ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 407, 407/5, 407/6.
zahteva za varstvo zakonitosti - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - ovira za odpust obveznosti - izbris obsodbe iz kazenske evidence - metode razlage - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti
V konkretnem primeru je bil stečajni dolžnik obsojen za kaznivo dejanje iz nabora kaznivih dejanj, kot je opredeljen v 1. točki drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ta obsodba do odločanja sodišča prve stopnje ni bila izbrisana iz kazenske evidence zaradi kasnejše storitve novega kaznivega dejanja izven tega nabora. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da ni dosledno, da bi bilo ponavljanje katerih koli kaznivih dejanj odločilno tudi po stečajnem pravu. Ob takšnem stališču podlaga za odločitev sodišča druge stopnje ni bilo stanje vpisa v kazenski evidenci za stečajnega dolžnika, saj je zavestno prezrlo eno od zakonsko urejenih predpostavk, ki je vplivalo na stanje vpisa.
Takšna (namenska) razlaga izrecno prebija jezikovni pomen zakonskega besedila. Z razlago, ki relativizira jasno opredeljen kriterij (vpis obsodbe v kazenski evidenci) in s tem drugače zamejuje oviro za odpust obveznosti, je sodišče druge stopnje prestopilo meje dopustne razlage zakona. Takšno drugačno omejitev ovire za odpust obveznosti bi lahko v okviru zakonodajne diskrecije uredil le zakonodajalec. V okviru ustavne ureditve ravnovesij med nosilci posameznih vej oblasti to ne spada v pristojnost sodišča kot nosilca sodne veje oblasti
Agencija za trg vrednostnih papirjev - nematerializirani vrednostni papirji - postopek nadzora - nadzor nad opravljanjem investicijskih storitev in poslov - fiduciarni račun odvetnika - predlog za predhodno odločanje SEU - obrazložitev predloga - trditveno breme
Zakonske ureditve, ki v zvezi z vodenjem nematerializiranih vrednostnih papirjev naslavlja (tudi) tožnico, izhajajoč iz sistemske razlage, ni mogoče zaobiti pri razumevanju določbe drugega odstavka 345. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1), ki določa pristojnost toženke za nadzor nad drugimi osebami. V nasprotnem bi namreč tak nadzor nad odvetniškimi družbami izostal. Pristojnost toženke za nadzor nad tožnico tako izhaja iz značilnosti zakonsko urejenih obveznosti odvetniške družbe glede načina vodenja nematerializiranih vrednostnih papirjev strank na fiduciarnem računu in ga je treba obravnavati ne le ob upoštevanju dobesedne dikcije drugega odstavka 345. člena ZTFI-1, ampak tudi glede na siceršnje pristojnosti agencije, ki so usmerjene v vzpostavitev stanja po tem zakonu. Le na tak način se lahko celovito udejanja nadzorniška funkcija toženke in načelo skrbnega in učinkovitega nadzora. Določba drugega odstavka 345. člena ZTFI-1 je odsev ureditve po tem zakonu, ki naslavlja določene obveznosti oziroma omejitve, ki veljajo za odvetnike oziroma odvetniške družbe, in z njo tvori smiselno celoto.
glavna obravnava v upravnem sporu - odločanje brez glavne obravnave - neskladje z ustavo - odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe
Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo neustavnost določbe 448. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) in jo razveljavilo, lahko Vrhovno sodišče na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovori, da je bilo postopanje Upravnega sodišča, ki je v obravnavanem upravnem sporu zgolj na podlagi 448. člen ZZavar-1 izdalo sodbo brez glavne obravnave, v neskladju z 22. členom Ustave.
ZFPPIPP člen 46, 131, 131/2, 131/2-2, 226, 226/4, 371, 371/6. ZIZ člen 64, 64/1.
ugovor tretjega v izvršilnem postopku - nedopustnost izvršbe - stečajna masa - splošna in posebna stečajna masa - razdelitvena masa - plačilo v breme stečajne mase - stroški stečajnega postopka - unovčenje in razdelitev posebne razdelitvene mase - stroški posebne razdelitvene mase - vrstni red poplačila upnikov - načelo enakega obravnavanja upnikov
Eno temeljnih pravil stečajnega postopka je ločeno vodenje in upravljanje posebnih stečajnih mas ter njihova razdelitev po posebnih pravilih, ki dajejo pri njihovi razdelitvi prednost stroškom unovčenja iz četrtega odstavka 226. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in ločitvenim upnikom. Dolžnik terjatev iz naslova stroškov stečajnega postopka, ki se plačajo iz splošne stečajne mase, ne more plačati iz posebne stečajne mase, ki je namenjena najprej plačilu stroškov unovčenja posebne stečajne mase in nato plačilu terjatev ločitvenih upnikov. Upnik, ki ima terjatev za plačilo stroškov stečajnega postopka iz splošne stečajne mase, zato ne more doseči plačila svoje terjatve iz premoženja, ki spada v posebno stečajno maso.
