ZPP člen 236.a, 236.a/6, 286, 286/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. ZDR člen 126, 127, 128.
nadure - trditvena podlaga - dokazno breme - nadurno delo - plačilo za delo - plača - bistvena kršitev določb postopka - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave - pisna izjava prič - zaslišanje
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek in tudi pravočasno predlagal izvedbo potrebnih dokazov. Glede nadur je zatrjeval, da je tedensko opravil cca 20 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezen dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da tožnik utemeljenosti svojih zahtevkov ni dokazal. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Ker sodišče prve stopnje tožeči stranki ni dodelilo primernega roka, da se izjavi o dokazih tožene stranke, je s tem kršilo načelo kontradiktornosti, zato je podana kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - telesna okvara - poškodba pri delu
Pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ne bi bil več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Tožnik je zmožen s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ni utemeljen.
invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedensko mnenje - razlike v mnenjih - zavarovančev poklic
Med mnenjem invalidske komisije I. stopnje in mnenjem invalidske komisije II. stopnje obstaja bistvena razlika. Po mnenju invalidske komisije I. stopnje pri tožniku invalidnost sploh ni podana, medtem ko po mnenju invalidske komisije II. stopnje tožnik za delo ni zmožen in ni bil zmožen niti ob nastopu tega dela. Glede na take razlike v obeh mnenjih nikakor ni mogoče šteti, da je eno mnenje, torej mnenje invalidske komisije II. stopnje bolj prepričljivo od mnenja invalidske komisije I. stopnje.
Invalidnost se ugotavlja glede na zavarovančev poklic, ki po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 zajema delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Invalidnost je torej potrebno ugotavljati glede na zavarovančev poklic in ne zgolj na delo, ki ga je zavarovanec nazadnje opravljal.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20. ZPIZ-1 člen 36, 36/3, 187, 276, 276/2.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - tujec - seštevanje dob - tretja država - odškodnina - zakonske zamudne obresti
Zavarovalna doba, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Srbiji se lahko upošteva šele od sklenitve sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju in ker je ta sporazum začel veljati šele s 1. 11. 2010 je tožnik šele takrat izpolnil pogoje 15 let zavarovalne dobe. Zato tožnikov zahtevek na odmero in plačilo sorazmernega dela starostne pokojnine že od 1. 1. 2009, ni utemeljen, saj mu ta dajatev v sorazmernem delu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnina pripada šele od 1. 11. 2010 dalje.
Tožniku pripada plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kot je to določeno v drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1. Na podlagi navedenega določila se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezen znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. Ker sta bili odločbi toženca odpravljeni, je s tem izpolnjen dejanski stan po prej citirani določbi ZPIZ-1, kar pomeni, da je toženec dolžan plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti.
plačilni nalog - ugovor zoper plačilni nalog - mandatni postopek
Ker je v nadaljevanju tožena stranka ugovarjala, da se postopek ne more več voditi po pravilih za plačilni nalog (mandatni postopek), je prvostopenjsko sodišče glede na spremenjene trditve v točki I izreka izpodbijanega sklepa odločilo pravilno. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom pravilno razveljavilo še preostanek sklepa o izvršbi na temelju verodostojne listine, namreč tisti del, ki ustreza plačilnemu nalogu.
Tožnik s tožbo izpodbija dokončno odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženo stranko nastala. Vprašanje, ali je omenjena odločba pravilna in zakonita, bo predmet presoje pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer iz izreka navedene odločbe izhaja, da se zahtevek za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost zavrne, kar pomeni, da se tudi z zadržanjem oziroma odložitvijo izvršitve navedene odločbe tožniku položaj ne bi v ničemer izboljšal (tožnik bi bil namreč tudi v primeru zadržanja izvršitve navedene odločbe še vedno dolžan sam plačati prispevke za socialno varnost). Zato tudi ni mogoče zaključiti, da bi z izvršbo odločbe tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. Posledično tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev navedene odločbe tožene stranke, ni utemeljen.
izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe – pravica do obveščenosti – imenovanje članov nadzornega sveta
Če uprava ne zagotovi informacij o kandidatu za člana nadzornega sveta, ki jih je dolžna zagotoviti po 2. točki 2. odstavka 297.a člena ZGD-1, je sklep o imenovanju izpodbojen.
