Z uveljavitvijo ZST-1 od dne 10. 8. 2013 dalje je bila določena taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari tudi v individualnih delovnih sporih, ki so premoženjske narave (taksna tarifa 2321). Ker je v konkretnem primeru nastala taksna obveznost za pritožbo po uveljavitvi ZST-1b, navedeni zakon pa je v predhodnih določbah opredelil zgolj to, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in tarifi (1. odstavek 26. člena ZST-1b), trditve tožnika, da v času vložitve tožbe še niso veljale določbe ZST-1b in obveznost plačila takse v premoženjskih delovnopravnih sporih, ni utemeljeno. Zato ugovor tožnika zoper plačilni nalog, na podlagi katerega bi moral ob vložitvi pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo skladno s 105.a členom ZPP plačati predpisano sodno takso, ni utemeljen.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - ustaljena sodna praksa - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - predpravdni stroški - mesečno poročanje
V zvezi s pritožbenim navajanjem, da je tožeča stranka s tem, ko je svoj zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve smiselno utemeljevala na svojo tarifo, zatrjevala (s strani tožene stranke neprerekano) višino koristi, ki bi jo sodišče moralo upoštevati kot nesporno, pritožbeno sodišče odgovarja, da v tem delu ne gre za dejansko, marveč pravno vprašanje, ki ni stvar afirmativne litiskontestacije. Tožeča stranka je svoj zahtevek vtoževala na podlagi neupravičene pridobitve, prvostopenjsko sodišče pa ji je v sklicevanju na določbo 1. odstavka 130. člena ZASP, ki določa obveznost uporabnika proizvajalcu fonogramov plačati primerno nadomestilo za uporabo, sledilo. Pojem „primerno nadomestilo“ je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje, dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče, in gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Ne more biti sporno, da standardu primernosti veliko bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.Z izvajanjem dokaza, ki je bil predlagan z namenom "pojasnjevanja, kako je potekalo zaznavanje javnega priobčevanja fonogramov, kakor tudi postopek pozivanja", ni mogoče dokazovati dejstva, da je s strani tožeče stranke poslane dopise tožena stranka dejansko in zanesljivo prejela.Obrazložitev glede načina organiziranosti izvajanja tožničinih zakonskih obveznosti, ki jih je v zvezi s tem podalo sodišče prve stopnje, ne predstavlja pravno relevantnih dejstev, od katerih bi bila odvisna odločitev o predmetnem zahtevku.
ZPIZ-1 člen 42, 42/1, 42/1-6. ZPPSL člen 114. OZ člen 288.
pokojninska osnova - trgovinski boni - starostna pokojnina - stečaj - prejemek v naravi
Trgovinski boni se kot prejemek v naravi vštejejo v pokojninsko osnovo pod pogojem, da so del plače in da so od njih plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Tožnik je pravočasno prijavil nesrečo pri delu, zato je upravičen zahtevati 100 % nadomestilo v času bolniške odsotnosti. Do prenizkega izplačila nadomestila plače v času bolniškega staleža tožnika ni prišlo zaradi njegove napake, temveč po krivdi tožene stranke. Zato je njegov tožbeni zahtevek utemeljen.
invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedensko mnenje - razlike v mnenjih - zavarovančev poklic
Med mnenjem invalidske komisije I. stopnje in mnenjem invalidske komisije II. stopnje obstaja bistvena razlika. Po mnenju invalidske komisije I. stopnje pri tožniku invalidnost sploh ni podana, medtem ko po mnenju invalidske komisije II. stopnje tožnik za delo ni zmožen in ni bil zmožen niti ob nastopu tega dela. Glede na take razlike v obeh mnenjih nikakor ni mogoče šteti, da je eno mnenje, torej mnenje invalidske komisije II. stopnje bolj prepričljivo od mnenja invalidske komisije I. stopnje.
Invalidnost se ugotavlja glede na zavarovančev poklic, ki po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 zajema delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Invalidnost je torej potrebno ugotavljati glede na zavarovančev poklic in ne zgolj na delo, ki ga je zavarovanec nazadnje opravljal.
Tožeča stranka in toženka sta sklenili pogodbo o izobraževanju, v kateri sta v 2. členu določili, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanja v višini prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj in 50% vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil delavec prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti v primeru internih izobraževanj. Nadalje pogodba določa, da se vse stroške izobraževanja zavezuje nositi in jih bo plačal delodajalec, v kolikor bo delavec pri njem zaposlen še najmanj 24 mesecev. V kolikor delavec ne bo izpolnil tega pogoja, pa je bilo določeno, da bo delodajalcu plačal vse stroške izobraževanja. Toženec se je pri toženi stranki zaposlil, delovno razmerje pa mu je prenehalo pred rokom 24 mesecev. Zato bi bil dolžan v skladu s pogodbo o izobraževanju toženi stranki povrniti stroške izobraževanj in sicer ob izpolnitvi pogojev, da so ta izobraževanja bila, da se jih je toženec udeležil in da obstajajo tudi drugi pogoji za povrnitev stroškov v skladu s pogodbo o izobraževanju. Ker tožeča stranka ni predložila računov in potrjenih list o udeležbi, kakor izhaja iz 2. člena pogodbe o izobraževanju, ni izkazana podlaga za ugoditev njenemu zahtevku na vračilo stroškov izobraževanja. Tožeča stranka bi namreč morala dokazati svoje stroške izobraževanja na tak način, kot je to sama določila v pogodbi o izobraževanju.