Pravica upnikov do plačila iz posebne razdelitvene mase se navezuje na točno določeno premoženje stečajnega dolžnika, ki tvori posebno stečajno maso. Dolžnikova sposobnost za razpolaganje z navedenim premoženjem je omejena. S tem premoženjem stečajni dolžnik ne more razpolagati drugače, kot v korist ločitvenih upnikov in upnikov stroškov unovčenja posebne stečajne mase. Tožeča stranka, ki ima pravico do plačila svoje terjatve iz posebne stečajne mase pred vsemi ostalimi dolžnikovimi upniki, bi v primeru izvršbe na sredstva posebne stečajne mase ostala brez plačila. Njena pravica do prednostnega plačila iz ločenega premoženja stečajnega dolžnika, bi bila izvotljena, če bi se iz ločenega premoženja, ki je namenjeno plačilu stroškov unovčenja posebne stečajne mase in plačilu zavarovanih terjatev, poplačal upnik, ki do plačila iz navedenih sredstev po določilih ZFPPIPP ni upravičen. Zato je treba tožeči stranki priznati izločitveni ugovor v zvezi z njenim pridobitnim zahtevkom za plačilo stroškov unovčenja posebne stečajne mase iz sredstev denarnega dobroimetja, ki se je oblikovalo z unovčenjem posebne stečajne mase, ki preprečuje izvršbo.
glavna obravnava v upravnem sporu - odločanje brez glavne obravnave - neskladje z ustavo - odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe
Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo neustavnost določbe 448. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) in jo razveljavilo, lahko Vrhovno sodišče na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje odgovori, da je bilo postopanje Upravnega sodišča, ki je v obravnavanem upravnem sporu zgolj na podlagi 448. člena ZZavar-1 izdalo sodbo brez glavne obravnave, v neskladju z 22. členom Ustave.
kaznivo dejanje grožnje - združitev kazenskih postopkov - enoten postopek
Pri opisanem stanju stvari je šlo torej za procesni položaj iz drugega odstavka 32. člena ZKP, ki določa pristojnost v primeru vzajemne storitve kaznivih dejanj med obdolžencem in oškodovancem. V takšnih primerih je po petem odstavku 32. člena ZKP izvedba enotnega postopka pravilo, izjema pa je določena v primerih, ko bi enotna izvedba postopka oteževala uspešno izvedbo kazenskega postopka, če bi bilo to nesmotrno ali v nasprotju z drugimi tehtnimi razlogi, med katere sodi tudi različna faza, v kateri se nahajajo posamezni postopki.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odreditev pripora - standard obrazloženosti sodne odločbe - presoja sodišča - utemeljen sum
Preiskovalna sodnica je v razlogih izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora v celoti pripisala vsebino zapisnika pripornega naroka. Podrobno je navedla obdolženčev zagovor, predlog okrožne državne tožilke za odreditev pripora in izjavo obdolženčeve zagovornice. Razlogov iz katerih bi bilo mogoče razbrati, da je sodišče opravilo lastno presojo obstoja utemeljenega suma v izpodbijanem sklepu ni navedla. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tako niso razvidni dokazi na podlagi katerih je sodišče napravilo sklep, da je podana ustrezna stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, niti ni povzeta njihova vsebina.
