gozd - gojenje in izkoriščanje gozdov - načelo zaslišanja stranke - absolutna bistvena kršitev določb postopka - ugotovitveni postopek
Iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, da bi pred izdajo odločbe prvostopni organ tožnika seznanil z nameravano izdajo odločbe v vsakem posamičnem primeru in mu dal možnost izjave pred njeno izdajo, s čimer je kršil načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP oziroma 146. člena ZUP. Po presoji sodišča pogoji za izdajo izpodbijanih odločb po skrajšanem postopku po 144. členu ZUP niso bili izpolnjeni.
ZUP člen 87, 98, 98/1, 235. ZUS-1 člen 2, 2/1, 36, 36/1, 36/1-2, 64, 64/1, 64/1-2.
odobritev pravnega posla - vročanje - osebno vročanje - pomote pri vročanju - rok za pritožbo - dokončni upravni akt - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - prezgodaj vložena tožba
Ob tožbenih navedbah, da se tožnik zaradi poškodovanega hišnega predalčnika brez svoje krivde ni mogel seznaniti s sporočilom o prispelem pismu s prvostopenjsko odločbo in da je bil po poizvedovanju z odgovorom prvostopenjskega organa z dne 1. 7. 2015 šele dne 2. 7. 2015 obveščen o neuspešni vročitvi odločbe, ko mu je bila ta odločba nato tudi vročena (po pooblaščencu), in (že) pritožbeni navedbi, da je bila tožniku odločba prvostopenjskega organa vročena po pooblaščencu (šele) dne 2. 7. 2015, sodišče odločitvi drugostopenjskega organa in njegovemu razlogovanju ne pritrjuje. Po presoji sodišča bi moral drugostopenjski organ, da bi popolno in pravilno ugotovil dejansko stanje, na podlagi katerega bi lahko zaključil o pravočasnosti pritožbe, na pritožbeno navedbo o 2. 7. 2015 kot dnevu vročitve odločbe tožniku to okoliščino in okoliščine vročanja s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP raziskati.
Izpodbijana odločba prvostopenjskega organa zaradi odprave drugostopenjskega sklepa ne predstavlja dokončnega upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. Namreč ker je tožnik zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrgel, sodišče pa je ta sklep kot nezakonit odpravilo in vrnilo zadevo organu druge stopnje v nov postopek, odločba prvostopenjskega organa še ni dokončna. Tožba zoper odločbo prvostopenjskega organa je torej vložena prezgodaj, saj mora biti najprej izveden pritožbeni postopek.
odpis dolga do države - pogoji za odpis dolga - premoženje zavezanca - soglasje ministrstva
Ministrstvo za finance je kot organ, čigar soglasje je potrebno za odločbo, na zahtevo oziroma predlog Ministrstva za pravosodje, da se tožniku dolg do RS odpiše, odgovorilo v postavljenem roku. Pri tem je v svojem odgovoru navedlo, da predlog za odpis, ki ga je dalo Ministrstvo za pravosodje, nima ustrezne utemeljitve ter ga hkrati pozvalo, da glede na višino dolga svoj predlog ustrezno dopolni. Soglasja torej ni dalo niti ga ni odreklo, temveč je dopustilo, da se soglasje izda, v kolikor bo predlog glede nevnovčljivosti tožnikovega premoženja vseboval ustrezno utemeljitev. Zgolj kot pogojno pravilni pa so iz spisov razvidni tudi podatki o (ne)obstoju tožnikovega premoženja oziroma njegovi nevnovčljivosti in s tem o pogoju za odpis dolga iz tretjega 77. člena ZJF.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin
Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami ZDavP-2. Kršitev, ki jih v pritožbi tožnik pavšalno zatrjuje, pa ob uradnem preizkusu sklepa davčni organ ne ugotavlja. V zvezi z očitki, da so mu bile kršene temeljne ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, oziroma 6. člena EKČP pa ugotavlja, da do omenjenih kršitev ni prišlo. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Prav tako sodišče ni našlo pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP.