Kolektivna pogodba za dejavnosti trgovine Slovenije člen 73, 73/1, 73/4. ZDR člen 126.
plačilo razlike plače - del plače za poslovno uspešnost - plačilo za delo
V skladu z določilom 126. čl. ZDR je plačilo za poslovno uspešnost sestavni del plače le, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi oz. skladno s 1. odst. 73. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo delodajalca ali s splošnim aktom delodajalca. V nobeni od pravnih podlag plačilo za poslovno uspešnost ni bilo opredeljeno. Tožnik nasprotnega ni dokazal, saj niti ni trdil, da bi imela tožena stranka sprejeto svojo kolektivno pogodbo ali splošni akt, v katerem bi bilo opredeljeno plačilo za poslovno uspešnost. Tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi plačilo za poslovno uspešnost predvideva zgolj, če je ta določena v kolektivni pogodbi ali s splošnim aktom delodajalca. Zato tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka obračuna bruto znesek dela plače iz naslova poslovne uspešnosti za sporno leto, ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je izvedencem priznalo materialne stroške v višini 15 % od nagrade. Materialne stroške je odmerilo na podlagi 3. odstavek 45. člena Pravilnika, ki določa, da se ostali materialni stroški ovrednotijo največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade. Sodišče prve stopnje pri odmeri materialnih stroškov ni prekoračilo predpisanega okvirja. V Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja so bili trije izvedenci, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje vsakemu od njih priznalo 5 % materialnih stroškov.
vrednost spornega predmeta - ocenitvena dolžnost - korekturna dolžnost
Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, kakršen je zahtevek v obravnavani zadevi, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. Zakon tu kombinira ocenitveno dolžnost tožnika in korekturno dolžnost sodišča.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - delo na višini - krivdna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Obdelovanje stikov in vogalnih profilov na stropnih kaskadah je delo na višini, vse dokler proces obdelovanja ni končan. Delo na višini 2,3 m, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik (slikopleskar), predstavlja nevarno dejavnost, ker pri takem delu vedno obstaja možnost, kljub povečani skrbnosti, da pride do padca in s tem do poškodbe (149. člen OZ). Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, pa se šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (domnevna vzročnost), kar pa iz dokaznega postopka ne izhaja. Zato je v konkretnem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke.
Tožnik konkretnega dela ne bi smel opravljati z lestve. Tožena stranka je zato s tem, ko ni zagotovila, da bi se delo lahko opravilo z uporabo gradbenega odra in to kljub temu, da so jo delavci k temu pozvali, kršila pravila varnega opravljanja dela in zato odgovarja tudi po načelu subjektivne odgovornosti.
Stečajnega upravitelja veže dolžnost profesionalne skrbnosti pri opravljanju svoje funkcije. Vsebino tega standarda sicer določajo pravila stroke, ki so se oblikovala na določenem področju, vendar pa je že sam zakon za zagotavljanje zgoraj navedenih načel predpisal ustrezna dolžna ravnanja stečajnega upravitelja, preko katerih se zagotavlja zasledovanje navedenih načel. Kot takšne opredelitve predstavljajo tudi zakonsko določeni roki, v katerih mora stečajni upravitelj izvajati nujno potrebna procesna dejanja v okviru teka stečajnega postopka.
originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – izvenknjižno priposestvovanje – dobroverna posest
Upoštevaje zmanjšan pomen zemljiške knjige v obdobju sklenitve zavezovalnega pravnega posla v konkretni zadevi, je tožnik upravičeno štel, da je sporno zemljišče njegovo, da ga je pridobil v last, čeprav je lastninska pravica v zemljiški knjigi ostala vknjižena na prodajalko.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0065155
OZ člen 83, 522, 587. ZPP člen 13.
