Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.
Upravni organ je vezaa na pravno presojo Upravnega sodišča, ki izhaja iz pravnomočne sodbe, s katero je bil njegov akt odpravljen in vrnjen v ponovno odločanje, kar vključuje tudi obveznost upoštevanja pravnega mnenja sodišča kot enega od temeljev take sodbe. Vezanost na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, velja tudi za Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov upravni akt. V navedeno lahko poseže le Vrhovno sodišče z odločitvijo o izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodbo. To velja tudi v primeru, ko splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil ali drug predpis vsebuje pravne norme, ki po vsebini izhajajo iz pravil določene stroke. Morebitna zadržanost sodne presoje, ki ne sme pomeniti nedopustnega posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sodnega postopka, pa mora izhajati iz zakonske ureditve.
Če iz pravnomočne sodbe, s katero je bil prvotni upravni akt odpravljen, izhaja razlaga materialnega prava, ki narekuje drugačno ugotovitev dejanskega stanja in temu prilagojene zahtevke strank, je organ dolžan stranki omogočiti, da se na tako spremenjeno pravno situacijo odzove.To pa vključuje tudi spremembo zahtevka stranke, če taka sprememba temelji na navedeni sodbi, in je ta torej dopustna, čeprav bi bila morebiti prepozna glede na materialni predpis, ki ureja pravočasnost oddaje vloge. Namen take sodbe v upravnem sporu je namreč praviloma v tem, da se zagotovi tožeči stranki nadaljevanje in dokončanje postopka z zakonito in pravilno odločitvijo, ki temelji na njeni vsebini in ki bi bila izdana, če do prvotno nezakonite odločitve ne bi prišlo.
Kadar gre za zlorabo statusa kmeta za uveljavljanje predkupne pravice je mogoče uveljavljanje predkupne pravice zavrniti, če upravni organ ugotovi, da predkupna pravica ni uporabljena v skladu z namenom, s katerim je bila umeščena v ta zakon. Tako gre za zlorabo predkupne pravice, če sprejemnik ponudbe predkupne pravice v resnici ne uveljavlja zaradi pridobitve kmetijskega zemljišča. Pri tem Vrhovno sodišče ponovno opozarja, da je ugotavljanje zlorabe pravice nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj značilnosti zlorabe celo v zvezi s konkretno opredeljeno pravico ni mogoče opisati na ravni abstraktnega dejanskega stanja, temveč je treba izhajati iz konkretnega dejanskega stanja in ugotovitve, v čem in zakaj dejanska raba pravice odstopa od namena njene umestitve v pravni red.
V obravnavanem primeru pa ne gre za očitek o zlorabi predkupne pravice, temveč za očitek zlorabe statusa kmeta, ne da bi bilo ugotovljeno, da je revident s tem statusom pridobil prednost do nakupa pred drugim ponudnikom. Upravno sodišče namreč svoje odločitve ni oprlo na ugotovitev o dveh ali več ponudnikih, ki bi uveljavljali predkupno pravico.
Če ne gre za uveljavljanje predkupne pravice iz 23. člena ZKZ, tj. prednosti pri nakupu, tudi ni mogoče govoriti o zlorabi statusa kmeta za pridobitev kmetijskega zemljišča. Zakon namreč ne določa, da mora kupec izpolnjevati pogoje za predkupnega upravičenca tudi kadar ne gre za uveljavljanje prednosti pri nakupu (tj. prednosti pred drugimi ponudniki), določa le, da lahko, če ima kupec status kmeta, s tem statusom uveljavlja predkupno pravico.
V postopku odobritve pravnega posla v okviru določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) je upravni organ pristojen za odločanje tudi o tem, ali se s prodajo dosega namen ZKZ.
V postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem je treba preveriti, ali je predkupna pravica uporabljena v skladu z namenom, s katerim je bila umeščena v zakon, in s tem, ali je z obravnavanim pravnim poslom dosežen namen ZKZ. Kot ta namen je pri prometu s kmetijskimi zemljišči treba šteti predvsem varstvo pridelovalne funkcije teh zemljišč, s tem pa posredno tudi varstvo socialno-ekonomskega položaja kmetov, ki izpolnjujejo podrobno predpisane pogoje za ta status. Zloraba navedene pravice torej načeloma pomeni njeno rabo v nasprotju z opisanim namenom.
Ugotavljanje zlorabe pravice je nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj se po obrazloženem pri tem ni mogoče neposredno opreti na abstraktne, zakonsko predpisane pogoje za pridobitev zlorabljene pravice. Ena od bistvenih lastnosti zlorabe namreč je, da so ti pogoji praviloma v celoti izpolnjeni, zato značilnosti zlorabe celo v zvezi s konkretno opredeljeno pravico ni mogoče opisati na ravni abstraktnega dejanskega stanja, temveč je treba izhajati iz konkretnega dejanskega stanja in ugotovitve, v čem in zakaj dejanska raba pravice odstopa od namena njene umestitve v pravni red.
Presoja morebitne zlorabe pravice mora ostati v okviru uresničevanja te pravice in je ni mogoče širiti na posledice tega uresničevanja, ki niso neposredno povezane z njeno zlorabo. V obravnavani zadevi zato ne more biti predmet presoje morebitna nadaljnja usoda (npr. način rabe) predmetnega kmetijskega zemljišča po izvedbi obravnavanega pravnega posla, saj pri tem ne gre več za uresničevanje predkupne, temveč lastninske pravice,
Da je podano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ mora biti poleg objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja dokazan obsojenčev naklep v smeri bodisi (a) pridobiti premoženjsko korist, bodisi (b) povzročiti premoženjsko škodo. Prav v tem je bistven razlikovalni element med krivdno povzročeno škodo gospodarski družbi, za katero storilec odškodninsko odgovarja, in kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ.
Zamudne obresti so stranska občasna terjatev. Za terjatve na podlagi neupravičene pridobitve začetek teka obresti določa 193. člen OZ. Vendar pa določilo 193. člena OZ določa le začetek teka zamudnih obresti, ne pa tudi zastaranja. Zastaranje občasnih dajatev ureja 347. člen OZ. Te terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.
Upravno sodišče je zaradi spremenjene pravne podlage za odločitev tožnici (revidentki) dolžno zagotoviti pravico, da poda ustrezne navedbe in dokazne predloge v zvezi z očitano kršitvijo, ki je drugačna od kršitve, ki se mu očita z odločbo davčnega organa.
V upravnem sporu je namreč tožniku zagotovljena možnost do učinkovitega sodelovanja oziroma možnost učinkovitega odzivanja na vsa procesna ravnanja, ki lahko vplivajo na njegove v materialnem pravu določene pravice, pravne koristi ali dolžnosti (torej na njegov pravni položaj) in s tem možnost aktivnega vplivanja na odločitev samo, če lahko navaja tudi (nova) dejstva in predlaga izvedbo (novih) dokazov. Teh namreč zaradi naknadno spremenjene pravne podlage praviloma ni mogel predložiti oziroma ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta in glede njih torej ne more biti prekludiran. Po drugi strani navedeno vzpostavlja dolžnost sodišča po izvajanju nadaljnjega materialnega procesnega vodstva (t. i. odprtega sojenja).
Čeprav je revidentka v zadnji pripravljalni vlogi dala predloge za zaslišanje istih oseb kot že v tožbi (ti tožbeni predlogi so bili zavrnjeni kot prepozni), pa so ti predlagani dokazi ne samo novi ampak tudi dovoljeni. Nanašajo se namreč na drugačno ugotovitev dejstev, ki izhaja iz njihove drugačne pravne kvalifikacije, zato jih ni mogoče šteti za prepozne oziroma prekludirane v smislu 52. člena ZUS-1.