Ker je na vprašanje odgovoril predsednik skupščine in ker niti ta odgovor ni vseboval nikakršnega količkaj jasnega pojasnila, ali so bile pri predlogu za izvolitev članov nadzornega sveta spoštovane predpostavke po 1. odstavku 273. člena ZGD-1, je bil sklep o imenovanju dveh članov nadzornega sveta neveljaven.
Kolektivna pogodba za dejavnosti trgovine Slovenije člen 73, 73/1, 73/4. ZDR člen 126.
plačilo razlike plače - del plače za poslovno uspešnost - plačilo za delo
V skladu z določilom 126. čl. ZDR je plačilo za poslovno uspešnost sestavni del plače le, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi oz. skladno s 1. odst. 73. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo delodajalca ali s splošnim aktom delodajalca. V nobeni od pravnih podlag plačilo za poslovno uspešnost ni bilo opredeljeno. Tožnik nasprotnega ni dokazal, saj niti ni trdil, da bi imela tožena stranka sprejeto svojo kolektivno pogodbo ali splošni akt, v katerem bi bilo opredeljeno plačilo za poslovno uspešnost. Tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi plačilo za poslovno uspešnost predvideva zgolj, če je ta določena v kolektivni pogodbi ali s splošnim aktom delodajalca. Zato tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka obračuna bruto znesek dela plače iz naslova poslovne uspešnosti za sporno leto, ni utemeljen.
Tožeča stranka in toženka sta sklenili pogodbo o izobraževanju, v kateri sta v 2. členu določili, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanja v višini prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj in 50% vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil delavec prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti v primeru internih izobraževanj. Nadalje pogodba določa, da se vse stroške izobraževanja zavezuje nositi in jih bo plačal delodajalec, v kolikor bo delavec pri njem zaposlen še najmanj 24 mesecev. V kolikor delavec ne bo izpolnil tega pogoja, pa je bilo določeno, da bo delodajalcu plačal vse stroške izobraževanja. Toženec se je pri toženi stranki zaposlil, delovno razmerje pa mu je prenehalo pred rokom 24 mesecev. Zato bi bil dolžan v skladu s pogodbo o izobraževanju toženi stranki povrniti stroške izobraževanj in sicer ob izpolnitvi pogojev, da so ta izobraževanja bila, da se jih je toženec udeležil in da obstajajo tudi drugi pogoji za povrnitev stroškov v skladu s pogodbo o izobraževanju. Ker tožeča stranka ni predložila računov in potrjenih list o udeležbi, kakor izhaja iz 2. člena pogodbe o izobraževanju, ni izkazana podlaga za ugoditev njenemu zahtevku na vračilo stroškov izobraževanja. Tožeča stranka bi namreč morala dokazati svoje stroške izobraževanja na tak način, kot je to sama določila v pogodbi o izobraževanju.
Sodišče prve stopnje je izvedencem priznalo materialne stroške v višini 15 % od nagrade. Materialne stroške je odmerilo na podlagi 3. odstavek 45. člena Pravilnika, ki določa, da se ostali materialni stroški ovrednotijo največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade. Sodišče prve stopnje pri odmeri materialnih stroškov ni prekoračilo predpisanega okvirja. V Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja so bili trije izvedenci, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje vsakemu od njih priznalo 5 % materialnih stroškov.
ZOZP člen 7, 7/2. OZ člen 149, 150, 151. ZPP člen 8.
odgovornost za škodo od nevarne stvari – podlage za odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna stvar – upravljanje motornega vozila – domneva vzročnosti – kdo odgovarja za škodo – protipraven odvzem nevarne stvari imetniku – obvezno avtomobilsko zavarovanje – izguba zavarovalnih pravic – alkoholiziranost – zapustitev kraja škodnega dogodka – povračilo izplačane odškodnine
Ker tožencu ni uspelo dokazati, da je prišlo do protipravnega odvzema njegovega osebnega vozila, je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, ob tem, ko je ugotovilo, da je toženec svoje zavarovalne pravice izgubil zaradi alkoholiziranosti in zaradi dejstva zapustitve kraja škodnih dogodkov, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Tožnica je izkazala tudi višino škode na avtomobilih, pri čemer toženec obsegu škode na vozilih in višini le-te ni konkretno ugovarjal.
seznam dolžnikovega premoženja - denarna kazen – predlog upnika za izrek denarne kazni – diskrecija sodišča
Odločitev o (ne)uporabi instrumenta denarne kazni po 31. v zvezi s 33. členom ZIZ je v diskreciji sodišča in upnik nima pravice zahtevati izreka denarne kazni dolžniku. Vendar pa ZIZ ne določa, da je vloga upnika, v kateri sodišču predlaga, da denarno kaznuje dolžnika, nedovoljena, zato mora sodišče o njej odločiti vsebinsko.
ZPP člen 7, 339/2, 339/2-8. ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/2. SPZ člen 48.
delitev skupnega premoženja – vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje – povečanje vrednosti nepremičnine – načelo kontradiktornosti – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V skupno premoženje zakoncev spada tudi morebitno vlaganje v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, če gre za vlaganje dela ali sredstev, ki jih lahko štejemo za skupno premoženje. Če so bila vlaganja tolikšna, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine, je pomembno, ali je do tega prišlo v času veljavnosti ZTLR, saj je režim pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu po SPZ drugačen, kot je bil po ZTLR.
Bolečine v vratu s širjenjem v glavo so sprožile anksiozno stanje, ki je posledica obravnavane nezgode. Slednje v povezavi s trajanjem in intenzivnostjo bolečinskega obdobja (dva meseca hude bolečine, en mesec srednje močne bolečine), nudi podlago za višjo odškodnino od siceršnjih odškodnin, ki se prisojajo v primerih (lažjega) zvina vratne hrbtenice.
umik tožbe – umik tožbe zaradi izpolnitve – ustavitev postopka – pravdni stroški – razlog opustitve posesti
Ker toženec posesti na stanovanju ni opustil zato, ker bi sledil tožbenemu zahtevku, ampak zaradi zamenjave ključavnice tožnice v aprilu 2013 stanovanja enostavno ni mogel več uporabljati, sodišče prve stopnje utemeljeno odločitve o pravdnih stroških ni oprlo na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP.
Protest menice, ki je dokazilo o tem, da jo je imetnik predložil trasatu v pravem času in na pravem kraju zaradi sprejema ali plačila, je formalni pogoj za uveljavljanje regresnih pravic; za uveljavljanje rednih meničnih zahtevkov proti glavnim meničnim dolžnikom pa protest ni potreben. Izdajatelj lastne menice namreč odgovarja kot akceptant trasirane menice. Posledica opustitve protesta ali zamude roka za opravo tega dejanja je po določilu 1. odstavka 52. člena ZM izguba pravic imetnika pravice do indosantov, trasantov in ostalih zavezancev, ne pa do akceptanta (glavnega dolžnika).
uporabnina – neupravičena pridobitev – obogatitev – prikrajšanje – uporaba tuje stvari - dejanska korist
Pojem uporabe tuje stvari zajema vsakršno izkoriščanje tuje pravice, ki ni nujno lastninska. Kakšno pravico ima prikrajšanec na stvari niti ni pomembno.
IZVRŠILNO PRAVO - SODNE TAKSE - OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL0069084
OZ člen 395. ZZZDR člen 56, 56/2. ZST-1 člen 3, 3/9.
sosporništvo - enotno sosporništvo - solidarnost - sodna taksa za ugovor
V teoriji in v sodni praksi prevladuje prepričanje, da solidarni dolžniki ne morejo biti enotni sosporniki, saj je v naravi solidarne obveznosti, da lahko upnik izbira, od katerega izmed dolžnikov in v kakšnem obsegu bo zahteval plačilo, vsak izmed več solidarnih dolžnikov pa lahko dolguje z drugim rokom izpolnitve, pod drugimi pogoji in z različnimi odmiki, solidarni dolžniki lahko tudi uveljavljajo različne ugovore, ki izvirajo iz njihovega osebnega razmerja z upnikom.
redna pravna sredstva – pritožba zoper sklep o dedovanju – pravica do pritožbe – stranke zapuščinskega postopka – zakoniti dediči – vstopna pravica
Pritožnica, ki je nečakinja zapustnika, ne spada v krog njegovih zakonitih dedičev. Zakonito dedno pravico po pokojnem bi imela le v primeru, če bi njena mati umrla pred zapustnikom, torej na podlagi vstopne pravice.