ZDavP-2 člen 101, 101/5, 101/7, 104, 110, 110/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku člen 36, 37, 38. ZPIZ-2 člen 159, 159/3.
davčni dolg - odpis davčnega dolga - odlog plačila davčnega dolga - obročno plačilo davčnega dolga - premoženje zavezanca za davek
Kljub težki finančni situaciji, v kateri se je znašel tožnik in potencialni socialni ogroženosti, predmetnega dolga ni mogoče odpisati ali delno odpisati, ker je ta možnost z zakonom izključena. Za dolg iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo ter akontacije od dohodka iz dejavnosti je izrecno izključena tudi možnost odloga oziroma obročnega plačila. Za preostali dolg iz naslova davka na dodano vrednost in stroškov prisilne izterjave pa je davčni organ prve stopnje odobril obročno plačilo na štiriindvajset obrokov, kar je največje možno število obrokov, ki ga dopušča zakon.
denacionalizacija - izvršba odločbe o denacionalizaciji - uporaba splošnih premoženjskih oziroma odškodninskih predpisov - zastaranje - zastaranje judikatne terjatve - posebna narava denacionalizacije - SDH
Omejitev pravic, ki jih upravičenci pridobijo iz denacionalizacije z zastaranjem, kot je urejeno v civilnem pravu, tudi kot je urejeno v 356. členu OZ (po katerem judikatne terjatve zastarajo v desetih letih), ker teh omejitev zakonodajalec za denacionalizacijo ni izrecno predvidel, ni mogoča.
Na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava; pri denacionalizaciji gre za poseben pravni institut, ki ga je zakonodajalec uzakonil s posebnim zakonom.
ZDen na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc). Ne gre za vzpostavitev prejšnjega stanja, saj ZDen denacionalizacijskega zahtevka (kot povedano) ni oblikoval kot odškodninskega. Če se odvzeto premoženje vrne v obliki odškodnine v obveznicah SOD, je SDH naložena izročitev obveznic. Odškodnina, ki je s tem priznana upravičencu, ni klasična odškodnina, temveč posebno odškodovanje, s katerim se v okvirih, predvidenih z ZDen, razmerje uredi za naprej. Na drugačno stališče ne more vplivati dejstvo, da je SDH organizirana v obliki gospodarske družbe, ki ima v postopku denacionalizacije položaj stranke. Bistveno je, da je SDH finančna organizacija, ki jo je država ustanovila za poravnavo obveznosti upravičencem po ZDen (2. člen ZSOS). Skladno s 77. členom ZSDH-1 je SDH nastala s prevzemom pristojnosti in obveznosti SDH s strani družbe SOD, s tem da kot SDH poleg nalog po ZSDH-1 uresničuje vsa svoja pooblastila, pristojnosti, pravice in obveznosti družbe SOD pred preoblikovanjem. Te pravice in obveznosti je že pred oblikovanjem uresničevala kot pravna oseba, organizirana v obliki delniške družbe, katere edini delničar je Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ter tretji odstavek 4. člena ZSOS). SDH kot javnopravni subjekt tudi zato glede obveznosti iz odločbe o denacionalizaciji nima položaja (klasičnega zasebnega) dolžnika v obligacijskem razmerju. Kot zavezanec za denacionalizacijo v obliki obveznic SOD je bil ustanovljen prav z namenom, da izvršuje obveznosti, ki jih je država z ZDen prevzela za vrnitev med in po drugi svetovni vojni krivično odvzetega premoženja. Izvršitvi obveznosti iz pravnomočne odločbe o denacionalizaciji se zato ne more upirati s sklicevanjem na zastaranje po določbah zakona, ki ureja obligacijska razmerja.
DDV - odbitek vstopnega DDV - davek o dohodkov iz dejavnosti - nesorazmerja med prihodki in odhodki - cenitev davčne osnove
Tožnici ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih računih prvenstveno zato, ker ni izkazala uporabe blaga ali storitev za namene svojih obdavčenih transakcij.
