uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - institucionalno varstvo - obnova postopka - odločba o oprostitvi plačila storitve za institucionalno varstvo
Le za primere iz tretjega do petega odstavka 65. člena ZUTD (med katerimi so navedeni tudi primeri, določeni v ZUP) je predvidena tudi odprava odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila.
Povzeto ni odločilno za sprejem odločitve v tej zadevi, ki se ne nanaša na uporabo določb ZUTD v zvezi z ZUP, ampak na uporabo določb ZUPJS, ki pa predstavljajo celovito podlago za poseg v pravnomočno odločbo o priznanju pravic iz javnih sredstev. V 43. členu ZUPJS je odprava takšne odločbe jasno predvidena, prav tako zakonsko besedilo ne omenja obnovitvenih razlogov oziroma primerov, določenih v ZUP, da bi utegnilo nastati vprašanje uporabe določb ZUP.
ZUPJS člen 9, 10, 12, 12/1, 12/1-1, 23. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-2, 44, 44/1, 44/1-3.
pravica do državne štipendije - regres za letni dopust - obdavčljiv dohodek
Regres za letni dopust je obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine, zato se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.
ZUPJS člen 10, 12, 12/1, 12/1-1. ZDoh-2 člen 15, 18, 37.
uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - državna štipendija - materialni položaj - vlagatelj - obdavčljiv dohodek - oprostitev plačila dohodnine
Sodišči nižjih stopenj sta tožbenemu zahtevku ugodili, izpodbijani odločbi odpravili in tožniku priznali pravico do izplačevanja državne štipendije tudi v študijskem letu 2020/2021. Povprečni mesečni dohodek na družinskega člana za leto 2019 sta namreč ugotovili v višini 677,84 EUR, ker sta pri izračunu izvzeli regres za letni dopust v višini 756,65 EUR, češ da to ni obdavčljiv dohodek, ker ne dosega višine povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji.
O napačnosti tega stališča se je vrhovno sodišče že izreklo v sodbi VIII Ips 32/2022 z dne 20. 12. 2022, ki se je sicer nanašala na pravico do otroškega dodatka, enako razlogovanje pa velja tudi glede pravice do države štipendije, ki je odvisna od materialnega položaja vlagatelja in oseb iz 10. člena ZUPJS.
Regres za letni dopust je obdavčljiv dohodek, saj gre za dohodek iz zaposlitve (delovnega razmerja), ki je predmet obdavčitve (1. točka 18. člena v zvezi s 15. členom in 2. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2).
Regres za letni dopust ni zajet v poglavju III/1 ZDoh-2. Samo zato, ker je do določene višine deležen posebne davčne obravnave (se ne všteva v davčno osnovo), ga ni mogoče šteti za dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine, pač pa gre v smislu 1. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS za obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine. Tak dohodek pa je treba upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.
Druga toženka je v postopku podala tudi predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR. Ta predlog ne more vplivati na dolžnost druge toženke, da tožnika pozove na delo. Za odločanje o sodni razvezi v konkretnem primeru namreč niso izpolnjeni pogoji. Tožnik ima (še vedno) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko. Delovno razmerje pri drugi toženki s sodbo sodišča še ni bilo vzpostavljeno, saj je sodišče naložilo drugi toženki, da ga šele pozove na delo. To pomeni, da predlagana sodna razveza v konkretnem primeru sploh ni mogoča.
ZPP člen 212. ZDSS-1 člen 19, 61, 62. ZZVZZ člen 44.a.
razpravno načelo - bistvena kršitev določb postopka - zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja - izčrpane možnosti zdravljenja - trditvena podlaga
Ob tem, da se je tožnica lahko odločala o operaciji rekonstrukcije zaklopke, ki je bila izvedena v njeni lastni režiji marca 2018 v Londonu, in ji je bila prav takšna operacija v letu 2017 ponujena tudi pri nas (tudi v letu 2018, na konziliju 15. 2. 2018), za presojo zaključenih možnosti zdravljenja ni pomembno vprašanje različnih možnih metod operacije, saj navedeno pomeni, da ji je bila enakovredna metoda zdravljenja v Sloveniji na voljo. Prav tako ni pomembno, če ji v našem zdravstvenem sistemu operacija ni bila zagotovljena prav s strani domače institucije ali domačega kirurga, temveč ob sodelovanju domačih institucij s pogodbenim partnerjem v tujini, torej še vedno v okviru javnega zdravstva.
