Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet glasovanja na glasovnici le način financiranja vzdrževalnih del, ki so bila predhodno že sprejeta v načrtu vzdrževanja. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je rezultat dokazne ocene predloženih listinskih dokazov, česar toženka s pritožbo v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati. Dokazno oceno je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti.
Sodišče prve stopnje je v skladu s 17. členom ZSReg A. A. pravilno priznalo status udeleženke v postopku. V tem kontekstu ni utemeljen pritožbeni očitek, da A. A. s sodelovanjem v tem postopku ne more doseči zase ugodnejšega položaja.
Ne glede na vse navedeno, pa četudi kaj od tega drži, je dejstvo, v tem kontekstu je treba pritrditi pritožbi, da se s takšno začasno odredbo (točka I/2 izreka sklepa z dne 17. 3. 2023) posega v premoženje pravne osebe (družbe B. d.o.o.), ki ni stranka tega postopka in ki je po pravilih prava družb samostojni subjekt s svojim premoženjem (primerjaj drugi odstavek 4. člena ZGD-1) in odgovarja samo za svoje obveznosti, ne pa morebiti (avtomatično) tudi za obveznosti družbenikov ali protipravna ravnanja zakonitega zastopnika. Tako kot z izvršbo, je po stališču sodne prakse1 tudi z zavarovanjem mogoče seči le na premoženje dolžnika (toženca), torej stranke postopka - v obravnavani zadevi A. A. Čeprav ima tudi sodišče druge stopnje pomisleke, ali toženec ravna pošteno, (žal) s takšno začasno odredbo, glede na obrazloženo, tožnica ne more doseči namena zavarovanja. V tem kontekstu je treba še pripomniti, da zemljiškoknjižno sodišče vpise sklepov o zavarovanju opravi na podlagi obvestila sodišča, v obravnavani zadevi pravdnega, ki mu je priložen sklep o zavarovanju (98. člen ZZK-1). Prepovedi, ki se nanaša na nepremičnino, ne more vpisati na način, da bi se nanašala zgolj na toženca in ne tudi na drugo zakonito zastopnico družbe B. B. d.o.o., C. C. Tudi v tem kontekstu razlogi izpodbijanega sklepa v točki 12 obrazložitve niso pravilni.
Ugotovitev delovnega in socialnega sodišča, da obdolženka ni storila kaznivega dejanja, za kazensko sodišče ni zavezujoča, zato tudi ne more predstavljati odločilnega dejstva, o katerem je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja o razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Tudi zaključek v pravnomočni sodbi I Pd 000/2017, da je obdolžena huje kršila obveznosti iz hude malomarnosti (in ne naklepoma), nima nikakršnega vpliva na presojo prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da je obdolženka kaznivo dejanje storila s krivdno obliko direktnega naklepa, saj gre za povsem različna predmeta odločanja.