Primaren način vročanja odpovedi je osebno vročanje v prostorih delodajalca, pri čemer zakon vročevalcu ne nalaga, da mora pisanje pustiti na kraju vročanja ali na delovnem mestu. Za presojo pravilnosti takega vročanja in nastop fikcije vročitve v primeru odklonitve vročitve je odločilno, da vročevalec naslovniku omogoči dejansko seznanitev z odpovedjo.
ZDR-1 člen 159, 162. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
odškodnina za neizrabljen letni dopust - neizrabljen letni dopust - Direktiva 2003/88/ES - kršitev prava EU
Če referenčno obdobje traja 12 mesecev, potem je obdobje za prenos, ki prav tako traja 12 mesecev enako in torej ne „bistveno daljše“ od referenčnega obdobja. Tudi obdobje 12 mesecev in 8 dni, kolikor je bil tožnik po zaključku referenčnega obdobja dejansko odsoten zaradi bolezni, bistveno ne presega referenčnega obdobja.
Ker ima 7. člen Direktive neposredni učinek, in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posameznikom in državo, ki nastopa kot delodajalec, sodišče ne sme uporabiti četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je v nasprotju s 7. členom Direktive, pač pa neposredno ta člen Direktive.
Iz navedenega izhaja, da je toženka ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža z 8. 1. 2019 oziroma že s 1. 1. 2019 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta iz 2017. Toženka se svoje odgovornosti za škodo ne more razbremeniti s trditvijo, da je ravnala v skladu z zakonom, s katerim je sama kot država nepravilno prenesla določbo Direktive. Država ne sme imeti koristi od kršitve prava Unije na škodo delavca. Ravnanje toženke je bilo zato protipravno, čeprav je bilo v skladu z njeno zakonodajo.
kaznivo dejanje goljufije - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - dejansko stanje - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - izpodbijanje dejanskih ugotovitev
Vložnik ne konkretizira kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, temveč izraža zgolj nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe. To pa predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
sposobnost sodelovati v postopku - sposobnost obdolženca sodelovati v kazenskem postopku - procesna sposobnost obdolženca
Obsojenec mora biti dejansko sposoben sodelovati v postopku tako z aktivnega, kot tudi s pasivnega vidika. Sposoben mora biti razumeti obtožbo in celoten postopek ter spremljati potek postopka (pasivno sodelovanje) in učinkovito uresničevati svoja procesna jamstva, se izjavljati o procesnih dejanjih, gradivu ter umno skrbeti za lastne interese (aktivno sodelovanje).
V zvezi z obdolženčevo sposobnostjo sodelovanja v kazenskem postopku je ESČP navedlo ključne kriterije, ki morajo biti podani, da je zagotovljen pošten postopek: 1) obdolženec mora biti sposoben splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni; 2) biti mora sposoben komunicirati s svojim zagovornikom, in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njegovo obrambo.
Obsojenec, četudi ga zastopa zagovornik, ohrani pravico braniti se osebno, saj ohrani svojo procesno subjektiviteto, zagovornik pa nastopa le kot obsojenčev zastopnik. Pri tem ni relevantno, ali se obsojenec brani na način, ki naj bi mu (po zagovornikovi presoji) koristil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00062347
KZ-1 člen 90, 90/1, 91, 91/3. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
zastaranje kazenskega pregona - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2
V času kazenskega pregona zoper obsojenko je veljal Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (ZZUSUDJZ), ki je v drugem odstavku 3. člena določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da se je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ nanašal na ustavitev teka materialnih rokov v vseh sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne. Po tej določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Določba tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč. Gre torej za razloge procesne narave, katerih nastanek je po naravi stvari negotov oziroma nepredvidljiv, saj stranke postopka praviloma na (ne)nastop okoliščin, ki začasno preprečujejo pregon storilca, ne morejo računati oziroma jih predvideti. Storilec tako na (ne)nastop okoliščin, zaradi katerih bo zastaranje pregona zadržano, ne more računati, lahko pa možnost nastopa teh okoliščin, katerih posledica bo glede na relevantno zakonsko ureditev tudi zadržanje zastaranja pregona, vzame v račun. Glede na specifične okoliščine oziroma razmere, v katerih in zaradi katerih je bil sprejet ZZUSUDJZ, je bila prekinitev postopkov določena na podlagi samega zakona, pri čemer pa je bilo zadržanje kazenskega pregona glede na določbo drugega odstavka 3. člena zakona omejeno na nenujne sodne zadeve.
