Če prvotni interes po vložitvi pritožbe odpade, je treba pritožbo zavreči ne glede na to, ali je bila prvotno dovoljena. V konkretnem primeru sta namreč pravdni stranki sklenili (perfektno) sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da so urejena vsa medsebojna razmerja iz predmetnega gospodarskega spora in zato ena proti drugi nimata nobenih zahtevkov več. To pa pomeni, da se pritožnikov pravni položaj z odločbo pritožbenega sodišča sploh ne bi mogel izboljšati.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka uveljavlja plačilo zneska, ki ga je izplačala toženi stranki po pravnomočni sodbi (za izplačilo reparacije in stroškov v zvezi z nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). Ker sta bili sodba sodišča prve in druge stopnje razveljavljani s sklepom Vrhovnega sodišča, v ponovljenem postopku pa je bil tožbeni zahtevek tožene stranke pravnomočno zavrnjen, je odpadla podlaga, na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki izplačala navedeni znesek. Zato je tožbeni zahtevek na vrnitev izplačanih zneskov utemeljen.
nagrada za uspešnost - bonus - plačilo za delo - plača - plačilo za poslovno uspešnost - odpoved pravici
Temelj za izplačilo vtoževanega bonusa oziroma nagrade za uspešnost sta pogodba o zaposlitvi ter aneks, iz katerih izhaja višina bonusa (ki je določena v aktu o nagrajevanju managementa) ter rok za izplačilo. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen, in sicer ne glede na to, da o izplačilu bonusa med strankama ni bilo sklenjenega ustnega dogovora.
V delovnem razmerju je delavec šibkejša stranka, ki je na ekonomsko odvisni strani, zato mora biti odpoved določeni pravici nedvoumno in jasno izražena. V sporazumu gre za splošni zapis, da delavec iz naslova delovnega razmerja nima nobenih zahtevkov in da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da ni odprtih zadev med strankama, iz katerega ne izhaja jasna in nedvomna odpoved pravici do plačila iz naslova delovne uspešnosti. Ne nazadnje pa se delavec plačilu za delovno oziroma poslovno uspešnost, ki je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi, niti ne more odpovedati, saj gre skladno z 2. odstavkom 126. člena ZDR za sestavni del plače, od katerega se plačujejo tudi prispevki za socialno varnost. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-63/03 zavzelo stališče, da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. V navedeni zadevi je sicer odločalo o odpravnini, vendar je za predmetni spor bistveno stališče, da se delavec ne more odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam. Odpoved tej pravici bi bila tudi v nasprotju z namenom in smislom delovnega prava.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo pravdni stranki sklenili, je kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas naveden začasno povečan obseg dela zaradi dobav premoga. Ni nujno, da bi morala tožena stranka zaradi izredne dobave premoga uvesti novo izmeno ali povečati število zaposlenih pri posameznih opravilih na sicer samostojnem delovnem mestu delavca za transport premoga, saj organizacijske rešitve v primeru povečanega obsega dela ostajajo v sferi delodajalca. V tem sporu je treba ugotoviti le, ali je šlo zaradi izredne dobave premoga za začasno potrebo po povečanem obsegu dela, ki je bilo predvideno že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi.
Ker je direktor tako obvladujoče kot podrejene pravne osebe odpisal terjatev do obvladujoče družbe, je s tem izpolnil znake za spregled pravne osebnosti po četrti alineji 8. člena ZGD-1.
Tožba je bila toženi stranki v odgovor vročena po tem, ko je bilo pooblastilo direktorja že izbrisano iz sodnega registra. Zato odrejeni pripor zoper direktorja ni vplival na možnost zakonitega zastopnika tožene stranke, da odgovori na tožbo. Zakonita zastopnica tožene stranke je bila v tistem času tudi direktorica, ki je podpisala predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je tožena stranka predlagala vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neupravičenega razloga, njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.
ZDR člen 42, 109, 109/1, 109/1-1, 126. OZ člen 311, 311/1.
obveznost plačila - plačilo za delo - plača - odpoved pravici - odpravnina - regres za letni dopust - dospelost terjatve
Tožnik je podpisal izjavo, da se odpoveduje pravici do regresa za letni dopust in odpravnini, ker mu toženec plačuje štirikrat letno potovanje domov in osnovne življenjske potrebščine ter skrbi za njegov višji življenjski standard pri delu na terenu. Ker tožnikova terjatev za plačilo odpravnine na dan, ko je tožnik podpisal izjavo, še ni zapadla, temveč je zapadla šele ob prenehanju delovnega razmerja, izjava o odpovedi na njegovo pravico do plačila odpravnine nima učinka. Toženka stroškov iz izjave v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjevala in ne izkazala, temveč je uveljavljala plačila stanarine in tekočih stroškov stanovanja, kar pa ni predmet izjave tožnika. Zaradi tega je toženec dolžan tožniku plačati tudi regresa za letni dopust za sporni leti.
