plačilni nalog - ugovor zoper plačilni nalog - mandatni postopek
Ker je v nadaljevanju tožena stranka ugovarjala, da se postopek ne more več voditi po pravilih za plačilni nalog (mandatni postopek), je prvostopenjsko sodišče glede na spremenjene trditve v točki I izreka izpodbijanega sklepa odločilo pravilno. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom pravilno razveljavilo še preostanek sklepa o izvršbi na temelju verodostojne listine, namreč tisti del, ki ustreza plačilnemu nalogu.
Tožnik s tožbo izpodbija dokončno odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženo stranko nastala. Vprašanje, ali je omenjena odločba pravilna in zakonita, bo predmet presoje pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer iz izreka navedene odločbe izhaja, da se zahtevek za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost zavrne, kar pomeni, da se tudi z zadržanjem oziroma odložitvijo izvršitve navedene odločbe tožniku položaj ne bi v ničemer izboljšal (tožnik bi bil namreč tudi v primeru zadržanja izvršitve navedene odločbe še vedno dolžan sam plačati prispevke za socialno varnost). Zato tudi ni mogoče zaključiti, da bi z izvršbo odločbe tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. Posledično tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev navedene odločbe tožene stranke, ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 39, 39/4, 47, 47/2, 50, 406, 409. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj Evropske skupnosti člen 45, 46, 46/2.
Glede na prehodno določbo 406. člena ZPIZ-1 se obračunsko obdobje 18 let iz 39. člena ZPIZ-1 uveljavlja postopoma. Zavarovancu, ki se upokoji v letu 2000, se pokojninska osnova določi na podlagi plač oziroma zavarovanih osnov iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja pred uveljavitvijo tega zakona. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta se obračunsko obdobje podaljša za eno leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodna. Katero obračunsko obdobje se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je odvisno od tega, v katerem letu posameznik uveljavlja pokojnino.
Glede na določbo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, vendar zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Za izračun pokojninske osnove se za posamezno leto upošteva bruto znesek plače, zmanjšan za davke in prispevke, ki se plačujejo od plač in sicer za vse zavarovance po enotni, in sicer po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji in ne po tisti stopnji, po kateri je bila bruto plača posameznika dejansko zmanjšana in preračunana na neto plačo.
V skladu s 50. členom v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmerja od pokojninske osnove v odstotkih glede na dopolnjeno pokojninsko dobo do 31. 12. 1999 in pokojninsko dobo, dopolnjeno po 1. 1. 2000. Odstotek za odmero pokojnine predstavlja seštevek obeh odstotkov.
Tožeča stranka in toženka sta sklenili pogodbo o izobraževanju, v kateri sta v 2. členu določili, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanja v višini prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj in 50% vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil delavec prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti v primeru internih izobraževanj. Nadalje pogodba določa, da se vse stroške izobraževanja zavezuje nositi in jih bo plačal delodajalec, v kolikor bo delavec pri njem zaposlen še najmanj 24 mesecev. V kolikor delavec ne bo izpolnil tega pogoja, pa je bilo določeno, da bo delodajalcu plačal vse stroške izobraževanja. Toženec se je pri toženi stranki zaposlil, delovno razmerje pa mu je prenehalo pred rokom 24 mesecev. Zato bi bil dolžan v skladu s pogodbo o izobraževanju toženi stranki povrniti stroške izobraževanj in sicer ob izpolnitvi pogojev, da so ta izobraževanja bila, da se jih je toženec udeležil in da obstajajo tudi drugi pogoji za povrnitev stroškov v skladu s pogodbo o izobraževanju. Ker tožeča stranka ni predložila računov in potrjenih list o udeležbi, kakor izhaja iz 2. člena pogodbe o izobraževanju, ni izkazana podlaga za ugoditev njenemu zahtevku na vračilo stroškov izobraževanja. Tožeča stranka bi namreč morala dokazati svoje stroške izobraževanja na tak način, kot je to sama določila v pogodbi o izobraževanju.
Kolektivna pogodba za dejavnosti trgovine Slovenije člen 73, 73/1, 73/4. ZDR člen 126.
plačilo razlike plače - del plače za poslovno uspešnost - plačilo za delo
V skladu z določilom 126. čl. ZDR je plačilo za poslovno uspešnost sestavni del plače le, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi oz. skladno s 1. odst. 73. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo delodajalca ali s splošnim aktom delodajalca. V nobeni od pravnih podlag plačilo za poslovno uspešnost ni bilo opredeljeno. Tožnik nasprotnega ni dokazal, saj niti ni trdil, da bi imela tožena stranka sprejeto svojo kolektivno pogodbo ali splošni akt, v katerem bi bilo opredeljeno plačilo za poslovno uspešnost. Tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi plačilo za poslovno uspešnost predvideva zgolj, če je ta določena v kolektivni pogodbi ali s splošnim aktom delodajalca. Zato tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka obračuna bruto znesek dela plače iz naslova poslovne uspešnosti za sporno leto, ni utemeljen.
