S sprejetjem novih skupščinskih sklepov sta dejansko sporna sklepa skupščine, katerih ničnost uveljavlja tožnik, izgubila svoj učinek. Tudi, če se ugotovi njuna ničnost, to ne bo imelo za posledico vzpostavitve prejšnjega stanja v smislu, da bi tožnik ponovno postal direktor toženke, in to iz razloga, ker je že bil z novim sklepom imenovan novi direktor. Ugotovitev ničnosti spornih sklepov nima neposrednega učinka na (ne)veljavnost kasneje sprejetih sklepov v smislu, da so kasneje sprejeti skupščinski sklepi zaradi tega sami po sebi nični.
STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081308
ZPP člen 80, 87, 87/3, 98, 98/2. SPZ člen 118.
pogodba o upravljanju – upravnik – zakoniti zastopnik - pooblaščenec – odobritev pravdnih dejanj - sposobnost biti stranka
Pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena, zato ne predstavlja pooblastila družbi S. d. d., da v imenu etažnih lastnikov opravlja naloge upravnika in jih zastopa pred sodišči.
ZDR člen 31, 32, 35, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Tožnik (komercialist) navedenih navodil delodajalca ni upošteval, saj ni spoštoval internih aktov delodajalca in je s tem za interese delodajalca ravnal škodljivo. S tem, ko je tožnik kupca, v nasprotju z internimi akti, ročno vnesel v sistem pri delodajalcu, brez pridobljene ustrezne dokumentacije s strani kupca in posledično omogočil poslovanje delodajalca z neobstoječim kupcem, torej družbo, ki ni registrirana v sodnem registru, je delodajalcu nastala škoda. Tožnik je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti ter 31., 32. in 35. člen ZDR, zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Z uveljavitvijo ZST-1 od dne 10. 8. 2013 dalje je bila določena taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari tudi v individualnih delovnih sporih, ki so premoženjske narave (taksna tarifa 2321). Ker je v konkretnem primeru nastala taksna obveznost za pritožbo po uveljavitvi ZST-1b, navedeni zakon pa je v predhodnih določbah opredelil zgolj to, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in tarifi (1. odstavek 26. člena ZST-1b), trditve tožnika, da v času vložitve tožbe še niso veljale določbe ZST-1b in obveznost plačila takse v premoženjskih delovnopravnih sporih, ni utemeljeno. Zato ugovor tožnika zoper plačilni nalog, na podlagi katerega bi moral ob vložitvi pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo skladno s 105.a členom ZPP plačati predpisano sodno takso, ni utemeljen.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - ustaljena sodna praksa - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - predpravdni stroški - mesečno poročanje
V zvezi s pritožbenim navajanjem, da je tožeča stranka s tem, ko je svoj zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve smiselno utemeljevala na svojo tarifo, zatrjevala (s strani tožene stranke neprerekano) višino koristi, ki bi jo sodišče moralo upoštevati kot nesporno, pritožbeno sodišče odgovarja, da v tem delu ne gre za dejansko, marveč pravno vprašanje, ki ni stvar afirmativne litiskontestacije. Tožeča stranka je svoj zahtevek vtoževala na podlagi neupravičene pridobitve, prvostopenjsko sodišče pa ji je v sklicevanju na določbo 1. odstavka 130. člena ZASP, ki določa obveznost uporabnika proizvajalcu fonogramov plačati primerno nadomestilo za uporabo, sledilo. Pojem „primerno nadomestilo“ je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje, dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče, in gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Ne more biti sporno, da standardu primernosti veliko bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.Z izvajanjem dokaza, ki je bil predlagan z namenom "pojasnjevanja, kako je potekalo zaznavanje javnega priobčevanja fonogramov, kakor tudi postopek pozivanja", ni mogoče dokazovati dejstva, da je s strani tožeče stranke poslane dopise tožena stranka dejansko in zanesljivo prejela.Obrazložitev glede načina organiziranosti izvajanja tožničinih zakonskih obveznosti, ki jih je v zvezi s tem podalo sodišče prve stopnje, ne predstavlja pravno relevantnih dejstev, od katerih bi bila odvisna odločitev o predmetnem zahtevku.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20. ZPIZ-1 člen 36, 36/3, 187, 276, 276/2.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - tujec - seštevanje dob - tretja država - odškodnina - zakonske zamudne obresti
Zavarovalna doba, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Srbiji se lahko upošteva šele od sklenitve sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju in ker je ta sporazum začel veljati šele s 1. 11. 2010 je tožnik šele takrat izpolnil pogoje 15 let zavarovalne dobe. Zato tožnikov zahtevek na odmero in plačilo sorazmernega dela starostne pokojnine že od 1. 1. 2009, ni utemeljen, saj mu ta dajatev v sorazmernem delu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnina pripada šele od 1. 11. 2010 dalje.
