likvidacija – redno prenehanje družbe – materialne procesne predpostavke vpisa v sodni register – izjava likvidacijskega upravitelja – izbris subjekta iz sodnega registra
Pritožba izpodbijanemu sklepu ne očita, da na podlagi tistih listin, ki so bile osnova za njegov vpis, ne bi smel biti opravljen izpodbijani vpis, pa tudi ne, da niso bile predložene vse listine za takšen vpis, ali da listine niso bile izdane s strani organov oziroma oseb, ki jih v skladu z zakonom lahko izdajo.
Obravnavana pritožba izpodbijanemu sklepu namreč očita, da vsebina listine, tj. izjava likvidacijskega upravitelja, ni resnična, ker niso v celoti poravnane vse obveznosti družbe. To pa ne more biti predmet materialnopravnega preizkusa iz 34. člena ZSReg.
Zmotno je stališče zagovornika, da je bilo tožilstvo glede predlaganega izvedenstva po začetku naroka za glavno obravnavo prekludirano. Glede na določbo 17. člena ZKP mora sodišče o resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, predlog tožilstva v navedeni smeri pa je sledil kontradiktornim navedbam med listinsko dokumentacijo in izpovedjo oškodovanca glede utrpelih poškodb. Zato zagovornik zgolj s pavšalno navedbo na glavni obravnavi, ko je takšnemu predlogu nasprotoval, češ da bi tožilstvo takšen predlog lahko podalo že prej, ne da bi ga utemeljil, ne more biti uspešen.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - invalid III. kategorije invalidnosti - ustavitev izplačevanja nadomestila - pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva
Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom in priznanim nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Na podlagi določb ZSDP je bila tožniku za določeno obdobje priznana pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik s tem, ko je uveljavljal pravice, ki mu gredo po ZSDP, dela ni opravljal v nasprotju z odločbo, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je bil namreč še vedno zavarovan 40 ur tedensko, le da je namesto polni delovni čas delo opravljal v obsegu 20 ur tedensko, za preostalih 20 ur pa je bil v skladu z odločbo CSD upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Za ustavitev izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tako ni podlage niti v določbah ZPIZ/92, niti v določbah ZPIZ-1.
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da ta določba odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
Stališče sodišča prve stopnje, da zaslišanje predlaganih prič (ki sta sicer podali svoji pisni izjavi v skladu z določbami 236.a člena ZPP) ne bi doprineslo k drugačni odločitvi, oziroma da priči ne bi mogli izpovedati o pravno relevantnih dejstvih, predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 236.a člena ZPP, saj bi ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
ugovor tretjega - spremenjeno lastništvo zarubljenega vozila
Pritožbeno sodišče
presoja
pravilnost izdane odločbe
glede
na
stanje, kakršno je bilo v
času
izdaje odločbe. Zato kasnejše (po izdanem izpodbijanem sklepu) razpolaganje z lastninsko pravico na spornem vozilu s strani tretjega, v tej konkretni zadevi ne predstavlja pravno upoštevnih spremenjenih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev o ugovoru tretjega.
ZDR-1 člen 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 235, 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja- izplačilo nadur - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - rok za podajo izredne odpovedi -
Da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, mora biti podana tako znotraj subjektivnega kot tudi znotraj objektivnega roka. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi znotraj objektivnega roka, pač pa je njeno pravočasnost presojalo le z vidika subjektivnega roka. Nejasna in nepopolna je tudi obrazložitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna glede na 30-dnevni subjektivni rok. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, ker od 10. 9. 2012, ko je tožena stranka tožnici vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, pa do izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 19. 9. 2012 ni minilo več kot 30 dni. 30-dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR namreč začne teči, ko pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zadnji takšen trenutek je sicer res lahko delavčev zagovor, ni pa nujno.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-6, 20, 21. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 9, 9/1-4.