Tožnica bi bila dolžna davčnemu organu predložiti takšna dokazila, da bi bilo iz njih nedvomno razvidno, kakšen je njen namen. Na strani tožnice namreč je, da dokaže, da se bodo nepremičnine uporabljale za obdavčeno dejavnost. S takimi dokazili mora razpolagati že v trenutku dobave, saj lahko le tako davčni organ preizkusi, ali je resnično podan namen, kot je predpisan v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1, to je uporaba blaga oz. storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij, pri čemer bi tak namen tožnica morala tudi izkazati z določenimi aktivnostmi, ki bi jih lahko izkazovala z določenimi listinami.
Cenitev davčne osnove predstavlja ugotovitveni postopek, s katerim se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo (68. člen ZDavP-2). Iz navedene določbe izhaja, da cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določeno v 5. členu ZDavP-2. Cilj cenitve je, da se čimbolj približa dejstvom, ki so za predmet obdavčitve in odmero davka pomembna.
denacionalizacija - zahteva za denacionalizacijo - vsebina zahteve za denacionalizacije - rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo - načelo dispozitivnosti
Določba prvega odstavka 61. člena ZDen določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, kar pomeni, da v postopku velja načelo dispozitivnosti. Za uvedbo je potrebna zahteva stranke. Organ postopka ne more izvesti, če zahteva ni vložena. ZDen v prvem odstavku 64. člena določa, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najpozneje do 7. 12. 1993. Določen je prekluziven materialni rok, za katerega velja, da stranka po izteku roka izgubi pravico, če jo ni v tem roku zahtevala. Nesporno je, da A.A., ki je vložil zahtevo za denacionalizacijo, v roku, določenem v zakonu, delnic in avta ni zahteval, specificirano pa je navedel vse nepremično in premično premoženje, ki mu je bilo podržavljeno. Sodišče zato ne more šteti, da navedba „vrnitev celotnega podržavljenega premoženja“ vsebuje tudi zahtevo za vrnitev avta in delnic.
trošarina - odlog plačila trošarine - primanjkljaj trošarinskih izdelkov - zahteva za odpust trošarine
ZTro nalaga obveznost obračunavanja in plačevanja trošarine od primanjkljaja trošarinskih izdelkov, ki so v režimu odloga plačila trošarine. ZTro ne nalaga obveznosti vložitve zahtevka za odpust trošarine, ampak daje pravico, torej možnost za uveljavitev odpusta plačila trošarine, na podlagi vloženega zahtevka. Nesporno pa je, da mora tisti, ki želi uveljavljati odpust plačila trošarine, ravnati v skladu z zakonom in zahtevek vložiti, v nasprotnem primeru mora obračunati trošarino in jo tudi plačati.
ZID-1 člen 19, 19/1,19/1-6. ZDR-1 člen 4, 13, 13/2. OZ člen 1035.
ukrep inšpektorja za delo - ukrep prenehanja opravljanja dela s študenti - študentsko delo - delovno razmerje - pogodba o zaposlitvi - uporaba splošnih pravil civilnega prava za pogodbo o zaposlitvi
Razmerje med delavcem in delodajalcem, ki izpolnjuje vse elemente delovnega razmerja, se šteje za delovno razmerje in se glede na določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1 ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava. Ugotovljena dejstva za šest študentov in druge okoliščine, navedene v izpodbijani odločbi (neprerekane), omogočajo zaključek, da je pri navedenih študentih ugotoviti elemente delovnega razmerja.
Za ugotovitev, da vzpostavljeno razmerje med delodajalcem in delavcem izpolnjuje znake delovnega razmerja, samo poimenovanje pogodbe ni odločilen dejavnik pri presoji, niti ni odločilna pisna oblika sklenjene pogodbe. Za opredelitev in konkretizacijo kršitve je toženka v izrek lahko navedla podlago, po kateri študentje pri tožniku opravljajo delo – študentsko napotnico, ki je ustrezno izpolnjena s strani organizacije, ki posreduje začasna in občasna dela, kar pa ne pomeni, da se med delodajalcem in študentom, ki delo opravlja, ne vzpostavi civilnopravno razmerje za opravljanje začasnega in občasnega dela.
