Zakonski kriterij za pospešeni postopek je izpolnjen takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje, kar je treba v azilnem postopku razlagati v smislu intenzivnosti dejanj preganjanja glede na to, da je Ustavno sodišče pospešeni postopek presojalo z vidika ustavnih pravic, z vidika materialnega prava po ZAzil pa stopnja intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v bistvu pomeni stopnjo intenzivnosti dejanj preganjanja.
Sodni svet je vezan na oceno sodniške službe in je ne more spreminjati, le negativna ocena iz 1. točke 32. člena ZSS je podvržena njegovi potrditvi, a tudi te ne more sam spreminjati, kar pomeni, da lahko, če ne ocene ne potrdi, kvečjemu vrne zadevo v ponovni postopek ocenjevanja sodniške službe pristojnemu personalnemu svetu, med tem ko za nobeno od drugih ocen iz 32. člena niti takega zakonskega pooblastila nima in mora pozitivno oceno upoštevati. Z akonodajalec sicer res ni postavil kakršne koli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS. Vendar pa je sodišče v upravnih sporih že večkrat zavzelo stališče, da je glede na naravo upravne ali javnopravne stvari (kadar gre npr. za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave ali za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike) sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak v takih primerih uporablja test t.i. očitne (ne)razumnosti. Tudi v obravnavani zadevi gre za specifično naravo javno-pravnega odločanja, kjer ima pristojni organ za izdelavo ocene sodniške službe določeno polje proste presoje, kateremu od zakonskih kriterijev bo morda (ni pa nujno), glede na aktualne potrebe v sodstvu, dal večjo težo. To seveda ne pomeni, da je ocenjevanje sodniške službe lahko arbitrarno, saj toženo stranko veže smiselna uporaba določil ZUP in splošna pravna načela, v takšnih zadevah zlasti načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), ter omenjeni test očitne (ne)razumnosti. Iz navedenih razlogov ima določeno polje proste presoje tudi pri izbiri meril, ki jih pristojni organ uporablja za ugotavljanje posameznega kriterija iz 1. odstavka 29. člena ZSS, ki pa je omejeno po eni strani z besedilom posameznih točk iz 1. odstavka 29. člena ZSS, po drugi strani pa z omenjenim testom očitne (ne)razumnosti; to polje proste presoje je tem bolj zaprto, čim bolj je posamezni kriterij možno meriti z objektivnimi pokazatelji, ki so (statistično) merljivi. Ker pa gre v tem upravnem sporu za izpodbijanje akta, ki pomeni prenehanje sodniške funkcije (in ne za upravni spor zoper oceno sodniške službe, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, kot v zadevi U 450/2004, v kateri je šlo torej za bistveno manjši poseg v zakonske pravice sodnika kot v tem upravnem sporu), sodišče ni uporabilo testa očitne (ne)razumnosti, ampak test, po katerem sodišče presoja uporabo polja proste presoje po tem, ali je odločitvi tožene stranke mogoče odreči oziroma ji priznati razumnost. Zakonodajalec ni predpisal, da mora pristojni organ posebej ugotavljati, ali je sporno ravnanje sodnika tudi resnično vplivalo na zmanjšanje ugleda sodnika in sodišča, ampak je pri oblikovanju tega kriterija predpostavil in določil, da mora ocena o zmanjšanju ugleda sodnika in sodišča izhajati iz ugotovitev o načinu vodenja postopka, komuniciranja s strankami in drugimi organi, varovanja zanesljivosti in nepristranosti. Za ugotovitev zakonitosti izpodbijane odločbe ni dovolj, da je iz odločbe, ki potrjuje oceno sodniške službe pristojnih organov, razvidno, da je tožena stranka upoštevala v odločitvi tudi kriterije, ki jih tožnica izpolnjuje. Iz odločbe mora biti razvidna tudi argumentacija, zakaj neizpolnjevanje določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev pomeni, da sodnica ne ustreza sodniški službi in ji funkcija zato preneha. Sodnik mora vsaj minimalno izpolnjevati vsakega izmed osmih kriterijev. Nujno varovalo zoper morebitne zlorabe ali arbitrarne negativne ocene sodniške službe, ki bi temeljili zgolj na oceni enega kriterija, kar bi lahko imelo negativni vpliv na varovanje neodvisnosti sodstva (125. člen Ustave) in delitve oziroma prirejenosti treh vej oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave), kar sta tudi dva nepogrešljiva mehanizma za varovanje demokratične družbene ureditve (1. člen Ustave), je v tem, da pristojni organ oceni, ali sodnik izpolnjuje določene kriterij vsaj v minimalni meri tudi v razmerju do dosežene stopnje izpolnjevanja drugih kriterijev iz določila 1. odstavka 29. člena ZSS in ne samo glede na vsa dejstva, ki so relevantna za tisti kriterij, za katerega se postavi dvom o minimalni meri izpolnjevanja kriterija. Sodišče šteje za povsem razumno oceno tožene stranke, da je popolnoma nesprejemljivo, da ima sodnik očitno nekooperativen odnos do oseb, ki sodelujejo v nadzorstvenih postopkih; pri čemer sodišče temu dodaja, da to velja v tistih primerih, ko ni podan nikakršen sum, da je nadzor nad sodnikom izveden na nezakonit način. Odločitev tožene stranke ni nerazumna, ker gola "produktivnost" ne more biti glavni cilj sodne funkcije in je lahko ugled oziroma zaupanje v sodišče, brez katerega sodišče ne more opravljati svoje funkcije, pomembno narušen tudi, če sodnik v eni sami zadevi noče razsoditi in tako ovira opravljanje sodne funkcije, hkrati pa lahko s takim ravnanjem vzbuja utemeljene občutke strank, da gre za pristrano sojenje. Za prenehanje sodniške funkcije ni nujno, da mora biti predhodno izpeljan disciplinski postopek. Toženi stranki ni bilo treba pred sprejemom odločitve o potrditvi ocene sodniške službe odločiti o pritožbi tožnice zaradi kršitve zakonskih pravic tožnice. Prenehanje sodniške službe je na specialen način urejeno v VI. poglavju ZSS, v določbi 74. člena ZSS, pa tudi v poglavju o postopku ocenjevanja sodniškega dela, zato se tudi glede roka za prenehanje službe v povezavi s seznanitvijo razlogov za prenehanje službe uporabljajo določbe ZSS in ne ZDR.
Center za tujce sicer ni izpostava Azilnega doma v smislu 45.a. člena ZAzil, vendar pa je zakonodajalec v določilu 3. odstavka 27. člena ZAzil predvidel izvajanje omejitve gibanja tudi v drugem ustreznem objektu ministrstva za notranje zadeve. Iz tožnikovega dejanskega opisa teh okoliščin ni razvidno, da objekt, v katerem je tožniku omejeno gibanje, ni primeren. Sodišče pa ne sprejema argumentacije tožene stranke, da je v konkretnem primeru podlaga za omejitev gibanja tožnika tudi določilo 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z določilom 43. člena ZAzil in 75. člen ZTuj, ker je takšna razlaga ZAzil pravno nepravilna.
Sodnik nima pravice do dostopa do sodišča oziroma sodnega varstva ter pravnega sredstva zoper oceno o sodniški službi in sklep Personalnega sodišča Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper oceno o sodniški službi, kadar je v oceni sodniške službe ugotovljeno, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Namen določbe 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS ni v tem, da bi Sodni svet odločal o zatrjevani kršitvi sodnikove zakonske pravice, ki naj bi jo pred tem storil Sodni svet pri odločanju o pritožbi sodnice zaradi zatrjevanih kršitev zakonskih pravic v postopku ocenjevanja sodniške službe.
ZDDV člen 31, 31/2. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 599.
pomožne prevozne storitve - razkladanje tovora - storitve, povezane z izvozom - DDV
V obravnavani zadevi je sporno, ali je šteti opravljene storitve tožnika kot oproščen promet storitev po 2. točki prvega odstavka 31. člena ZDDV, po kateri je plačila DDV oproščen promet storitev, vključno prevoznih in drugih postranskih storitev, ki je neposredno povezan z izvozom. Za davčno oprostitev je treba izkazati, da so bile storitve opravljene v zvezi z odpremo blaga neposredno v izvoz, torej da so bile npr. storitve nakladanja, prekladanja na drugo prevozno sredstvo ipd. opravljene s konkretnim blagom, ki je bilo nato konkretno tudi izvoženo.
URS člen 22, 22, 22, 22. ZUP člen 9, 138, 9, 138. ZENDMPE člen 26/3, 26, 26/1, 26/2, 26/3, 26, 26/1, 26/2.
ureditev meje - zemljiški kataster
Sodišče drugače kot tožena stranka meni, da je treba določbo 3. odstavka 26. člena ZENDMPE razlagati v povezavi z določbo 2. odstavka istega člena, kar pomeni, da mora biti lastnik, ki je podal izjavo iz 3. odstavka 26. člena ZENDMPE, s strani geodetske uprave poučen o tem, da je začet upravni postopek ureditve meje in da se bo njegova izjava štela kot izjava stranke v upravnem postopku. Le na ta način se takšnemu lastniku da možnost, da v upravnem postopku varuje svojo pravico oziroma pravno korist (9. in 138. člen ZUP) in s tem zagotovi uresničevanje ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).
Za odmero dohodnine je relevantna višina dobička iz kapitala od prodaje vrednostnih papirjev, ugotovljena z odmerno odločbo. Veljavna zakonodaja ne določa, da bi morala biti odločba o odmeri davka od dobička iz kapitala pravnomočna. Dokler torej odločba o odmeri davka od dobička iz kapitala velja, je podlaga za odmero dohodnine.
V postopku izvrševanja odločb o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča ni mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. To pa pomeni, da z ugovori, ki se nanašajo na vsebino izdanih odločb ter na njihovo upravičenost sploh, tožnik v izvršilnem postopku ne more uspeti.
denacionalizacija - vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi - obstoj ovire za vrnitev premoženja v naravi - dokapitalizacija - podjetje v mešani lastnini - očitna nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo denacionaliziranega premoženja - prehod v zasebno last na podlagi špekulativnega oziroma fiktivnega pravnega akta
V skladu s stališčem ustavnega sodišča je uporaba četrtega odstavka 16. člena ZDen izključena, če se ugotovi, da je lastninski vložek v mešanem podjetju v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga sicer bilo mogoče vrniti v naravi. Pripis, da to velja zlasti, če gre za bagatelne lastninske deleže, ni mogoče razumeti tako, da mora hkrati biti ugotovljena bagatelnost lastninskih deležev v smislu razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom v mešanem podjetju, saj tako razlago logično izključuje odločitev ustavnega sodišča, ki je za primere tega nesorazmerja določbo četrtega odstavka 16. člena ZDen že razveljavilo. Določba četrtega odstavka 16. člena ZDen se ne uporablja tudi v primerih, ko se izkaže, da je lastninski vložek v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi.
Odločanje po posameznem javnem razpisu zahteva določitev prekluzivnega roka za oddajo vlog, ki ga kot obvezen element vsebine javnega razpisa določa tudi Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem. Zahtevek (v obravnavanem primeru vlogo za pridobitev neprofitnega stanovanja) lahko stranka spremeni le, če se sprememba opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja (133. člen ZUP). Sprememba dejanske podlage zahtevka pomeni drug, nov zahtevek. Kolikor prispe k organu po poteku prekluzivnega roka (v obravnavanem primeru po poteku roka za oddajo vlog), se zavrže.
pogoji za vračilo podržavljenega premoženja - denacionalizacija zemljišča
Določbo 4. člena ZDen je v obravnavanem primeru treba razumeti tako, da v kolikor je bil objekt porušen s strani državnega organa, je porušenje objekta, ki ni temeljilo na izkazanem pravnem naslovu in zanj ni bilo soglasja s strani lastnika, šteti za ukrep državnega organa brez pravnega naslova, torej prisilen ukrep, v kolikor je bilo to storjeno z namenom, da bi se prazno zemljišče uporabilo za gradnjo v korist splošnega ljudskega premoženja, državnega oziroma družbenega ali zadružne lastnine, kot določa 2. odstavek 8. člena ZDen.