Tožniku pripada plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kot je to določeno v drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1. Na podlagi navedenega določila se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezen znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. Ker sta bili odločbi toženca odpravljeni, je s tem izpolnjen dejanski stan po prej citirani določbi ZPIZ-1, kar pomeni, da je toženec dolžan plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti.
Tožnica do zavarovančeve smrti ni bila popolnoma nezmožna za delo in to tudi ni postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.
Trinajsti člen ZUPJS ureja zmanjšanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev. V drugi tč. prvega odst. 13. člena ZUPJS določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev ugotovljen dohodek zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. Tretji odst. 13. člena ZUPJS določa, da mora oseba, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev, dokazati prenehanje prejemanja periodičnih dohodkov. Torej tudi dejstvo, da ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov, saj sta navedena pogoja predpisana kumulativno. Ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, je prenehal prejemati plačo, kasneje pa tudi nadomestilo za brezposelnost, ni pa dokazano, da tožnik ni začel prejemati drugih periodičnih dohodkov v smislu 13. člena ZUPJS. Tožnik namreč prejema nadomestilo za invalidnost, ki predstavlja mesečni periodični prejemek. Gre za mesečne zneske denarne dajatve iz obveznega invalidskega zavarovanja zaradi zmanjšane delovne zmožnosti, ki upravičencem pripada ne glede na to, ali so v delovnem razmerju ali ne, oziroma so izgubili zaposlitev in so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje.
Glede na ugotovljen skupni dohodek družine, je bil tožnik v skladu z 24. členom ZUPJS pravilno razvrščen v četrti dohodkovni razred. Zato je bilo v predsodnem upravnem postopku zakonito določeno znižano plačilo vrtca na 30 % cene programa.
Vožnik vloge (kljub pozivu sodišča) ni popravil, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo na podlagi določil 5. odstavka 108. člena ZPP. Vložnik namreč ni jasno podal trditvene podlage in ni postavil tožbenega zahtevka, tako da bi lahko sodišče vlogo obravnavalo kot tožbo. ZPP v 180. členu določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera vložnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP).
ZSVarPre člen 8, 8/1, 26, 26/1, 26/1-4, 30, 30/1. ZDIU12 člen 4, 4/1.
denarna socialna pomoč
Višina denarne socialne pomoči samske osebe, stare od 18 do 26 let, ki je prijavljena na zavodu za zaposlovanje in ima prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu kot starši, je v skladu s 30. členom ZSVarPre enaka višini minimalnega dohodka, izračunanega po merilih iz 26. člena istega zakona. Prav takšno dejansko stanje je podano v predmetni zadevi. Tožnik je oseba med dopolnjenim 18 in 26 letom starosti, je samski, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba in ima prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu, kot njegova mati. Zato je toženec v predsodnem postopku z izpodbijano odločbo pravilno ugotovil, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči v višini 0,7 minimalnega dohodka.