Takšna presoja preiskovalne sodnice iz katere niso razvidni dokazi na podlagi katerih sodišče sklepa obstoj utemeljenega suma, niti ni povzeta njihova vsebina, ne zadostuje standardom obrazloženosti sodne odločbe, ki jih predpisuje določba 22. člena Ustave.
odprava in razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici - sprememba pravnega stališča - pravilna uporaba materialnega prava - uporaba prava EU
Zgolj kasnejša sprememba stališča tožene stranke glede razlage materialnega prava ne utemeljuje uporabe izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 88. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). To velja tudi, če je taka sprememba stališča zapisana v obliki pojasnil ali navodil, izdanih s strani pristojnega upravnega organa. Uporaba navedenega pravnega sredstva zaradi kršitve materialnega prava v odmerni odločbi je mogoča tedaj, kadar se z njo zagotavlja pravilna uporaba prava Evropske unije (EU) v skladu s stališči, ki izhajajo iz sodb Sodišča EU. To velja tudi v primeru, da gre za tako utemeljeno kasnejšo spremembo stališča tožene stranke v zvezi z odmero davka na promet nepremičnin.
URS člen 39, 40. ZMed člen 26, 27, 27/3, 28, 28/1.
mediji - objava popravka - svoboda izražanja - pravica do popravka - varstvo časti in dobrega imena - obvestilo - vsebina popravka - direktna revizija - zavrnitev revizije
Vse navedbe v toženkinem prispevku se nanašajo na tožničino pridržanje tehnične opreme, temu pa sledi tudi tožničin popravek. Ker je tožnica tako le predstavila svojo plat zgodbe (pojasnila, zakaj je opremo pridržala), je s tem prispevala k argumentirani razpravi.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00081404
ZIZ člen 32, 64, 64/1, 65, 65/3. OZ člen 520. URS člen 33.
nedopustnost izvršbe - pogodba o leasingu - finančni leasing - pridržek lastninske pravice - izvršba na predmetu leasinga - leasingodajalec - lastninska pravica - mešana pogodba - podlaga pogodbe - plačilo obrokov po pogodbi o leasingu - obstoj pravice, ki preprečuje izvršbo
Tudi če finančnemu leasingu pripišemo lastnosti katerega od zakonsko urejenih pogodbenih tipov, to nima za posledico, da so vsa vprašanja podrejena pravilom za ta pogodbeni tip.
Ker je treba izjeme razlagati restriktivno in zlasti upoštevaje pomen leasingodajalčeve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, katere omejitev mora biti izrecno določena v zakonu (načelo zakonitosti), se pravilo iz drugega odstavka 520. člena OZ, da pridržek lastninske pravice v primeru neizpolnitve predpisane obličnosti ne učinkuje proti izvršilnim in stečajnim upnikom, ne razteza na pogodbo o leasingu.
Če je nedopusten poseg v pričakovalno pravico leasingojemalca, je toliko manj dopusten poseg v (še obstoječo) lastninsko pravico leaisingodajalca (sklepanje z manjšega na večje; argumentum a minori ad maius).
Ker toženkin dolžnik (leasingojemalec) tožnici (leasingodajalki) ni plačal vseh obrokov leasinga, ima tožnica lastninsko pravico, ki preprečuje izvršbo na predmetu leasinga.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00081952
OZ-UPB1 člen 133. SPZ člen 75, 99.
povrnitev nepremoženjske škode - odškodninska odgovornost - odvodnjavanje - jašek za meteorne vode - izliv vode - poplava - škoda zaradi izliva vode - depresija - pravnorelevantna vzročna zveza - teorija o adekvatni vzročnosti - predvidljivost posledice - dopuščena revizija
Čeprav depresija ni najbolj pogosta/vsakdanja/običajna/normalna/po rednem teku stvari nastala posledica, v nenormalnih okoliščinah, v katerih se je znašel tožnik, predstavlja verjeten in zato predvidljiv odziv. Redka in posamična pojavnost (t. i. sporadičnost) tovrstnih opustitev ne more biti (edini) razlog, da toženka ne bi odškodninsko odgovarjala. Odločilno je, da nastala posledica dejanja ni povsem neverjetna. Čeprav je malo verjetna, je še vedno predvidljiva. Pojem predvidljivost je namreč širši od pojma običajnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00081953
URS člen 39, 40. ZMed člen 26, 26/4, 31, 37. ZPP člen 272.
objava popravka po ZMed - pravica do objave popravka - objava popravka - namen pravice do popravka - načelo enakosti orožij - ugovor pasivne legitimacije - nedovoljene revizijske novote - direktna revizija - zavrnitev revizije
Tožnik je s predlaganim popravkom želel spremeniti vtis, ki ga je povprečni gledalec pridobil iz prispevka, namreč, da naj bi bil namreč del družbene skupine, ki nasprotuje cepljenju oziroma je nenaklonjen cepljenju nasploh. Šele popravek je povprečnemu gledalcu posredoval informacije, ki so pri objavi prispevka manjkale in ki so mu omogočile oblikovanje lastne presoje, ali je informacija, da tožnik pripada skupini brezpogojnih nasprotnikov cepljenja, utemeljena, in s tem tudi presojo, ali je oznaka "najbolj znan proticepilec" zanj upravičena.
