nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – uporaba tarife – skupni sporazum – razlaga skupnega sporazuma – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – nesklepčnost – stroški terenske kontrole – Svet za avtorsko pravo
Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Skupnem sporazumu o višini nadomestil.
Postopek pri Svetu poteka po določilih 157a in naslednjih členih ZASP in je namenjen razreševanju spornih vprašanj glede primernosti, določanja Tarife med osebami, ki za izvedbo postopka pred Svetom izkažejo pravni interes (drugi odstavek 157a člena ZASP). Sodišče, ki odloča v sodnem postopku pa uporablja materialno pravna določila ZASP v okviru presoje pravilne materialno pravne podlage za odločitev o tožbenih zahtevkih tožeče stranke. Pri tej presoji pa ni vezano na razlago Sveta. Drugačna razlaga iz zakonskih določil ZASP namreč ne izhaja.
ZPIZ-1 člen 39, 39/4, 47, 47/2, 50, 406, 409. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj Evropske skupnosti člen 45, 46, 46/2.
Glede na prehodno določbo 406. člena ZPIZ-1 se obračunsko obdobje 18 let iz 39. člena ZPIZ-1 uveljavlja postopoma. Zavarovancu, ki se upokoji v letu 2000, se pokojninska osnova določi na podlagi plač oziroma zavarovanih osnov iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja pred uveljavitvijo tega zakona. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta se obračunsko obdobje podaljša za eno leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodna. Katero obračunsko obdobje se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je odvisno od tega, v katerem letu posameznik uveljavlja pokojnino.
Glede na določbo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, vendar zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Za izračun pokojninske osnove se za posamezno leto upošteva bruto znesek plače, zmanjšan za davke in prispevke, ki se plačujejo od plač in sicer za vse zavarovance po enotni, in sicer po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji in ne po tisti stopnji, po kateri je bila bruto plača posameznika dejansko zmanjšana in preračunana na neto plačo.
V skladu s 50. členom v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmerja od pokojninske osnove v odstotkih glede na dopolnjeno pokojninsko dobo do 31. 12. 1999 in pokojninsko dobo, dopolnjeno po 1. 1. 2000. Odstotek za odmero pokojnine predstavlja seštevek obeh odstotkov.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz tretjega odstavka 226. člena ZIZ, ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti po izvršilnem naslovu, po katerem mora nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, niti v roku, ki mu ga je določilo sodišče s sklepom o izvršbi, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za oba zahtevka (iz naslova neizplačanih potnih stroškov in nadur) in tudi pravočasno predlagal izvedbo dokazov. V tožbi je navedel, da se je vsako nedeljo zvečer odpeljal s svojim avtomobilom iz Slovenije, kjer je pobral sodelavca, na delo v Avstrijo, od koder se je konec tedna vračal domov. Tako je v eno smer opravil 316 kilometrov. Mesečni znesek kilometrov je pomnožil s kilometrino in dobil vtoževane zneske potnih stroškov. Glede nadur je tožnik zatrjeval, da je dnevno delal 11 ur, kar tedensko pomeni 15 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130% urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezen dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da tožnik utemeljenosti svojih zahtevkov ni dokazal. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica do zavarovančeve smrti ni bila popolnoma nezmožna za delo in to tudi ni postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.
ZDR člen 31, 32, 35, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Tožnik (komercialist) navedenih navodil delodajalca ni upošteval, saj ni spoštoval internih aktov delodajalca in je s tem za interese delodajalca ravnal škodljivo. S tem, ko je tožnik kupca, v nasprotju z internimi akti, ročno vnesel v sistem pri delodajalcu, brez pridobljene ustrezne dokumentacije s strani kupca in posledično omogočil poslovanje delodajalca z neobstoječim kupcem, torej družbo, ki ni registrirana v sodnem registru, je delodajalcu nastala škoda. Tožnik je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti ter 31., 32. in 35. člen ZDR, zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Delodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nezakonito, če je zaposlil novega delavca, ki opravlja delo, ki je le deloma enako delu, ki ga je opravljal delavec, kateremu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če je to posledica spremembe v poslovanju delodajalca in racionalizacije stroškov, vendar navedeno velja pod pogojem, da prejšnji delavec ne bi mogel opravljati dela novo zaposlenega delavca, upoštevaje tretji odstavek 88. člena ZDR.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik (poslovodja prodajalne tožene stranke) ni upošteval navodil delodajalca, da mora za blago, ki ga izroči stranki, izdati račun, ki ga mora kupec plačati pred prevzemom blaga. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 111/1 člena ZDR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog
V skladu z določbo 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Sprememba organizacije dela tako, da delo, ki sta ga prej opravljala dva delavca, poslej opravlja samo eden, pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Dejstvo, da se je tožena stranka za takšno spremembo organizacije dela odločila na podlagi nedoseganja planiranih rezultatov glede prihodka in marže, pa pomeni, da je podan tudi ekonomski razlog. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe – pravica do obveščenosti – imenovanje članov nadzornega sveta
Če uprava ne zagotovi informacij o kandidatu za člana nadzornega sveta, ki jih je dolžna zagotoviti po 2. točki 2. odstavka 297.a člena ZGD-1, je sklep o imenovanju izpodbojen.
Ker je na vprašanje odgovoril predsednik skupščine in ker niti ta odgovor ni vseboval nikakršnega količkaj jasnega pojasnila, ali so bile pri predlogu za izvolitev članov nadzornega sveta spoštovane predpostavke po 1. odstavku 273. člena ZGD-1, je bil sklep o imenovanju dveh članov nadzornega sveta neveljaven.
V konkretnem primeru je za izplačilo vtoževanega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule dovolj, da je tožnik konkurenčno klavzulo spoštoval. Iz besedila aneksa, ki je konkurenčno klavzulo določil, ne izhaja, da bi tožnik moral dokazovati prejete ponudbe, ki jih je moral zavrniti zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Prav tako tudi ni bilo določeno, da bi moral tožnik imeti ustanovljeno podjetje za opravljanje dejavnosti ali da bi moral toženo stranko obvestiti, da zaradi spoštovanja klavzule ne more opravljati določenega dela.
Bistvo določbe o konkurenčni klavzuli v aneksu je bilo, da tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne sme opravljati del in sklepati poslov iz delovnega področja ali dejavnosti tožene stranke na trgu, zaradi teh prepovedi in omejitev pa je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi upravičen do mesečnega denarnega nadomestila. Edini pogoj, ki je bil določen za izplačevanje denarnega nadomestila, je bil, da tožnikova plača po prenehanju delovnega razmerja ni primerljiva s prejšnjo. Ta pogoj pa je bil v tožnikovem primeru izpolnjen.
Vožnik vloge (kljub pozivu sodišča) ni popravil, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo na podlagi določil 5. odstavka 108. člena ZPP. Vložnik namreč ni jasno podal trditvene podlage in ni postavil tožbenega zahtevka, tako da bi lahko sodišče vlogo obravnavalo kot tožbo. ZPP v 180. členu določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera vložnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP).
ZPIZ-1 člen 53, 53/1, 193, 193/4, 279, 283, 283/1.
starostna pokojnina - zvišanje - beneficiran staž - obvezno dodatno zavarovanje - dodana doba
Časa obveznega dodatnega zavarovanja, ne glede na to, da so delodajalci zanj plačevali prispevek, ni mogoče enačiti z zavarovalno ali pokojninsko dobo v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti z delovno dobo iz 53. člena ZPIZ-1. Glede na namen obveznega dodatnega zavarovanja, zavarovani riziko ter iz tega naslova zagotovljeno pravico do poklicne pokojnine, je ob jasnih določbah ZPIZ-1, čas obveznega dodatnega zavarovanja upošteven le kot dodana doba za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja in ne kot pokojninska doba v smislu 50. člena ZPIZ-1, od katere je odvisen odstotek odmere pokojninske dajatve od pokojninske osnove, niti kot delovna doba v smislu 53. člena istega zakona, ki ureja t.i. bonuse oziroma maluse pri odmerjanju starostne pokojnine. V prvem odstavku 53. člena ZPIZ-1 je namreč izrecno določeno, da se starostna pokojnina, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od pokojninske osnove, zniža za vsak mesec starosti, če zavarovanec pridobi pravico do pokojninske dajatve pred dopolnitvijo polne starosti 63-ih let moški. Odstotek zmanjšanja pokojnine je različen, odvisno od dopolnjenih let starosti ob upokojitvi.
V predsodnem postopku je bila tožnici starostna pokojnina odmerjena v zakoniti višini, vključno z upoštevanjem malusa. Zato tožničin tožbeni zahtevek na zvišanje starostne pokojnine ni utemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije člen 36.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je zavestno, kljub predhodnim opominom, kršil varnostne zahteve, da je potrebno v proizvodnji, skladišču in delavnicah ves čas nositi zaščitna očala. Tožnikovo opustitev uporabe predpisane varnostne opreme je možno opredeliti kot resno kršitev njegovih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki je takšne narave, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Sodišče prve stopnje je izvedencem priznalo materialne stroške v višini 15 % od nagrade. Materialne stroške je odmerilo na podlagi 3. odstavek 45. člena Pravilnika, ki določa, da se ostali materialni stroški ovrednotijo največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade. Sodišče prve stopnje pri odmeri materialnih stroškov ni prekoračilo predpisanega okvirja. V Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja so bili trije izvedenci, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje vsakemu od njih priznalo 5 % materialnih stroškov.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20. ZPIZ-1 člen 36, 36/3, 187, 276, 276/2.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - tujec - seštevanje dob - tretja država - odškodnina - zakonske zamudne obresti
Zavarovalna doba, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Srbiji se lahko upošteva šele od sklenitve sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju in ker je ta sporazum začel veljati šele s 1. 11. 2010 je tožnik šele takrat izpolnil pogoje 15 let zavarovalne dobe. Zato tožnikov zahtevek na odmero in plačilo sorazmernega dela starostne pokojnine že od 1. 1. 2009, ni utemeljen, saj mu ta dajatev v sorazmernem delu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnina pripada šele od 1. 11. 2010 dalje.
Tožniku pripada plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kot je to določeno v drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1. Na podlagi navedenega določila se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezen znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. Ker sta bili odločbi toženca odpravljeni, je s tem izpolnjen dejanski stan po prej citirani določbi ZPIZ-1, kar pomeni, da je toženec dolžan plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti.
ZPP člen 19, 19/1. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZASP člen 5, 5/2.
stvarna pristojnost - avtorsko delo - plačilo za delo
Tožnica v tem sporu zahteva plačilo avtorskih honorarjev za strokovna predavanja, za članke, za učno gradivo. Zahteva, da tožena stranka preneha s kršenjem moralne avtorske pravice (da jo navede kot avtorico), plačilo civilne kazni in odškodnino zaradi psihičnih bolečin. Tožnica torej zahteva plačilo za avtorsko delo, zato v tem delu ne gre za delovni spor (ZDSS-1 v 5. členu ne določa stvarne pristojnosti delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih v primeru spora iz naslova avtorskih pravic). Gre za pravice iz ZASP, v teh sporih pa je podana pristojnost okrožnega sodišča.
plačilo razlike plače - javni uslužbenci - vojska - dodatek za povečan obseg dela - plačilo za dejansko opravljeno delo - plačilo za delo - obveznost plačila
Tožnik je v spornem obdobju, ko je bil formalno razporejen na dolžnost skladiščnika (količnik za določitev osnovne plače 2,00), dejansko opravljal vsa dela v polnem obsegu na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50). V določenem obdobju je tožnik dodatno opravljal tudi 80% dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje (količnik 4,00), za katero je določen višji količnik za določitev osnovne plače kot za delo na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50).
Zato tožniku v vtoževanem obdobju pripada razlika plače med količnikom 2,00 (dejansko izplačanim) do količnika 4,00, vse v višini 80 % navedene razlike (torej dejansko do količnika 3,20), saj je tožnik dejansko opravljal v tem obsegu (80 %) dolžnost pomočnika za mednarodno sodelovanje.
Tožnik je v spornem obdobju opravil bistveno več dela, kot bi ga opravil, če bi v celoti opravljal zgolj dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje ali zgolj dela na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje, zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku v spornem obdobju poleg plače priznala in izplačala tudi dodatek za povečan obseg dela, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna, niti tega, da je ta dodatek po svojem namenu že predstavljal plačilo za dejansko opravljeno delo.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0080874
ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1. OZ člen 140, 140/1, 190. ZASP člen 130.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – neupravičena pridobitev – privolitev v lastno prikrajšanje – izdaja računa – sklepčnost tožbe
Privolitev v lastno prikrajšanje mora biti nedvoumno. Da tovrstna privolitev tožeče stranke ni obstajala, kaže že dejstvo, da je že po Pogodbi tožena stranka (bila) dolžna plačati tožeči stranki tudi nadomestilo za uporabo fonogramov. Zgolj dejstvo, da tožeča stranka ni izdajala računov, še ne pomeni, da se je tožeča stranka odpovedala svojim terjatvam, ki so nastale že na podlagi Pogodbe (in ne računov).
V pravdnem postopku sodišča odloča v mejah postavljenih zahtevkov, to pomeni v okviru relevantnih dejstev in dokaznih predlogov strank ter njihovega tožbenega zahtevka.
dodatek za pomoč in postrežbo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Izpodbijana sodba pravno relevantnih dejstev iz 139. čl. ZPIZ-1 (ki ureja potrebo po pomoči in postrežbi drugega pri zadovoljevanju vseh ali le večine osnovnih življenjskih potreb) ne vsebuje. Tako je ni mogoče niti preizkusiti, saj razen povsem pavšalnega zaključka, da naj bi toženec v predsodnem postopku pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo, s tem ko je zavrnil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, nima drugih pravno odločilnih razlogov. Ostalo je nerazčiščeno, ali in katere od osnovnih življenjskih potreb, določenih v 139. členu ZPIZ-1, tožnik ne zmore zadovoljevati sam. Razen povzetka mnenja IK-1 in IK-2 iz predsodnega postopka v sodbi ni njune dokazne ocene. Sicer pa niti v predlogu izbrane osebne zdravnice za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, razen zaznamka, da tožnik potrebuje stalno pomoč in postrežbo, ni s podzakonskim aktom predpisanega popisa osnovnih življenjskih opravil, ki jih lahko oz. ne more zadovoljevati sam.