ZDR-1 člen 13, 13/1, 16, 77, 200, 200/3. OZ člen 45, 99.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - zavrženje tožbe - pravočasnost tožbe - rok - zamuda roka
Tožnik je zahteval razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi napak volje, ker naj bi mu tožena stranka ob podpisu grozila z odškodninsko terjatvijo. Tožnik je sporazum podpisal, saj se je zbal za preživetje svoje družine. Delavec mora zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice (3. odstavek 200. člena ZDR-1). Eden izmed možnih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi je pisni sporazum (77. člen ZDR-1). Ker gre za sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zanj veljajo smiselno enaka pravila kot za pogodbo o zaposlitvi in je tako potrebno pri roku za vložitev tožbe na razveljavitev sporazuma poleg tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 smiselno upoštevati tudi 16. člen ZDR-1, po katerem pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti. V tožnikovem primeru je 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči od dneva sklenitve sporazuma 18. 3. 2015, zato je sodišče prve stopnje tožbo, vloženo šele 26. 8. 2015, pravilno zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 274. člena ZPP).
likvidacija – redno prenehanje družbe – materialne procesne predpostavke vpisa v sodni register – izjava likvidacijskega upravitelja – izbris subjekta iz sodnega registra
Pritožba izpodbijanemu sklepu ne očita, da na podlagi tistih listin, ki so bile osnova za njegov vpis, ne bi smel biti opravljen izpodbijani vpis, pa tudi ne, da niso bile predložene vse listine za takšen vpis, ali da listine niso bile izdane s strani organov oziroma oseb, ki jih v skladu z zakonom lahko izdajo.
Obravnavana pritožba izpodbijanemu sklepu namreč očita, da vsebina listine, tj. izjava likvidacijskega upravitelja, ni resnična, ker niso v celoti poravnane vse obveznosti družbe. To pa ne more biti predmet materialnopravnega preizkusa iz 34. člena ZSReg.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude prvega naroka za glavno obravnavo, ker ni šlo za nepričakovano zadržanost. V 116. členu ZPP je določeno, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče stranki na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je zamudila narok oziroma rok iz opravičenega vzroka. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za nepričakovano zadržanost, pravilno pa je kot neupravičen razlog oziroma vzrok štelo tudi dejstvo, da tožnica in zakonita zastopnica nista bili seznanjeni, da predlogu za preložitev obravnave ni bilo ugodeno, je utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne da bi predhodno razpisalo narok. Ker pa je v konkretnem primeru pritožbeno sodišče sodbo z dne 6. 5. 2015 že iz drugih razlogov razveljavilo, je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo.
Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti člen 18. ZPP člen 227, 227/5.
dokazno breme - evidenca delovnega časa
Dokazno breme o tem, ali je delavec v določenem časovnem obdobju delal oziroma ali je bil odsoten (iz tega naslova tožnik uveljavlja plačilo plače), je na delodajalcu, ki mora za dokazovanje svojih navedb predložiti evidence delovnega časa, ki jih je dolžan voditi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015377
ZPP člen 315. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - vmesna sodba - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
Izpodbijana sodba je vmesna sodba po 315. členu ZPP. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen, odločitev o višini zahtevka pa je prepuščena končni sodbi. Temelj za odločitev o odškodninskem zahtevku je odškodninska odgovornost za nastalo škodo, zato mora iz izreka izhajati, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v celoti ali pa glede na soprispevek tožnika le v določenem delu. Iz izreka izpodbijane vmesne sodbe izhaja, da podlaga obstaja, da je torej tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Tak izrek pa je v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik k nastali škodi prispeval v višini 50 %, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZUPJS člen 17, 17/1, 17/1-6, 19, 34, 51. ZSV člen 100. Uredba o merilih za določanje oprostitve pri plačilih socialno varstvenih storitev člen 9. ZUP člen 164.