V ponovnem sojenju sta na podlagi trditev, ki jih tožnica ni navajala, obe sodišči pravni standard "izčrpanih možnosti zdravljenja" napolnili z vsebino, ki se je nanašala na varno izvedbo operacije (oziroma varno obravnavo bolnika), tega pa tožnica ni zatrjevala. Na ta način sta postopali v nasprotju z 212. členom ZPP in 61. ter 62. členom ZDSS-1, kar je vplivalo na odločitev in predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
nadomestilo plače - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - trditveno in dokazno breme - utemeljenost zahtevka - bistvena kršitev določb postopka
Sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nima razlogov, sodišče druge stopnje pa je napačno uporabilo določbo 212. člena ZPP, saj prvenstveno ne gre za vprašanje povezanosti trditvenega in dokaznega bremena s posledicami, temveč za vprašanje utemeljenosti zahtevka, ob tem da izpoved tožnice ni bila dokazno ocenjena.
Pravnomočni sklep izhaja iz pravno pravilnega stališča, da za obstoj kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni bistven način, na katerega so bile grožnje izrečene (posredno ali neposredno), temveč njihov učinek.
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1 je v obeh izvršitvenih oblikah kaznivo dejanje z jasno opisano premoženjskopravno posledico. Pogoj za njegov nastanek je nastop premoženjske škode, ki se kaže v tem, da se je na goljufiv način zmanjšalo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačali vsi upniki. To kaznivo dejanje je dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo, ko torej dejansko oškoduje upnike.
Kaznivost tega delikta torej nastopi z nastankom premoženjske škode kot prepovedane končne posledice. Nastanek premoženjske škode je pri obeh izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, ki sta v praksi praviloma prepleteni in predstavljata celoto, prepovedana posledica in ne objektivni pogoj kaznivosti, zato mora biti obsežena z naklepom storilca. Za kaznivost ravnanja storilca zadošča ugotovljena višina oškodovanja z vidika vrednosti, izkazane v storjenem dejanju, ob pogoju, da je do oškodovanja upnikov tudi dejansko prišlo, ker niso bili poplačani. Premoženjska škoda se meri zlasti po tržni vrednosti priznane neresnične terjatve, lažne pogodbe ali drugega goljufivega dejanja, s katerim je bilo prikrajšano premoženje, ki bi moralo zagotavljati poplačilo upnikom, ne pa po končnem izidu postopka razdelitve stečajne mase, ki je lahko odvisen od številnih drugih okoliščin, na katere storilec, pa tudi dolžnik, upniki in sodišče nimajo vedno odločilnega vpliva.
Premoženjsko škodo je pri tem kaznivem dejanju treba razumeti kot neposredno posledico (matematični, objektivni, takojšnji izid) dejanja na dolžnikov pravni in finančni položaj, v katerega je glede na tak ali drugačen tek poslovnih dogodkov dejanje že poseglo z učinki, ki so takojšnji, neposredni in nepreklicni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00065205
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 258.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - kaznivo dejanje ponarejanja listin - časovna opredelitev kaznivega dejanja - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - uporaba ponarejene listine - izvedenstvo - strokovno mnenje - predlog za postavitev izvedenca - primernost dokaza - ugotavljanje prištevnosti
V obeh točkah izreka je res naveden le konec časovnega obdobja, torej da je obsojena kaznivo dejanje storila »do sredine leta 2012«, pri čemer bi po stališču Vrhovnega sodišča natančnejši in doslednejši opis moral vsebovati tudi navedbo o začetku obdobja, ko je bilo dejanje storjeno, da bi torej v opisu bil zajet določen časovni okvir storitve kaznivega dejanja. Ne glede na navedeno pa je Vrhovno sodišče konkretizacijo te okoliščine presodilo skupaj z obrazložitvijo sodbe, saj sta skladno z ustaljeno sodno prakso opis kaznivega dejanja glede okoliščin, ki ne predstavljajo elementov tega kaznivega dejanja in obrazložitev sodbe celota in se dopolnjujeta. Če v izreku sodbe, kateri od takih sestavin opisa dejanja ni določno opredeljen, je pa ta zanesljivo obrazložena v obrazložitvi, to skladno z navedenim ne pomeni, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ne predstavlja kaznivega dejanja; zato tudi ne gre za kršitev načela zakonitosti.
