogovorjene obveznosti, da nase prevzame vse še neizpolnjene obveznosti po pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu in najkasneje do 31. 12. 2021 poskrbi za to, da upnik ne bo več nastopal v vlogi solidarnega poroka in zastavitelja po tej pogodbi. Ker so obveznosti povezane s kreditno pogodbo, je jasno, da realizacija takega dogovora ni odvisna samo od dolžnice, temveč tudi od ravnanja tretjih oseb (banke in tudi upnika), bistveno pa je tudi, da sta pogodbeni stranki v besedilu zapisa pogoja uporabili besedo „poskrbi“. Določila o pogoju zato ni mogoče razumeti drugače, kot da dolžničina zaveza predstavlja le obligacijo prizadevanja (torej da v roku naredi vse, kar je z njene strani potrebno, da bo obveznost po kreditni pogodbi prešla nanjo in bo upnik te obveznosti prost) in ne obligacije rezultata (da poskrbi še za to, da bo tudi banka do tega roka uredila vse potrebno, da upnik pravno formalno več ne bo zavezan po tej pogodbi), kot v pritožbi neutemeljeno meni upnik. Določilo je torej že gramatikalno in tudi ob upoštevanju konteksta, v okviru katerega je bilo oblikovano, popolnoma jasno, zato ga je treba uporabiti tako, kot se glasi (in claris non fit interpretatio) in ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 82. člena OZ, ki ureja razlago spornih določb s pomočjo iskanja skupnega namena pogodbenikov in načel obligacijskega prava.
Tožba je v delu, ki se nanaša na prvo toženko, neodpravljivo nesklepčna, ker tožnica tožbe ni uperila proti C. C., ampak proti družbi, ki je bila ustanovljena kasneje. Pritožbeno uveljavljanje dejanj v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvo toženke zaradi kršitve pogodbenih obveznosti pa se nanašajo na obdobje, ko prvo toženka sploh še ni pridobila pravne subjektivitete, ker tedaj še ni bila vpisana v sodnem registru.
Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je druga toženka imetnica nacionalne figurativne znamke A., registrirane pri Uradu R Slovenije za intelektualno lastnino in nosilka upravičenj iz tega naslova. S tem ni podan abstraktni zakonski dejanski stan, da je prva toženka prodajala blago z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga, ki se nanaša na neupravičeno uporabo znamke. Prva toženka je namreč v skladu z dovoljenjem drugo toženke kot njen pogodbeni partner prodajala prehransko dopolnilo na slovenskem trgu. Zato v zaznavi kupcev prehranskih dopolnil takšnega tipa, distributer ni bistvena sestavina blagovne znamke.