actio libera in causa - znaki kaznivega dejanja - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - neprištevnost storilca - zavestna malomarnost - razlogi sodbe - izločitev sodnika - novo sojenje
Uporaba instituta actio libera in causa iz četrtega odstavka 29. člena KZ-1 izhaja iz abstraktnega in konkretnega dela opisa kaznivih dejanj v izreku sodbe, razvidna pa je tudi iz pravne kvalifikacije kaznivih dejanj, saj je sodišče obsojenca spoznalo za krivega obeh kaznivih dejanj v povezavi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1.
Zaključek sodišča glede obsojenčeve krivde, z navedbo dejstev in okoliščin, s katerimi je sodišče obsojencu dokazalo, da je očitani kaznivi dejanji storil v krivdni obliki zavestne malomarnosti, spada v obrazložitev sodbe.
Obsojenčeva krivda se presoja v času, ko še ni bil neprišteven.
Pri uveljavljanju ustavnih pravic stranka ne more biti prekludirana vse do takrat, ko je izvedela za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodnika, takrat pa se zahteva njeno ravnanje skladno z zakonsko zahtevo po takojšnjem odzivu.
Sodba je bila v obsodilnem delu razveljavljena in vrnjena v novo sojenje isti sodnici, zato bi zagovornik moral odreagirati takoj, pa izločitve sodnice ni zahteval še več kot mesec in pol. Čeprav je na naroku predlog za izločitev sodnice podal še pred začetkom branja obtožnega akta, je šlo za novo sojenje, ko je bil že dalj časa seznanjen z zadevo in s tem katera sodnica bo v zadevi sodila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00061463
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/4. ZKP člen 371, 371/2. URS člen 29.
žaljiva obdolžitev - dokaz resnice - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe
Če se v okviru svoje obrambe zoper očitek o izvršitvi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve obdolženec sklicuje na resničnost trditve oziroma opravičljivo zmoto, mora sodišče predlagane dokaze, če so ti relevantni, izvesti.
kazenska sankcija - načelo enakosti pred zakonom - enako varstvo pravic - razumni in stvarni razlogi za razlikovanje med obdolženci v enakem položaju
Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene. Kljub temu pa mora v okviru zatrjevanih kršitev zakona vselej paziti, da pri izrekanju kazenskih sankcij ne pride do nedopustnega posega v obdolženčeve ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, med katerimi sta za obravnavani primer relevantna zlasti načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS).
Različna obravnava bistveno enakih položajev je dopustna samo, če zanjo obstaja razumen in stvaren razlog, ki ga mora sodišče navesti in obrazložiti v razlogih sodbe, saj je le na ta način mogoča presoja njene zakonitosti.
izločitev dokazov - izločitev sodnika - seznanitev z dokazom, ki bi moral biti izločen
Za presojo, ali bi morala biti sodnica iz razloga, ker se je seznanila z dokazom, izločena iz sojenja, je treba najprej odgovoriti na ključno vprašanje, ali gre v primeru spornega gradiva za dokaze, ki bi morali biti izločeni iz spisa.