Po sklepu o dedovanju je tožnik nedvomno pridobil nepremičnine. Navedba v zahtevi, da tožnik v postopku, za katerega se zahteva povračilo stroškov, ni pridobil premoženja, je zato neutemeljena in v nasprotju s podatki, razvidni iz listin, ki jih prilaga tožbi. Iz listin tudi ne sledi, da bi tožnik podedoval (zgolj) hišo, v kateri živi s svojo družino, kar pomeni, da ni izkazal, da mu grozi prodaja hiše v izvršbi. Drugih nepopravljivih oziroma težko popravljivih posledic, ki mu bodo nastale s plačilom dolžnega zneska, pa tožnik ne izkaže in tudi ne zatrjuje.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - lastni dohodek prosilca
Tožena stranka je ugotovila, da tožnikova pokojnina presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 8. členu ZSVarPre, zato je na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP njegovo prošnjo za dodelitev BPP utemeljeno zavrnila. Sodišče se tako strinja s stališčem tožene stranke, da tožnikovi dohodki presegajo mejo za dodelitev BPP, ki jo določa zakon.
ZMZ člen 46, 46-2, 55, 55/1, 55/1-11. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 15, 16.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - očitno neutemeljena prošnja - osebni razgovor
Tožena stranka v skladu z 2. alinejo 46. člena ZMZ s tožnico ni opravila osebnega razgovora, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločitve. To pa daje podlago tudi za zaključek, da postopek v obravnavani zadevi ni bil voden tako, kot to določajo zahteve 15. in 16. člena Direktive 2013/32/EU.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva umika prošnje - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več. Ob upoštevanju z zakonom predpisane in navedene sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, ni izkazan več tožnikov pravni interes za nadaljnji postopek.
ZMZ člen 46, 46/1, 46/1-2, 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-3, 55/1-11.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - osebni razgovor - opustitev osebnega razgovora - prosilec iz Irana
Glede predložitve krstnega lista sodišče ugotavlja, da je datiran z dne 13. 3. 2016, kar je pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar ga je tožena stranka prejela 22. 3. 2016, tako da zanj ni mogla vedeti. Ne glede na navedeno pa bi kljub temu morala skladno z določilom 46. člena ZMZ s tožnico opraviti osebni razgovor, kjer bi lahko tožnica natančneje pojasnila vse okoliščine v zvezi s spremembo vere kot tudi v zvezi s tem, kakšni nevarnosti se v primeru vrnitve v Iran izpostavlja tisti, ki se po zapustitvi Irana odreče islamu in sprejme krščansko vero.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 10, 11. ZMZ člen 51, 51/1, 51/1-1, 51/4, 51/5. ZTuj-2 člen 68. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) člen 28, 28/2, 28/3.
mednarodna zaščita - za obravnavo prošnje odgovorna država članica EU - Dublinska Uredba III - znatna nevarnost pobega - ukrep pridržanja - ukrep omejitve gibanja
Toženka je pravilno ugotovila, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, samovoljno zapustil Slovenijo. Toženka je pravilno ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji in da je zapustil Nemčijo pred končanjem azilnega postopka, ker je želel iti v Avstrijo, vendar je bil nato prijet s strani policije v Sloveniji, brez ustreznih dokumentov (kar je tožnik tudi potrdil na zaslišanju). Po mnenju sodišča je bilo zato sklepanje toženke pravilno, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil (in s tem onemogočil izvedbo postopkov predaje odgovorni državi članici), zlasti, ker bi že lahko zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji prvič, ko jo je prečkal, ker pa je tožnik tudi povedal, da želi iti v Avstrijo, pa je tudi utemeljeno sklepanje, da bi zapustil tudi azilni dom v Sloveniji.
Pri izreku ukrepa je toženka upoštevala tudi načelo sorazmernosti. Z obširnimi in izčrpnimi razlogi (zlasti, da varnostnik na območju Azilnega doma ne more zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma) je pojasnila, zakaj je bil tožniku izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce in ne v Azilnem domu. Pri tem je tudi izpostavila dejstvo, da če bi tožniku omejila gibanje na območje Azilnega doma, bi ga lahko tožnik zapustil in odšel v kakšno drugo državo, na primer v Avstrijo, kamor je bil po lastnih navedbah namenjen takrat, ko so ga prijeli v Sloveniji.
ZBPP člen 13, 13/1, 14, 14/1, 20, 20/1. ZUPJS člen 10, 10/1-1, 10/5, 10/7. ZUP člen 147.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči - nepopolna vloga - dopolnitev vloge - domneva o obstoju zunajzakonske skupnosti - izpodbijanje domneve - zavrženje vloge
Sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da je zakonsko domnevo iz petega odstavka 10. člena ZUPJS mogoče izpodbiti z dokazi, iz katerih nedvomno izhaja, da starša ne živita več v zunajzakonski skupnosti, to pa je, med ostalim, lahko sporazum o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo, določitvi preživnine in stikih, sklenjenih pred sodiščem ali pristojnim centrom za socialno delo, oziroma vložena tožba, zaradi dodelitve otroka, določitve preživnine in stikov. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokumenta, niti predlagala dokazov o razdružitvi zunajzakonske skupnosti (razen vpogleda v CRP in evidenco gospodinjstva), iz katerih bi lahko upravni organ nedvomno ugotovil, kdaj je izvenzakonska skupnost prenehala in kako so bila urejena medsebojna razmerja nekdanjih izvenzakonskih partnerjev.
ZBPP člen 8, 8-5, 24, 26, 26/2, 28, 28/1, 28/2, 32, 32/2. ZUP člen 66, 66/1, 125.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - vsebina prošnje - upravni spor - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Vsaka prošnja za dodelitev BPP mora vsebovati podatke o zadevi, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. V obravnavanem sporu se zastavlja vprašanje, katere podatke o zadevi je treba navesti v prošnji, da je ta primerna za vsebinsko obravnavanje. Brez dvoma od prosilca ni mogoče zahtevati, da že v prošnji oziroma v postopku za dodelitev BPP navede praktično vse tiste podatke, ki jih je treba navesti za utemeljitev pravnega sredstva, za katerega uveljavlja BPP. Upoštevati pa je treba tudi, da organ za BPP ni pristojen za to, da bi z vidika vseh možnih pravnih sredstev in vseh z zakonom predvidenih razlogov za njihovo uporabo preverjal pravilnost in zakonitost izdanih sodb oziroma sklepov sodišč, s katerimi se prosilec ne strinja. Pristojnost in naloga organa za BPP je, da (v razumnem roku) odloča o prošnjah za BPP (tudi drugih prosilcev) in v tem okviru oceni izglede za prosilčev uspeh v zadevi (24. člen ZBPP). Okoliščine, kot so zdravstveno stanje, invalidnost oziroma pravna neukost, tudi ne zadoščajo za odobritev zastopanja po odvetniku v okviru brezplačne pravne pomoči, ampak morajo biti za to izpolnjeni vsi po ZBPP predpisani pogoji.
Prosilca je k dopolnitvi prošnje smiselno pozivati takrat, kadar bi z njo lahko uspel. Sodišče opozarja na določbo pete alineje 8. člena ZBPP, po kateri se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP, in dodaja, da nima pomislekov glede uporabe te določbe za spore, ki izvirajo iz ravnanj prosilca, ki z veriženjem prošenj za BPP in tožb zoper zanj neugodne odločitve preko sistema BPP skuša doseči, da bi se posredno znova in znova preverjale odločitve, s katerimi se ne strinja.
ZD člen 133, 143. ZGD-1 člen 72, 72/4. ZDavP-2 člen 48, 48/2, 48/7, 145, 145/2, 145/2-9.
davčna izvršba - davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva - neplačan davek - dedovanje zapustnikove dejavnosti - skupnost dedičev - odgovornost do višine podedovanega premoženja - seznam izvršilnih naslovov
Šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju se ugotovi, kdo je dedič po zapustniku in kdo prevzame njegovo premoženje, vse do takrat pa se vsi dediči štejejo za skupnost dedičev, ki z zapustnikovim premoženjem skupno upravlja in z njim razpolaga, s tem, da ima vsak od dedičev pravico, da se od zapustnikove smrti pa do zaključka zapuščinske obravnave odpove dedovanju po zapustniku (133. člen ZD). Skladno s tem zato za zapustnikove dolgove odgovarjajo dediči, razen tisti, ki se dedovanju odpovejo, in to do višine podedovanega premoženja (143. člen ZD).
Predmet dedovanja po zapustniku je tudi njegova dejavnost. Z nadaljevanjem zapustnikovega podjetja preidejo na njegovega dediča tako podjetje, kot tudi pravice in obveznosti zvezi s podjetjem. V obravnavanem primeru ni dvoma, da tožnik izjave o nadaljevanju dejavnosti ni podal, kar pomeni, da je treba njegova ravnanja pri upravljanju premoženja zapustnika in izpolnjevanje davčnih obveznosti iz tega naslova ocenjevati v smislu sedmega odstavka 48. člena ZDavP-2, torej v breme zapustnikovega premoženja, oziroma v breme tožnikovega le, kolikor bi tožena stranka ugotovila, da sta bila izpolnjena oba taksativno našteta pogoja, ki jih določa ta zakonska določba. Sodišče meni, da je tožena stranka v tem obsegu dejansko stanje nepopolno ugotovila, saj bi morala oceniti vsebino tožnikovega ravnanja v času od zapustnikove smrti do izbrisa njegove dejavnosti iz registra, torej oceniti ali je bilo neplačilo davka posledica prelitja premoženja zapustnika v premoženje tožnika ali tretjih oseb in to na način, ki ni v skladu z ravnanjem dobrega gospodarstvenika. Šele, kolikor bi tožena stranka ugotovila, da je bil neplačani davek posledica takega ravnanja tožnika, bi lahko zahtevala, da za neporavnano davčno obveznost odgovarja tožnik s svojim osebnim premoženjem, sicer pa gre za obveznost, ki bremeni premoženje zapustnika.
Seznam izvršilni naslovov je zbir več izvršilnih naslovov, kar pa samo po sebi pomeni, da se lahko glasi le na istega zavezanca, kot se glasijo posamezni izvršilni naslovi.
ZV-1 člen 7, 7-35, 119, 119/1, 124, 124/1. Uredba o vodnih povračilih člen 7, 8. 10. Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010. ZUP člen 247, 247/1, 253, 253/2.
vodno povračilo - odmera vodnega povračila - merila za določitev višine vodnega povračila - nesprejem podzakonskega akta o višini dajatve - pravna praznina - uporaba cene iz predhodnega obdobja - exceptio illegalis - prepoved reformatio in peius
Zapolnjevanje pravne praznine pri odmeri vodnega povračila v prvi polovici leta 2011 po cenah iz Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 bi bilo v škodo tožeči stranki, saj bi bilo vodno povračilo, kolikor bi bil Sklep za leto 2011 sprejet pravočasno, zanjo bistveno nižje. Sodišče trdi, da nepravočasni sprejem Sklepa 2011 ne sme biti v breme tožeče stranke in se strinja s tožečo stranko, da bi drugačna razlaga pomenila poseg v temelje ustavnega koncepta pravne države. V danih razmerah bi se kot ugodnejša za tožečo stranko sicer kazala uporaba Sklepa 2011 tudi za prvo obdobje tega leta, vendar pa bi to pomenilo retroaktivno uporabo predpisa, saj je Sklep 2011 stopil veljavo šele z dnem 30. 7. 2011. Sodišče torej ugotavlja, da Sklepa 2010 ni dopustno uporabiti (načelo exceptio illegalis) za odmero vodnega povračila v prvi polovici leta 2011, kar pomeni, da je tožena stranka s tem, ko se je oprla na ta predpis, napačno uporabila materialno pravo in je to tudi razlog za odpravo izpodbijane odločbe.
Nobenega dvoma ni, da je znesek še neporavnane obveznosti iz naslova vodnega povračila, ki ga je določil drugostopenjski organ, višji od te obveznosti, določene s prvostopenjsko odločbo, kar že samo po sebi pomeni, da je bila odločitev drugostopenjskega organa v škodo tožeči stranki kot pritožnici. Drugostopenjski organ bi, po mnenju sodišča, to lahko storil le, če bi ugotovil, da so za spremembo odločbe v škodo tožeče stranke izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Te pogoje bi moral v obrazložitvi svoje odločitve natančno opredeliti in utemeljiti, česar pa ni storil.