Družba E. d.d. je kot tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtoževala pogodbeno kazen od toženke zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. To pogodbo sta sklenili družba F. d.d. in toženka. F. d.d. se je tekom postopka preimenovala v E. d.d., ki je nastopala kot tožeča stranka vse do naroka za glavno obravnavo. Na tem naroku je navedla, da zaradi pripojitve dela tožeče stranke k družbi B.B. d.d. popravlja naziv tožeče stranke in modificira tožbeni zahtevek tako, da se dosedanji naziv tožeče stranke E. d.d. nadomesti z novim nazivom B.B. d.d.. Tožeča stranka s predloženimi listinami ni uspela dokazati, da je terjatev, ki jo v tem individualnem delovnem sporu vtožuje od toženke, prešla od družbe E. d.d. na družbo B.B. d.d., torej da je podana aktivna legitimacija družbe B.B. d.d. v tem individualnem delovnem sporu. Zato tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule iz tega naslova ni utemeljen.
vrednost spornega predmeta - ocenitvena dolžnost - korekturna dolžnost
Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, kakršen je zahtevek v obravnavani zadevi, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. Zakon tu kombinira ocenitveno dolžnost tožnika in korekturno dolžnost sodišča.
ZPIZ-1 člen 39, 39/4, 47, 47/2, 50, 406, 409. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj Evropske skupnosti člen 45, 46, 46/2.
Glede na prehodno določbo 406. člena ZPIZ-1 se obračunsko obdobje 18 let iz 39. člena ZPIZ-1 uveljavlja postopoma. Zavarovancu, ki se upokoji v letu 2000, se pokojninska osnova določi na podlagi plač oziroma zavarovanih osnov iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja pred uveljavitvijo tega zakona. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta se obračunsko obdobje podaljša za eno leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodna. Katero obračunsko obdobje se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je odvisno od tega, v katerem letu posameznik uveljavlja pokojnino.
Glede na določbo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, vendar zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Za izračun pokojninske osnove se za posamezno leto upošteva bruto znesek plače, zmanjšan za davke in prispevke, ki se plačujejo od plač in sicer za vse zavarovance po enotni, in sicer po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji in ne po tisti stopnji, po kateri je bila bruto plača posameznika dejansko zmanjšana in preračunana na neto plačo.
V skladu s 50. členom v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmerja od pokojninske osnove v odstotkih glede na dopolnjeno pokojninsko dobo do 31. 12. 1999 in pokojninsko dobo, dopolnjeno po 1. 1. 2000. Odstotek za odmero pokojnine predstavlja seštevek obeh odstotkov.
ZPP člen 236.a, 236.a/6, 286, 286/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. ZDR člen 126, 127, 128.
nadure - trditvena podlaga - dokazno breme - nadurno delo - plačilo za delo - plača - bistvena kršitev določb postopka - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave - pisna izjava prič - zaslišanje
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek in tudi pravočasno predlagal izvedbo potrebnih dokazov. Glede nadur je zatrjeval, da je tedensko opravil cca 20 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezen dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da tožnik utemeljenosti svojih zahtevkov ni dokazal. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Ker sodišče prve stopnje tožeči stranki ni dodelilo primernega roka, da se izjavi o dokazih tožene stranke, je s tem kršilo načelo kontradiktornosti, zato je podana kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.
ZPIZ-1 člen 41, 41/2, 60, 60/2, 60/2-1, 106, 106/1.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - kontrolni pregledi
Pri tožniku je še nadalje podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki se nanašata na vprašanje tožnikove invalidnosti, ni utemeljen.
Tožnik je tožbo na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vložil po izteku 30-dnevnega roka, ki ga določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje njegovo tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 274. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 utemeljeno zavrglo.
Sodišče prve stopnje je izvedencem priznalo materialne stroške v višini 15 % od nagrade. Materialne stroške je odmerilo na podlagi 3. odstavek 45. člena Pravilnika, ki določa, da se ostali materialni stroški ovrednotijo največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade. Sodišče prve stopnje pri odmeri materialnih stroškov ni prekoračilo predpisanega okvirja. V Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja so bili trije izvedenci, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje vsakemu od njih priznalo 5 % materialnih stroškov.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije člen 36.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je zavestno, kljub predhodnim opominom, kršil varnostne zahteve, da je potrebno v proizvodnji, skladišču in delavnicah ves čas nositi zaščitna očala. Tožnikovo opustitev uporabe predpisane varnostne opreme je možno opredeliti kot resno kršitev njegovih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki je takšne narave, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZPIZ-1 člen 53, 53/1, 193, 193/4, 279, 283, 283/1.
