Pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu. Pomembno je, ali je bila glede na intenzivnost zavez med delom in pogostost intervencij vpetost neformalnega dežurnega v delo ponoči, ob vikendih in praznikih, ko po izpovedi vseh prič količina in intenziteta dela ni bila enaka kot podnevi, takšna, da izraba odmora med delovnim časom ni bila mogoča.
URS člen 22. ZDDPO-2 člen 32, 32/1, 32/2, 32/3, 74, 74-7. ZDavP-2 člen 140, 140/2.
davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - davčna osnova - davčno (ne)priznani odhodki - obresti od posojil - posojilo družbenika družbi - tanka kapitalizacija - jamstvo - patronatska izjava - pripombe na zapisnik - nova dejstva in dokazi - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - poseg v pravico do izjave - dopuščena revizija - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDDPO-2 odhodki za obresti od posojil tretjih oseb, za katera kvalificirani družbenik davčnega zavezanca (eksplicitno ali implicitno) jamči na način, ki posojilodajalcu zagotavlja poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, niso davčno priznani, če kadarkoli v davčnem obdobju obseg te garancije presega štirikratnik zneska deleža tega družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljeno glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju. Pri tem so relevantna tako jamstva, ki jih navaja revident in torej posojilodajalcu zagotavljajo neposredno poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, poleg tega pa tudi vsa druga jamstva, ki pri posojilodajalcu ustvarjajo utemeljeno pričakovanje, da bo v primeru, če posojilojemalec ne bo izpolnil svojih pogodbenih obveznosti, njegovo terjatev poplačal posojilojemalčev kvalificirani družbenik.
Če pa davčni zavezanec dokaže, da bi posojilo v tem obsegu in pod dogovorjenimi pogoji lahko dobil tudi brez tega jamstva, torej da jamstvo ni relevantno, ker ni vplivalo na izboljšanje pogodbenih pogojev pri zadolževanju ali obseg zadolževanja ali zato, ker ekonomska moč dajalca jamstva niti ni takšna, da bi lahko zagotavljal realno kritje v primeru posojilojemalčeve neizpolnitve, so odhodki za obresti davčno priznani. Enako tudi, če davčni zavezanec dokaže, da bi mu to jamstvo za presežek posojil pod dogovorjenimi pogoji zagotovil tudi nepovezani garant. Če je kvalificirani družbenik glede na pogoje jamstva in strošek njegove izdaje očitno prevzel ekonomsko breme, ki ga neodvisni gospodarski udeleženec ne bi, obresti niso davčno priznan odhodek. Tudi uspeh tega dokazovanja pa ne izključuje presoje stroškov financiranja, izplačanih povezani osebi z vidika transfernih cen.
Določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2, ki bi jo bilo glede na dejansko stanje obravnavane zadeve dolžno uporabiti za razsojo in po kateri davčni zavezanec v pripombah k zapisniku očitno sploh nima pravice navajati dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji zapisnika (tudi če za to navede upravičene razloge), prekomerno posega v njegovo pravico do izjave ter je zato v neskladju z 22. členom Ustave. Kljub temu pa Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni prekinilo postopka odločanja o reviziji in pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije sprožilo postopka za oceno ustavnosti te določbe, saj je reviziji iz drugih razlogov ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.
ZDavP-2 člen 140, 140/2. URS člen 22. ZDDPO-2 člen 32/1, 32/2, 32/3, 74. 74-7.
davek od dohodkov pravnih oseb - obresti od posojil - davčni odhodki - patronatska izjava - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Pojem jamstva je tudi v kontekstu razlage določbe 32. člena ZDDPO-2 treba razlagati tako kot sicer v zvezi s posli dolžniškega financiranja, torej kot finančno transakcijo, pri kateri se dajalec garancije zaveže, da bo sprejel določene obveznosti, če bo prejemnik garancije pri poravnavi neke druge obveznosti ravnal v nasprotju s pogodbenimi določili. Ko gre za jamstvo za vračilo posojila torej, da bo prevzel dolg in vrnil posojilo, če ga posojilojemalec (prejemnik garancije) ne bo.
V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDDPO-2 odhodki za obresti od posojil tretjih oseb, za katera kvalificirani družbenik davčnega zavezanca (eksplicitno ali implicitno) jamči na način, ki posojilodajalcu zagotavlja poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, niso davčno priznani, če kadarkoli v davčnem obdobju obseg te garancije presega štirikratnik zneska deleža tega družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljeno glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju. Pri tem so relevantna tako jamstva, ki jih navaja revident in torej posojilodajalcu zagotavljajo neposredno poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, poleg tega pa tudi vsa druga jamstva, ki pri posojilodajalcu ustvarjajo utemeljeno pričakovanje, da bo v primeru, če posojilojemalec ne bo izpolnil svojih pogodbenih obveznosti, njegovo terjatev poplačal posojilojemalčev kvalificirani družbenik. Okoliščina (na katero se tudi nanaša dopuščeno revizijsko vprašanje), ali je takšno jamstvo neposredno ali (le) posredno izvršljivo, ni bistvena.
Ker davčni organ tožene stranke in Upravno sodišče nista ugotavljala, ali so posojilodajalci revidentu zagotovili ugodnejše pogodbene pogoje zato, ker so na podlagi teh pogodbenih dogovorov upravičeno pričakovali, da bo revidentov kvalificirani družbenik v primeru, da revident posojila ne bo vrnil, prevzel dolg, je Vrhovno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.
Ne glede na to, da Vrhovno sodišče sicer meni, da določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 prekomerno posega v pravico davčnega zavezanca do izjave ter je zato v neskladju z 22. členom Ustave, v obravnavani zadevi ni prekinilo postopka odločanja o reviziji in pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije sprožilo postopka za oceno ustavnosti te določbe, saj je reviziji iz drugih razlogov ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Ker bo moral po napotilu Vrhovnega sodišča davčni organ prve stopnje za ugotovitev manjkajočih dejstev ponovno opraviti postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, stališče Ustavnega sodišča in nato Vrhovnega sodišča, ali je prišlo do kršitve revidentovih pravic v tem (prejšnjem) postopku davčnega nadzora, ne bi moglo izboljšati revidentovega trenutnega pravnega položaja.
ZIZ člen 104, 107, 114, 115. ZDavP-2I člen 14. ZDavP člen 97, 97/5.
vračilo davka - rubež in prenos terjatve - aktivna legitimacija - civilnopravna razmerja - javnopravno razmerje
V obravnavanem primeru je predmet sklepa o rubežu in prenosu terjatev zavezanca za davek iz naslova vračila DDV. Gre torej za terjatev, ki izvira iz javnopravnega razmerja med davčnim organom in zavezancem za davek. Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o rubežu oziroma prenosu terjatve ne vzpostavlja javnopravnega razmerja med novim upnikom in davčnim organom. Novi upnik torej s sklepoma, izdanima v izvršilnem postopku, ni pridobil položaja zavezanca za davek, niti ni pridobil nobene pravice s področja javnega oziroma davčnega prava, saj ZDavP-2, niti kakšen drug davčni zakon, take posledice ne določata.
Samo dejstvo, da je bila prenesena davčna terjatev,tako ne pomeni, da je upnik na podlagi dejanj civilne izvršbe pridobil pravico v davčnem postopku zahtevati plačilo prenesene terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00054705
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 23, 29, 147. ZFO-1 člen 7, 9, 9/2. ZUS-1 člen 59, 59/1. ZPP člen 285. Odlok o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v občini Izola (2017) člen 2, 11, 11/2.
plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - določitev višine občinske takse - ustavno načelo enakosti pred zakonom - načelo ekvivalence - ustavnost in zakonitost občinskega odloka - pravica do učinkovitega sodnega varstva - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - materialnopravna presoja zatrjevanih dejstev in dokazov - dopuščena revizija - absolutna bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Taksa je v obravnavanem primeru zaračunana za postavitev objektov za oglaševanje na javnih površinah in drugih nepremičninah v lasti občine skladno z 9. členom ZFO-1. Iz zakona res ne izhajajo omejitve glede višine navedene takse oziroma merila za njeno določanje, kar pa ne pomeni, da je določanje takse z Odlokom kot občinskim predpisom zaradi odsotnosti takih zakonskih pravil v celoti neomejeno. Določitev občinske takse je omejena z ustavnim načelom ekvivalence.
Taksa za postavitev objektov za oglaševanje je občinska taksa, povezana s pridobitvijo pravice do posebne rabe javnih površin (in drugih nepremičnin) v lasti oziroma na območju občine, ki se razlikuje od siceršnje splošne, namenske rabe. Z vidika ustavnega načela ekvivalence je tako mogoče (ne)sorazmernost višine tovrstne takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist. Tovrstna taksa je določena po višini neustavno, če je v očitnem nesorazmerju z obema vidikoma pridobljene koristi. V takem primeru je mogoče šteti, da je določena arbitrarno.
Ustavnost višine naložene takse v tem sporu je treba obravnavati tudi z vidika med strankama nespornega dejstva, da je bila taksa revidentu zaračunana na podlagi sankcije iz drugega odstavka 11. člena Odloka, po katerem se mu je zaradi dejstva, da je revident opustil prijavo taksne obveznosti, le-ta pomnožila s količnikom 1,5. Prav s tem argumentom tožena stranka tudi zavrača nesorazmernost določitve višine takse v obravnavani zadevi. Tako sankcioniranje revidenta na podlagi Odloka, ki glede navedenega nima podlage v zakonu, je očitno kaznovalne narave, zato bi zakonodajalec moral za postopek, v katerem bi se odločalo o taki sankciji, vključiti pravice iz 29. člena Ustave, saj postopek v ZDavP-2 teh ustavnopravnih jamstev ne zagotavlja v celoti. Ker tega ni storil, je določitev ukrepa kaznovalne narave protiustavna.
Kadar je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani upravni akt, zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zato tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji. Glede na splošno povezanost in medsebojno prepletenost dejanskih in pravnih vprašanj je v primeru, da so sporna oboja, za zagotovitev pravice do poštenega sojenja treba omogočiti strankam, da svoje navedbe v zvezi z njimi predstavijo na glavni obravnavi. Brez glavne obravnave je strankam tudi onemogočeno, da se neposredno seznanijo s pravnimi in dejanskimi stališči sodišča (285. člen ZPP) ter z njegovimi s tem povezanimi procesnimi odločitvami (npr. o tem, katerih dokazov sodišče ne bo izvedlo) in da nanje ustrezno reagirajo (npr. ugovarjajo zoper zavrnitev dokaznega predloga).
dohodnina od dobička iz kapitala - vrednost kapitala v času odsvojitve - odložni pogoj - načelo davčne pravičnosti - dejanski prejem - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Iz razlage 102. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) izhaja, da na obdavčitev odsvojitve kapitala ne vpliva dejstvo, da je pogodba sklenjena z odložnim pogojem, če je ta posledica dogovora med strankama in ne izrecnih zakonskih zahtev. To pomeni, da se tudi tedaj za čas odsvojitve kapitala šteje datum sklenitve (pogojne) pogodbe.
Za izvršitev kaznivega dejanja grožnje zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja. Pri tem ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega, saj bi v tem primeru z vidika pravno zavarovane dobrine osebne varnosti šlo že za poškodbeno kaznivo dejanje. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (resna grožnja).
škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - višina premoženjske škode
Oškodovana družba tako ob plačilu računa, ki nima podlage v dejansko opravljeni poslovni storitvi, nima pravice do odbitka v tem računu prikazanega DDV. To pomeni, da višina oškodovani družbi povzročene škode zajema tudi v fiktivnem računu prikazan DDV.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00054137
OZ člen 179, 246, 883, 890, 892. ZVPot člen 57g, 57g/1, 57e, 57e/2. Direktiva Sveta z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih člen 5.
Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka na dopustu je z vidika načela individualizacije višine odškodnine pomembno subjektivno doživljanje oškodovanca ob izgubi užitka na dopustu, z namenom upoštevanja pomena prizadete dobrine in namena odškodnine za nepremoženjsko škodo, tako da ta ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, pa so v okviru načela objektivne pogojenosti višine odškodnine pomembni tudi naslednji dejavniki: dogovorjeni namen, lastnosti in cena potovanja ter intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe.
S ceno potovanja ter njegovim dogovorjenim namenom in lastnostmi so začrtani okviri utemeljenih pričakovanj glede dopustniškega užitka (utemeljeno pričakovani užitek na dopustu). Za višjo ceno so pričakovanja glede kakovosti dopustniških doživetij utemeljeno višja. Nenazadnje je to običajno tudi razlog, ki vpliva na višino cene potovanja. Prav tako bodo pričakovanja višja pri enkratnih (na primer poročnih) ali dlje časa načrtovanih potovanjih. Intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe v razmerju do utemeljenih pričakovanj pa pomembno vplivajo na oceno intenzivnosti izgube užitka. Zgolj neznatne pomanjkljivosti ne zadoščajo za prisojo odškodnine. Ob tem je treba upoštevati tudi trajanje potovanja, saj pri krajših potovanjih praviloma že dan ali dva trajajoča kršitev pogodbe ne bo pomenila zgolj neznatne škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00054138
OZ člen 135, 147, 179. KZ-1 člen 160, 204. URS člen 35, 39. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 3, 17.
odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - kolizija ustavnih pravic - svoboda izražanja (tisk) - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - kršitev osebnostnih pravic v tisku - pravica do zasebnosti - poseg v čast in dobro ime - poročanje o kaznivem dejanju - sum storitve kaznivega dejanja - prepoznavnost osebe - povprečen bralec - protipravnost - protipravnost ravnanja novinarja - dolžna skrbnost novinarja - novinarska etika - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Materialnopravna presoja sodišč nižje stopnje o odsotnosti protipravnega ravnanja tretjega toženca ni pravilna. Podani niso bili nobeni resni in utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi bilo v stadiju predkazenskega postopka o osumljencu, ki ni javna oseba, upoštevaje težo in naravo domnevnega kaznivega dejanja ter razširjenost obravnavane oblike kriminalitete, dopustno poročati tako, da ga je lahko prepoznala bližnja okolica. Kršitev tretjega toženca je toliko hujša, ker navedba v članku, da je domnevnega kaznivega dejanja osumljen tožnik, ni bila resnična, pri tem pa ni mogoče šteti, da je prvi toženec v konkretnih okoliščinah primera opravil razumen obseg raziskovanja, na podlagi katerega bi imel utemeljen razlog verjeti, da je kaznivega dejanja osumljen prav tožnik.
sofinanciranje iz javnih sredstev - pogoji za prijavo na javni razpis - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - načelo enakosti
Po presoji Vrhovnega sodišča je sporni pogoj (ne)obstoj pravde, kot je določen v obravnavani zadevi sofinanciranaj iz javnih sredstev, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
Določitev takega pogoja naj bi bila brez dvoma v javnem interesu – da se javna sredstva racionalno in gospodarno uporabljajo, da se uresničuje načelo zaupanja javnosti in podpira finančna disciplina, vendar je po presoji Vrhovnega sodišča ta pogoj očitno nerazumen, ko se nanaša na prijavitelje, ki imajo v teku pravdo z ministrstvom ali agencijo v zvezi s prijavo na (katerikoli) javni razpis ali v zvezi z izvajanjem (katerekoli) pogodbe o sofinanciranju iz javnih sredstev, v kateri nastopajo kot tožniki. Že samo vložena tožba zoper prijavitelja namreč ni razumen razlog za izločitev, saj bo o njej moralo odločiti za to pristojno neodvisno sodišče. Sporni kriterij tako dejansko temelji na domnevi, da že zgolj vložena tožba glede tega, ali so bila javna sredstva, pridobljena na podlagi javnega razpisa, upravičeno uporabljena ali ne (torej še pred pravnomočno odločitvijo sodišča, ki je edino pristojno za odločanje o tem) pomeni njihovo neupravičeno uporabo. To pomeni, da na razpisu ne morejo sodelovati tudi tisti, zoper katere je tožbo vložila država in bi bilo kasneje pravnomočno ugotovljeno, da so ravnali v skladu z razpisom, da so sredstva porabili v skladu z namenom razpisa in pod pogoji razpisa.
glavna obravnava v upravnem sporu - vpogled v drug spis - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - ugotavljanje dejanskega stanja - pravica do izjave v postopku - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Upravno sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, s tem ko je ugotavljalo dejansko stanje z vpogledom v drug spis in sodbo, čeprav ni razpisalo glavne obravnave, revidentu pa ni dalo možnosti, da bi se o izvedbi tega dokaza izjavil. Ker je pravica do izvajanja dokazov varovana z 22. členom Ustave, je njeno kršitev poleg primerov, določenih v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, treba opredeliti kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora.
ZPP člen 243, 347, 347/2, 348, 348/5, 358, 339, 339/1. DZ člen 173.
stiki otroka s staršem - varstvo koristi otroka - določitev obsega stikov - dokaz z zaslišanjem izvedenca - sprememba dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev načela neposrednosti - sprememba dejanskega stanja brez pritožbene obravnave - nasprotja v izreku - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
V konkretnem primeru je izvedenka s pomočjo strokovnih pravil ocenjevala ali osebni stiki ogrožajo otrokov duševni in telesni razvoj. Izvedensko mnenje je dopolnila ustno na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje je na seji senata ocenilo, da je njena dopolnitev izvedenskega mnenja neverodostojna. To pomeni, da je sodišče druge stopnje spremenilo dokazno oceno dokaza, ki je bil neposredno izveden pred sodiščem prve stopnje, ne da bi razpisalo pritožbeno obravnavo.
S takšnim ravnanjem je pritožbeno sodišče kršilo načelo neposrednosti in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 347., 348. in 358. členom ZPP.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 4, 7, 43a.
plačilo za delo v tujini - napotitev na delo v tujini - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Glede na to, da se nominalna osnova za delo v tujini določi na podlagi naziva delovnega mesta oziroma plače v Republiki Sloveniji, je to praviloma naziv oziroma plača delovnega mesta, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in na katerem delavec opravlja delo v Republiki Sloveniji oziroma bi ga opravljal, če ne bi bil napoten v tujino. Predpostavlja se, da delavec dela na delovnem mestu, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ta predpostavka pa ni izpolnjena, če delavec ne opravlja dela, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pač pa drugo, zahtevnejše delo. Zato ni utemeljeno (in tudi ne pravično), da bi bila njegova plača za delo v tujini izračunana na podlagi naziva delovnega mesta, katerega dela ne opravlja in ga ne bi opravljal, če ne bi bil napoten v tujino.
ZSPJS člen 17, 17a, 17a/3. ZPP člen 4. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4.
komisija za preizkus ocene - ocena delovne uspešnosti - preizkus pravilnosti ocene delovne uspešnosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Niti ZSPJS niti Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ne določata formalnosti postopkovne narave, po katerih naj bi tekel postopek preizkusa ocene pred komisijo. Preizkus ocene pred komisijo ni podvržen procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem. Veljavni predpisi tudi ne določajo, da mora pri preizkusu ocene komisija javnemu uslužbencu v okviru pravice do udeležbe omogočiti še dodaten rok, da se opredeli do morebitne dopolnitve obrazložitve ocene.
Namen določbe tretjega odstavka 17.a člena ZSPJS o pravici javnega uslužbenca, da se udeleži seje komisije, ki oceno delovne uspešnosti na njegovo zahtevo preizkuša, je v tem, da se mu zagotovi možnost udeležbe in s tem tudi možnost izjave o oceni, oziroma da se mu zagotovi možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni.
zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - huda kršitev dolžnosti do mladoletne osebe
Druga oseba v smislu prvega odstavka 192. člena KZ-1 (kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja) je oseba, ki ima enake oziroma podobne dolžnosti do mladoletne osebe, kot jih imajo starši, pa tudi oseba, s katero je otrok družinsko povezan in nanjo osebno navezan.
Kršenje dolžnosti do mladoletne osebe se kot storitvena oblika kaže v fizičnem ali psihičnem maltretiranju mladoletne osebe, v grobih postopkih, ki očitno presegajo meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi ali v opuščanju skrbi za osnovne potrebe mladoletnika.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - prestajanje zaporne kazni
Prestajanje zaporne kazni, izrečene obsojencu po izreku sodbe, s katero je bilo odločeno, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, zaradi kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil pred izrekom t. i. alternative, ni razlog za neizvršitev dela v splošno korist, ki bi bil v obsojenčevi sferi. Ne gre za razlog neizvršitve dela, ki bi bil posledica obsojenčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti.
zahteva za varstvo zakonitosti - aktivna legitimacija - upravičenci za vložitev zahteve - soobdolženec - izločitev postopka
Med taksativno naštetimi upravičenci za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni soobdolžencev, zoper katere je bil kazenski postopek izločen iz enotnega obravnavanja in se vodi posebej (32. in 33. člen ZKP), kot tudi ne njihovih zagovornikov.
Besedilo drugega odstavka 45. člena KZ-1 je postavljeno dovolj logično dosledno, da se v skladu z jezikovno razlago v celoti nanaša na kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti, torej na katerokoli kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil zaradi pridobitve koristi in to, kadar denarna kazen ni predpisana ali kadar je predpisana kazen zapora ali denarna kazen, pa sodišče kot glavno kazen izreče kazen zapora. Za izrek stranske denarne kazni pa je v takšnih primerih vedno zahtevano obdolženčevo ravnanje iz koristoljubnosti.
ZEVP-2 člen 4, 4/2, 4/2-7, 17, 17/2. ZVDZ člen 7, 7/2. URS člen 43. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 39. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 3. Konvencija o pravicah invalidov člen 29.
volilna pravica - odvzem volilne pravice - vpis v volilni imenik - poočitba
Vpis oziroma ne vpis v volilni imenik ne predstavlja odločanja o sami volilni pravici, ampak gre zgolj za poočitev odločitve, ki je bila v primeru odvzema volilne pravice sprejeta nepravdnem postopku.
Volilne pravice ni mogoče uresničevati neposredno in neomejeno na podlagi Ustave RS, prav tako se ne more neposredno izvrševati na podlagi evropskega oziroma mednarodnega prava.Po pravu EU je izvrševanje volilne pravice izrecno podvrženo pogojem, ki jih določa sama država članica. Po stališču sodišča EU tudi Mednarodna konvencija o pravicah invalidov ni neposredno uporabljiva. ESČP pa je v svoji sodni praksi že izpostavilo, da so omejitve volilne pravice določene v 3. členu Protokola 1 k EKČP dopustne ob izpolnjevanju pogojev legitimnosti zasledovanega cilja ter sorazmernosti omejitev.