lastnost zavarovanca - družinski član - zmotna uporaba materialnega prava - lastništvo zasebnega podjetja - poseg v pravnomočno urejen pravni status - ex nunc
V pravno varovan status je praviloma mogoče posegati le za naprej, za nazaj pa le na podlagi izrecnih zakonskih določb, ki so v skladu z določbami 158. člena Ustave RS. Potrebno je razlikovati med samo vključitvijo v obvezno zavarovanje, na podlagi katere se šele pridobi pravno varovan status zavarovanca in spremembo podlage že obstoječega zavarovanja oziroma spremembo pravno zavarovanega statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja. V prvem primeru je potrebno upoštevati zakonske določbe o obvezni vključitvi v zavarovanje, če je izpolnjena katera od v zakonu opredeljenih dejanskih podlag (torej ex lege vključitev v zavarovanje), ki se lahko ugotavlja tudi za nazaj vse od nastopa zakonite podlage. V drugem primeru, ko gre le za spremembo podlage istega zavarovanja, pa dejansko pride do spremembe že pridobljenega pravno varovanega statusa, v katerega lahko tožena stranka kot nosilec obveznega zavarovanja po uradni dolžnosti posega le za naprej. Ker je bila tožnica veljavno vključena v zavarovanje kot družinski član - zakonec, tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi za nazaj tožnico vključila v zavarovanje po drugi zavarovalni podlagi, po 6. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, to je iz naslova lastništva zasebnega podjetja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke.
zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve – akutna psihoza – kronični shizofrenski proces
Čas zadržanja udeleženke na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom je prvo sodišče določilo v skladu s prvim odstavkom 48. člena ZDZdr na podlagi ugotovitve sodne izvedenke, da je takšna doba zadržanja potrebna zato, da bodo zdravniki lahko učinkovito uredili zdravljenje udeleženke z zdravili, ki bodo pri njej potrebovala daljši čas, da izrazijo svoje delovanje, saj gre pri udeleženki za dolgotrajno nezdravljeno psihozo.
Dolžnik sicer lahko dokazuje, da vsebina vročilnice ni resnična, vendar mora za to najprej podati ustrezno substancirane navedbe in šele nato bi sodišče lahko izvajalo predlagane dokaze.
Ni podana sokrivda tožnika za nastalo škodo, ki se je poškodoval na delovišču, kjer je v skupini sodelavcev s krampom odstranjeval keramične ploščice, pri tem pa mu je del ploščice priletel v oko, tako da je utrpel popolno izgubo levega očesa. Tožnik ni ravnal samovoljno, ko je pri delu uporabljal kramp, čeprav bi moral uporabljati lopato, pav tako ni uporabljal zaščitnih očal, čeprav je to delovodja videl, a ga ni opozoril ne na obvezno uporabo zaščitnih očal kot tudi ne na to, da naj bi se ploščice odstranjevale z lopato. Sokrivde ne predstavlja tudi dejstvo, da tožnik pri delu ni nosil korekcijskih očal, saj le-te niso namenjene zaščiti, ampak korekciji vida, zato bi se ob udarcu koščka ploščice lahko razbila in bi vseeno prišlo do poškodbe očesa.
predlog za vpis v sodni register - upravičena oseba za vložitev predloga - obrazložitev sklepa - nasprotujoči predlogi udeležencev
Subjekt vpisa je predlogu za vpis ugovarjal, zato je nastopila procesna situacija, da sta bila predloga udeležencev (predlagatelja vpisa spremembe in subjekta vpisa) med seboj nasprotujoča. Registrsko sodišče je zato moralo hkrati odločiti o obeh predlogih, to je o predlogu za vpis spremembe v sodni register in o predlogu oz. ugovoru subjekta vpisa, da se ta vpis ne izvede.
V skladu z zgoraj navedeno določbo četrtega odstavka 35. člena ZSReg bi zato moral biti izpodbijani sklep obrazložen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015648
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-a, 5/2.