kolektivna pogodba - povračilo stroškov - povračilo stroškov in drugih prejemkov - sklepanje kolektivne pogodbe
ZUJF je zaradi javno finančnih razlogov prekinil veljavnost prejšnjih določb KPND v zvezi s povračili stroškov in nekaterih drugih prejemkov in s tem tudi posegel v pravice do povračil stroškov in drugih prejemkov (ki so bile pred tem urejene s Spremembami KPND 98, ki jih je podpisal predlagatelj tega spora), te pravice pa določil na novo. Ta poseg ni bil protiustaven niti ni posegel v kolektivno pogajanje, saj je bil v obdobju sprejemanja zakona (prav z namenom uravnoteženja javnih financ zaradi gospodarske in finančne krize) in z namenom ohranjanja kolektivnega dogovarjanja že predhodno sklenjen tudi Dogovor in v skladu z dogovorom tudi Aneks h KPND 2012, ki je začel veljati naslednji dan po uveljavitvi ZUJF. Če navedeni Dogovor in Aneks takrat ne bi bila sprejeta, bi se 164. do 181. členi ZUJF-a uporabljali neposredno. Navedena ureditev predstavlja zakonski poseg v prejšnjo ureditev iz javno finančnih razlogov. Poseg je ostal tudi v okvirih, ki so jih določili oziroma so se z njimi strinjali socialni partnerji, saj določbe zakona z res minimalnimi razlikami niso drugačne kot določbe Dogovora in Aneksa h KPND 2012. Kljub zakonskemu posegu je torej prišlo do ohranitve kolektivnega dogovarjanja in tudi do nove ureditve (nižjih) povračil stroškov ter drugih prejemkov z Dogovorom in Aneksom h KPND 2012. Zato zakonski poseg v okoliščinah tega primera ni bil v nasprotju z načeli svobode kolektivnega dogovarjanja.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti
Iz navedenega izhaja, da je treba v tem sporu - v okviru postavljenih trditev strank - primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki imajo število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa ter tako preveriti, ali je tožnica, ki kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravi 360 ur NPO (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki na 30-tedenskih študijskih programih opravijo 270 ur NPO (in druge obveznosti). Tožnica je lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00060915
URS člen 22, 23, 28, 29, 32, 34, 35. ZKP člen 17, 39, 285c, 330, 339, 340, 371, 420, 421, 424, 515. KZ-1 člen 41, 113. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
trgovina z ljudmi - zakonski znaki kaznivega dejanja - izkoriščanje (storitve) kaznivih dejanj - razpolaganje z oškodovancem - privolitev oškodovanca - kršitev temeljnih človekovih pravic - protipravno ravnanje državnega organa - trditveno breme obrambe - objektivna nedosegljivost priče - mednarodna pravna pomoč - pošten postopek - zaslišanje obremenilne priče - zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - priznanje krivde soobdolženca - član hudodelske združbe - pravica do nepristranskega sojenja - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - sklep o priporu
Trditvenemu bremenu nezakonitosti delovanja državnega organa (tožilstva) obramba ne more zadostiti s posplošenimi namigovanji, da naj bi državno tožilstvo selekcioniralo dokazno gradivo ali da bi v predkazenskem postopku zbrani podatki morda lahko vsebovali tudi razbremenilno vsebino (t. i. fishing expedition).
Objektivna nedosegljivost prič kot dokaznih sredstev obstaja tudi, kadar se pristojni organi zaprošene države kljub skrbnemu in vztrajnemu ravnanju našega sodišča ne odzivajo na zaprosila za izvedbo zaslišanj prek mednarodne pravne pomoči, posredovana po diplomatski poti. Iz utrjene sodne prakse izhaja, da je zahtevi po poštenem sojenju zadoščeno, kadar je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da se sooči z obremenilnimi pričami, da se seznani z njihovimi izpovedbami ter da se nanje lahko odzove.
Če sodišče ne sprejme obrambnih tez glede neke pravnorelevantne okoliščine ali če zavrne povezan dokazni predlog, še ne pomeni, da je šlo pri tem za rezultat vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih gre takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se hkrati (obrazloženo) sklicevalo na predhodni uspeh dokaznega postopka.
Že iz jezikovne razlage zakonskega znaka "zaradi (izkoriščanja) storitve kaznivih dejanj" po prvem odstavku 113. člena KZ-1 pojmovno izhaja, da je žrtev trgovine z ljudmi (lahko) istočasno storilec drugega kaznivega dejanja, ki ga izvršuje kot sredstvo doseganja protipravnih premoženjskih ciljev storilcev trgovine z ljudmi, ki z žrtvijo razpolagajo. Prav tako že iz opisa inkriminacije "ne glede na morebitno privolitev te osebe" izhaja, da privolitev v izvrševanje kaznivih dejanj za druge, ki je motivirana z bivanjsko stisko ranljive žrtve, ne izključuje biti kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Zlasti pa privolitev žrtve v razpolagalna ravnanja storilcev še ne pomeni (nujno) privolitve v kršitve njenih temeljnih človekovih pravic.