prispevki za socialno varnost - davki - smrt delodajalca - zakonske zamudne obresti - odgovornost za zapustnikove dolgove
Tožnik v tem sporu uveljavlja plačilo denarnih terjatev, ki izvirajo iz opravljenega dela in so nastala v času pred smrtjo tožnikovega delodajalca. Z njegovo smrtjo so na podlagi dedovanja po samem zakonu na toženko kot edino dedinjo poleg premoženja prešle tudi obveznosti zapustnika. V skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD je dedinja odgovorna za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Gre za njeno osebno odgovornost, pri čemer odgovarja za zapustnikov dolg z vsem svojim in ne samo podedovanim premoženjem. Pri tem razpolaganje z dediščino ni pomembno in ne vpliva na omejitev izterljivosti dolga do višine vrednosti podedovanega premoženja. Zato se toženka ne more uspešno sklicevati na nemožnost razpolaganja z dediščino in zahtevke upnikov za ločitev zapuščine.
Dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove preneha šele, ko dejansko poplača terjatve upnikov do višine vrednosti vsega podedovanega premoženja. Dokazno breme o obstoju terjatev, o njihovem poplačilu in o višini vrednosti podedovanega premoženja je na dedinji. Da bi toženka uspela z ugovorom omejitve odgovornosti za zapustnikove dolgove, bi morala zatrjevati, da je že poplačala druge upnike do vrednosti podedovanega premoženja, oziroma da vtoževana terjatev to vrednost presega. Okoliščina, da so podedovane nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki presegajo njihovo vrednost, ne vpliva na obstoj odgovornosti dedinje. Dedinja namreč ne navaja, da so se hipotekarni upniki že poplačali iz tega premoženja.
Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca (delavca) za socialno varnost so delavci. Prispevki se obračunajo od bruto plače oziroma nadomestila plače, zavezanec za obračun je delodajalec, ki je dolžan plačati tako prispevke, za katere je zavezanec za plačilo delodajalec, kot tudi tiste, za katerih plačilo je zavezanec delavec. Tako dejansko izvede plačilo prispevkov, za katere je zavezan delavec, zanj delodajalec.
invalidnost I. kategorije - popolna izguba delovne zmožnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V pisnem izvedenskem mnenju, niti v izpovedi izvedenca na glavni obravnavi, prvostopenjsko sodišče ni imelo dovolj objektivizirane podlage za zaključek, da je pri stranski intervenientki podana popolna izguba delovne zmožnosti. Izvedensko mnenje ne ustreza zahtevam izvedeništva, na podlagi katerega bi bilo mogoče brez dvoma pri stranski intervenientki ugotoviti popolno nezmožost za organizirano pridobitno delo. Zato ga sodišče prve stopnje brez dodatnega razčiščevanja ne bi smelo uporabiti oz. zgolj na njegovi podlagi ugoditi tožbenemu zahtevku, da se stransko intervenientko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Glede na navedbe obsojenega, ki jim sodišče prve stopnje ne odreka verodostojnosti, da razen pokojnine, nima nikakršnih drugih prihodkov niti premoženja, pokojnina, ki jo prejema pa ne dosega zneska, ki bi pokril zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (ta od julija 2013 znaša 265,22 EUR – Uradni list RS št. 63/2013), pritožbeno sodišče ugotavlja, da obsojeni naloženih stroškov ne more plačati, ne da bi bilo zaradi njih ogroženo njegovo vzdrževanje.
invalidnina - telesna okvara - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - procesna predpostavka
Tožnica je vložila tožbo po preteku 30 dni od vročitve izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, kar je prepozno, zato je potrebno njeno tožbo zavreči.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ponudba nove pogodbe - ustrezna zaposlitev
Ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog ukinjenega delovnega mesta med ostale zaposlene pri delodajalcu, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljal delavec na ukinjenem delovnem mestu.
Pri toženi stranki je prišlo do spremembe organizacije dela tako, da je del nalog ukinjenega delovnega mesta referenta v računovodstvu, ki ga je zasedala tožnica, prevzela vodja oddelka za računovodstvo, del nalog je prevzela vodja financ, del nalog pa referentka v knjigovodstvu. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kakor je določen v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta namreč določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0080811
ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-15. OZ člen 58.
protispisnost – materialno procesno vodstvo – teorija o realizaciji – pisna oblika – resničnost navedb – listinski dokazi – stroški vzdrževanja – podjemna pogodba
Protispisnost je napaka tehnične narave. Gre za napačen „postopek prenosa“, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu do dokaza ne opredeljuje (zlasti ne vrednostno, se pravi tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza), ampak samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini in šele potem táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument.
