ZPP člen 243, 244, 244/1, 245, 245/1, 245/3, 246, 246/4, 248, 248/1, 249. ZSICT člen 16, 45, 45/1, 45/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 41, 41/4, 49, 49/1, 49/5, 50, 50/4.
izvedensko mnenje - nagrada in stroški sodnega izvedenca - sodni izvedenec -stroški izvedenca - nagrada za čas potovanja - kilometrina - davčna osnova za obračun DDV - povrnitev potnih stroškov izvedencu - pravna ali fizična oseba - izstavitev računa - obračun DDV
Ob uporabi sistemske razlage je treba zaključiti, da spada plačilo za čas potovanja na sodišče med plačila za delo ter ne med stroške, kot je napačno navedlo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in s tem se 2% pavšalni obračun materialnih stroškov upošteva tudi glede plačila časa za potovanje na sodišče in nazaj (četrti odstavek 41. člena Pravilnika).
Jezikovna in namenska razlaga določb ZPP napotujeta, da je temeljno pravilo, da je postavljen izvedenec fizična oseba, le izjemoma je to lahko strokovna institucija. Sodišče namreč postavi izvedenca zato, ker mora pri sojenju uporabiti strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga (243. člen ZPP).
zahteva za sodno varstvo - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - neizvedba dokazov - pravica do izjave - pravica do obrambe
Zahteva za sodno varstvo je po svoji naravi pravno sredstvo zoper odločbe prekrškovnih organov in te odločbe so predmet presojene, ne pa tudi morebitna druga dejstva in okoliščine, ki jih je prekrškovni organ v postopku sicer ugotovil, ni pa jih povzel in se do njih opredelil v odločbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŠTVA - INSOLVENČNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00074887
ZFPPIPP člen 235, 242, 242/2, 419, 420, 420/1, 421, 423. ZDru-1 člen 5, 5/1, 6, 6/1, 6/3, 40, 40/1, 42, 42/1, 42/2, 44, 44/2. ZPP člen 139, 139/3.
postopek prisilne likvidacije - prisilna likvidacija društva - začetek postopka prisilne likvidacije - sklep o začetku postopka prisilne likvidacije - aktivna legitimacija za pritožbo - zastopnik društva - odločanje o začetku postopka prisilne likvidacije - postopek začet po uradni dolžnosti - predlog za začetek postopka prisilne likvidacije - upravičeni predlagatelj - vročanje sodnih pisanj pravnim osebam - sedež pravne osebe - prenehanje društva - likvidacijski postopek - izbris društva iz registra društev - judikatne terjatve - prekinitev predhodnega postopka
V postopku, ki se začne po uradni dolžnosti, uporaba pravil o predhodnem postopku ni smiselna. To pomeni, da sodišče o začetku postopku prisilne likvidacije po uradni dolžnosti pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne likvidacije ne obvešča poslovodstva, družbe ali družbenikov. Ti lahko razloge proti postopku prisilne likvidacije uveljavljajo v pritožbi zoper sklep o začetku postopka prisilne likvidacije.
Pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne likvidacije na predlog pa mora sodišče ugotoviti, ali je predlog vložila upravičena oseba oziroma ali je podano procesno upravičenje predlagatelja. Tako mora upnik izkazati, da je upnik subjekta, zoper katerega predlaga začetek postopka prisilne likvidacije. Prav tako mora sodišče ugotoviti, ali obstajajo odločilna dejstva, ki izkazujejo, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka prisilne likvidacije.