Tožnik je pravočasno prijavil nesrečo pri delu, zato je upravičen zahtevati 100 % nadomestilo v času bolniške odsotnosti. Do prenizkega izplačila nadomestila plače v času bolniškega staleža tožnika ni prišlo zaradi njegove napake, temveč po krivdi tožene stranke. Zato je njegov tožbeni zahtevek utemeljen.
Tožena stranka je opustila dolžnost pravočasnega predlaganja dokazov z zaslišanjem članov sindikata oziroma pridobitvijo njihovih izjav v prvotnem postopku, zato ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 395. člena ZPP, to je, da tožena stranka brez svoje krivde v prejšnjem postopku ni mogla predlagati oziroma navesti novih dejstev oziroma dokazov, ki jih uveljavlja v predlogu za obnovo postopka skladno z določbo 10. točke 394. člena ZPP. Zato je treba njen predlog za obnovo postopka kot nedovoljen zavreči.
Okrožno sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena v reševanje, je že opravilo narok, s čemer je zamudilo trenutek, ko se je na ugovor toženca še lahko izreklo za stvarno nepristojno. Okoliščina, da je bilo obravnavanje na naroku omejeno zgolj na dejstva, ki so pomembna za presojo stvarne pristojnosti, pri tem ni pomembna.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz tretjega odstavka 226. člena ZIZ, ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti po izvršilnem naslovu, po katerem mora nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, niti v roku, ki mu ga je določilo sodišče s sklepom o izvršbi, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.
OZ člen 2, 3. ZIZ člen 20a, 20a/5. ZPP člen 212. ZPSto-2 člen 2, 2/21, 41, 41/4, 41/5.
substanciranje ugovornih trditev - trditveno in dokazno breme - obračun obveznosti iz notarskega zapisa kot izvršilnega naslova - dokazovanje zapadlosti terjatve z izjavo o zapadlosti
Upnik je svojo terjatev v predlogu za izvršbo, v odgovoru na ugovor dolžnikov ter še z drugimi listinami ustrezno dokumentiral, dolžnika pa svojih nesubstanciranih navedb nista uspela dokazati, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo upnikovemu izračunu dolgovanega zneska. Stranke morajo v postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ker sta dolžnika višini izterjevane terjatve le pavšalno ugovarjala, trditvenega in dokaznega bremena glede nepravilnosti izračuna pa nista zmogla, pritožbi dolžnikov v tem delu ni slediti.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - ustaljena sodna praksa - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - predpravdni stroški - mesečno poročanje
Pojem "primerno nadomestilo" je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.
V 1. odst. 29. čl. Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki zavezuje toženo stranko, je določeno, da je v primerih, ko je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljena diskriminacija ali trpinčenje delavca, delodajalec delavcu dolžan izplačati pogodbeno kazen v višini treh plač. Pogoji za izplačilo pogodbene kazni, kot jih določa kolektivna pogodba, v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Delovno razmerje oz. pogodba o zaposlitvi lahko nezakonito preneha zaradi različnih razlogov, pri čemer je razlog diskriminacije lahko, ne pa nujno, zgolj eden od njih. Ta razlog v pravnomočni sodbi (s katero je bilo ugotovljeno, da je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje) ni bil ugotovljen, zato ni podlage za izplačilo vtoževane pogodbene kazni.
Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – DAVKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081323
ZASP člen 32, 128, 128/2, 128/3, 130, 146, 146/2, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 168, 168/2. OZ člen 6, 6/2. ZPP 311, 311/1, 311/2, 311/3. ZDDV-1 člen 3. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - sekundarna uporaba fonogramov - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - mesečno poročanje - plačilo DDV
Tožena stranka je s tem, ko je v hotelskih sobah namestila TV sprejemnike, postala uporabnik v smislu 130. člena ZASP. TV sprejemnik je namreč naprava, preko katere je možno predvajati oziroma priobčevati fonograme.
Za javno priobčevanje fonogramov gre tudi v primeru sekundarne uporabe fonogramov. Zato zatrjevanje tožene stranke, da TV sprejemnik ni aparatura, preko katere bi bilo možno predvajati posnete fonograme, ne predstavlja zanikanje dejstva, da so se fonogrami predvajali. Pri tem so gostje hotela javnost, saj gre za nedoločeno število potencialnih prejemnikov storitev, pri čemer tudi gre za dovolj veliko število oseb, da se jih lahko šteje kot javnost.
OZ člen 375, 381. ZIZ člen 16a, 20a, 44, 44/1, 55, 55/1, 55/2, 53, 53/2.
ugovor zoper sklep o izvršbi - izvršilni naslov - neposredno izvršljiv notarski zapis - načelo formalne legalitete - vezanost na izvršilni naslov - obresti - obrestovanje obresti - procesne obresti
OZ v citiranem 381. členu sicer določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Vendar lahko upnik v izvršbi zahteva le tiste obresti, katere ima priznane v izvršilnem naslovu in ne more zahtevati obresti od kapitaliziranih obresti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080861
ZOR člen 504. ZPP člen 360, 360/1.
leasing pogodba – prodajna pogodba – garancija za brezhibno delovanje stvari – napake stvari – odprava napak – odstop od pogodbe
Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na navedbi, da je zaradi neodprave napak na prevzetih dveh zabojnikih po samem zakonu prišlo do razdora prodajnih pogodb in da je posledično upravičena iz tega naslova uveljavljati ustrezne zahtevke na vračilo kupnine. Takšno stališče samo po sebi kaže na to, da je tožeča stranka štela, da so zaradi (zatrjevane) neodprave napak na prevzetih zabojnikih prenehale medsebojne pravice in obveznosti strank po sklenjenih prodajnih pogodbah, iz česar logično izhaja, da do popravil ostalih zabojnikov ni prišlo.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – uporaba tarife – skupni sporazum – razlaga skupnega sporazuma – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – nesklepčnost – stroški terenske kontrole – Svet za avtorsko pravo
Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Skupnem sporazumu o višini nadomestil.
Postopek pri Svetu poteka po določilih 157a in naslednjih členih ZASP in je namenjen razreševanju spornih vprašanj glede primernosti, določanja Tarife med osebami, ki za izvedbo postopka pred Svetom izkažejo pravni interes (drugi odstavek 157a člena ZASP). Sodišče, ki odloča v sodnem postopku pa uporablja materialno pravna določila ZASP v okviru presoje pravilne materialno pravne podlage za odločitev o tožbenih zahtevkih tožeče stranke. Pri tej presoji pa ni vezano na razlago Sveta. Drugačna razlaga iz zakonskih določil ZASP namreč ne izhaja.
ZDR člen 42, 126. ZSPJS člen 2, 5, 7, 7/5. ZObr člen 88, 88/1. ZJU člen 195, 196.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - javni uslužbenci - vojska -plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo načelnika oddelka, zato mu pripada vtoževana razlika v plači in sicer med plačo, ki jo je dejansko prejemal za pomočnika protiobveščevalne zadeve in plačo višje vrednotnega delovnega mesta načelnika oddelka.
Ker je tožnik v spornem času (v maju in juniju 2006) v resnici opravljal delo načelnika, mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav naj tožena stranka še ne bi imela sistemizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ker je to storila šele v juniju 2006.
ZSDP člen 81. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 7.
dodatek za nego otroka - aktivna legitimacija - otrok
V obravnavanem primeru, ko gre za spor o dodatku za nego otroka, je pravna podlaga za odločitev podana v ZSDP. Ta v 81. členu določa, da ima pravico do dodatka za nego otroka eden od staršev ali druga oseba, če ima otrok stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. To pomeni, da dodatek za nego otroka uveljavlja eden od staršev in ne otrok, ki tudi ne more biti nosilec pravic v materialnem smislu. Nosilec pravic v materialnem smislu je lahko samo eden od staršev.
Pri otroku (prvi tožnici) je izpolnjen dejanski stan iz 7. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, ker gre pri njem za več motenj, ki pa vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje oziroma motnje ali bolezni, da bi bil otrok zaradi nje upravičen do posebne nege ali varstva, njihova kombinacija pa to pravico utemeljuje. Zato je druga tožnica (mati mld. hčerke - prve tožnice) upravičena do priznanja pravice do dodatka za nego otroka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Delodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nezakonito, če je zaposlil novega delavca, ki opravlja delo, ki je le deloma enako delu, ki ga je opravljal delavec, kateremu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če je to posledica spremembe v poslovanju delodajalca in racionalizacije stroškov, vendar navedeno velja pod pogojem, da prejšnji delavec ne bi mogel opravljati dela novo zaposlenega delavca, upoštevaje tretji odstavek 88. člena ZDR.