Listinski dokazi so namenjeni preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedb dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto njih storilo sodišče.
Upoštevaje tožničino premoženje in prihranke otrok je bil presežen cenzus za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči, ki ga je v spornem obdobju določal 23. člen ZSV. Zato tožbeni zahtevek, da se za tožnico in mladoletna otroka prizna pravica do denarne socialne pomoči, ni utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077038
OZ člen 65, 65/4, 312, 847, 847/1. ZNPosr člen 13, 13/3, 25, 25/2. ZPP člen 181, 181/3, 189, 189/3.
vmesni ugotovitveni zahtevek - litispendenca - ugotovitev obstoja terjatve - pobotni ugovor - pogodba o posredovanju pri prodaji nepremičnine - pravica do provizije - predpogodba - ara
Tožeča stranka je tožbeni zahtevek razširila tako, da je uveljavljala kot vmesni ugotovitveni zahtevek ugotovitev, da tožena stranka nima iz naslova posredovanja pri prodaji nepremičnine z dne 10. 12. 2007 nasproti tožeči stranki nobene terjatve. Tako postavljeni zahtevek tožeče stranke ne predstavlja vmesnega ugotovitvenega zahtevka, ampak kvečjemu kot zahtevek ugotovitev neobstoja terjatve, ki jo tožena stranka uveljavlja v okviru pobotnega ugovora v tem postopku. Takšen zahtevek predstavlja zahtevo tožeče stranke za odločanje o isti stvari, ki je že predmet odločanja v tem postopku, zato takšno kopičenje zahtevkov predstavlja litispendenco, ki je nedopustna.
Tudi če bi bila ob dogovorjenem predmetu pogodbe posredovanja pri prodaji nepremičnine res dogovorjena pravica tožene stranke do plačila provizije že ob sklenitvi predpogodbe, pa bi to predstavljalo zaobid kogentne določbe drugega odstavka 25. člena ZNPosr.
Dejstvo, da sta tožeča stranka in potencialni kupec določilo o ari vnesla v predpogodbo, še ne spreminja narave samega posla kot predpogodbe. Umestitve določila o ari v predpogodbo zato ni mogoče razumeti drugače kot način utrditve obveznosti, ki izhaja iz predpogodbe, to je sklenitve same glavne pogodbe.
stvarna pristojnost - nepremoženjska škoda - nezgoda pri delu - pogodba o zaposlitvi - podjemna pogodba
Tožnik s tožbo vtožuje plačilo gmotne in negmotne škode, ki naj bi jo utrpel v delovni nezgodi pri toženi stranki. Tožnik dela pri toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe civilnega prava, v delovnem razmerju pa je bil pri drugi družbi. Zato je za odločanje o tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.
zavrženje tožbe - zdraviliško zdravljenje - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo - procesna predpostavka
Tožnica je vložila tožbo po preteku 30-dnevnega roka od vročitve dokončnega upravnega akta (72. člen ZDSS-1), kar je prepozno. Zato je potrebno njeno tožbo zavreči (274. člen ZPP).
ZPP člen 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7, 355. ZDR člen 4, 11, 11/2, 16, 20, 29, 29/1, 75, 204, 204/3.
obstoj delovnega razmerja - zamudna sodba - sklepčnost - prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi - sodno varstvo - dokazna ocena - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Če sodišče tožnika ne bi pozvalo na odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak bi takoj izdalo zavrnilo zamudno sodbo, bi le-ta bila izdana v nasprotju z določbami ZPP, kar bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Med elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v 4. členu ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzoru delodajalca), razen izjemoma ni odločilna volja za sklenitev enega ali drugega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le prostovoljna vključitev v organizirani delovni proces delodajalca, kar pomeni, da delavec dela v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu. Kriteriji za razlikovanje, ali gre za podjemno ali delovno razmerje morajo biti čimbolj objektivni.
Glede na izpovedi prič je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožnik pri toženi stranki ni opravljal dela po navodilih tožene stranke, in da tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces ter da ni opravljal delo dispečerja oziroma telefonista operaterja osebno ter nepretrgano po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Navedeno bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo le, če bi ugotovilo, kako je bil organiziran delovni proces pri toženi stranki tako glede vodenja evidence delovnega časa, kot tudi razporeditve dela pri toženi stranki in predvsem, kdo je opravljal delo ponoči, glede na to, da so skoraj vse priče izpovedale, da so delo opravljale izključno podnevi.