Skupno trije primeri sodne prakse, ki sta jih v pritožbah navajala zagovornika obeh obsojencev (eno izmed njih v utemeljitev svojih navedb navaja zagovornik tudi v vloženi zahtevi; VSK sodba in sklep IV Kp 70188/2010 z dne 06.02.2014), še ne predstavljajo utečene sodne prakse. Kazenska sankcija se skladno z načelom individualizacije presoja glede na okoliščine vsakega konkretnega primera in za vsakega (so)storilca posebej. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sta v obrazložitvi svojih odločb navedli razumne razloge, da so okoliščine konkretnega primera takšne, da kljub manjšemu znesku protipravno pridobljene premoženjske koristi (50,00 EUR) te narekujejo izrek zaporne kazni kot glavne kazni in ne opozorilne sankcije. To sta obe sodišči utemeljili z razlogi, da je obsojenec skupaj s soobsojencem ravnal s poudarjeno koristoljubnostjo, da je znesek nagrade od oškodovanca, ki je globo za prekršek želel poravnati, s svojo vztrajnostjo izterjal, pri tem pa je deloval tudi agresivno. Prav tako sta obrazložili, da je šlo za izrabo situacije družine iz tujine, pri čemer je glede na delovanje obsojenca kot cestninskega nadzornika DARS-a, v okviru državne uradniške službe, okrnjen tudi ugled države. Glede na izkazano vztrajnost obsojenca pa ne vidita niti pozitivne prognoze, da ta istovrstnih kaznivih dejanj, kljub menjavi službe, ne bo izvrševal tudi pri drugem delodajalcu.
IOP pomeni usklajevanje stanja upnikove terjatve na eni strani in dolžnikovega dolga na drugi strani, ki se običajno izvaja med računovodskima službama upnika in dolžnika, v zvezi z letnim popisom sredstev. Potrditev IOP na strani dolžnika vsebinsko pomeni potrditev prepisa iz poslovnih knjig upnika o stanju upnikovih terjatev do dolžnika. Zgolj potrditev prepisa o dejstvih, ki izhajajo iz poslovne knjige, pa ne pomeni podlage, ki bi sama po sebi izražala jasno in nedvomno izjavo dolžnika, da priznava obstoj svojega dolga do upnika. S potrditvijo IOP se zato zastaranje ne pretrga.
Tudi evidentiranje terjatev v računovodskih izkazih in zaključnem računu subjekta, ki je zavezan k sestavi zaključnega računa, ne pomeni ravnanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o nedvomni izjavi dolžnika o obstoju dolga. Zaključni račun je sestavljen na podlagi knjigovodskih razvidov in bilanc. Terjatve se v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja lahko pripoznavajo in odpravljajo. Postavke bilance stanja ne predstavljajo gotovosti, da posamezna terjatev obstoji, ampak temeljijo na verjetnosti, da terjatev obstoji. Umestitev terjatve v računovodske izkaze, podaja predloga zaključnega računa in njegov sprejem, glede na navedeno ne pomenijo ravnanja dolžnika, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da dolžnik priznava obstoj dolga. Iz navedenih ravnanj je mogoče sklepati le, da so podatki, na podlagi katerih so sestavljeni računovodski izkazi, usklajeni s stanjem v poslovnih knjigah subjekta. O namenu dolžnika, da svoj dolg brez dvoma prizna, v zvezi z obveznostjo sprejema zaključnega računa ni mogoče sklepati.
Izjava o pogojnih okoliščinah, ki lahko pomenijo, da dolg obstoji, ali pa da dolg ne obstoji, že sama po sebi pomeni dvom o obstoju dolga. Če dolžnik izjavi, da ima proti dolgu ugovor, v posledici katerega dolg morebiti ne obstoji, se upnik ne more zanesti, da bo dolžnik obveznost izpolnil. Postavljanje pogoja izjavi, ki se nanaša na obstoj dolga, je okoliščina, ki pripelje do dvoma o obstoju dolga in do dvoma o njegovi izpolnitvi. Izjava s takšno vsebino zato ne more imeti učinka pripoznave dolga iz 364. člena OZ. Pisnih izjav tožene stranke, da bo sicer sporna terjatev postala nesporna pod odložnim pogojem, zato ni mogoče šteti kot pisne pripoznave zastarane obveznosti, ki bi lahko imela pomen odpovedi zastaranju po 341. členu OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNIŠTVO
VS00065409
ZZavar-1 člen 448. ZUstS člen 23. URS člen 22, 156.
prepoved uresničevanja pravic iz delnic - izvedba glavne obravnave - prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti
Vrhovno sodišče je v skladu s 156. členom Ustave in prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) revizijski postopek prekinilo zaradi začetka postopka za oceno ustavnosti 448. člena ZZavar-1.