Izkoriščanje (ekonomske) ranljivosti žrtve ne predstavlja izvršitvene oblike razpolaganja z žrtvijo v smislu prvega odstavka 113. člena KZ-1 (kupi, prevzame, nastani, prepelje, proda, izroči, drugače razpolaga), temveč gre za sredstvo, da se razpolaganje z žrtvijo doseže.
Kadar je sodišče v celotni obrazložitvi sodbe z izjemo izolirane nespretne opredelitve konsistentno pri utemeljevanju krivde obsojenca, ni moč govoriti o precejšnjem nasprotju v razlogih o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Šele presoja obrazložitve sodbe kot celote pokaže, ali je njena notranja kohezivnost porušena do te mere, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.
Vključenost ravnanj kasneje obravnavanih obdolžencev v opis predhodno izrečene sodbe enemu od soobdolženih na podlagi priznanja krivde sama zase ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti članov sodečega senata, kolikor gre za neizogibno vključitev pri presoji ravnanj priznavajočega obdolženca kot člana hudodelske združbe. Nujna je celovita presoja okoliščin konkretnega procesnega položaja, tj. ali je sodišče prestopilo mejo (dovolj) skrbnega in zadržanega procesnega postopanja, pri čemer kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne utemeljuje ne dejstvo, da bi sodišče v sodbi na podlagi priznanja krivde iz opisa dejanja lahko izpustilo očitke, ki se nanašajo zgolj na soobdolžence, niti dejstvo, da opis njihovih ravnanj ni podan v pogojni obliki.
Sklep o preiskavi in obtožnica, nasploh pa domnevne kršitve, ki jih je mogoče odpraviti na glavni obravnavi ter ki nimajo vpliva na zakonitost sodbe, ne morejo biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako velja za sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, saj bi njihovo izpodbijanje v zahtevi, vloženi zoper pravnomočno končno odločbo, pomenilo podaljšanje zakonskega (prekluzivnega) roka za vložitev zahteve zoper sklepe o priporu v teku postopka.
OZ člen 82, 82/1, 82/2. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 21, 21/1.
izvršilni naslov - sodna poravnava - sodna poravnava kot izvršilni naslov - nejasna sodna poravnava - razlaga sodne poravnave - metoda razlage - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - ločeno mnenje
Na dopuščeno vprašanje v delu, ki je relevanten v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče odgovarja: izvršilno sodišče je v primeru spora o vsebini terjatve iz sodne poravnave kot izvršilnega naslova vezano na jezikovno razlago in njenega besedila ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00063785
ZPP člen 2, 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 347, 351, 351/2, 355. ZZZDR člen 51. SPZ člen 48, 48/1, 48/2, 54. ZN člen 47.
skupno premoženje zakoncev - obseg in deleži na skupnem premoženju - premoženjska razmerja med zakoncema - vlaganja posebnega premoženja v skupno premoženje - pridobitev solastninske pravice na nepremičnini - materialno procesno vodstvo - sodba presenečenja - glavna obravnava v pritožbenem postopku - sprememba dejanskega stanja brez pritožbene obravnave - načelo neposrednosti - razpravno načelo - načelo dispozitivnosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka na pritožbeni stopnji - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Na premici ugotovljenih kršitev oziroma prekoračenih pooblastil, ki jih je storilo pritožbeno sodišče pri obravnavi pritožbe, pritožbeno sodišče postopka (še) ni pripeljalo do točke, v kateri bi moralo ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 351. člena ZPP, oceniti, ali bi morebitna uporaba druge (presenetljive) materialnopravne podlage terjala izvedbo materialno procesnega vodstva, zato dejstvo, da pritožbeno sodišče tega ni storilo, za odločitev o reviziji ni odločilno. Ker pa je doseg ugotovljenih kršitev tak, da je odločilnega pomena za vsebino odločbe, je treba ugotoviti, da je izdana sodba, ki vsebuje preobrat v odločitvi glede podrednega zahtevka, ob tem, da tožnik zoper tako odločitev nima več rednega pravnega sredstva, rezultat nezakonitega odvzema možnosti, da tožnik sodeluje v sodnem postopku, se učinkovito brani pred procesnimi ravnanji, ki vplivajo na njegove pravice, interese oziroma na njegov pravni položaj ter možnosti aktivnega vplivanja na odločitev v zadevi. Utemeljen je revizijski očitek, da je bila tožniku v pritožbenem postopku kršena pravica do izjave in da ima sprejeta odločitev za tožnika posledično "efekt" sodbe presenečenja.