Zavrnitev predlaganega dokaza kot nesubstanciranega pa je dopustna le, če je stranka o tej pomanjkljivosti predhodno seznanjena in jo ima možnost odpraviti.), pa so ti predlagani dokazi ne samo novi ampak tudi dovoljeni.
Nesprejemljivo je stališče o absolutnosti človekove pravice do zasebne lastnine, ko ta pride v nasprotje s človekovima pravicama do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Solastniku je mogoče odreči določeno lastninsko pravno varstvo takrat, ko bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v ti solastnikovi ustavni pravici. Če pride do spora, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti obseg in vsebino upravičenj obeh pravdnih strank in po njunem tehtanju dati prednost tisti stranki, katere pravica je vrednostno močnejša, tako da je poseg v ustavno zagotovljene človekove pravice v skladu z načelom sorazmernosti.
(So)lastnik lahko v določenih primerih upravičeno in legitimno varuje svoj dom pred neželenimi vstopi drugega v svojo zasebnost, tudi z zamenjavo ključavnice in čeprav je ta solastnik, kar temu fizično preprečuje izvrševanje tistega vidika svojega spektra solastninskih upravičenj, ki se manifestira v posedovanju solastne nepremičnine. Ta omejitev mu ne odvzema prostega in svobodnega razpolaganja z ostalimi vidiki (so)lastninske pravice, saj takšna odločitev ne pomeni, da so onemogočena vsa (so)lastnikova upravičenja, ampak le tista, ki posegajo v kolidirajoče pravice.
Za utemeljenost verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je pomembno pravno vrednotno izhodišče, ki ga je Vrhovno sodišče izčrpno pojasnilo v sodbi II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016. Ta stališča so uporabljiva tudi za verzijska razmerja med skupnimi lastniki, saj ni stvarno utemeljenih razlogov za razlikovanje.
Stališče nižjih sodišč, da prikrajšanje tožnice ni podano, ker ni dokazala, da bi sporne nepremičnine oddajala v najem oziroma ker ni jasno, kako bi jih uporabljala, je napačno. Tožnica je kot skupna lastnica upravičena do svojega deleža lastninskih upravičenj na spornih nepremičninah, katerih pomemben del je njihova uporaba. Za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka ni pomembno, kako naj bi v spornem obdobju skupno nepremičnino uporabljala (sama ali z oddajanjem v najem). Pomembno je le, da jo je toženec v nasprotju z njeno izraženo željo prikrajšal v možnosti te uporabe ter s tem posegel v njeno premoženjsko pravico. Izračunavanje povprečne tržne najemnine s pomočjo cenilca je le metoda ("pripomoček") sodišča, s pomočjo katere denarno ovrednoti koristi iz takšnega prikrajšanja.
Določilo 26. člena Ustave prepoveduje izvrševanje oblasti na protipraven način, pri čemer ni relevantno katera veja oblasti je s svojim protipravnim ravnanjem povzročila škodo. Ne glede na to, da (morda) kasnejše ravnanje ni bilo pogojeno s prvotnim (protipravnim in škodnim) ravnanjem in da je država z njim zasledovala drugačen cilj kot s prvim dejanjem, gre za delovanje istega subjekta. Logičnemu preizkusu se upira stališče, da bi subjekt, ki je škodo povzročil, sam s kasnejšim ravnanjem vzročno zvezo pretrgal oziroma izničil prvotni vzrok, ki je povzročil škodo. Ne gre namreč za od storilčevega prvotnega ravnanja neodvisni dogodek.
Razlaščenčevi odvetniški in drugi njegovi stroški predsodnega ugotavljanja in določanja razlastitvene odškodnine niso del razlastitvene odškodnine in se o njih ne odloči kot o delu odškodnine za škodo. Stroški namreč niso posledica same razlastitve in zato ne predstavljajo škode zaradi razlastitve nepremičnin. Gre za stroške, ki so nastali zaradi določanja višine odškodnine zaradi razlastitve.