URS člen 14, 14/2, 33. OZ člen 3, 5. ZZK-1 člen 13a, 13a/8. ZFPPIPP-C člen 19, 19/2, 227, 227/1, 298, 298/1, 371, 371/5. SPZ člen 6, 147, 147/3.
argument teleološke redukcije - načelo enakosti - pravica do zasebne lastnine - prosto urejanje obligacijskih razmerij - svoboda razpolaganja - pridobitev hipoteke - poplačilo iz posebne razdelitvene mase - vrstni red poplačila terjatev - podreditev poplačilnega upravičenja v korist kasnejše hipoteke - razdelitev posebne razdelitvene mase - kriterij za razdelitev posebne razdelitvene mase v stečajnem postopku - zavrnitev revizije
Že pridobljeni prednostni položaj s hipoteko zavarovane terjatve, opredeljen s trenutkom pridobitve hipoteke, je lahko predmet razpolaganja. To pomeni, da se poplačilno upravičenje, opredeljeno s trenutkom pridobitve hipoteke, lahko tudi omeji na način, da se podredi v korist poplačilnega upravičenja kasnejše hipoteke.
Upoštevaje argument teleološke redukcije, določba petega odstavka 371. člena ZFPPIPP le navidez s kriterijem trenutka pridobitve hipoteke ureja vse v stečajnem postopku upoštevne kriterije za razdelitev posamezne posebne razdelitvene stečajne mase v položaju več hipotek.
Ko je tako, kriterij pridobitve hipoteke ni edini kriterij, ki je v stečajnem postopku upošteven ob razdelitvi posamezne posebne razdelitvene mase med konkurenčne terjatve.
V luči zagotavljanja učinkovitega uresničevanja vsake s hipoteko zavarovane terjatve mora stečajno sodišče vsebinsko obravnavati tudi trditve ločitvenega upnika o poplačilnem upravičenju, ki izhaja iz domnevne podreditve poplačilnega upravičenja prej pridobljene hipoteke, katere imetnik je drug ločitveni upnik.
JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00064500
ZZVZZ člen 63, 66, 66-1. OZ člen 299, 299/1, 299/2, 378, 378/1. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 37, 37/6, 39, 39/1, 40.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - zdravstvena dejavnost - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - plače javnih uslužbencev - aneks h kolektivni pogodbi - kršitev dogovora - zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - določitev roka za izpolnitev obveznosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Rok za plačilo storitev v Splošnem dogovoru je opredeljen za zneske, ki med izvajalcem in Zavodom niso sporni (prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora); če pa se izvajalec ne strinja z obvestilom Zavoda, ki opredeli višino zanj nespornega dolgovanega zneska iz zdravstvene blagajne in ki je podlaga za izstavitev pravilnega računa, mora izvajalec seznaniti Zavod s svojim stališčem, saj sicer Zavod in izvajalec ne moreta pristopiti k reševanju spornega dela domnevne obveznosti Zavoda.
Iz besedila upoštevanih določb Splošnega dogovora tako ni mogoče izpeljati, da je rok za plačilo zneska, ki je med izvajalcem in Zavodom sporen, opredeljen vnaprej.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNIŠTVO
VS00065408
ZZavar-1 člen 448. ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 22, 156.
dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici - izvedba glavne obravnave - prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti
Vrhovno sodišče je v skladu s 156. členom Ustave in prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) revizijski postopek prekinilo zaradi začetka postopka za oceno ustavnosti 448. člena ZZavar-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064799
KZ-1 člen 34, 34/1, 35, 116, 116/1, 116/1-1. ZKP člen 41, 42, 371, 371/1, 371/2.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje umora - poskus kaznivega dejanja - vzročna zveza - neprimeren poskus - domneva nedolžnosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - kršitev pravice do obrambe
Časovno in krajevno povezanost storilčevega ravnanja in sicer izostale poškodbene posledice (ki se v prikazanih primerih uporabljajo kot konkretizacija merila, ali je mogoče prepoznati „otipljivo“, „konkretno“ ogrozitev pravne dobrine) v tem primeru nadomešča ugotovitev, da za nastop ogroženosti življenja obeh oškodovank po njunem odhodu domov – po tem, ko jima je obsojenec brez njune vednosti ponudil krofe z lorazepamom – zaradi njegovih učinkov preprosto ni bilo treba narediti ničesar več. S tem, ko jima je prikril vsebino ponujenih krofov, ki sta jih zaužili, jima je namreč odrekel možnost svobodne odločitve, ali naj se pod vplivom lorazepama na poti domov vključita v cestni promet ali ne, in torej že sprožil v tek načrt, ki si ga je zamislil. To je storil med njihovim običajnim srečanjem zaradi zagotavljanja stikov med obsojencem in njegovo hčerko, v njegovem stanovanju. Krofe s prikrito dodanim lorazepamom je ponudil štiriletni hčerki, glede katere si je prizadeval za ohranitev stikov, in ženi, s katero je bil sicer v razveznem postopku. V tem je mogoče prepoznati vse, kar je bilo treba za izpolnitev (za storilca) pričakovane prepovedane posledice in s tem nastanek "zadostne nevarnosti" za prepovedano dobrino, njegovo ravnanje pa je umeščeno v situacijo, v kateri je že mogoče prepoznati vse prvine izvršitve umora na zahrbten način.
