Čeprav je v petem odstavku 21.a člena ZIZ, enako kot sta stranki določili v pogodbi, predvideno, da se pisna izjava vroča priporočeno po pošti, je namen tega določila, da upnik pridobi dokaz o vročitvi, ali pa (v primerih izogibanja vročitvi) vsaj dokaz o poskušani vročitvi, tudi če do dejanske vročitve ni prišlo. To je logično, saj gre za vročanje izven sodnega postopka, pri katerem listina, notarski zapis, pridobi prav posebno značilnost, značilnost neposredne izvršljivosti.
Ni izključeno, da bi lahko upnik tudi z "navadno" (R) priporočeno pošiljko (ne le s priporočeno pošiljko s povratnico ali z osebno vročitvijo) dokazal vročitev ali vsaj to, da se je pošiljka skušala vročiti dolžniku. A dokaza o tem upnik v postopku (vsaj vse do drugega pritožbenega postopka) ni predložil. Predložil je zgolj izpisek iz sprejemne knjige pošte, ki dokazuje, da je pošiljko na pošti oddal z oznako "R" (navadno priporočeno). Izpisek pa ni vseboval sprejemnih številk, na podlagi katerih bi potencialno pošta lahko sledila pošiljki in pojasnila, kaj se je z le to zgodilo.
Od spremembe ZPP-E dalje velja tretji odstavek 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le,...če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Po stališču Vrhovnega sodišča je navedeno v obravnavani zadevi treba razlagati strogo. Prekluzija še vedno zagotavlja tudi koncentracijo sojenja na prvi stopnji. V obravnavani zadevi je imel upnik vse možnosti opraviti poizvedbe na pošti najkasneje, ko je prejel prvi sklep sodišča druge stopnje in se seznanil s stališčem sodišča. Prav tako bi se s presojo novih trditev in izvedbo predlaganih dokazov, predvsem z opravljanjem poizvedb na pošti, nedvomno zavlekel postopek.
Na obstoj izvršilnega naslova v ugovornem postopku pazi sodišče po uradni dolžnosti. S tem, ko je dolžnik zatrjeval, da do razdora pogodbe ni prišlo, saj obvestila ni prejel, je posledično ugovarjal tudi predčasni zapadlosti terjatve in njeni višini. Trditvena podlaga dolžnika, ki jo je podal v ugovoru zoper sklep o izvršbi, je zadostna.
Načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku zamejuje izvršilno sodišče pri preizkusu ugovornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ v povezavi z obstojem pooblastila podpisnika notarskega zapisa zgolj na skladnost med navedenim podpisnikom v notarskem zapisu in stanjem vpisa zakonitega pooblaščenca v sodnem registru v trenutku sklenitve posla v obliki notarskega zapisa. V tem delu gre za enak (formalni) preizkus, ki ga mora opraviti že notar ob sestavi notarskega zapisa. Obstoj drugih dejstev, ki naj bi izključevala obstoj pooblastila (4. točka prvega odstavka 43. člena ZN) ali drugih razlogov za veljavnost notarskega zapisa, lahko dolžnik uveljavlja zgolj v pravdnem postopku. To velja tudi glede nedobrovernosti upnika, ki naj bi izključevala njegovo varstvo po tretjem odstavku 8. člena ZSReg.
S tem, ko je sodišče ustavilo vodenje izvršbe na (vseh) zastavljenih nepremičninah (ki so v obravnavanem primeru edini (možen) predmet izvršbe), je sklep o izvršbi (s katerim je bila izvršba na nepremičninah dovoljena) ostal brez učinka. ZIZ namreč upniku ne daje podlage, da bi v okviru istega izvršilnega postopka ponovno vodil izvršbo z istim izvršilnim sredstvom oziroma na istem predmetu izvršbe. Dovoljenje za opravo izvršbe na določenem predmetu izvršbe (tj. na s hipoteko obremenjenih nepremičninah) je torej v tekoči izvršbi (v njenih časovnih mejah pravnomočnosti) ukinjeno. Primer, ko upnik zamudi določeno dejanje in sodišče zato izvršbo (v določenem obsegu) ustavi, je v bistvenem podoben procesni dispoziciji upnika - umiku in omejitvi izvršbe iz 43. člena ZIZ. Upniku v takšni situaciji po tretjem odstavku 43. člena ZIZ ostane na voljo vložitev novega predloga za izvršbo, ne pa tudi vložitev predloga za nadaljevanje (že ustavljene) izvršbe.
Upnik si torej z revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje (ki se nanaša na možnost poplačila zastarane (zavarovane) terjatve iz zastavljenih nepremičnin) namreč v ničemer ne spremeni položaja upnika v obravnavani zadevi. Zato upnik nima pravnega interesa za revizijo.
Neposredno izvršljiv notarski zapis, v katerem sta se upnik in dolžnik dogovorila za plačilo procesnih obresti na podlagi 381. člena OZ, predstavlja izvršilni naslov tudi za izterjavo procesnih obresti v izvršilnem postopku.
Načelo stroge formalne legalitete izvršilnemu sodišču preprečuje, da bi po uradni dolžnosti zavrnilo predlog za izvršbo, ki se opira na izvršljiv notarski zapis, češ da je ta ničen, ker dogovor o procesnih obrestih v izvršilnem postopku nasprotuje prepovedi iz 375. člena OZ
Šele ko se je revizijsko sodišče seznanilo s celotnim spisom in sta lahko stranki soočili svoje argumente v zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem, se je izkazalo, da trenutek učinkovanja poočitve delitve parcel za odločitev v zadevi ni pravno relevanten. Revizijsko sodišče zato na dopuščeno revizijsko vprašanje ni odgovarjalo.