pogodba o finančnem leasingu – naključno uničenje predmeta pogodbe – prodaja na obroke – zakupna pogodba – prehodno vprašanje
Leasing predstavlja ekonomsko gledano metodo financiranja (namen je torej podoben kot pri posojilni pogodbi), pravno pa gre pri pogodbi o leasingu za pogodbo z elementi zakupne pogodbe. Ker pa pogodbe o leasingu večinoma (tako je tudi v konkretnem primeru), vsebujejo opcijo odkupa predmeta leasinga po poteku leasinga, v tem delu leasing pogodba prevzema tudi značilnosti prodajne pogodbe (o prodaji na obroke). Pri slednji je nevarnost naključnega uničenja stvari na kupcu (četudi gre za prodajo s pridržkom lastninske pravice). Splošno izhodišče namreč je, da naj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja bremeni tistega, ki ima stvar v posesti in jo izkorišča.
sklep o preizkusu terjatev - prerekanje ločitvene pravice - napotitev na ugotovitev obstoja pravic - maksimalna hipoteka
Ker je stečajni upravitelj upnici prerekal ločitveno pravico, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo, prerekal pa jo je zato, ker meni, da je bil prenos maksimalne hipoteke na upnico nedovoljen, mora v skladu stečajni upravitelj proti upnici vložiti tožbo, da ločitvena pravica ne obstaja.
umik tožbe – umik tožbe zaradi izpolnitve – ustavitev postopka – pravdni stroški – razlog opustitve posesti
Ker toženec posesti na stanovanju ni opustil zato, ker bi sledil tožbenemu zahtevku, ampak zaradi zamenjave ključavnice tožnice v aprilu 2013 stanovanja enostavno ni mogel več uporabljati, sodišče prve stopnje utemeljeno odločitve o pravdnih stroških ni oprlo na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP.
Protest menice, ki je dokazilo o tem, da jo je imetnik predložil trasatu v pravem času in na pravem kraju zaradi sprejema ali plačila, je formalni pogoj za uveljavljanje regresnih pravic; za uveljavljanje rednih meničnih zahtevkov proti glavnim meničnim dolžnikom pa protest ni potreben. Izdajatelj lastne menice namreč odgovarja kot akceptant trasirane menice. Posledica opustitve protesta ali zamude roka za opravo tega dejanja je po določilu 1. odstavka 52. člena ZM izguba pravic imetnika pravice do indosantov, trasantov in ostalih zavezancev, ne pa do akceptanta (glavnega dolžnika).
Toženkine obveznosti za vzpostavitev mikrovalovne zveze med tožničinim studiom in oddajnikom Krvavec ni možno izvajati ne iz določb 11. in 12. člena ZRTVS, ne iz določb najemnih pogodb, ki sta jih med seboj sklenili pravdni stranki. Iz 3. točke toženkinega dopisa z dne 6.12.1995 poslanega tožnici pa izhaja toženkin namen, da bo ob tožničinem sodelovanju, ki naj bi bilo v tem, da na razpolago da potreben prostor ter z izbrano lokacijo toženko seznani, sama namestila (za tožničino oddajanje) potrebno (mikrovalovno) zvezo.
Ker se dosedanja sodnica, ki je v predmetni zadevi odločala že trikrat, ni držala s strani Vrhovnega sodišča RS danih napotil, se zadeva dodeli drugemu sodniku.
zavarovalna polica - splošni pogoji - najem nadomestnega vozila - izplačilo škode - upravičenje do najema nadomestnega vozila - pisno soglasje zavarovalnice
Toženka je tožnico obvestila, da je njen zahtevek v delu, ki se nanaša na izplačilo škode zaradi uporabe nadomestnega vozila delno utemeljen, in sicer za čas 4 dni, s čimer je dejansko priznala upravičenje tožnice do najema nadomestnega vozila v skladu s sklenjeno zavarovalno polico in pripadajočimi splošnimi pogoji in to kljub temu, da tožnica za najem nadomestnega vozila predhodno ni pridobila njenega (pisnega) soglasja.
ZGD-1 člen 402, 402/1, 402/1-7, 580, 580/6. ZPP člen 76, 76/2, 76/3, 80, 98, 98/2, 98/3, 205, 205/1, 205/1-3.
sposobnost biti stranka - prenehanje pravne osebe - pripojitev - univerzalno pravno nasledstvo - prenehanje pooblastila - naknadna odobritev posameznih dejanj
Do prenehanja je prišlo pred glavno obravnavo in izdajo izpodbijane sodbe, kar med drugim pomeni, da se sodba sedaj glasi na neobstoječo osebo.
povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja – pravična denarna odškodnina – povrnitev nepremoženjske škode – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – primarni strah – sekundarni strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – odškodnina za premoženjsko škodo – odmera odškodnine – poškodba vratne hrbtenice – povračilo stroškov – nujne zdravstvene storitve – samoplačniška fizioterapija
Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da vse zdravstvene storitve niso krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pa še ne pomeni nujno, da določene storitve kljub temu niso potrebne. Navedeno je v svojem izvedenskem mnenju izpostavil tudi izvedenec medicinske stroke, ki je potrdil, da je bila fizioterapija potrebna, saj je pripomogla k tožničinem hitrejšem okrevanju.