osebni stečaj - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka - fikcija umika tožbe - sklep o pravdnih stroških
Do odločitve sodišča o ustavitvi postopka ni prišlo zaradi izrecnega umika tožbe tožeče stranke, temveč na podlagi fikcije zaradi njenega neplačila sodne takse. Nenazadnje do (fikcije) umika tožbe z izpodbijanim sklepom z dne 13. 12. 2023 ni prišlo takoj, ko je tožena stranka pripoznala tožeči stranki zahtevek z izjavo z dne 12. 10. 2023, temveč dva meseca kasneje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - direktor javnega zavoda - razrešitev direktorja javnega zavoda - sklep o razrešitvi - obstoj procesne predpostavke - pravnomočna odločitev o isti stvari - rok za sodno varstvo - napačen oziroma pomanjkljiv pravni pouk - zamuda roka za vložitev tožbe - zavrženje dela tožbe - odškodninska odgovornost zavoda
Po pravnomočnosti odločitve o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na nezakonitost sklepa o razrešitvi, ni mogoče ponovno odločati o pravočasnosti tega dela tožbe, čeprav tokrat na podlagi trditev o tem, da je tožnik zamudil sodno varstvo zaradi ravnanja na strani toženke, to je nenavedbe pravnega pouka v sklepu o razrešitvi. Odločitev o obstoju procesne predpostavke pravočasnosti za vložitev tožbe zoper sklep o razrešitvi je pravnomočna, zaradi česar je ni mogoče ponovno presojati, pa čeprav na drugi trditveni podlagi. S tega vidika je pravilno stališče, da je tožnik prepozno uveljavljal izostanek pravnega pouka kot razlog za nepravočasnost tožbe v tem delu. Če bi tožnik že v tožbi uveljavljal ta razlog za zamudo roka za izpodbijanje sklepa o razrešitvi in bi sodišče ugotovilo, da je bil s strani toženke v pravnem pouku dejansko zaveden (pa ni bil), bi tožbo štelo za pravočasno in o zahtevku v celoti odločilo po vsebini.
Ni mogoče ugotavljati zakonitosti sklepa o razrešitvi z mesta direktorja po vsebini kot predhodnega vprašanja za odločanje o zakonitosti odpovedi, če je sklep o razrešitvi zakonit, ker v sodnem postopku ni bil izpodbit oziroma ni bila ugotovljena njegova nezakonitost.
Če je A. A. tožniku rekel, da bo plačal tisti trenutek, ko bo prejel plačilo v stečajnem postopku, to še ne pomeni, da je bil sklenjen tak dogovor, ki bi, drugače kot je določeno v pogodbi, plačilo vezal na poplačilo toženke. Taka zagotovila A. A. tožniku pa lahko pomenijo le pojasnila in zagotovila toženke, da račun bo plačan, da pa še ni bil v celoti plačan, ker tudi toženka tega plačila od naročnika ni prejela. Da pa bi bil sklenjen dogovor, kot ga zatrjuje toženka, pa bi bilo potrebno, da bi se tudi tožnik s takimi pogoji plačila strinjal.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00075533
ZPP člen 247, 247/2. OZ člen 643, 643/3.
izvedba javnega naročila - zahteva za izločitev izvedenca - prepozna zahteva - izpodbijanje izvedenskega mnenja - izvedenec ustrezne stroke - izvedenec gradbene stroke - projektiranje - ocena stroškov - dodatna dela - nepredvidena dela - razpisna dokumentacija - v pogodbi dogovorjena cena na enoto - projektna dokumentacija - obvestilo naročniku - sprememba cene gradbenih del - soglasje naročnika - javna naročila - kršitev temeljnih načel
V konkretnem primeru so bila vsa več dela oziroma presežna dela tožeče stranke (sproti) priznana, obračunana in plačana in je tožeča stranka svojo pravico do spremembe pogodbene cene zaradi več del oziroma presežnih del lahko že udejanila na način, da je v začasnih situacijah dejansko izvedene presežne količine del pomnožila s pogodbeno ceno za enoto posameznih vrst dela. Prav določitev pogodbene cene na enoto posamezne postavke, ki vključuje zahtevek vseh vrst stroškov na mersko enoto posamezne vrste del, varuje izvajalca pred rizikom večjega obsega oziroma količine potrebnih del od prvotno predvidenih za posamezno vrsto dela, saj lahko ceno na enoto pomnoži z dejansko izvedenimi količinami. Torej tudi ob upoštevanju situacije, da tožeča stranka v fazi oddaje ponudbe ne bi imela na voljo zadostnih podatkov o načinu izvedbe del za vsako posamično postavko, bi konkretizirano ovrednoteno ponudbo (dodatnih in nepredvidenih) del morala podati pred izvedbo oziroma pred pričetkom posamezne faze, kot bi jo narekovala takrat izdelana PZI dokumentacija.