ZPP člen 163, 163/3, 163/7, 367a, 367a/1, 385, 385/3. URS člen 22, 23, 156.
zahteva za varstvo zakonitosti - zahteva za presojo ustavnosti - pomembno pravno vprašanje - sklep o stroških postopka - spor majhne vrednosti - pravočasna priglasitev stroškov postopka - nadaljevanje postopka - nesorazmernost - kršitev ustavne pravice do sodnega varstva - dostopnost sodišča - Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP)
Iz določb 163. člena ZPP izhaja, da je treba v primeru, ko sodišče izda odločbo v sporu brez razpisanega naroka v postopku v sporih majhne vrednosti, uporabiti sedmi odstavek 163. člena ZPP in ne tretjega, kot je nepravilno zaključilo sodišče druge stopnje.
V obravnavanem primeru je s strani sodišča druge stopnje nepravilno uporabljen 163. člen ZPP privedel do absurdnega zaključka, da mora toženec (ki se je uspešno branil zoper neutemeljen tožbeni zahtevek za zgolj 84,13 EUR) sam kriti svoje stroške prvostopenjskega postopka, ki približno petkrat presegajo vrednost spornega predmeta. Iz sodbe ESČP Čolić v. Hrvaška z dne 18. 11. 2021 izhaja, da mora biti pravica do dostopa do sodišča "dejanska in učinkovita", ne pa samo "teoretična ali iluzorna", in da lahko naložitev znatnega finančnega bremena po zaključku postopka (v obliki stroškov postopka) pomeni omejitev pravice do dostopa do sodišča v smislu prvega odstavka 6. člena EKČP. To pomeni, da je sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru poleg kršitve 163. člena ZPP (zaradi kršitve načela sorazmernosti) kršilo tudi toženčevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Hkrati je kršilo tudi toženčevo pravico iz 22. člena Ustave, ker je arbitrarno, neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse višjih sodišč glede uporabe 163. člena ZPP.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - zakonski znaki - izguba pravice - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - prikrajšanje delavca za pravico
Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 16846/2015 z dne 10. 6. 2022 podalo razlago določb prvega in drugega odstavka 196. člena KZ-1, ki sta veljala v času obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. V tej odločbi je odgovorilo na vprašanje, ali gre za izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, torej kvalifikatorno prepovedano posledico iz drugega odstavka 196. člena KZ-1, če je delavec zaradi neobračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob pravico, da se mu to obdobje všteje v pokojninsko dobo. Presodilo je, da vštevanje celotne delovne dobe v pokojninsko dobo ni v zakonu določena pravica, temveč pričakovanje delavca, da se bo vsa delovna doba vštela. Neobračunani oziroma neplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje še ne pomenijo izpolnitve zakonskega znaka izgube pravice. Izguba pravice namreč pomeni, da delavec zaradi neplačanih ali neobračunanih prispevkov (vsaj začasno) ni mogel uresničiti katere od pravic iz socialnih zavarovanj, za pridobitev katerih se prispevki plačujejo (na primer pravice do pokojnine, pravic na podlagi invalidnosti, pravice do letnega dodatka, pravice do dodatka za pomoč in postrežbo).
materialno procesno vodstvo - dolžnost materialnoprocesnega vodstva - prekluzija - sodba presenečenja - obnova postopka - začetek teka roka za obnovo postopka
Če gre za navajanje novih dejstev oziroma dokazov, glede katerih stranka ni prekludirana (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), nesporno obstoji splošna dolžnost sodišča iz 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da zagotovi, da se v postopku ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, kar jasno izhaja iz besedila te določbe.
V obravnavani zadevi je sicer dejstvo dejanske seznanitve (dne 27. 2. 2019) revidentka uveljavljala že v upravnem postopku, zato bi glede navajanja novih dokazov v zvezi s tem lahko bila prekludirana. Ker pa je obstoj morebitne prekluzije treba ugotoviti v vsakem primeru posebej, materialno procesno vodstvo tudi v tem primeru ni izključeno, temveč mora biti kvečjemu dodatno razširjeno z opozorilom o navedenih zakonskih omejitvah ZUS-1.
pogodbena kazen - kršitev konkurenčne klavzule - zavarovalništvo - cenilec - posebna znanja
Zmotno je vztrajanje toženca v revizijskem postopku, da je konkurenčna klavzula lahko pridržana le za ključne kadre delodajalca, ki sodelujejo v poslovodnem ali v razvojnem delu podjetja. Podjetja imajo lahko tako proizvodni (tehnični) del kot poslovni del, kar vpliva na vrste delovnih mest in različna znanja delavcev. V zakonu in v sodni praksi ni podlage za stališče, da bi lahko bilo določeno delovno mesto samo po sebi izvzeto iz dogovora o konkurenčni klavzuli.
Tožnica in toženec sta se v pogodbi o zaposlitvi glede predmeta konkurenčne klavzule jasno dogovorila, da štejeta za relevantno opravljanje poslov v zvezi s cenitvami in reševanjem škod pri toženčevem prihodnjem delu po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici je sklenil pogodbo o zaposlitvi z gospodarsko pomembnim konkurentom tožnice za delovno mesto cenilca škod, pri čemer se je spremenil le obseg opravljanja dela glede vrste cenitev. Nadaljeval je z enakim delom, v enaki dejavnosti in celo na istem teritorialnem območju.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - načelo dispozitivnosti - zloraba procesnih pravic
Vrhovno sodišče ugotavlja, da vsebina vloge, poimenovane zahteva za varstvo zakonitosti, v pretežnem delu pomeni prepis besedila pritožbe, vložene zoper prvostopenjsko sodbo. Zato iz zahteve ni mogoče prepoznati zatrjevanja, da višje sodišče sploh ne bi upoštevalo v pritožbi zatrjevanih kršitev zakona (kar je predpostavka, da je kršitve sploh mogoče uveljavljati; peti odstavek 420. člena ZKP), s tem pa tudi ne zatrjevanja kršitev zakona, s katerimi naj bi bila obremenjena pravnomočna sodba. Sodbi sodišča prve in druge stopnje sta celota, pri čemer lahko obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, uperjeno zoper pravnomočne odločbe kazenskih sodišč, in da vložniki trditvenemu bremenu (prvi odstavek 424. člena ZKP) ne morejo zadostiti zgolj s tem, da s sklicevanjem na pritožbo preprosto pričakujejo ponovno presojo istih vprašanj, ki so jih s pritožbo uveljavljali, pri čemer ni videti pomenske razlike med prepisom pritožbenih navedb ali sklicevanjem nanje.
V takšnem ravnanju s strani prava veščega vložnika, ki mu je zaupana pravna pomoč priprtim obdolžencem, tujcem, neveščim slovenskega jezika, ki so hkrati zaradi ekonomske šibkosti upravičenci do brezplačne pravne pomoči (kot v tem primeru), ni mogoče prepoznati ravnanja v korist obdolžencev, kar naj bi bilo gonilo vseh procesnih dejanj zagovornika (75. člen ZKP). Povrhu iz vsebine zahteve (in pritožbe) izhaja tudi, da se deloma sploh ne nanašata na obravnavano kazensko zadevo. Takšne so navedbe o spremembi pravne kvalifikacije, kot jo je predlagal državni tožilec (do katere ni prišlo), in navedba o posegu sodišča v opis dejanja, ki ga sodišče ni opravilo.
Zato je mogoče vložitev takšne zahteve za varstvo zakonitosti razumeti kvečjemu kot očitno zlorabo (15. člen ZKP) tako procesnega položaja, ki je vložniku zaupan na podlagi 29. člena Ustave in 75. člena ZKP, kot tudi pravice dostopa do Vrhovnega sodišča v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00080629
URS člen 22. ZKP člen 385, 385-4. KZ-1 člen 186, 186/1. ZPPPD člen 7. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (2019) priloga Skupina II/112.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - prepovedana droga - konoplja - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - objektivni pogoj - objekt varstva - javno zdravje - škodljive posledice - subjektivni pogoj - nagib - odplačnost - koristoljubnost
Ni nepomembno, da pri konopljini smoli v primerjavi z drugimi prepovedanimi drogami načeloma ne gre za zdravje tako visoko tvegan proizvod in da nihče od uporabnikov v konkretnem primeru ni utrpel negativnih posledic. Vendar možnost škodljivih posledic pri takšni nenadzorovani proizvodnji in prodaji na črnem trgu, kjer produkti niso podvrženi nikakršnemu nadzoru vsebnosti sestavin in njihove kakovosti, vseeno ni izključena. Zato ni mogoč zaključek, da je bila nevarnost za kazenskopravno zavarovano dobrino javnega zdravja kot tipično abstraktno dobrino v tem primeru neznatna.
Obtoženčev namen je bil očitno dvojen – s prodajo konoplje in njenih proizvodov si je (tudi) pridobival nezanemarljivo premoženjsko korist, česar v okviru presoje subjektivnega pogoja dejanja majhnega pomena vsekakor ni moč prezreti. Prodaja prepovedane droge konoplje, četudi to ni bil obtoženčev prvenstveni nagib, v tem primeru predstavlja odločilno dejstvo, ki s subjektivnega vidika nasprotuje zaključku, da je šlo za dejanje majhnega pomena. V tem pogledu se ta zadeva v bistvenem razlikuje od zadeve I Kp 30162/2016.
Konkretne okoliščine dajanja konopljinih proizvodov v promet odplačno, četudi so bili namenjeni alternativnemu zdravljenju in je njihova uporaba predstavljala nižjo stopnjo tveganja za zdravje, vendar brez slehernega nadzora v takšnem obsegu, kot je bilo ugotovljeno v tej zadevi, in kar je obtožencu očitno omogočalo več kot minimalno raven preživljanja, v medsebojni povezavi ne utemeljujejo sklepa, da je šlo za dejanje majhnega pomena, kot je to opredeljeno v 4. točki 358. člena ZKP.
posilstvo - načelo neposrednosti - pravica do poštenega postopka - neposredno zaslišanje - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - oškodovanec s posebno potrebo po zaščiti
Besedilo petega odstavka 331. člena ZKP sodišču narekuje, da mora razlikovati med (i) mladoletnimi oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP, mlajšimi od petnajst let, in (ii) oškodovanci s posebnimi potrebami po zaščiti ter drugimi mladoletnimi oškodovanci. V prvem primeru je kot pravilo zapovedano branje zapisnika o prejšnjem zaslišanju oškodovanca. V luči jamstva pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče ZKP torej izhaja iz domneve, da je zaradi starosti oškodovanca in narave kaznivih dejanj podan opravičen razlog za opustitev neposrednega zaslišanja oškodovanca. To (pravno) domnevo je mogoče izpodbiti in takšnega oškodovanca vendarle zaslišati neposredno na glavni obravnavi. V drugem primeru pa ZKP takšne domneve ne vzpostavlja. Status oškodovanca s posebnimi potrebami po zaščiti ali njegova mladoletnost sama po sebi ne dopuščata opustitve neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi. Sodišče tako ravna "po potrebi", torej če posebej ugotovi okoliščine, zaradi katerih je mogoče opustiti neposredno zaslišanje takšnega oškodovanca. Preizkus opravičljivosti opustitve neposrednega zaslišanja ima torej dva koraka: (i) ugotovitev oškodovančevega položaja oziroma osebnih okoliščin (starosti), in (ii) ugotovitev okoliščin, zaradi katerih je opustitev neposrednega zaslišanja potrebna.
Višje sodišče je sprejelo stališče, da oškodovankina izpovedba ni edini obremenilni dokaz zoper obsojenca. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče prav oškodovankino izpovedbo prepoznalo kot pretežni dokaz pri ugotavljanju, ali je obsojenec oškodovanko prisilil v spolni odnos ali ne. Prisiljenje je - upoštevajoč kazenski zakon, ki ga je bilo treba uporabiti - osrednji zakonski znak posilstva, oškodovankina izpovedba o obsojenčevem ravnanju ob spolnem odnosu pa edini neposredni dokaz za ugotavljanje tega obremenilnega dejstva. V tej luči je presoja višjega sodišča o dokazni teži oškodovankine izpovedbe pomanjkljiva.
kaznivo dejanje krive ovadbe - pravica do molka - domneva nedolžnosti - in dubio pro reo - nedovoljeni dokazi
Opiranje obsodilne sodbe na obdolženčevo predhodno izpovedbo kot priče je v nasprotju z ustavnima jamstvoma pravice do molka iz 29. člena Ustave in domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.