Upravičenka je imela na dan 31. 1. 2012 na bančnem računu 22.098,56 EUR, maja 2012 pa je z računa dvignila znesek 18.000,00 EUR in dne 14. 9. 2012 znesek 3.700,00 EUR. Zgolj zato, ker v času odločanja v predsodnem postopku na bančnem računu ni bilo več nobenega denarja, ni mogoče zaključiti, da vlagateljica na dan vložitve vloge 14. 9. 2012 ni imela nobenega premoženja v smislu 6. točke 1. odstavka 17. člena ZUPJS. Zaradi pomanjkljivega predsodnega upravnega postopka in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje odločbi tožene stranke kot preuranjeni utemeljeno odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZJU člen 24, 34, 34/1, 154. ZDR člen 86, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - neupravičen izostanek z dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - obveščanje delodajalca o odsotnosti
Tožnik najmanj pet dni zaporedoma (od 20. 9. 2010 do 24. 9. 2010) ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnik je bil začasno nezmožen za delo od 8. 9. 2010 do 17. 9. 2010, od 18. 9. 2010 pa je bil zmožen za delo. V socialnem sporu je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 18. 9. 2010 do 26. 10. 2012, kar pomeni, da tožnik ni neopravičeno izostal od 20. 9. 2010 dalje. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami do 29. 12. 2010, ko je bil tožniku vročen sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Ker pa tožnik tožene stranke o razlogih za svojo odsotnost od 20. 9. 2010 dalje ni obvestil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Izpolnjen pa je tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, saj je glede na delo, ki ga je tožnik opravljal (zadolžen je bil za nadzor nad pravilnim izvajanjem predpisov ter za spoštovanje zakonitosti in drugih prvin pravnega reda RS pri toženi stranki) tožena stranka izgubila zaupanja vanj, zato ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato zakonita.
letna ocena – redna odpoved iz poslovnega razloga – kriterij pri izbiri - delovna uspešnost
Ker je sodišče prve stopnje pri presojanju pravilnosti uporabe kriterijev pri izbiri presežnega delavca, ki mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ugotovilo, da je tožena stranka upoštevala letne ocene za obdobje 2008 do 2011, za tožnico pa so se upoštevale ocene v letih 2009 do 2012, gre za neskladje v obrazložitvi sodbe, zaradi katerega je podana bistvena kršitev določb postopka. V novem sojenju moralo sodišče raziskati in ugotoviti, v katerih letih so se ugotavljale ocene za delavce in pri tem upoštevati enake kriterije za vse delavce, ki pridejo v poštev, ter upoštevati enako delovno mesto - podsekretar in enako časovno obdobje.
ZPIZ-2 člen 389. ZPIZ-1 člen 116, 116/1, 118, 118/1.
družinska pokojnina - podaljšanje družinske pokojnine po 26. letu starosti
V 1. odstavku 118. člena ZPIZ-1 je določeno, da otrok obdrži pravico do družinske pokojnine tudi po dopolnjenem 26. letu starosti, če je šolanje prekinil zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda, vendar največ toliko časa, kolikor ga je zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda izgubil pri šolanju. Čeprav tožnica formalno ni prekinila študija zaradi nosečnosti in rojstva sina v šolskem letu 2011/2012, se ji je zaradi te osebne okoliščine študij za nekaj mesecev podaljšal preko 26 leta starosti. Glede na to, da je študij na medicinski fakulteti daljši od študija na ostalih fakultetah, ga v določenih primerih kljub rednemu izpolnjevanju obveznosti objektivno ni mogoče zaključiti do dopolnjenega 26. leta starosti. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je takšna izjema, kot je bila določena v 118. členu ZPIZ-1, veljala tudi za šolanje na visoki stopnji, ki je daljše od povprečnega šolanja na ostalih visokošolskih programih. Pravno praznino je glede na namen in pomen pravice do družinske pokojnine zapolnilo tako, da je ta zagotovljena tudi po 26. letu starosti, kadar je izkazano, da je upravičenec redno izpolnjeval študijske obveznosti, vendar šolanja do predpisanega leta starosti ni mogel zaključiti zaradi dolžine samega študija. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločbi tožene stranke in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine po 26. letu starosti do dneva zaključka študija.
premestitev javnega uslužbenca - navideznost razloga za premestitev
Sodišče v postopku za ugotovitev zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca ne presoja smotrnosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca, niti ne ugotavlja, ali je po premestitvi pričakovati bolj smotrno in bolj učinkovito delo v organu oziroma, ali je do bolj smotrnega oziroma bolj učinkovitega dela dejansko prišlo. Tako za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, kakšna je bila kadrovska zasedenost obeh organizacijskih enot, v katerih je tožnik delal pred in po premestitvi, katera izmed organizacijskih enot je bila bolj kadrovsko podhranjena oziroma, v kateri je bil obseg dela večji, ter zakaj je tožena stranka štela, da bo delo tožnika pripomoglo k boljši učinkovitosti in bolj smotrnemu delu. Za zakonitost premestitve po tretji točki drugega odstavka 149. člena ZJU je pomembno le, da razlog za premestitev ni navidezen.