ZIZ člen 20a, 20a/3. ZDavP-2 člen 103, 103/4. ZPP člen 380, 380/1. URS člen 23.
izvršba - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - davčni dolg - obročno plačilo davčnega dolga - zamuda s plačilom posameznega obroka - zapadlost terjatve - predčasna zapadlost terjatve - dokazovanje zapadlosti terjatve - dokazovanje zapadlosti terjatve z izjavo o zapadlosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Kadar je zapadlost terjatve iz izvršljivega notarskega zapisa neposredna zakonska posledica neplačila (posameznega obroka), tedaj upnik ni dolžan dokazovati zapadlosti terjatve s posebno izvensodno izjavo iz tretjega odstavka 20a. člena ZIZ. Zadošča, če upnik zapadlost terjatve zatrjuje v predlogu za izvršbo.
Razumna razlaga tiste prvine 20.a člena ZIZ, ki govori o pisni izjavi o zapadlosti terjatve, se zato nanaša na položaje, ko ima takšna izjava nek materialnopravni pomen. To je tedaj, ko upnik z izjavo uresničuje odpoklicno upravičenje. Razlaga, ki bi zahtevo iz 20. a člena ZIZ raztezala tudi na položaje, ko izjava takšnega pomena nima ter bi bila sama sebi namen, bi brez razumnega razloga oteževala upnikov položaj ter s tem posegala v njegovo pravico do učinkovite izvršbe, torej v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).
prenos lastninske pravice - zastavna pravica - lex commissoria - komisorni dogovor - prepoved komisornega dogovora - delna ničnost pogodbe - veljavnost pogodbe - pogodba o poslovnem sodelovanju - ureditev razmerij po prenehanju pogodbe - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Iz povzetih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta na podlagi spornega 4. člena Dogovora pravdni stranki uredili razmerja v primeru, če bi prišlo iz kakršnihkoli razlogov do prekinitve oziroma prenehanja pogodbenega dogovora. Sporno določilo je tako omogočilo ureditev pogodbenih medsebojnih razmerij v primeru prenehanja ureditve, kot je bila dogovorjena z Dogovorom in Pogodbo o poslovnem sodelovanju kot njenim sestavnim delom. Z odpovedjo je prenehal veljati bistveni vsebinski del dogovora, v katerem so bile opredeljene medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Zgoraj opisane medsebojne obveznosti in pravice pravdnih strank so po odpovedi pogodbe prenehale. Gradnjo igrišč sta pravdni stranki izvedli skupaj vsaka s svojimi vložki, v skladu s poslovno logiko takega dogovora, ki jo izkazuje tudi zapis sporne določbo, da je bila po prevzemu igrišč v upravljanje in trženje s strani tožene stranke v korist tožeče stranke priznana pravica do brezplačne uporabe teniških igrišč in pomožnih objektov. Pravdni stranki sta torej izvedli skupna vlaganja v izgradnjo igrišč v dogovorjenih soprispevkih in za primer prenehanja Dogovora in Pogodbe o poslovnem sodelovanju že v naprej uredili medsebojna razmerja po prenehanju sodelovanja.
Torej ne gre za za situacijo, ko dolžnik ni izpolnil že zapadlih denarnih obveznosti iz upniško dolžniškega razmerja, upnik pa je zato izkoristil oziroma zlorabil svoj prevladujoč položaj. Tožena stranka je z odpovedjo pogodbenega razmerja, katerega podstat so predstavljala skupna vlaganja, povzročila položaj, ko se je najprej razbremenila izpolnjevanja svojih pogodbenih obveznosti in obenem povzročila nastop v naprej dogovorjene posledice - dokončne ureditve razmerij med strankama po prenehanju pogodbe. Tudi ni mogoče prezreti, da iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila tožena stranka tedaj šibkejša pogodbena stranka (obe pravdni stranki sta pravni osebi, tožena stranka celo gospodarska družba) in nenazadnje - tožena stranka tudi ni substancirano zatrjevala in dokazala nesorazmerja med vrednostjo omenjenih štirih igrišč in svojimi prispevki.
URS člen 26. ZUreP-1 člen 12. ZVNDN člen 37, 37/1, 37/2, 37/2-4. ZGO-1 člen 14, 14/1, 54, 66, 66/1, 66/1-1. Odlok o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3 - "OB POTOKU" v naselju Logatec (2000) člen 3, 24, 24-8.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa - protipravno ravnanje upravne enote v postopku izdaje uporabnega dovoljenja - izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - poplavno območje - vzročna zveza - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Odlok je splošni akt lokalne skupnosti, oblastni izraz njene samouprave, s katerim ureja javnopravna razmerja iz svoje pristojnosti, med drugim tudi rabo prostora in prostorske ureditve lokalnega pomena, kot je umeščanje stavb v prostor. Zato državi pri izdaji gradbenega dovoljenja ni mogoče pripisati odgovornosti za nejasne in pomanjkljive določbe prostorskega akta ali, kot je to v obravnavanem primeru, z vidika varstva pred poplavami slabe rešitve lokalne samouprave.
Upoštevati je namreč treba tudi delitev pristojnosti med lokalno skupnostjo (občino) in državo. Za umeščanje stavb v prostor je pristojna občina (12. člen Zakona o urejanju prostora - ZureP-1, ki je veljal v spornem času), medtem ko je pristojnost države, da v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja presoja, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo tega dovoljenja, med katerimi je na prvem mestu preverjanje, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (prvi odstavek 14. člena in 54. člen in nasl. ZGO-1). V pristojnost občine spada tudi urejanje in izvedba varstva pred naravnimi nesrečami na svojem območju (prvi odstavek 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami - ZVNDN) ter načrtovanje in izvajanje zaščitnih ukrepov (četrta alineja drugega odstavka 37. člena ZVNDN).
ZZZDR člen 12, 51, 59, 59/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
dopuščena revizija - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - določitev deležev na skupnem premoženju - zakonska domneva o enakih deležih - izpodbijanje zakonske domneve - darilo zakoncema - darilo v času trajanja izvenzakonske zveze - poslovni delež v družbi - posebno premoženje izvenzakonskih partnerjev - razporeditev trditvenega in dokaznega bremena - zaslišanje priče - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - zavrnitev revizije
Ključnega pomena za odgovor na revizijsko vprašanje in presojo pravilnosti določitve deležev pravdnih strank na skupnem premoženju na podlagi 59. člena ZZZDR je opredelitev, ali gre za posebno premoženje (le) toženke ali za posebno premoženje enega in drugega zakonca - tožnika in toženke - in s tem solastnino z enakim deležem obeh. V prvem primeru bi se namreč vložek toženkinega posebnega premoženja ob ugotovljenih (in zato nespremenjenih) drugih prispevkih tožnika in toženke odrazil na višjem deležu na skupnem premoženju. V drugem primeru takšen - enak - vložek posebnega premoženja vsakega od njiju ne bi vplival na velikost deležev na skupnem premoženju. Odgovor na gornje vprašanje je odvisen od presoje, ali je oče podaril osnovni vložek za poslovni delež le svoji hčerki - toženki - ali obema pravdnima strankama.
Glede na ugotovljeno okoliščino primera, da je tožnik sodeloval v poslovanju družbe B., je v tem kontekstu razumen in sprejemljiv argument sodišča druge stopnje, da bi moral biti seznanjen z dejstvom, da je bil osnovni vložek za ustanovitev družbe B., ki ga je vplačal toženkin oče, darilo izključno toženki. Ob predstavljeni domnevi, da je darilo, ki je dano v trajanju življenjske skupnosti le enemu zakoncu, dano obema, in še posebej ob pravkar izpostavljeni okoliščini se ne zdi nerazumno pričakovanje sodišča, da bi moral toženkin oče v času daritve/ob plačilu osnovnega vložka izrecno navesti, da ga poklanja le hčerki. Tega, kot izhaja iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj, ni storil, zato je sodišče druge stopnje imelo podlago za zaključek, da je oče dal darilo obema pravdnima strankama. Glede na zavzeto stališče v reviziji izpostavljena indica (pravdni stranki sta razpolagali z dohodki, s katerimi bi brez težav vplačali ustanovni kapital in da je toženkin oče vpisal toženko v register kot edino družbenico in direktorico družbe B., ne pa tudi tožnika) zbledita. Prepričljiv je tudi argument sodišča druge stopnje, da se je šele po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank generiral spor o lastništvu družbe B. oziroma komu je bila namenjena ustanovitev družbe oziroma plačilo ustanovnega kapitala. Skladna s tem je izpostavljena ugotovitev, da sta si pravdni stranki iz družbe B. po poplačilu posojila (leto pred razpadom življenjske skupnosti med njima, op. Vrhovnega sodišča) "izplačali" znesek 95.000 EUR (in nakazali na svoja TRR, tudi tožnik) ter ga šteli kot njuno skupno premoženje in ne kot premoženje toženke ali družbe B..
Na dlani je torej, da toženka ne more doseči zvišanja svojega deleža na skupnem premoženju na tej podlagi.
SPZ člen 8, 48, 48/1, 48/2. ZZZDR člen 12, 51, 51/2. DZ člen 79, 79/2.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - nakup nepremičnine v času trajanja zakonske zveze - gradnja družinske hiše - vložek posebnega premoženja - nastanek skupnega premoženja z vlaganji v nepremičnino - vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje zakonca - vlaganja v nepremičnino, ki je posebno premoženje - načelo superficies solo cedit - dogovor o nastanku solastnine - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - odklonilno ločeno mnenje - pritrdilno ločeno mnenje
Nakupa parcele kljub okoliščinam konkretnega primera ni mogoče šteti za del enotnega projekta nakupa zemljišča in gradnje. Vlaganje zunajzakonskega partnerja v nepremičnino, ki je bila kupljena z denarnimi sredstvi drugega zunajzakonskega partnerja, bi lahko imelo stvarnopravne posledice le v primeru dogovora, da na nepremičnini nastane solastnina (skupna lastnina).
tožba na ugotovitev lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - solastnina - pasivna legitimacija solastnikov - enotno sosporništvo - priposestvovanje solastnine - priposestvovanje idealnega dela nepremičnine - priposestvovanje idealnega deleža - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Navedena odločitev Vrhovega sodišča in stališče, da je tudi v konkretnem primeru priposestvovanje solastniškega deleža mogoče, nista v nasprotju z opisanim konceptom in ne trčita ob logiko načelnega stališča, da zaradi nezdružljivosti posesti in idealnega (miselnega) deleža priposestovanje idealnega deleža solastnine ni mogoče.
Kadar oseba zatrjuje izvrševanje dejanske oblasti na celotni nepremični, tožbo pa vloži zgolj zoper enega od zemljiškoknjižnih lastnikov, to ni ovira za ugotovitev priposestovanja solastniškega deleža toženega zemljiškoknjižnega solastnika. Taka ugotovitev ne preprečuje, da tožnik kasneje vloži tožbo zoper drugega solastnika. Tožeča stranka v takem primeru izpolnjuje vse materialnopravne pogoje za priposestovanje nepremičnine. To, da je tožila le enega od solastnikov, pa ima za posledico delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Če tožnik vselej lahko zahteva manj od tistega, do česar bi bil upravičen, mu tudi sodišče lahko dosodi manj od tistega, kar zahteva. In ugotovitev solastniškega deleža je manj (minus) od ugotovitve lastninske pravice - in ne nekaj drugega (aliud).