Nasprotna stranka se v nadomestitvenem postopku lahko procesno prilagodi na nov položaj. Nova dejstva in dokazi so dovoljeni pod pogojem nekrivde, dodaten pogoj, ki izhaja iz narave položaja je, da z njimi ne sme spreminjati identitete svoje osnovne sodnovarstvene vloge (v konkretnem primeru tožbe). V tak, z zakonom zasnovan procesni položaj revidenta, sta nižji sodišči v konkretnem primeru pravno napačno posegli. Tožniku sta namreč odrekli možnost dokazovanja istega pravno relevantnega dejstva z novimi dokazi, čeprav vse do sklepa o obnovi postopka ni imel razumnega razloga, zaradi katerega bi obstoj terjatve dokazoval še kako drugače kot z notarskim izvršilnim naslovom. Slednji ni zgolj navaden dokaz, ki bi se dokazno izjalovil, marveč javna listina, na katero so se vsi udeleženci smeli zanašati, vse dokler ni bila ugotovljena njena neveljavnost.
Obsojenca sta Mariborski razvojni agenciji predložila neresnične podatke (fiktiven račun in fiktivne transakcije), pomembne za odobritev nepovratnih sredstev, kar je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti. Takšen opis dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja; podrobnejša opredelitev posameznih fiktivnih transakcij med bančnima računoma, ob jasnem očitku, da je šlo za fiktivni račun za dobavo gostinske opreme, ni potrebna.
Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je zagovornica v zaključni besedi navedla, da obramba prereka premoženjskopravni zahtevek kot zastaranega, z dodatkom, da v tem kazenskem postopku niso bili izvedeni dokazi, ki bi lahko bili podlaga za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku. Glede na navedeno so protispisna zatrjevanja obrambe, da se s premoženjskopravnim zahtevkom ni mogla seznaniti in da ji je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.
Tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva izbris lastninske pravice na 41 m2 prostorov, ki bo na podlagi elaborata za vpis sprememb evidentiran kot posamezni del stavbe. Primarni tožbeni zahtevek se nanaša le na "posamezni" del v izmeri 41 m2 in ne vsebuje določne opredelitve solastniškega dela na skupnih delih in pripadajočem zemljišču. Z ugoditvijo temu zahtevku torej ne bi bila vzpostavljena etažna lastnina in s tem samostojna nepremičnina. Na delu stavbe, ki ni samostojna nepremičnina, pa tožeča stranka ne more doseči izbris lastninske pravice. Zato je pravilna presoja sodišča druge stopnje o neodpravljivi nesklepčnosti tožbe glede primarnega zahtevka. Ni pa taka presoja pravilna glede podrejenega zahtevka. S podrejenim tožbenim zahtevkom tožnica zahteva izbris (so)lastninske pravice tožene stranke in vpis svoje solastninske pravice na deležu, ki ustreza vrednosti spornega prostora.
V obravnavani procesni situaciji je podlaga, ki je utemeljevala pravni interes revidentke, odpadla. Zahtevek iz hipotekarne tožbe (katero je tožnica želela zaznamovati v zemljiški knjigi) je namreč pravnomočno zavrnjen. Zaradi neobstoja predmeta zaznambe tudi morebitna ugoditev reviziji v ničemer ne bi vplivala na revidentkin pravni položaj.
Iz upravičenja do delnega povračila stroškov po šesti alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT so izključeni stroški, ki nastajajo v času, ko je že znano, da zaradi sprejetih oblastvenih prepovedi ali omejitev izvedba ali udeležba na dogodku, načrtovanem na določen datum, ni mogoča. Gre za primere stroškov, ki nastanejo v obdobju, ko je predpis (Odlok) že prepovedal določene dogodke, zaradi česar ni več mogoče upravičiti niti (nadaljnjega) nastajanja stroškov v zvezi z njihovo organizacijo. Nepotrebni oziroma neupravičeni so torej tisti stroški, glede katerih je že v času njihovega nastanka jasno, da se nanašajo na prireditev, ki se ne bo uresničila.