Potrditev PZI pomeni samo potrditev tehnične pravilnosti PZI in ne pristanka na kakršnokoli povečanje pogodbeno določenih cen. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno oprlo na tretji odstavek 643. člena OZ, ki določa dolžnost izvajalca, da naročnika nemudoma obvesti o prekoračitvi stroškov, sicer izgubi zahtevek zaradi večjih stroškov. Tožeča stranka svoje pojasnilne dolžnosti ni izpolnila.
Za spremembo cene na enoto bi bilo potrebno soglasje investitorja. Pritožbeno sodišče dodaja, da pomenijo takšni "čez palec" dogovori, kot ga zatrjuje tožeča stranka (brez sprotnega obveščanja o potrebi po dodatnih in nepredvidenih delih, brez izdelovanja ponudb konkretnih dodatnih del s preizkusljivo kalkulacijo cen in njihovega sprejema, brez sklepanja aneksov, brez sprotnega popisovanja in potrjevanja del, brez njihovega sprotnega dokumentiranja in obračunavanja ipd.), ki poleg tega še znatno presežejo pogodbeno vrednost, po vsebini izničenje pravil sklepanja in izvajanja poslov na podlagi javnih naročil in kršitev temeljnih načel javnega naročanja (gospodarnosti, učinkovitosti in transparentnosti).
KZ-1 člen 70, 70/2, 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6, 308/8. URS člen 2, 14.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - načelo enakosti - varnostni ukrep odvzema predmetov - varnostni ukrep odvzema avtomobila - skupno premoženje zakoncev - fakultativni odvzem predmetov - obligatorni odvzem predmetov
Utemeljeno zagovornik poudarja, da obdolženčev koristoljubni namen pri izvršitvi dejanja predstavlja konstitutivni element kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja, torej njegov zakonski znak, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati kot obteževalno okoliščino.
Sicer ni dvoma, da pomeni odvzem osebnega vozila obdolžencu poseg v njegovo lastninsko pravico, vendar je - po zakonu obligatorni - odvzem ustavno dopusten.
ZFPPIPP člen 347. SPZ člen 8, 16, 18, 18/1, 37, 37/1, 66, 66/3, 105, 105/1, 124, 256, 256/1. ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1-2. ZZK-1 člen 11, 11/1.
sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - predkupna pravica - povezanost zemljišča in objekta - superficies solo cedit - dejanska etažna lastnina
Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato je po splošnem pravilu prvega odstavka 18. člena SPZ nepremičnina opredeljena kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (zemljiška parcela), skupaj z vsemi sestavinami (zgradbami, zgrajenimi na tej zemljiški parceli oziroma pod njo). Od razloženih splošnih pravil, po katerih zgradba oziroma njen posamezni del ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, veljata dve skupini izjem, ki sta urejeni v SPZ: etažna lastnina (prvi odstavek 105. člena SPZ) in stavbna pravica (prvi odstavek 256. člena SPZ). Vendar pritožnik ne zatrjuje stavbne pravice, niti konkretizirano ne napada zaključkov prvostopenjskega sodišča: da v predmetni stavbi etažna lastnina ni urejena, ni v postopku urejanja, ni izkazano, da je v stavbi oblikovanih največ pet enot; zaradi česar mu predkupna pravica po 124. členu SPZ ne gre. Pravna teorija je zavzela stališče, da pri dejanskih etažnih razmerjih, ki formalno še niso urejena (še ni vzpostavljena etažna lastnina), zakonita predkupna pravica ne pride v poštev, saj SPZ ureja formalno (pravno vzpostavljeno) etažno lastnino.
Pri klasični lastnini se lastninska pravica razteza na en sam predmet (prvi odstavek 37. člena SPZ). Če je to nepremičnina, se lastninska pravica nanaša na zemljiško parcelo, saj je zgradba samo sestavni del takšne (ene ali več) parcel. Celota, s katero se pri klasični lastnini na nepremičninah razpolaga, je parcela. Lastnina parcele (oz. parcel) daje pritožniku pravice, določene po SPZ, ne pa tudi zatrjevane predkupne pravice.
Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik ne more uspeti z izvajanji glede funkcionalnega zemljišča. Slednje (tudi pripadajoče zemljišče oziroma zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe – prim. 42. člen ZVEtL-1) sicer glede na utrjeno stališče v sodni praksi ni v samostojnem prometu in zato samostojno razpolaganje z njim ni dopustno. Vendar se ZVEtL-1 v 2. točki prvega odstavka 43. člena v zvezi z odmero pripadajočega zemljišča primeroma sklicuje na dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno. Pritožnik pa navaja, da so sporne parcele del prizidka oziroma stavbe in kot take po naravi stvari ne morejo biti pripadajoče zemljišče, potrebne za redno rabo te iste stavbe.
vrnitev v prejšnje stanje - napoved pritožbe zoper sodbo - zamuda roka za napoved pritožbe - opravičljivi razlogi - zavrnitev prošnje
Pri odločanju o prošnji za vrnitev v prejšnje stanje je pomembno zgolj, ali so podani opravičljivi razlogi za zamudo določenega procesnega dejanja (v danem primeru napovedi pritožbe), ne pa tudi, katere pritožbene razloge bi obsojenec morebiti uveljavljal oziroma kakšne so možnosti za uspeh njegove pritožbe.
Za ovrženje zaključka o tem, da je bil obsojenec sposoben doumeti decidiran in preprost pravni pouk, da mora po razglasitvi sodbe, izdane na podlagi sprejetega priznanja krivde, v roku osmih dni napovedati pritožbo, pa bi bilo po presoji pritožbenega senata treba ponuditi več kot sklicevanje na psihološke reperkusije prometne nesreče iz leta 2020 in na okoliščine prisilne privedbe na sodišče v neugodnem času zaradi dveh smrti v družini. S tem obrambi ni uspelo izkazati izjeme, ki bi prebila pravilo o prekluzivnosti zakonskih procesnih rokov.
SPZ člen 27, 27/1, 28, 43, 43/2, 269, 269/1. ZPN člen 6, 6/1.
priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverna lastniška posest - priposestvovalna doba - opravičljiva zmota - pravni naslov - menjalna pogodba - ustna pogodba - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravna zmota
Po povedanem je ugotoviti, da gre v konkretnem primeru za popolnoma drugačno situacijo, saj tožnik ne zatrjuje, da bi postal lastnik nepremičnin na podlagi enega izmed zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ampak zatrjuje, da je njegova mati postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi pravnega posla, in sicer ustne menjalne pogodbe, dogovorjene v okviru komasacijskega postopka, ki je bila v pretežnem delu izvršena, neizvršen je ostal le prepis lastninske pravice na sporni nepremičnini nanjo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075929
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97č, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2.
stalna pripravljenost - prikrajšanje pri plači - vojak - uporaba direktive - delovni čas - vojaško strokovno usposabljanje - straža
Za presojo, ali je podana izjema od uporabe direktive, je ključna dejavnost (vaje). Logistična podpora, katere del je bil tožnik, je bila (neločljivo) povezana z vajami, na katerih so se posnemali pogoji dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah. Iz tega razloga bi načrtovanje delovnega časa škodilo dobri izvedbi te dejavnosti.
V zvezi s stražo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ne gre za izjemo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren; v zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih razmerah niti kot odziv na neposredno grožnjo; ugotovitev temelji na pravilni oceni predloženih listin in ji toženka neutemeljeno oporeka.
V pozivu k dopolnitvi vloge je bil tožnik poučen, kje lahko pridobi mnenje o stopnji pridobljene izobrazbe v tujini in da bo iz postopka imenovanja za ravnatelja izločen, če njegova dopolnitev ne bo pravočasna. Tožnik kljub pozivu dokazila o stopnji izobrazbe ni predložil v postavljenem roku niti ni pravočasno predlagal podaljšanja roka, zato je toženka njegovo vlogo utemeljeno izločila kot nepopolno.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - izbrisna tožba - neveljavnost vknjižbe - neveljavnost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - pravica dediča do posesti stanovanja - dedni dogovor - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - pogoji za priposestvovanje - dobra vera
Dejstvo, da sta se dediča z dednim dogovorom dogovorila, da pravni prednik tožnikov prevzame sporno stanovanje v posest, še ne pomeni, kot to zmotno meni pritožba, da je s tem pravni prednik tožnikov postal tudi lastnik spornega dela nepremičnine. Zakon o dedovanju v 132. členu določa, da preide zapuščina po samem zakonu na dediča v trenutku zapustnikove smrti. Dedič v trenutku zapustnikove smrti postane tudi posestnik stvari zapuščine, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo. Sklep o dedovanju je le deklaratorna odločba, s katero sodišče razglasi dediče. V konkretnem primeru sta bila torej oba dediča soposestnika sporne nepremičnine. Z dednim dogovorom sta se zato dediča, kot je bilo že navedeno, dogovorila glede posesti in o načinu uporabe solastne nepremičnine, ne pa o morebitnem prenosu lastninske pravice sporne nepremičnine z drugega toženca na pravnega prednika tožnikov.
ZPP člen 244, 244/1, 249, 249/1, 256, 365, 365-2. ZNP člen 42.
stroški sodnega tolmača - nagrada in stroški sodnega tolmača - prevod listine - sodni tolmač - zavrnitev stroškovnega zahtevka
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da sodna tolmačka stroškov za pisni prevod ni utemeljeno priglasila, saj ji je bilo odrejeno zgolj ustno tolmačenje in ne pisno prevajanje. Kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila sodna tolmačka s sklepom sodišča prve stopnje z dne 7. 2. 2024 določena le za ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku ter ustno prevajanje listin, ki se bodo na naroku uporabljale za dokazovanje, in ne tudi za pisno prevajanje listin. V zvezi s pritožbenimi navedbami o telefonskem pogovoru 13. 2. 2024 sodne tolmačke z vpisničarko, ki naj bi ji naročila prevod listin, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje glede tega opravilo poizvedbe. Iz uradnega zaznamka z dne 8. 3. 2024 (list. št. 68) je razvidno, da vpisničarke s sodno tolmačko niso govorile, iz uradnega zaznamka z dne 11. 3. 2024 (list. št. 69) pa je razvidno, da je s sodno tolmačko pred izdajo sklepa z dne 7. 2. 2024 po telefonu govorila strokovna sodelavka, ki se je z njo dogovorila, da bo sodna tolmačka ustno tolmačila na naroku 19. 2. 2024 in ji pojasnila, da ji bo sodišče prve stopnje poslalo fotokopije predloga in odgovora na predlog z namenom priprave besedišča za ustno tolmačenje na naroku. Z obema uradnima zaznamkoma je bila sodna tolmačka tudi seznanjena. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sodni tolmački pisni prevod obeh listin, ki so ji bile vročene skupaj z vabilom na narok in sklepom z dne 7. 2. 2024 z namenom priprave besedišča za narok, ni bil odrejen. Zato je sodišče prve stopnje priglašene stroške pravilno zavrnilo.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00074111
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 2, 23, 35. ZIZ člen 11, 11/1, 71, 267, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZIP člen 267, 267/2.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pogoj reverzibilnosti - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - začasni ukrepi - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - zavarovanje denarne in nedenarne terjatve z začasno odredbo - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - novejša sodna praksa - materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe - alternativnost pogojev - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini - odlog izvršbe na predlog dolžnika - kontradiktornost v postopku zaradi izdaje začasne odredbe - vročitev odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe - pravica do izjave v postopku
ZIZ v postopku odločanja o zavarovanjih ne predvideva dodatnega odgovora tožeče stranke na navedbe tožene stranke, saj mora tožeča stranka že v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svoj predlog.
Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni v zadostni meri opredelilo glede utemeljenosti nekaterih njegovih pravno pomembnih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Te navedbe je bodisi nepravilno označilo kot pomanjkljive ali neobstoječe (npr. glede verjetnosti obstoja terjatve, glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode in glede pogoja reverzibilnosti) bodisi se do njih ni opredelilo v celoti (npr. glede tehtanja posledic v primeru (ne)izdaje začasne odredbe). Poleg tega je zavzelo več materialnopravno zmotnih stališč in ni ustrezno upoštevalo sodne prakse SEU, ki postavlja zelo visoke standarde varstva potrošnikov v primerljivih zadevah.
Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožnikove možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki dolžniku omogoča odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila (71. člen ZIZ), predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje iz 272. člena ZIZ. To določbo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13.
Razlaga določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ v izpodbijanem sklepu je preozka in v neskladju z evropskim pravom. Opira se na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ob tem je treba poudariti, da je Ustavno sodišče citirano odločitev sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje (veljal je ZIP), ter v vsebinsko drugačnem sporu, kot je obravnavani.
Pritožnik utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg 1) verjetnosti obstoja terjatve (kot temeljne predpostavke) še 2) ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (potrebnost začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) ter 3) reverzibilnost (to je odpravljivost učinkov izdane začasne odredbe).
Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v katerem je začasna odredba predlagana, in njegov namen (v konkretnem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ob materialnopravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, oziroma je treba sodno prakso spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.
Tudi glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode (pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) tožnik ni podal tako skopih navedb, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Potrebnosti (nujnosti) izdaje začasne odredbe ni izkazoval zgolj z dejstvom, koliko kredita je prejel in koliko že odplačal, temveč tudi s sklicevanjem na slabo dohodkovno stanje svoje družine, grozečo prodajo doma in enkrat že doživet psihični kolaps. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno ocenilo, da tožnik zasleduje le varstvo premoženjske škode. Tožnik se je s predlogom za izdajo začasne odredbe zavzemal tudi za upoštevanje svoje pravice do osebnega dostojanstva in pravice do doma ter nedotakljivosti svoje telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS), kar vse predstavlja zatrjevanje nepremoženjske škode, ki je težko nadomestljiva oziroma celo nenadomestljiva. Poleg tega je sodišče prve stopnje glede potencialnega izvršilnega postopka zmotno ocenilo, da ne predstavlja grozeče nevarnosti, saj bi tožnik v takšnem primeru imel na voljo druge ukrepe po ZIZ (odlog po 71. členu). Kot že rečeno, takšen način zagotavljanja začasnega sodnega varstva za potrošnika, ki je vložil tožbo za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, glede na evropsko sodno prakso in tudi glede na možnosti, ki jih predvideva slovenska zakonodaja, ni zadosten. Potrošnik mora imeti možnost doseči primerljivo začasno sodno varstvo že med pravdo, v nasprotnem primeru utegne biti namen njegovega sodnega varstva (varstvo potrošnika) izjalovljen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075431
OZ člen 131, 131/1, 170. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - delovna sredstva - navodila za delo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotja v razlogih sodbe
O tem, ali so rokavice, katerih nakup je toženec podkrepil z računom, ustrezale standardizirani protivrezni zaščiti, je sodišče prve stopnje v citiranih točkah obrazložitve navedlo nasprotujoče si razloge. Že to narekuje razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Utemeljitev krivdne odgovornosti delodajalca s tem, da ni dal delavcu jasnega navodila za delo, praviloma izključuje utemeljenost očitka delavcu, da se je dela lotil na napačen način. Tudi to nasprotje je sodišče prve stopnje dolžno v ponovljenem sojenju z jasno obrazložitvijo odpraviti.
plačilo za dejansko delo - obseg dela - dokazno breme - dokazovanje negativnega dejstva - zadostna trditvena podlaga
Na tožniku je bilo dokazno breme, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, torej naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pa je tudi dokazal. Toženka pa bi morala na drugi strani zatrjevati in dokazati, da je tožnik opravljal dela delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma dela nižje vrednotenega delovnega mesta, kar pa ni storila.
Plačila iz naslova večopravilnosti na podlagi aneksov in povečanega obsega dela ne pomenijo, da je toženka tožniku v vtoževanem obdobju izplačevala plačo za dejansko opravljeno delo, ki je določena za delovno mesto realizator specialist.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - pisnost pogodbe - dokazno breme delodajalca
Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za določen čas in skrajšan delovni čas ni podpisala ter da je pogodbo za določen čas pripravil A. A., ki je pogodbo tudi podpisal (za obe stranki). Glede na to toženec s predloženo pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni dokazal, da je bila med strankama ob nastopu dela sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela in se glede na drugi odstavek 12. člena ZDR-1 domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Prav tako pa se pogodba o zaposlitvi lahko sklene le izjemoma za določen čas in to v točno navedenih primerih iz 54. člena ZDR-1, pri tem pa toženec niti ni trdil, da so obstajali zakonsko določeni razlogi.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP, ker tožnik ni natančno pojasnil, na katere dneve je opravljal točno določene naloge ter po čigavem ukazu. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je v trditvah za vsak posamezen dan tožnik opisal, katere naloge je opravljal.