starostna pokojnina - zvišanje - beneficiran staž - obvezno dodatno zavarovanje - dodana doba
Časa obveznega dodatnega zavarovanja, ne glede na to, da so delodajalci zanj plačevali prispevek, ni mogoče enačiti z zavarovalno ali pokojninsko dobo v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti z delovno dobo iz 53. člena ZPIZ-1. Glede na namen obveznega dodatnega zavarovanja, zavarovani riziko ter iz tega naslova zagotovljeno pravico do poklicne pokojnine, je ob jasnih določbah ZPIZ-1, čas obveznega dodatnega zavarovanja upošteven le kot dodana doba za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja in ne kot pokojninska doba v smislu 50. člena ZPIZ-1, od katere je odvisen odstotek odmere pokojninske dajatve od pokojninske osnove, niti kot delovna doba v smislu 53. člena istega zakona, ki ureja t.i. bonuse oziroma maluse pri odmerjanju starostne pokojnine. V prvem odstavku 53. člena ZPIZ-1 je namreč izrecno določeno, da se starostna pokojnina, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od pokojninske osnove, zniža za vsak mesec starosti, če zavarovanec pridobi pravico do pokojninske dajatve pred dopolnitvijo polne starosti 63-ih let moški. Odstotek zmanjšanja pokojnine je različen, odvisno od dopolnjenih let starosti ob upokojitvi.
V predsodnem postopku je bila tožnici starostna pokojnina odmerjena v zakoniti višini, vključno z upoštevanjem malusa. Zato tožničin tožbeni zahtevek na zvišanje starostne pokojnine ni utemeljen.
Tožnik je pravočasno prijavil nesrečo pri delu, zato je upravičen zahtevati 100 % nadomestilo v času bolniške odsotnosti. Do prenizkega izplačila nadomestila plače v času bolniškega staleža tožnika ni prišlo zaradi njegove napake, temveč po krivdi tožene stranke. Zato je njegov tožbeni zahtevek utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR se za poslovni razlog šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Med te razloge ni mogoče uvrstiti kršitev pogodbenih obveznosti, ki jih je kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi izrecno navedel zakoniti zastopnik tožene stranke. Ker torej tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga, opredeljenega v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, je takšna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) nezakonita.
Nagib pri darilni pogodbi je lahko celo tako pomemben, da brez njega do darila ne bi prišlo, kar pomeni, da postane del pravne podlage darilne pogodbe.
Protest menice, ki je dokazilo o tem, da jo je imetnik predložil trasatu v pravem času in na pravem kraju zaradi sprejema ali plačila, je formalni pogoj za uveljavljanje regresnih pravic; za uveljavljanje rednih meničnih zahtevkov proti glavnim meničnim dolžnikom pa protest ni potreben. Izdajatelj lastne menice namreč odgovarja kot akceptant trasirane menice. Posledica opustitve protesta ali zamude roka za opravo tega dejanja je po določilu 1. odstavka 52. člena ZM izguba pravic imetnika pravice do indosantov, trasantov in ostalih zavezancev, ne pa do akceptanta (glavnega dolžnika).
umik tožbe – umik tožbe zaradi izpolnitve – ustavitev postopka – pravdni stroški – razlog opustitve posesti
Ker toženec posesti na stanovanju ni opustil zato, ker bi sledil tožbenemu zahtevku, ampak zaradi zamenjave ključavnice tožnice v aprilu 2013 stanovanja enostavno ni mogel več uporabljati, sodišče prve stopnje utemeljeno odločitve o pravdnih stroških ni oprlo na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP.
ZIZ člen 102. ZPP člen 212, 214, 214/2, 287, 287/1.
omejitev izvršbe na plačo dolžnika - nadomestilo za stroške vodenja izvršbe - zakonske zamudne obresti - trditveno in dokazno breme - zanikanje dejstev
Tožnica res ni izrecno zanikala dejstev, da toženec od navedenih družb prejema nakazilo plače, pri čemer naj bi upoštevala omejitve na plačo po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), vendar namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb tožnice, ko je zatrjevala, da je pri odtegovanju zneskov od prihodkov toženca za poplačilo sklepov o izvršbi spoštovala določila ZIZ, kar pomeni, da bi prav gotovo upoštevala tudi določila o omejitvi na plačo (102. člen ZIZ), v kolikor bi imela ob nakazilu zneskov navedenih družb zavedeno pojasnilo, da ta znesek predstavlja plačo.
Bolečine v vratu s širjenjem v glavo so sprožile anksiozno stanje, ki je posledica obravnavane nezgode. Slednje v povezavi s trajanjem in intenzivnostjo bolečinskega obdobja (dva meseca hude bolečine, en mesec srednje močne bolečine), nudi podlago za višjo odškodnino od siceršnjih odškodnin, ki se prisojajo v primerih (lažjega) zvina vratne hrbtenice.
pravice žrtev po ZPND – ukrep po ZPND - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov – stroški postopka – prenehanje ogroženosti
Ker je predlagateljica sama navedla, da je nasprotnega udeleženca zapustila, se od njega odselila in izpovedala, da se ji ta (od tedaj) ni želel približati, predlog za izrek ukrepa prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov ni utemeljen.
Splošni dogovor za pogodbeno leto 2010 člen 45, 45/1, 45/1-5, 46, 46/2, 46/4.
pogodbena kazen - finančno-medicinski nadzor - napačno beleženje zdravstvenih storitev - škoda - kršitev pogodbene obveznosti - vrednost preveč obračunanih storitev
Ker je namen v Splošnem dogovoru predvidene pogodbene kazni preventiven, tako določena pogodbena kazen nima niti narave odškodnine za katero od tipičnih vrst škod po OZ niti narave pogodbene kazni, kot je urejena v 257. in naslednjih členih OZ, temveč posebno sankcijo zaradi kršitve pogodbene obveznosti izvajalca zdravstvenih storitev. Gre za t. i. sui generis pogodbeno kazen, ki je znana tudi na drugih področjih kolektivnega dogovarjanja in jo je kršitelj pogodbenega razmerja dolžan plačati, če škoda nastane ali ne; če škoda nastane in jo kršitelj povrne, pa ga to še vedno ne odveže plačila pogodbeno dogovorjene civilne kazni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vrednost nepravilno evidentirane storitve znaša 248,40 EUR, vrednost dejansko opravljenih storitev 162,90 EUR, skupna vrednost preveč obračunanih storitev pa 28,5 točk oziroma 85,50 EUR (458. člen ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča pa je za izrek pogodbene kazni pravno relevantna le slednja. Ne more namreč slediti interpretaciji, po kateri se kot vrednost nepravilno obračunanega primera šteje vrednost celotne (nepravilno beležene) storitve, tj. 248,40 EUR. Doseganje praga iz 2. odstavka 46. člena Splošnega dogovora je po presoji pritožbenega sodišča odvisno od vrednosti „napake“ oziroma skupne vrednosti preveč obračunanih storitev (85,50 EUR). Ker v obravnavanem gospodarskem sporu vrednost presežka nad vrednostjo dejansko opravljenimi zdravstvenimi storitvami tega ni dosegla (za izrek pogodbene kazni v višini 500,00 EUR je predviden prag v višini 101,00 EUR), je tožena stranka pogodbeno kazen izrekla neutemeljeno.
STANOVANJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – LASTNINJENJE
VSL0063114
ZLNDL člen 3. SZ-1 člen 23, 23/1, 23/2. OZ člen 333, 333/6, 393, 406. SPZ člen 11, 11/1, 63.
pravica do uporabe – posebni skupni deli v etažni lastnini – kotlovnica – domneva lastništva – trajno dolžniško razmerje – odpoved pogodbe – solidarnost na strani upnikov
Domneva, zajeta v 23. členu SZ-1, da so posebni skupni deli večih večstanovanjskih stavb skupna lastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi, je vzpostavljena zgolj v primeru, da je skupna lastnina v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjske stavbe, vknjižena v zemljiški knjigi.
Posledica odpovedi je, da preneha trajno ravnanje in nadomestilo zanj (v obravnavanem primeru je tako prenehala obveznost tožečih strank mesečno plačevati določena sredstva na račun, namenjen vzdrževanju kotlovnice, in obveznost tožene stranke zbirati ta sredstva). V takšnih primerih ima upnik pravico zahtevati od dolžnika tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala. A contrario to pomeni, da lahko vsak zahteva od nasprotne stranke vračilo tistega, kar je na podlagi pogodbene obveznosti dal, pa v zameno ni dobil nasprotne izpolnitve.
V dani situaciji gre za primer s tožbo dogovorjene solidarnosti upnikov – tožeče stranke so s svojimi dejanji (postavitvijo tožbenega zahtevka) pokazale voljo, da proti tožencu nastopijo kot solidarni upniki. S tako postavljenim tožbenim zahtevkom so si torej izbrale način poplačila svoje terjatve. Tožena stranka pa zoper odločitev sodišča prve stopnje v tem delu niti nima pravnega interesa za vložitev pritožbe.