status grajenega javnega dobra - javna infrastruktura - grajeno javno dobro
V zadevi je ostalo neobrazloženo, ali je čistilna naprava res javna infrastruktura v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ. Komunalni objekti imajo status javne infrastrukture le tedaj, kadar je njihova uporaba pod enakimi pogoji namenjena vsem in so namenjeni izvajanju javnih služb, določenih z zakonom ali občinskim predpisom. Objekti, ki niso javna infrastruktura, ne morejo imeti status grajenega javnega dobra.
Funkcionalno zemljišče je zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe, kar pomeni, da je funkcionalno zemljišče lahko le lastno zemljišče. Ker tožnik nesporno nikoli ni bil lastnik niti uporabnik stavb in zemljišča parc. št. 176, redni rabi katere naj bi predmetni zemljišči parc. št. 911/1 in 911/2 služili, le-teh ni mogoče opredeliti kot funkcionalno zemljišče in s tem tudi ne kot zazidano stavbno zemljišče. Na tujem zemljišču torej ni mogoče imeti funkcionalnega zemljišča.
ZLV člen 4, 41, 43, 84, 98, 100, 101, 101/4. ZVDZ člen 4, 4/2.
rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - lokalne volitve
Prvi odstavek 101. člena izrecno določa 8. dnevni rok od prejema obvestila za vložitev pritožbe na sodišče pristojno za upravne spore. Ta določba se razlaga v zvezi s 4. členom ZLV, ki napotuje na Zakona o volitvah v državni zbor, ki v drugem odstavku 4. člena določa, da se vloge, ki so po zakonu vezane na rok, vlagajo neposredno pri pristojnih organih.
ZLV člen 100, 18, 30, 81, 100, 18, 30, 81. ZUS člen 18, 34, 34/4, 18, 34, 34/4.
lokalne volitve - zavrženje tožbe - aktivna legitimacija
Po 100. členu ZLV lahko vloži pritožbo proti odločitvi OVK samo kandidat (tisti, ki ni dobil svetniškega mandata) in predstavnik kandidatne liste, zato bi moral pritožbo zavreči že občinski svet, če jo vloži kandidat, ki je mandat dobil. Takšen kandidat pa ne more biti aktivno legitimiran tudi po določbi 18. člena ZUS za vložitev pritožbe v upravnem sporu, ker zaradi pridobljenega mandata več ne izkazuje pravnega interesa.
ZVDZ člen 4. ZLV člen 4, 101, 4, 101. ZUS člen 68, 68/2, 68, 68/2.
lokalne volitve - pravočasnost - pritožba
V volilnih zadevah se vloge, ki so vezane na roke, vlagajo neposredno na sodišče, zato se v teh primerih določba drugega odstavka 68. člena ZUP ne uporablja.
Ob ugotovitvi, da površina ceste ni namenjena splošni rabi (vsak jo lahko prosto uporablja) za namen, ki ga javna cesta po ZJC ima (uporaba za promet), je utemeljena ukinitev take ceste ali njenega dela kot javno dobro.
davčno priznan odhodek - davek od dobička pravnih oseb
Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da se sporni odhodki tožnika ne priznajo že iz razloga, ker ne temeljijo na verodostojni knjigovodski listini. Ugotovitev, da so tudi nepotrebni, izhaja iz predhodne ugotovitve, da je dokumentacija za knjiženje nepopolna in je za samo odločitev ob dejstvu, da tožeča stranka ni zadostila že pogojem iz 11. člena ZDDPO, nepomembna.
davek na promet nepremičnin - zastaranje pravice do odmere - ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-152/04-13 z dne 26. 10. 2006 med upravnim sporom odločilo, da je bil 196.a člen ZDavP, ki je pravna podlaga izpodbijane odločitve, v neskladju z Ustavo. Ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo ima glede na določbo 43. člena ZUstS učinek razveljavitve, zato se skladno s 44. členom ZUstS razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno.