Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 23, 158. ZDavP-2 člen 88/2, 98/4.
dopuščena revizija - načelo pravnomočnosti - izredna pravna sredstva - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega prava - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Vrhovno sodišče je v pretekli sodni praksi večkrat izpostavilo, da je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 mogoč poseg v pravnomočno urejen položaj le zaradi hujših kršitev materialnega prava oziroma hudih napak pri razlagi materialnega prava. Poseg upraviči le očitna kršitev materialnega prava. Pri tem pa navedenega standarda ni opredelilo v pozitivnem smislu (na način, kdaj šteje, da je podan), ampak v negativnem z navedbo okoliščin, v primeru katerih je očitnost (in s tem upoštevna kršitev materialnega zakona) izključena. Nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju niso razlog za uporabo obravnavanega pravnega sredstva po nadzorstveni pravici.
Davčni zavezanec uspešno uveljavlja izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 le v primeru kršitev materialnega zakona, to je takrat, ko gre za kršitev, ki je v izključni sferi materialnega prava in ki je očitno zadostne teže, da upraviči poseg v pravnomočno urejeno (davčno) pravno razmerje z odmerno odločbo. Za take kršitve gre med drugim v primeru, če se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085820
ZS člen 113a. ZVPot člen 23, 24, 24/1. OZ člen 87, 87/1, 87/2, 111, 190, 193, 198, 371. URS člen 3a. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b, 267/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
dopuščena revizija - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - prekinitev postopka do odločitve SEU - razlaga prava EU - razlaga direktive - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - posledice ničnosti - pravila vračanja - glavnica - obresti - obogatitev - kondikcijski zahtevek - nadomestilo za korist
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.
dopuščena revizija - medicinska napaka - neustrezno zdravljenje - ravnanje contra legem artis - vzročna zveza - nadpolovična verjetnost - pretežna verjetnost - sepsa - nepremoženjska škoda - temelj - vmesna sodba - ugoditev reviziji
Po pravilih medicinske stroke bi izkušen specialist že med 7. in 7.30 uro zjutraj ponovil laboratorijske preiskave in po pridobitvi izvidov (praviloma v eni uri), torej že ob 8.30 uvedel tožniku (tedaj staremu 21 mesecev) zdravljenje z antibiotikom, kar je skoraj 4 ure prej, kot ga je v resnici prejel. Konkreten dejanski stan po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljuje sklep, da je bilo ravnanje tožnikovih zdravnic in zdravstvenega osebja zaradi opustitve laboratorijske preiskave ob bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja tožnika in posledične zapoznele/prepozne uvedbe antibiotika contra legem artis. Te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je prvi toženec storil zdravniško napako.
Po strokovnem stališču izvedenca je smrtnost zaradi bakterije streptococcus pyogenes 50 % tudi pri zdravljenih otrocih. Tožnik (tedaj star 21 mesecev) ni umrl, temveč je prav zaradi (sicer zapoznelega) antibiotičnega zdravljenja preživel. Antibiotik je pri njem torej učinkoval. S tem je po oceni Vrhovnega sodišča tožnik z zadostno (nadpolovično) stopnjo verjetnosti dokazal, da je prepozno ukrepanje prvega toženca pravno odločilno povečalo verjetnost nastanka septičnega šoka ali vsaj hujših trajnih posledic pri njem. Ali drugače: upoštevaje težo opustitve prvega toženca, skoraj 4-urno zapoznelo zdravljenje z antibiotikom, na katerega se je tožnik nato pozitivno odzval, je bolj verjetno, da je tožnikova škoda v vzročni zvezi s to opustitvijo, kot da ni. Tožnikova škoda je torej posledica zdravniške napake.
V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 morajo biti določno konkretizirani naslednji elementi: (i) pravica, ki so jo oseba vzame, (ii) imetje pravice ali prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in (iii) samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Res je, da v kolikor se posameznik zaveda, da mu pravica ne gre, že pojmovno ne more iti za kaznivo dejanje samovoljnosti, vendar slednje ni primer konkretne zadeve. V opisu je namreč jasno navedeno - in tudi ponazorjeno s konkretnimi okoliščinami - da je obsojenec mislil, da mu pridržna pravica nad osebnim avtomobilom v razmerju do zasebnega tožilca pripada (njegovo subjektivno prepričanje oziroma zavest), kar predstavlja eno izmed predvidenih alternativnih oblik, ki za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje,
nenavzočnost obdolženca - sojenje v nenavzočnosti - odpoved pravici - zloraba pravice - zloraba (procesne) pravice - opravičilo izostanka - dokazilo
Vrhovno sodišče je, tako kot druga kazenska sodišča, dolžno onemogočiti vsakršno zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP). Pri tem pazi tudi, ali pomeni zatrjevanje kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti nadaljevanje zlorabe pravice v postopku pred pravnomočno sodbo, in torej le nadaljnje uresničevanje prvotnega namena obstruirati tek postopka.
Predložitev dokazil o razlogih za izostanek je odločilen pokazatelj, da obdolženec v dobri veri izvršuje pravico do sojenja v navzočnosti. In nasprotno, odsotnost (predhodnih ali naknadnih) dokazil je okoliščina, ki kaže, da je obsojenec z golim zatrjevanjem zdravstvenih razlogov, svojo pravico zlorabljal zato, da bi povzročil zastoj v postopku in preprečil razpravljanje v kazenski zadevi.
Ker je obsojenec na enak način ravnal večkrat v postopku, v daljšem časovnem obdobju, opustitve predložitve dokazil ni več mogoče pripisati njegovi nevednosti ali nezmožnosti pridobiti ustrezna dokazila. Nenazadnje je obsojenec ob prvih poskusih sodišča, da izvede narok za glavno obravnavo, pokazal, da razume zahtevo po izkazovanju opravičljivih razlogov za izostanek z glavne obravnave.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zahteva za varstvo zakonitosti - odločanje o pritožbi - odločitev o več pritožbah z eno odločbo
Na pogoj materialnopravnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti paziti po uradni dolžnosti.
V obravnavanem primeru je preizkus tega temeljnega (pred)pogoja za vsebinsko odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti onemogočen, ker je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi okrožnega državnega tožilca, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje.
Nastalo procesno situacijo, ki onemogoča odločanje o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in hkrati seveda pomeni kršitev obsojenkine pravice do pritožbe iz prvega odstavka 366. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), je mogoče sanirati izključno z razveljavitvijo sodbe pritožbenega sodišča in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.
dopuščena revizija - določitev višine občinske takse - plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - načelo ekvivalence - posebna raba javne površine - ekonomska korist
Upravno sodišče presoje ustavnoskladnosti predpisane takse v Odloku o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola ni opravilo v skladu z načelom ekvivalence, kot je začrtano v sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022. Presoje sorazmernosti višine sporne takse namreč ni napravilo glede na korist, ki izhaja iz narave pravice do posebne rabe javnih površin, ki jo je revidentka pridobila v zameno za plačilo takse. Upravno sodišče ni ugotavljalo niti ali je višina takse sorazmerna glede na ekonomsko korist, pridobljeno s posebno rabo, niti ali je ta sorazmerna s konkretnim posegom v javni prostor in njegovo obremenitvijo s posebno rabo.
ZUPJS člen 44, 44/1, 44/9. ZŠtip-1 člen 16, 102, 102-2.
dopuščena revizija - vračilo štipendije - državna štipendija - odpis dolga - socialna ogroženost
Določbe ZUPJS, ki se nanašajo na vračilo javnih sredstev zaradi neupravičeno priznane pravice, ne veljajo za državno štipendijo, ki je bila utemeljeno priznana in je upravičenec tudi kasneje izpolnjeval pogoje za njeno prejemanje, vrniti pa jo mora, ker mu je štipendijsko razmerje prenehalo.
ZUPJS člen 44, 44/1, 44/9. ZŠtip člen 16, 102, 102-2.
dopuščena revizija - vračilo štipendije - državna štipendija - odpis dolga - socialna ogroženost
Določbe ZUPJS, ki se nanašajo na vračilo javnih sredstev zaradi neupravičeno priznane pravice, ne veljajo za državno štipendijo, ki je bila utemeljeno priznana (in je upravičenec tudi kasneje izpolnjeval pogoje za njeno prejemanje, vrniti pa jo mora, ker mu je štipendijsko razmerje prenehalo).
CSD odločbe z dne 21. 11. 2017, s katero je bila tožniku priznana pravica do državne štipendije, ni razveljavil oziroma odpravil, ker bi bila tožniku pravica do državne štipendije neupravičeno priznana, temveč je na podlagi določil ZŠtip-1 17. 2. 2022 izdal odločbo, da tožniku preneha pravica do državne štipendije, priznana z odločbo z dne 21. 11. 2017, ker ni izpolnil obveznosti štipendista, pri čemer mu je bilo naloženo tudi vračilo štipendije.
Glede na določbo prvega odstavka 44. člena ZUPJS zneski prejetih državnih štipendij ne pomenijo neupravičeno prejetih javnih sredstev, v zvezi s katerimi bi prišla v poštev uporaba devetega odstavka 44. člena člena ZUPJS o odpisu dolga.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 8, 8-3, 25, 25-1. ZPP člen 22.
dopuščena revizija - pristojnost slovenskega sodišča - ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - dogovor o pristojnosti - izključna pristojnost - posebna pristojnost - nasprotna tožba - pravica do izjave - zavrnitev revizije
Če pogodbene stranke sklenejo dogovor pristojnosti po 1. točki člena 25 Uredbe 1215/2012, je taka pristojnost izključna in izključuje tako pristojnost, določeno s splošnim načelom stalnega prebivališča tožene stranke iz člena 4 te uredbe, kot posebne pristojnosti iz njenih členov 7 do 9, med katere spada tudi v tem primeru presojana 3. točka člena 8. Pristojnosti slovenskega sodišča ne more utemeljiti dejstvo, da je tožeča stranka vložila nasprotno tožbo, ki ima podlago v pogodbenem razmerju s toženo stranko, v tem pogodbenem razmerju pa sta pogodbeni stranki določili pristojnost tujega sodišča.
Po 6. členu ZDSS-1 je delovno sodišče med drugim pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe (točka a). Spor o veljavnosti kolektivne pogodbe se praviloma nanaša na obligacijski del kolektivne pogodbe, spor o izvrševanju kolektivne pogodbe pa na normativni del kolektivne pogodbe. Namen obligacijskih določb je urejanje razmerja med pogodbenima strankama (učinek inter partes), medtem ko pogodbeni stranki v normativnem delu uresničujeta normativno pristojnost glede urejanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja med delavci in delodajalci, za katere kolektivna pogodba velja (udeleženci kolektivne pogodbe). Te določbe kolektivne pogodbe imajo prisilnopravni in neposredni učinek na vse udeležence kolektivne pogodbe tako kot predpisi (učinek erga omnes). Zato ne sme biti nejasnosti glede tega, ali kolektivna pogodba velja; le z odpravo nejasnosti je namreč mogoče zagotoviti učinkovito uresničevanje pogodbeno dogovorjenih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, za kar se v imenu delavcev zavzema predlagatelj v tem sporu.
Posebnost tega spora je, da njegov neposredni predmet ni sama kolektivna pogodba, kot je to običajno v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti oziroma izvrševanju kolektivne pogodbe, temveč sklep ene od pogodbenih strank, ki je kolektivno pogodbo razglasila za nično (kar se nanaša na vprašanje veljavnosti in posredno tudi na vprašanje izvrševanja kolektivne pogodbe, kar je dodatna posebnost tega spora), to pa ne more utemeljevati zaključka, da predlagatelj nima pravnega interesa za vložitev predloga, s katerim zahteva od sodišča, da presodi zakonitost izpodbijanega sklepa oziroma ugotovi njegovo ničnost.
Stranki kolektivne pogodbe si morata prizadevati za pravilno izvajanje kolektivne pogodbe in spoštovanje njenih določb, hkrati pa se morata vzdržati ravnanj, ki bi lahko nasprotovala izvrševanju kolektivne pogodbe (t. i. pozitivni in negativni vidik izvedbene dolžnosti). Na to dolžnost nasprotnega udeleženca opozarja predlagatelj v predlogu, ki ga je sodišče druge stopnje napačno zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa z razlago, da bi moral oblikovati zahtevek ravno na ugotovitev veljavnosti kolektivne pogodbe.
Zahteva iz drugega odstavka 373. člena ZPP, da morata biti reviziji priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije, zasleduje namen zagotovitve kontradiktornosti in enakih orožij strank tudi v revizijskem postopku. Dopustnost revizije je pogojena s strogimi predpostavkami, ki jih zakon opredeljuje za predhoden postopek na podlagi predloga za dopustitev revizije (členi 367 do 367.č ZPP). Ta predhodni postopek je enostranski postopek na podlagi predloga predlagatelja, ki se vodi pred Vrhovnim sodiščem. O teku tega postopka ni seznanjeno niti sodišče prve stopnje, pri katerem mora revident vložiti revizijo (prvi odstavek 373. člena ZPP), niti nasprotna stranka. Kontradiktornost revizijskega postopka je v polnem obsegu lahko zagotovljena le tako, da je nasprotna stranka ob vročitvi revizije, na katero lahko v tridesetih dneh odgovori, seznanjena tudi z vsebino predloga, s katerim je revident v predhodnem postopku predlagal dopustitev revizije, in z vsebino ter razlogi odločitve v sklepu, s katerim je bila revizija dopuščena. To je zagotovljeno s predpisano formalno predpostavko v drugem odstavku 373. člena ZPP in vsebino, s katero mora biti seznanjena nasprotna stranka (prvi odstavek 375. člena ZPP).
Direktiva evropskega parlamenta in sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje člen 2. URS člen 74. ZVKSES člen 5, 5/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - oglaševanje - opredelitev oglaševanja - oglaševanje prodaje stanovanj - spodbujanje prodaje - obveščanje javnosti - pravica do svobodne gospodarske pobude
ZVPot sicer precej podrobno ureja oglaševanje, vendar tega pojma izrecno ne opredeljuje. Ker pa je bila s tem zakonom v slovenski pravni red med drugim prenesena Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje (8. točka 1. a člena ZVPot), je treba pri razlagi pojma "oglaševanje prodaje" iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES upoštevati opredelitev iz 2. člena te direktive. Po tej opredelitvi je oglaševanje kakršnakoli oblika predstavitve v zvezi s trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali svobodno poklicno dejavnostjo, katere namen je spodbujanje prodaje blaga ali storitev, vključno z nepremičninami, pravicami in obveznostmi. V bistvenem enako opredelitev oglaševanja vsebujeta tudi zdaj veljavna ZVPot-1 in Direktiva 2006/114/ES.
Ta opredelitev vzpostavlja jasno razmejitev med oglaševanjem in golim obveščanjem javnosti, na kakršno se sklicuje revidentka: bistveni element oglaševanja je spodbujanje prodaje. Vrhovno sodišče se zato strinja s presojo Upravnega sodišča, da dejanske okoliščine, ki kažejo na usmerjenost v prodajni proces oziroma njegovo spodbujanje, pomenijo, da gre za oglaševanje. Prav tako se Vrhovno sodišče strinja s presojo, da take okoliščine vsekakor pomeni objava tlorisov z označbo rezerviranih stanovanj in pripis "veselimo se vašega povpraševanja", kar bistveno in očitno presega golo obvestilo javnosti o načrtih investitorja oziroma je značilno za prodajne, torej oglaševalske objave.
Po presoji Vrhovnega sodišča določbe ZVKSES, ki urejajo omejitve oglaševanja, nedopustno ne posegajo v pravico do svobodne gospodarske pobude. Če pravni subjekt prodajo oglašuje v nasprotju z ZVKSES, s tem zmanjšuje pričakovano varstvo potrošnika. Tveganje za kupca obstaja ves čas do izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES. Zaradi tega je nujno posredovanje inšpekcijskih organov. Določba prvega odstavka 5. člena ZVKSES tudi ne posega v pravico do svobodne gospodarske pobude v smislu nekonkurenčnosti, saj za vse gospodarske subjekte veljajo enaka pravila: oglaševanje prodaje je do izpolnitve zakonskih pogojev prepovedano.
ZSPJS člen 7, 20, 20/1. ZPP člen 380, 380/2. ZJU člen 23. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (2003) člen 51, 51/1, 51/2.
dopuščena revizija - javni uslužbenci - pravica do ohranitve plačnih razredov napredovanj - uradniško delovno mesto - javni uslužbenec na strokovno tehničnem delovnem mestu
Glede na ustavnoskladno razlago drugega stavka prvega odstavka 20. člena ZSPJS ta določba ne omejuje možnosti prenosa plačnih razredov napredovanja v primeru, če pride do premestitve (ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi) javnega uslužbenca iz ene plačne podskupine v drugo plačno podskupino v dveh različnih plačnih skupinah (ob izpolnjenem pogoju istovrstnosti ali sorodnosti del in nalog obeh delovnih mest).
Okoliščina, da je določeno delovno mesto, na katerem se opravljajo spremljajoča dela, uvrščeno v plačno skupino J, sama po sebi ni razlog za zaključek, da je to delovno mesto tako različno od uradniškega delovnega mesta, uvrščenega v plačno skupino C, da med njima ne obstaja vsaj sorodnost del in nalog, ki se na obeh delovnih mestih opravljajo.
ZUPJS člen 42, 42b, 43, 44. ZŠtip-1 člen 16, 90, 92, 95, 97, 99, 102, 103.
dopuščena revizija - vračilo štipendije - državna štipendija - odpis dolga - pravna podlaga
Določba devetega odstavka 44. člena ZUPJS se nanaša le na odpis neupravičeno pridobljenih javnih sredstev, ne pa na odpis sredstev, ki so bila pridobljena upravičeno. Uporaba te določbe je omejena na primere, v katerih pride do naknadne odprave oziroma razveljavitve odločbe zaradi pred tem neupravičeno priznane pravice iz javnih sredstev (tudi pravice do državne štipendije).
dopuščena revizija - postopek javnega naročila - kršitev pravil javnega naročanja - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - finančni popravek - višina finančnega popravka - pravica do pravnega sredstva - uporaba materialnega prava - pravni standard - trditveno in dokazno breme - finančni vpliv kršitve na proračun Evropske skupnosti - zavrnitev revizije
Vse pravno odločilne okoliščine, na katerih je sodišče druge stopnje utemeljilo višino pavšalnega finančnega popravka, so bile že predhodno obravnavane in ugotovljene v okviru odločanja o obstoju temelja zahtevka. Sodišče druge stopnje tako ni samo prvič odločalo o višini pavšalnega finančnega popravka kot samostojni pravni celoti, temveč je le pravno odločilne okoliščine umestilo pod pravilno materialnopravno podlago in opravilo tehtanje sorazmernosti višine zahtevanega pavšalnega finančnega popravka. Zato sodišče druge stopnje v tem primeru ni kršilo določil ZPP in posledično ni kršilo ustavne pravice tožene stranke do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).
Če je prodajalec vedel, da ima stvar napako ali pa bi za njo lahko vedel, če bi ravnal dovolj skrbno, pa je vseeno izročil stvar s to napako, je očitno, da ni ravnal v skladu z načelom vestnosti in poštenja, zato skladno s 465. členom OZ odgovarja za napako tudi, če ga kupec o njej ni pravočasno obvestil in tudi po poteku jamčevalnega roka. Zakonsko besedilo uporablja dikcijo "če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana". Nanaša se na prodajalčevo preteklo védnost oziroma krivdno nevédnost za stvarne napake. Ureja torej položaj, v katerem je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana (najkasneje) ob izročitvi stvari kupcu.
Razlaga določbe 465. člena OZ, po kateri bi prodajalec odgovarjal tudi v primeru, ko bi se z napako stvari seznanil po njeni izročitvi, bi vzpostavljala večno jamstvo prodajalca za pravilno delovanje stvari. To bi ustvarjalo preveliko negotovost med udeleženci pogodbenega razmerja in posledično ogrozilo varstvo pravnega prometa in s tem tudi načelo zaupanja v pravo oziroma pravne predvidljivosti.
dopuščena revizija - odstop terjatve v zavarovanje - fiduciarna cesija - plačilna sposobnost cedenta - plačilna nesposobnost - začetek stečajnega postopka - izpolnitveni upravičenec - rubež denarne terjatve - sporazum o zavarovanju terjatve - sporazum v obliki notarskega zapisa - forma ad valorem - posebna pravila za ločitvene pravice, ki se lahko uveljavijo zunajsodno - ugoditev reviziji - pritrdilno ločeno mnenje
Kategorično predpisan obličnostni pogoj v drugem odstavku 209. člena SPZ ne zagotavlja zgolj funkcije varovanja strank konkretnega pogodbenega razmerja, temveč tudi drugih upnikov fiducianta, ki so zaradi njegove plačilne nesposobnosti ogroženi. Zato je tako predpisana oblika pogoj za njeno veljavnost (forma ad valorem).
V primeru, ko je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen ob dejanskem položaju plačilne nesposobnosti cedenta, naznanitev fiduciarnega odstopa terjatve dolžniku odstopljene terjatve ne nadomešča predpisane obličnosti v obliki notarskega zapisa.
goljufija - storitev kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - sostorilstvo - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 20857/2020 z dne 5. 1. 2023 presodilo, da ima sostorilstvo kot oblika udeležbe pri kaznivem dejanju dva vidika. Kaznivo dejanje v sostorilstvu namreč ne izvrši le tisti, ki skupaj z drugimi stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi, temveč tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k njegovi storitvi. V slednjem primeru storilec s svojim prispevkom sam ne izpolni (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar pa njegov objektivni prispevek po svojem pomenu presega napeljevanje ali pomoč.
ZKP člen 8, 8/6, 148a, 148a/3, 204, 219, 219a, 219a/3, 223a, 223a/4, 228, 228/10, 237. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih člen 2, 2/1, 2/4. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pravica do uporabe lastnega jezika - pravica do tolmača - hišna preiskava - procesna jamstva - odpoved procesnim pravicam - zaslišanje oškodovanca - dokazni predlog - preiskava elektronske naprave - opredelitev predmetov - obrazložitev odredbe - odklonilno ločeno mnenje
Podana je kršitev (takrat veljavnega) šestega odstavka 8. člena ZKP. Ne le, da ta predpisuje obličnost odpovedi; pravici do tolmačenja se lahko odpove le osumljenec, "če zna jezik, v katerem teče postopek". Postopek s preiskavo stanovanja je nedvomno tekel v slovenskem jeziku, hkrati pa - kot povzeto zgoraj - obsojenec slovenskega jezika ne zna.
Vendar pa to ne pomeni, da je kršitev (takratnega) šestega odstavka 8. člena ZKP tudi prešla v kršitev pravice do uporabe lastnega jezika (62. člen Ustave RS). To pravico je treba razlagati ob upoštevanju točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP in relevantnih določb prava EU, zlasti določb že navedenih Direktiv 2010/64/EU in 2012/13/EU. Na tej ravni je pomembno, da je pravica do tolmačenja, kot večina drugih jamstev 6. člena EKČP, razpoložljivo jamstvo, odpoved jamstvu pa bo veljavna: (i) če je podana bodisi izrecno bodisi konkludentno; (ii) je nedvoumno ugotovljena; (iii) je prostovoljna in zavestna, tj. da posameznik lahko razumno predvidi posledice svojega ravnanja, (iv) da ne nasprotuje pomembnemu javnemu interesu in (v) da so na voljo minimalna jamstva, primerna pomenu pravici, s katero posameznik razpolaga.
Vložniki nastali položaj primerjajo s položaji, v katerih ZKP že izostanek zapisniškega beleženja pouka o pravici in odpovedi tej pravici sankcionira z izločitvijo dokazov (npr. tretji odstavek 148.a člena, 204. člen, deseti odstavek 228. člena in 237. člen ZKP). Te določbe so vpete v preiskovalna dejanja zaslišanja osumljenca, obdolženca in (privilegiranih) prič in jih je treba - upoštevajoč razlikovanje med ustavnimi in zakonskimi dokaznimi prepovedmi (drugi odstavek 18. člena ZKP) - v teh okvirih tudi razlagati. V teh položajih opustitev zapisa o pouku in odpovedi pravici vodi v neizpodbojno domnevo, da pouka in odpovedi ni bilo.
V 8., 219. ali 219.a členu ZKP podobne določbe ni. Zato tudi ne velja domneva, ki bi preprečevala dokazovanje drugačnega ravnanja policistov in obsojenca z drugimi dokaznimi sredstvi.
Pritožbeno sodišče je ravnalo pravilno, ko je pri presoji zakonitosti odredbe upoštevalo, da "je bila odredba izdana izključno za takrat osumljenega A. A., da je bil on edini uporabnik stanovanja, v katerem se je opravila hišna preiskava, ter tudi edini imetnik in uporabnik pri hišni preiskavi zaseženih elektronskih naprav".
Pri izdaji konkretne odredbe je sodišče sledilo vsem ustavnim in zakonskim pogojem za poseg v zasebnost, ki izhajajo iz prakse Ustavnega sodišča RS, in odredbo tudi ustrezno obrazložilo. V obrazložitvi odredbe je namreč mogoče prepoznati tako stališče o utemeljenosti razlogov za sum (in s tem konkretne okoliščine očitanega dejanja) kot tudi presojo verjetnosti, da bodo pri preiskavi obsojenčevih naprav najdeni podatki, pomembni za preiskovanje očitanega dejanja (kar oboje za vložnika ni sporno in obrazložitve odredb v tem delu ne izpodbija). Ob upoštevanju zgoraj izpostavljenih vnaprejšnjih prostorskih meril in ugotovitev o obsojenčevem izključnem imetništvu naprav, je bil prav s tem predvidljivo vnaprej zamejen domet posega v obsojenčevo komunikacijsko zasebnost, do katerega je prišlo s preiskavo elektronskih naprav.