odškodninska odgovornost - zavarovalnica kot sospornik - stvarna pristojnost
Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da delovno sodišče ni več stvarno pristojno za odločanje v odškodninskem individualnem delovnem sporu, če je kot sospornik tožena zavarovalnica, pa se postopek zoper delodajalca pravnomočno konča. Veljavna zakonodaja daje delavcu možnost, da z določitvijo tožene stranke izbere, katero stvarno pristojno sodišče bo odločalo o njegovem odškodninskem zahtevku iz naslova škode kot posledice nesreče pri delu. Delavec se lahko odloči, da bo to odškodnino uveljavljal le zoper zavarovalnico, kjer je imel delodajalec zavarovano odgovornost. Za odločanje o takšnem sporu je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti (1. člen ZPP). Če se delavec odloči, da bo iz tega (istega) škodnega dogodka vtoževal odškodnino od delodajalca oziroma če vloži tožbo zoper delodajalca in zavarovalnico kot sospornika, pa je za odločanjem v takšnem sporu stvarno pristojno delovno sodišče (člen 5/1/a ZDSS-1, člen 5/2 ZDSS-1). Zakonodajalec je stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje v odškodninskem sporu (za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah ZDSS-1) vezal na dejstvo, da je zavarovalnica tožena kot sospornik (in ne na to, da mora imeti zavarovalnica ves čas trajanja postopka status sospornika).
Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da bo dogovor o urni postavki v višini 8,00 EUR neto dokazala z zaslišanjem prič, vendar pa njihovih imen in naslovov ni navedla. Na drugi strani je tožnik v dokaz višje zatrjevane urne postavke v višini 9,00 EUR neto predlagal svoje zaslišanje in sodišče prve stopnje je ta dokaz utemeljeno izvedlo. Tožnik je v svoji izpovedi potrdil tudi dejstvo, da je bil ostalim delavcem na gradbišču nadrejen, zaradi česar je bil upravičen do višje urne postavke. Tožena stranka sicer poudarja, da iz pogodbe o zaposlitvi ni razbrati, da bi bil tožnik vodja delavcev, ampak delavec v gradbeništvu, vendar navedeno ne more privesti do njenega uspeha v tem sporu, saj je bil poleg pisne pogodbe o zaposlitvi očitno ravno ustni dogovor tisti, ki je predstavljal pomembno podlago za dodatno ureditev pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka pa je v dokaz svojih navedb predložila zgolj pogodbo o zaposlitvi. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ji je naložilo posebej težko dokazno breme.
Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3, 27/4, 29, 29/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - izpolnjevanje pogojev
Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti v 6. členu ureja seštevanje dob. Pristojni nosilci pokojninskega in invalidskega zavarovanja držav članic Evropske unije so za pridobitev, ohranitev, trajanje in ponovno pridobitev pravic dolžni upoštevati tudi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice. Vendar pa je seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih v dveh ali več državah članicah, dopustno le, če se zavarovalne dobe ne prekrivajo. To pomeni, da sočasno izpolnjenih zavarovalnih dob ni dopustno seštevati, temveč država, ki odloča o pravici, upošteva le zavarovalni čas, dopolnjen pri svojem nosilcu zavarovanja. Tožnik z dopolnjeno starostjo 54 let ter skupno 35 let, 8 mesecev in 18 dni skupne slovensko avstrijske zavarovalne dobe ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po nobenem odstavku iz 27. člena ZPIZ-2. Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnin je po 27. členu mogoče priznati le zavarovancu pri dopolnjeni starosti 65 let ob izkazanih najmanj 15 letih zavarovalne dobe (1. odstavek); ali leta 2014 dopolnjenih 64 letih starosti ob najmanj 20 dopolnjenih letih pokojninske dobe (3. odstavek) oziroma pri dopolnjenih 60 letih starosti s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa (4. odstavek). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z ugotovitvijo, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev, ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
EKČP člen 6. URS člen 22. ZDR člen 127, 127/3, 143, 147, 147/6, 147/7.
nadure - plus ure - neenakomerno razporejen delovni čas
Pisna odreditev dela ni nujen pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Nepravilno je stališče, da delavec ni upravičen do plačila teh ur, ker je svoje delo opravljal tako neučinkovito, da je zaradi tega moral ostajati na delu po poteku rednega delovnega časa. Bistveno je, da je delodajalec (tožena stranka) ves čas zaposlitve tožnika vedela, da opravlja delo preko polnega delovnega časa (pri toženi stranki se je vodila elektronska evidenca ur) ter bi morala v tem primeru sama ukrepati tako, da bi bodisi tožniku te ure priznala kot opravljene nadure ali pa mu prepovedala opravljanje dela preko polnega delovnega časa, če je štela, da njegova prisotnost na delu ni potrebna. Delodajalec se namreč ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu, ne predstavljajo nadur v smislu določbe 143. člena ZDR, ker delavec svojega dela ne opravlja učinkovito, če dopušča, da delavec po poteku rednega delovnega časa ostaja na delu in v tem času dejansko opravlja svoje delo.
Tožnica uveljavlja, da vzrok telesne okvare ni bolezen, kot je to ugotovil toženec, temveč poklicna bolezen, pri čemer zatrjuje, da gre za posledico dolgoletnega dela v službi in vsakodnevnih obremenitev noge pri delu avtoprevoznice. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da vzrok telesne okvare ni poškodba pri delu, temveč poškodba izven dela. Izpodbijana sodba glede uveljavljane poklicne bolezni nima razlogov, saj ni z ničemer obrazložena. Ker njen preizkus ni mogoč, jo je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR člen 88, 88/3, 88/3-1, 90, 90/3. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 7, 9.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ustreznost ponujenega delovnega mesta
Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita kljub ugotovitvi, da obstoji poslovni razlog, če delodajalec ne ponudi delavcu v podpis pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, v kolikor z ustreznim delovnim mestom razpolaga. Za delovno mesto, ki ga je tožena stranka ponudila tožniku po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se zahteva V. ali VI. stopnja strokovne izobrazbe, za prejšnje delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik pred odpovedjo, pa se je zahtevala VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev, ker je bila pri obeh določena ista stopnja - VI. stopnja strokovne izobrazbe kot alternativna. Pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve je treba primerjati najnižjo stopnjo strokovne izobrazbe, alternativno določene za ponujeno zaposlitev ter stopnjo strokovne izobrazbe, ki je bila določena za delavčevo prejšnje delovno mesto. Če je bila za ponujeno zaposlitev najnižja alternativno določena stopnja strokovne izobrazbe za dve stopnji nižja od tiste, ki se je zahtevala za prejšnje delovno mesto, je ponudba zaposlitve neustrezna. Bistveno je, da delavec tudi po tem, ko mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi, s sprejemom ponujene nove ustrezne zaposlitve ohrani svoj položaj, ki ga je imel pri delodajalcu v času, ko še je veljala odpovedana pogodba o zaposlitvi, tudi v smislu ohranitve enake zahtevnosti dela. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
škoda – odškodninska odgovornost delodajalca – krivdna odgovornost
Ker škoda tožniku, vozniku, ki je pri prevzemu pošiljke starega papirja le-to poskušal povezati na prikolici, pri čemer mu je spodrsnilo in je padel na tla ter si poškodoval roko, ni nastala zaradi krivde delodajalca, prav tako pa tudi ne gre za objektivno odgovornost delodajalca zaradi nevarne stvari oziroma dejavnosti (2. odstavek istega člena OZ), tožena stranka škode na podlagi 184. člena ZDR, ki je veljal v času spornega dogodka, tožniku ni dolžna povrniti.
Tožnikova dolžnost je bila, da po zaključku nakladanja prikolico počisti in se šele po tem povzpne nanjo, da preveri tovor in ga zavaruje. Ker je tožnik voznik že 20 let, je pravila za varno delo poznal, poznal pa je tudi svoje obveznosti in sicer, da počisti tla prikolice. Spolzka tla prikolice tudi niso nevarna stvar, prav tako ni nevarna dejavnost zavarovanje tovora s pasovi.
Med strankama je sicer obstajal ustni dogovor o drugačnem načinu obračuna plače, upoštevaje število opravljenih kilometrov. Kljub temu pa je bila tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti v zakonu in kolektivnih pogodbah določen minimalni obseg denarnih pravic iz naslova plačila za delo, in sicer poleg osnovne plače in dnevnic tudi plačilo dodatka za nadurno delo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil ustni dogovor za tožnika ugodnejši in da je tožnik po tem dogovoru prejel več, kot mu pripada.
Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe (ki vsebuje mesečne bruto in obenem neto zneske) ni v skladu s citiranimi predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.