Tako vložnik kot višje sodišče izhajata iz napačnih materialnopravnih izhodišč, da je treba za kaznivost poskusa presoditi (hipotetično) vzročno zvezo med storilčevim ravnanjem in (izostalo) prepovedano posledico, v katere nastanek naj bi bilo usmerjeno storilčevo ravnanje. Višje sodišče sicer materialnopravnih izhodišč ne ponudi, v vložnikovih navedbah pa je mogoče temelje za takšno zmoto prepoznati v praktično samodejnemu prenosu meril kaznivosti dokončanih posledičnih kaznivih dejanj v polje ugotavljanja kaznivosti njihovega poskusa. Merila vzročnosti – prav zato, ker poškodba (prepovedana posledica) izostane – pri poskusu nadomešča skrbna presoja nastanka "zadostne nevarnosti" za pravno zavarovano dobrino s storilčevim ravnanjem.
kršitev predpisa, ki določa prekršek - konkretizacija prekrška - javni shod - organizator shoda
Za presojo obravnavane zadeve je treba presoditi, ali storilka ustreza definiciji organizatorja kot osebe, ki se javno razglaša kot taka; ali osebe, ki kot organizator nastopa pred državnim organom. V prvem primeru iz povzetega zakonskega besedila izhaja, da za zaključek, da je osebo mogoče šteti za organizatorja ne zadošča, da oseba ravna oziroma deluje kot organizator, temveč zakon terja aktivnost posameznika v smeri, da se sam navzven razkrije oziroma deklarira kot tak, torej javno in nedvoumno trdi, da je organizator določenega shoda. Besedilo „ki kot organizator nastopa pred državnim organom“ pa predvideva osebo, ki se kot taka predstavlja oziroma nastopa v upravnem postopku pred državnim organom.
storilec kaznivega dejanja - prepovedana posledica
Formalni položaj delodajalca ni pogoj za storitev obravnavanega kaznivega dejanja, ampak je to lahko storjeno tudi po drugi osebi, ki je o pravicah delavcev iz zgornje zakonske določbe pri delodajalcu dejansko odločala. Izhodišče temelji na več odločbah Vrhovnega sodišča, ki jih nižji sodišči v razlogih sodb pravilno navajata in na katere se, zaradi primerljivosti odločilnih dejstev upravičeno sklicujeta. Ker je bil torej obsojenec po opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe takšna-druga oseba, nadaljnja konkretizacija njegovega dejanskega položaja pri delodajalcu, dodajanje zakonsko ne-opisanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja ter obsojenčev popolni prevzem ravnanj v primeru delodajalčeve nezmožnosti, glede na opisano vsebino opuščenega ravnanja niso nujni. Dovolj je povezava med dejanskim položajem in ravnanjem, po kateri je obsojenčeva osebna storitev kaznivega dejanja iz prvega odstavka 20. člena KZ-1 v celoti izkazana, posredno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pa je po ugotovljenem neutemeljena.
Ponarejenost listine se pri posebni obliki iz 3. točke prvega odstavka 252. člena KZ-1 kaže v tem, da v listini storilec označi, da je ta izdana po pooblastilu neke osebe, pa pooblastila ni.
Presoja, kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je s posameznim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima lahko določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.
Zaščita (mladoletnega) oškodovanca je lahko opravičljiv razlog za opustitev njegovega neposrednega zaslišanja. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje mladoletnega oškodovanca sta nižji sodišči dali prednost oškodovančevi koristi, kar je tudi bistvo inkriminacije kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe in predstavlja opravičljiv razlog za zavrnitev dokaznega predloga.
Za zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe gre, ko storilec zasleduje cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči.