ZDR člen 31, 32, 35, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Tožnik (komercialist) navedenih navodil delodajalca ni upošteval, saj ni spoštoval internih aktov delodajalca in je s tem za interese delodajalca ravnal škodljivo. S tem, ko je tožnik kupca, v nasprotju z internimi akti, ročno vnesel v sistem pri delodajalcu, brez pridobljene ustrezne dokumentacije s strani kupca in posledično omogočil poslovanje delodajalca z neobstoječim kupcem, torej družbo, ki ni registrirana v sodnem registru, je delodajalcu nastala škoda. Tožnik je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti ter 31., 32. in 35. člen ZDR, zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - trditvena podlaga - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornega vozila je v tožbi kot vzrok poškodbe navedel, da je tega dne padel iz stranice prikolice. Tudi v pripravljalnih vlogah in svojem zaslišanju je navedel enak vzrok za poškodbo - padec iz stranice tovornjaka. Zato je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v svoji izpovedi navedel drug vzrok za nezgodo. Iz navedb tožene stranke izhaja, da ni zanikala tožnikovega padca s stranice tovornjaka, je pa izpostavila druga vprašanja - ali je tožnik tovor pravilno nakladal, kako se pravilno zapira cerada, ipd. Tožnik je zato tekom postopka konkretiziral svoje navedbe o padcu in podrobneje opisal potek dogodka. Vseskozi je trdil, da je padel iz stranice tovornjaka, ko je zapiral cerado oz. nameščal letve, ki cerado držijo, pri čemer je večkrat navedel, da je bil tovornjak polno naložen. Po oceni pritožbenega sodišča pri tem ni bistveno, ali je tožnik stranico tovornjaka odprl in zaprl zaradi nalaganja blaga ali zaradi nalaganja viličarja po koncu nalaganja blaga, kar je sodišče prve stopnje nepravilno štelo kot ključno okoliščino. Bistveno namreč je, da je tožnik škodo utrpel, ko je v okviru svoje zaposlitve pri toženi stranki nalagal blago v družbi A.. Nepravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago, zaradi česar sploh ni ugotavljalo odgovornosti tožene stranke.
Tožnica do zavarovančeve smrti ni bila popolnoma nezmožna za delo in to tudi ni postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - ustaljena sodna praksa - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - predpravdni stroški - mesečno poročanje
Pojem "primerno nadomestilo" je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - telesna okvara - poškodba pri delu
Pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ne bi bil več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Tožnik je zmožen s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ni utemeljen.
ZPP člen 236.a, 236.a/6, 286, 286/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. ZDR člen 126, 127, 128.
nadure - trditvena podlaga - dokazno breme - nadurno delo - plačilo za delo - plača - bistvena kršitev določb postopka - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave - pisna izjava prič - zaslišanje
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek in tudi pravočasno predlagal izvedbo potrebnih dokazov. Glede nadur je zatrjeval, da je tedensko opravil cca 20 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezen dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da tožnik utemeljenosti svojih zahtevkov ni dokazal. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Ker sodišče prve stopnje tožeči stranki ni dodelilo primernega roka, da se izjavi o dokazih tožene stranke, je s tem kršilo načelo kontradiktornosti, zato je podana kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.
OZ člen 2, 3. ZIZ člen 20a, 20a/5. ZPP člen 212. ZPSto-2 člen 2, 2/21, 41, 41/4, 41/5.
substanciranje ugovornih trditev - trditveno in dokazno breme - obračun obveznosti iz notarskega zapisa kot izvršilnega naslova - dokazovanje zapadlosti terjatve z izjavo o zapadlosti
Upnik je svojo terjatev v predlogu za izvršbo, v odgovoru na ugovor dolžnikov ter še z drugimi listinami ustrezno dokumentiral, dolžnika pa svojih nesubstanciranih navedb nista uspela dokazati, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo upnikovemu izračunu dolgovanega zneska. Stranke morajo v postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ker sta dolžnika višini izterjevane terjatve le pavšalno ugovarjala, trditvenega in dokaznega bremena glede nepravilnosti izračuna pa nista zmogla, pritožbi dolžnikov v tem delu ni slediti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik (poslovodja prodajalne tožene stranke) ni upošteval navodil delodajalca, da mora za blago, ki ga izroči stranki, izdati račun, ki ga mora kupec plačati pred prevzemom blaga. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 111/1 člena ZDR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog
V skladu z določbo 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Sprememba organizacije dela tako, da delo, ki sta ga prej opravljala dva delavca, poslej opravlja samo eden, pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Dejstvo, da se je tožena stranka za takšno spremembo organizacije dela odločila na podlagi nedoseganja planiranih rezultatov glede prihodka in marže, pa pomeni, da je podan tudi ekonomski razlog. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
ZPP člen 19, 19/1. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZASP člen 5, 5/2.
stvarna pristojnost - avtorsko delo - plačilo za delo
Tožnica v tem sporu zahteva plačilo avtorskih honorarjev za strokovna predavanja, za članke, za učno gradivo. Zahteva, da tožena stranka preneha s kršenjem moralne avtorske pravice (da jo navede kot avtorico), plačilo civilne kazni in odškodnino zaradi psihičnih bolečin. Tožnica torej zahteva plačilo za avtorsko delo, zato v tem delu ne gre za delovni spor (ZDSS-1 v 5. členu ne določa stvarne pristojnosti delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih v primeru spora iz naslova avtorskih pravic). Gre za pravice iz ZASP, v teh sporih pa je podana pristojnost okrožnega sodišča.
Tožena stranka je opustila dolžnost pravočasnega predlaganja dokazov z zaslišanjem članov sindikata oziroma pridobitvijo njihovih izjav v prvotnem postopku, zato ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 395. člena ZPP, to je, da tožena stranka brez svoje krivde v prejšnjem postopku ni mogla predlagati oziroma navesti novih dejstev oziroma dokazov, ki jih uveljavlja v predlogu za obnovo postopka skladno z določbo 10. točke 394. člena ZPP. Zato je treba njen predlog za obnovo postopka kot nedovoljen zavreči.
uporaba materialnega prava - tarifa - pravna kvalifikacija
Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje povsem napačno uporabilo tudi tarifo Sporazuma 2006, ker je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, oziroma ni upoštevalo, da se glasba v lokalu predvaja do 24. ure, kar pomeni, da bi moralo nadomestilo odmeriti po 2.b točki tarifnega dela Sporazuma 2006 in ne po 2.a točki. Tožeča stranke je namreč navedeno okoliščino, da se glasba predvaja do 24. ure, navedla le kot tarifni kriterij, na podlagi katerega naj sodišče odmeri nadomestilo, in ne kot dejstvo. Kriterij predvajanja do 24. ure predstavlja po Tarifi 2005, na katero se je sklicevala tožeča stranka, nižji tarifni razred. Tega po Sporazumu 2006 predstavlja kriterij predvajanja do 23. ure. Ker je torej sodišče prve stopnje navedeni kriterij pravilno upoštevalo v okviru prisoje nadomestila na podlagi Sporazuma 2006, in torej upoštevalo tarifo iz točke 2.a Sporazuma 2006, je njegova odločitev v tem delu pravilna.Zgolj to, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katera stopnja krivde je podana, še ne pomeni, da je njegova odločitev nepravilna. Pri tej opredelitvi gre namreč zgolj za pravno kvalifikacijo, za pravno vprašanje, ki ga sodišče poda oziroma nanj odgovori glede na ugotovljeno dejansko stanje. Gre zgolj za subsumpcijo konkretnega dejanskega stanja pod ustrezno zakonsko normo.
ZPIZ-1 člen 53, 53/1, 193, 193/4, 279, 283, 283/1.
starostna pokojnina - zvišanje - beneficiran staž - obvezno dodatno zavarovanje - dodana doba
Časa obveznega dodatnega zavarovanja, ne glede na to, da so delodajalci zanj plačevali prispevek, ni mogoče enačiti z zavarovalno ali pokojninsko dobo v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti z delovno dobo iz 53. člena ZPIZ-1. Glede na namen obveznega dodatnega zavarovanja, zavarovani riziko ter iz tega naslova zagotovljeno pravico do poklicne pokojnine, je ob jasnih določbah ZPIZ-1, čas obveznega dodatnega zavarovanja upošteven le kot dodana doba za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja in ne kot pokojninska doba v smislu 50. člena ZPIZ-1, od katere je odvisen odstotek odmere pokojninske dajatve od pokojninske osnove, niti kot delovna doba v smislu 53. člena istega zakona, ki ureja t.i. bonuse oziroma maluse pri odmerjanju starostne pokojnine. V prvem odstavku 53. člena ZPIZ-1 je namreč izrecno določeno, da se starostna pokojnina, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od pokojninske osnove, zniža za vsak mesec starosti, če zavarovanec pridobi pravico do pokojninske dajatve pred dopolnitvijo polne starosti 63-ih let moški. Odstotek zmanjšanja pokojnine je različen, odvisno od dopolnjenih let starosti ob upokojitvi.
V predsodnem postopku je bila tožnici starostna pokojnina odmerjena v zakoniti višini, vključno z upoštevanjem malusa. Zato tožničin tožbeni zahtevek na zvišanje starostne pokojnine ni utemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije člen 36.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je zavestno, kljub predhodnim opominom, kršil varnostne zahteve, da je potrebno v proizvodnji, skladišču in delavnicah ves čas nositi zaščitna očala. Tožnikovo opustitev uporabe predpisane varnostne opreme je možno opredeliti kot resno kršitev njegovih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki je takšne narave, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZPIZ-1 člen 39, 39/4, 47, 47/2, 50, 406, 409. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj Evropske skupnosti člen 45, 46, 46/2.
Glede na prehodno določbo 406. člena ZPIZ-1 se obračunsko obdobje 18 let iz 39. člena ZPIZ-1 uveljavlja postopoma. Zavarovancu, ki se upokoji v letu 2000, se pokojninska osnova določi na podlagi plač oziroma zavarovanih osnov iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja pred uveljavitvijo tega zakona. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta se obračunsko obdobje podaljša za eno leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodna. Katero obračunsko obdobje se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je odvisno od tega, v katerem letu posameznik uveljavlja pokojnino.
Glede na določbo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, vendar zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Za izračun pokojninske osnove se za posamezno leto upošteva bruto znesek plače, zmanjšan za davke in prispevke, ki se plačujejo od plač in sicer za vse zavarovance po enotni, in sicer po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji in ne po tisti stopnji, po kateri je bila bruto plača posameznika dejansko zmanjšana in preračunana na neto plačo.
V skladu s 50. členom v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmerja od pokojninske osnove v odstotkih glede na dopolnjeno pokojninsko dobo do 31. 12. 1999 in pokojninsko dobo, dopolnjeno po 1. 1. 2000. Odstotek za odmero pokojnine predstavlja seštevek obeh odstotkov.
OZ člen 375, 381. ZIZ člen 16a, 20a, 44, 44/1, 55, 55/1, 55/2, 53, 53/2.
ugovor zoper sklep o izvršbi - izvršilni naslov - neposredno izvršljiv notarski zapis - načelo formalne legalitete - vezanost na izvršilni naslov - obresti - obrestovanje obresti - procesne obresti
OZ v citiranem 381. členu sicer določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Vendar lahko upnik v izvršbi zahteva le tiste obresti, katere ima priznane v izvršilnem naslovu in ne more zahtevati obresti od kapitaliziranih obresti.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – DAVKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081323
ZASP člen 32, 128, 128/2, 128/3, 130, 146, 146/2, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 168, 168/2. OZ člen 6, 6/2. ZPP 311, 311/1, 311/2, 311/3. ZDDV-1 člen 3. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - sekundarna uporaba fonogramov - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - mesečno poročanje - plačilo DDV
Tožena stranka je s tem, ko je v hotelskih sobah namestila TV sprejemnike, postala uporabnik v smislu 130. člena ZASP. TV sprejemnik je namreč naprava, preko katere je možno predvajati oziroma priobčevati fonograme.
Za javno priobčevanje fonogramov gre tudi v primeru sekundarne uporabe fonogramov. Zato zatrjevanje tožene stranke, da TV sprejemnik ni aparatura, preko katere bi bilo možno predvajati posnete fonograme, ne predstavlja zanikanje dejstva, da so se fonogrami predvajali. Pri tem so gostje hotela javnost, saj gre za nedoločeno število potencialnih prejemnikov storitev, pri čemer tudi gre za dovolj veliko število oseb, da se jih lahko šteje kot javnost.
Tožeča stranka in toženka sta sklenili pogodbo o izobraževanju, v kateri sta v 2. členu določili, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanja v višini prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj in 50% vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil delavec prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti v primeru internih izobraževanj. Nadalje pogodba določa, da se vse stroške izobraževanja zavezuje nositi in jih bo plačal delodajalec, v kolikor bo delavec pri njem zaposlen še najmanj 24 mesecev. V kolikor delavec ne bo izpolnil tega pogoja, pa je bilo določeno, da bo delodajalcu plačal vse stroške izobraževanja. Toženec se je pri toženi stranki zaposlil, delovno razmerje pa mu je prenehalo pred rokom 24 mesecev. Zato bi bil dolžan v skladu s pogodbo o izobraževanju toženi stranki povrniti stroške izobraževanj in sicer ob izpolnitvi pogojev, da so ta izobraževanja bila, da se jih je toženec udeležil in da obstajajo tudi drugi pogoji za povrnitev stroškov v skladu s pogodbo o izobraževanju. Ker tožeča stranka ni predložila računov in potrjenih list o udeležbi, kakor izhaja iz 2. člena pogodbe o izobraževanju, ni izkazana podlaga za ugoditev njenemu zahtevku na vračilo stroškov izobraževanja. Tožeča stranka bi namreč morala dokazati svoje stroške izobraževanja na tak način, kot je to sama določila v pogodbi o izobraževanju.