V 6. alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT zapisano besedno zvezo „v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge“ je zato treba razumeti v povezavi s predmetom urejanja, torej s povračilom dela stroškov, ki so upravičeni. Ta besedna zveza se tako nanaša na izključitev povračila stroškov, ki niso upravičeni že zaradi časovnega obdobja, v katerem so nastali, čeprav so nastali na enega od načinov, ki so alternativno našteti v nadaljevanju (z organizacijo srečanja ali dogodka ali z oddajo vloge). To pa pomeni, da ne gre za alternativno določene izključitvene razloge, kot je to razlagalo Upravno sodišče, ko bi bila za zavrnitev vloge pomembna le čas najave dogodka ali čas oddaje vloge, temveč za podrobnejšo opredelitev časovno neupoštevnih stroškov, ki se v industriji srečanj in dogodkov lahko nanašajo tako na organizacijo srečanja kot na organizacijo dogodka ali na oddajo vloge.
Peti odstavek 70. člena SPZ od solastnika, ki predlaga, da namesto prodaje celotna stvar pripade njemu/njej, ne zahteva, da že ob samem predlogu izkaže, da razpolaga s sredstvi za poplačilo ostalih solastnikov.
Smrt preživljanke je resda nastopila hitro, le šest dni po sklenitvi pogodbe. A je za preživljanko ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju še obstajalo medicinsko utemeljeno upanje. Prvina negotovost glede obsega preživljavkinih obveznosti zato ob sklenitvi pogodbe ni bila povsem izključena.
Iz upravičenja do delnega povračila stroškov po šesti alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT so izključeni stroški, ki nastajajo v času, ko je že znano, da zaradi sprejetih oblastvenih prepovedi ali omejitev izvedba ali udeležba na dogodku, načrtovanem na določen datum, ni mogoča. Gre za primere stroškov, ki nastanejo v obdobju, ko je predpis (Odlok) že prepovedal določene dogodke, zaradi česar ni več mogoče upravičiti niti (nadaljnjega) nastajanja stroškov v zvezi z njihovo organizacijo. Nepotrebni oziroma neupravičeni so torej tisti stroški, glede katerih je že v času njihovega nastanka jasno, da se nanašajo na prireditev, ki se ne bo uresničila.
V 6. alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT zapisano besedno zvezo „v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge“ je zato treba razumeti v povezavi s predmetom urejanja, torej s povračilom dela stroškov, ki so upravičeni. Ta besedna zveza se tako nanaša na izključitev povračila stroškov, ki niso upravičeni že zaradi časovnega obdobja, v katerem so nastali, čeprav so nastali na enega od načinov, ki so alternativno našteti v nadaljevanju (z organizacijo srečanja ali dogodka ali z oddajo vloge). To pa pomeni, da ne gre za alternativno določene izključitvene razloge, kot je to razlagalo Upravno sodišče, ko bi bila za zavrnitev vloge pomembna le čas najave dogodka ali čas oddaje vloge, temveč za podrobnejšo opredelitev časovno neupoštevnih stroškov, ki se v industriji srečanj in dogodkov lahko nanašajo tako na organizacijo srečanja kot na organizacijo dogodka ali na oddajo vloge.
Zakonske predpostavke iz 23. člena in štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, je treba upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo veliko depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.
Kreditodajalec mora potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev.
V primeru znatnega povečanja zneska neodplačane glavnice v valuti plačila pri kreditu v tuji valuti, ob neizpolnjeni zahtevi po preglednosti z vsebino, da je takšno povečanje obveznosti mogoče, ni mogoče šteti, da bi ponudnik, če s potrošnikom transparentno posluje, lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik takšne pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Če ponudnik pri vključitvi pogodbenih pogojev v pogodbo ne ravna skladno s profesionalno skrbnostjo, bo njegovo postopanje v nasprotju z zahtevo dobre vere.
Storitve „carinskega posredovanja“ oziroma „postopka preverjanja“ pošiljk niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. To, da zanje v določenih primerih tudi v ZPSto-2 ni mogoče najti pravne podlage, lahko pomeni zgolj, da je njihovo zaračunavanje v celoti nezakonito, ne pa, da je izključena pristojnost toženke za odločanje v sporih z uporabniki poštnih storitev, ki so jih bili po odločitvi izvajalca dolžni plačati. Nasprotno, saj je namen navedene pristojnosti toženke prav v tem, da odloča o pravilnosti in zakonitosti izvajanja storitev s strani izvajalca poštnih storitev nasproti uporabniku. V to presojo pa nedvomno sodi tudi izvrševanje cenikov in drugih aktov izvajalca poštnih storitev,
Družbino nadomestilo družbeniku, ki ne temelji na formalnem pravnem poslu (in na nasprotni – ekvivalentni – obveznosti družbenika), zgolj zaradi tega manka ni per se izvzeto iz kategorije prikritih izplačil dobička. Po drugi strani pa dano nadomestilo družbeniku tudi ne predpostavlja samodejno, da gre za prikrito izplačilo dobička, ki se obdavči kot dohodek iz kapitala. Če na primer družbenik za družbo opravlja še kakšna dela (recimo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, poslovodne ali druge pogodbe) je tak dohodek po svoji vsebini lahko tudi kaj drugega (npr. dohodek iz delovnega razmerja). Zato je treba vselej ugotoviti pravo ekonomsko vsebino (podlago) nadomestila in če je tega na strani prejemnika nadomestila, ki je fizična oseba, mogoče umestiti pod dohodek iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, tedaj obdavčitev po 6. točki 18. člena ZDoh-2 v zvezi z tretjim odstavkom 105. člena ZDoh-2 (torej kot drug dohodek) ni dopustna.
Pri presoji, ali je določeno nadomestilo mogoče opredeliti kot prikrito izplačilo dobička, velja dodati, da predmet prikritih izplačil dobička ni zgolj izplačilo dobička družbe kot presežka prihodkov nad odhodki, temveč zagotovitev kakršnekoli koristi družbeniku, ki ne temelji na formalni odločitvi pristojnega organa upravljanja o delitvi dobička in ki ima svojo podlago v družbenem razmerju, kar pomeni, da jo je oseba prejela zgolj zaradi njenega statusa družbenika v družbi oziroma z drugimi besedami, da je izplačilo posledica udeležbe njihovega prejemnika v kapitalu izplačevalca. Ta predpostavka pa bo (načeloma) podana, če družba ob uporabi standarda vestnega in poštenega poslovodje ter ob enakih pogojih izplačila ne bi izvršila tretji osebi, ki ni njen družbenik. Odločilen je torej odgovor na vprašanje, ali bi vesten in pošten poslovodja enako premoženjsko korist kot jo je sicer zagotovil družbeniku, zagotovil tudi tretji osebi.
Revident utemeljeno opozarja, da se Upravno sodišče ni opredelilo do tožbenih ugovorov o zatrjevani neustavnosti zakonske ureditve. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč, kljub revidentovi obsežni argumentaciji, zakaj meni, da je bila višina splošne dohodninske olajšave protiustavna, in predlogu za vložitev zahteve za oceno ustavnosti (111. člena) ZDoh-2, popolnoma izostala vsebinska presoja teh tožbenih navedb. Izpodbijana sodba je zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu.
Argumentiranemu uveljavljanju upoštevnih ustavnopravnih ugovorov mora slediti tudi odgovor oziroma opredelitev do njih, to pa že na tisti stopnji sodnega odločanja, na kateri so prvič podani.
Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le- ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku.
ZDR-1 v 67. členu ureja pravice delavcev, ki delajo krajši delovni čas v posebnih primerih, in sicer zaradi osebnih okoliščin (npr. invalidnost, bolezen, starševstvo), zaradi katerih dela ne morejo opravljati polni delovni čas, ampak le krajši delovni čas. Ti delavci krajši delovni čas ne delajo po lastni izbiri oziroma v skladu s 65. členom ZDR-1, ki v splošnem ureja institut krajšega delovnega časa. Namen 67. člena ZDR-1 je tako v zmanjšanju njihovega manj ugodnega položaja. Prvi odstavek 67. člena ZDR-1 jim daje pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delali polni delovni čas. Ta določba je jasna in v praksi ne povzroča težav. Drugače pa je z razlago in uporabo drugega odstavka 67. člena ZDR-1, po katerem ima delavec pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti, druge pravice iz delovnega razmerja (med katerimi je pravica do odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) pa kot delavec, ki dela polni delovni čas, razen če je z ZDR-1 drugače določeno.
ZDR-1 glede pravice do odpravnine zaradi odpovedi iz razloga nesposobnosti za delavca, ki je delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne določa kaj drugače, kot predpisuje v drugem odstavku 67. člena ZDR-1.