Navideznosti razloga za premestitev ni mogoče utemeljevati z morebitno nesmotrno odločitvijo delodajalca, saj odločitev o tem, da bo zaradi premestitve delo bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa ne presoja racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti te odločitve (podobno kot pri postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov ne presoja smotrnosti npr. organizacijskih ukrepov delodajalca, zaradi katerih preneha potreba po opravljanju dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi).
Toženec je tožniku z začasno odločbo, ki jo izpodbija v tem sporu, priznal in odmeril starostno pokojnino. Nato je mu z odločbo dokončno in pravnomočno odmeril starostno pokojnino. Začasna odločba o starostni pokojnini zato ne obstaja več in za tožnika nima nobenih pravnih posledic. Od pravnomočnosti odločbe o starostni pokojnini dalje si svojega pravnega položaja v tem sporu ni mogel več izboljšati, saj ne more pridobiti več pravic, to je višje starostne pokojnine, kot mu je bila priznana s pravnomočno odločbo. Pravni interes za tožbo zoper dokončno odločbo v zvezi z začasno odločbo zato ni podan in se tožna zavrže.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00004187
KZ-1 člen 123, 123/1.. ZKP-UPB4 člen 355, 355/2.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - huda telesna poškodba - dokazna ocena izpovedbe prič
Že res, kar navaja obtoženčev zagovornik, da gre v tem primeru za ožje družinske člane oškodovanca in jim je kot takim potrebno tankočutneje prisluhniti in njihove izpovedbe v tej luči tudi ocenjevati, prav tako pa je tudi res, da imajo vsi navedeni isti status, kakor vse ostale priče v smislu njihove dolžnosti izpovedovati resnico.
Sicer pa pritožnik povsem pravno pomotno meni, da udarca v glavo obtožencu ni mogoče očitati v obravnavanem kontekstu, ker ta udarec sam po sebi ne more predstavljati hude telesne poškodbe, saj da ni pustil nikakršnih posledic. Glede udarca samega je to sicer res, vendar pa je na končno posledico, to je hudo telesno poškodbo potrebno gledati v luči celotnega dogajanja oziroma obtoženčevega ravnanja, ne pa selektivno, po posameznih izsekih obtoženčevega početja.
Glede na naravo vmesne sodbe je potrebno v postopku odločanja o temelju odškodninske odgovornosti odločiti o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer nedopustnem ravnanju, škodi, vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem in škodo ter o odgovornosti (krivdi) povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je drugotožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo, glede na to, da je drugotožena stranka tožniku odredila delo elektroinštalacije, montažo polic za kable na objektivno nevarnem delu gradbenega odra. Prvotožena stranka pa je krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni poskrbela, da bi imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu in tudi, da bi tožnik opravil ustrezen zdravniški pregled. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo krivdne odgovornosti prvotožene stranke in ostalih elementov odškodninske odgovornosti, predvsem vzročne zveze med opustitvijo prvotožene stranke (napotitev tožnika na zdravniški pregled in na preizkus znanja iz varstva pri delu) in škodo, ki jo je utrpel tožnik. Ker ugovorov strank o obstoju škode in vzročne zveze po izdaji vmesne sodbe zaradi njenega prekluzivnega učinka ni več dopustno obravnavati, je opisano ravnanje sodišča prve stopnje nepravilno, sodba pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožba tožene stranke zaradi neplačila sodne takse šteje za umaknjeno, ne vplivajo pritožbene navedbe tožene stranke, da se ta sklep na njo ne nanaša, da je bila v sodni register vpisana šele 28. 10. 2014 in da tožnik pri njej nikoli ni bil zaposlen. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka dejansko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zamudni sodbi, za presojo zakonitosti sklepa sodišča prve stopnje o tem, da se njena pritožba šteje za umaknjeno, pa niso relevantne.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - direktor - prenehanje mandata - hujša kršitev pogodbenih obveznosti - pravni standard
Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitane kršitve, ki se nanašajo na nerazkritje dejstev o obstoju tripartitne pogodbe in opustitev dolžnosti evidentiranja obveznih predhodnih avtorizacij transakcij s strani določene banke pri trgovalnem računu ter očitek opustitve obvestitve predsednika upravnega odbora in zunanjih izvajalcev v času odsotnosti drugega izvršnega direktorja in pooblaščenke za nadzor skladnosti poslovanja. V zvezi z očitkom opustitve obvestitve upravnega odbora glede spornega dogajanja v skladu s Poslovnikom, torej ali je šlo za nastanek velike izpostavljenosti, pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje preuranjena. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi moral tožnik o spornem dogajanju z določeno banko upravni odbor seznaniti takoj, ko je ugotovil, da ta banka razpolaga z neverodostojnim izpiskom stanja portfelja, saj je ta dolžnost izhajala iz Poslovnika o delu upravnega odbora tožene stranke in da iz vsebine predmetnih elektronskih sporočil toženi stranki izhaja grožnja nastanka velike izpostavljenosti. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni navedlo, iz katerih elektronskih sporočil naj bi to izhajalo in kako ocenjuje standard "velike izpostavljenosti". Presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne obsega le ugotovitve, ali je tožnik dejansko storil, kar se mu očita, ampak tudi materialnopravno presojo, ali je s tem podan odpovedni razlog. Tožnik se vseskozi zavzema za to, da njegovo ravnanje, tudi če dejansko predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, nima narave hujše kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajno sredstvo za najtežje kršitve delovne discipline. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali tožnikovo ravnanje ustreza standardu hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Zaključek o obstoju kršitve opustitve seznanitve upravnega odbora ter posledično o zakonitosti izredne odpovedi je zato preuranjen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 105, 108, 318, 318/1, 338/2. ZDR člen 131, 131/1, 131/2.
zamudna sodba - regres za letni dopust - obveznost plačila - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Tožena stranka tožniku ni v celoti plačala regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik iz razlogov na strani tožene stranke ni mogel izrabiti dopusta za leto 2012, saj je bil primoran v letu 2012 najprej izrabiti letni dopust za leto 2011, katerega izrabe mu tožena stranka v tekočem letu ni omogočila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2012. Ker je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel le nekaj dni pred odjavo iz zavarovanj, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno tožniku prisodilo nadomestilo za neizrabljene dni letnega dopusta.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK0006621
OZ člen 131, 164. ZDARS-1 člen 3. Uredba o lokacijskem načrtu za smer avtoceste Maribor - slovensko - madžarska meja na odseku Vučja vas, Beltinci člen 29. Uredba o rudarski pravici za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine na pridobivalnem prostoru Bakovska cesta „A“, MO Murska Sobota člen 3.
odškodninska odgovornost - vzrok za škodo - poseg v obstoječi namakalni sistem
Pravilno se je sicer prvostopenjsko sodišče opredelilo, da toženi stranki, ki je v skladu s takrat veljavnim Zakonom o družbi za avtoceste v Republiki Slovenije opravljala naloge izgradnje in obnavljanja avtocest v svojem imenu, a za račun Republike Slovenije, ne bi bilo mogoče očitati odškodninske odgovornosti za škodo, ki je tožeči stranki nastala v povezavi s prostorskim načrtovanjem avtoceste. V obravnavanem primeru je namreč vzrok za škodo mogoče prepisati zgolj prostorski umestitvi avtoceste med kmetijska zemljišča, na katerih je bil pred gradnjo avtoceste urejen namakalni sistem.
Tožnica uveljavlja, da vzrok telesne okvare ni bolezen, kot je to ugotovil toženec, temveč poklicna bolezen, pri čemer zatrjuje, da gre za posledico dolgoletnega dela v službi in vsakodnevnih obremenitev noge pri delu avtoprevoznice. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da vzrok telesne okvare ni poškodba pri delu, temveč poškodba izven dela. Izpodbijana sodba glede uveljavljane poklicne bolezni nima razlogov, saj ni z ničemer obrazložena. Ker njen preizkus ni mogoč, jo je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - sodna razveza - datum prenehanja delovnega razmerja
Utemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke glede razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem 23. 6. 2015 in posledično v zvezi s trajanjem delovnega razmerja ter izplačilom razlike v plači od nezakonitega prenehanja delavnega razmerja do 23. 6. 2015. Tožnik je bil po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ves čas zaposlen, saj se je takoj z naslednjim dnem samozaposlil in je bil zaposlen tudi v času, ko je sodišče odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Navedena okoliščina je pomembna za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, pri čemer sodišče ne more priznati delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu, saj dvojno delovno razmerje ni mogoče. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločilo, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 24. 6. 2014, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 111. ZPSto-2 člen 41, 41/3, 41/4, 41/5.
izredna odpoved delavca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - odpravnina - odškodnina za izgubljeni odpovedni rok
Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, je prenehala veljati na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je tožnik prejel 18. 6. 2013. 7-dnevni odpovedni rok se je iztekel 25. 6. 2013, ko je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj. Izredna odpoved tožnika je bila toženi stranki vročena 27. 6. 2013, to pa je po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med strankama. Zato tožnik zaradi podane izredne odpovedi ni upravičen do odpravnine in odškodnine za izgubljeni odpovedni rok po 111. členu ZDR-1 in je sodišče prve stopnje tak tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.