Kolektivna pogodba za dejavnosti trgovine Slovenije člen 73, 73/1, 73/4. ZDR člen 126.
plačilo razlike plače - del plače za poslovno uspešnost - plačilo za delo
V skladu z določilom 126. čl. ZDR je plačilo za poslovno uspešnost sestavni del plače le, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi oz. skladno s 1. odst. 73. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo delodajalca ali s splošnim aktom delodajalca. V nobeni od pravnih podlag plačilo za poslovno uspešnost ni bilo opredeljeno. Tožnik nasprotnega ni dokazal, saj niti ni trdil, da bi imela tožena stranka sprejeto svojo kolektivno pogodbo ali splošni akt, v katerem bi bilo opredeljeno plačilo za poslovno uspešnost. Tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi plačilo za poslovno uspešnost predvideva zgolj, če je ta določena v kolektivni pogodbi ali s splošnim aktom delodajalca. Zato tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka obračuna bruto znesek dela plače iz naslova poslovne uspešnosti za sporno leto, ni utemeljen.
Tožeča stranka in toženka sta sklenili pogodbo o izobraževanju, v kateri sta v 2. členu določili, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanja v višini prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj in 50% vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil delavec prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti v primeru internih izobraževanj. Nadalje pogodba določa, da se vse stroške izobraževanja zavezuje nositi in jih bo plačal delodajalec, v kolikor bo delavec pri njem zaposlen še najmanj 24 mesecev. V kolikor delavec ne bo izpolnil tega pogoja, pa je bilo določeno, da bo delodajalcu plačal vse stroške izobraževanja. Toženec se je pri toženi stranki zaposlil, delovno razmerje pa mu je prenehalo pred rokom 24 mesecev. Zato bi bil dolžan v skladu s pogodbo o izobraževanju toženi stranki povrniti stroške izobraževanj in sicer ob izpolnitvi pogojev, da so ta izobraževanja bila, da se jih je toženec udeležil in da obstajajo tudi drugi pogoji za povrnitev stroškov v skladu s pogodbo o izobraževanju. Ker tožeča stranka ni predložila računov in potrjenih list o udeležbi, kakor izhaja iz 2. člena pogodbe o izobraževanju, ni izkazana podlaga za ugoditev njenemu zahtevku na vračilo stroškov izobraževanja. Tožeča stranka bi namreč morala dokazati svoje stroške izobraževanja na tak način, kot je to sama določila v pogodbi o izobraževanju.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz tretjega odstavka 226. člena ZIZ, ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti po izvršilnem naslovu, po katerem mora nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, niti v roku, ki mu ga je določilo sodišče s sklepom o izvršbi, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.
izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe – pravica do obveščenosti – imenovanje članov nadzornega sveta
Če uprava ne zagotovi informacij o kandidatu za člana nadzornega sveta, ki jih je dolžna zagotoviti po 2. točki 2. odstavka 297.a člena ZGD-1, je sklep o imenovanju izpodbojen.
Ker je na vprašanje odgovoril predsednik skupščine in ker niti ta odgovor ni vseboval nikakršnega količkaj jasnega pojasnila, ali so bile pri predlogu za izvolitev članov nadzornega sveta spoštovane predpostavke po 1. odstavku 273. člena ZGD-1, je bil sklep o imenovanju dveh članov nadzornega sveta neveljaven.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik (poslovodja prodajalne tožene stranke) ni upošteval navodil delodajalca, da mora za blago, ki ga izroči stranki, izdati račun, ki ga mora kupec plačati pred prevzemom blaga. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 111/1 člena ZDR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog
V skladu z določbo 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Sprememba organizacije dela tako, da delo, ki sta ga prej opravljala dva delavca, poslej opravlja samo eden, pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Dejstvo, da se je tožena stranka za takšno spremembo organizacije dela odločila na podlagi nedoseganja planiranih rezultatov glede prihodka in marže, pa pomeni, da je podan tudi ekonomski razlog. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Tožnik je tožbo na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vložil po izteku 30-dnevnega roka, ki ga določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje njegovo tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 274. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 utemeljeno zavrglo.
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek iz naslova nadur in tudi pravočasno predlagal izvedbo dokazov. Zatrjeval je, da je tedensko opravil cca 20 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezni dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik glede utemeljenosti svojih zahtevkov ni ponudil dokazov. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Delodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nezakonito, če je zaposlil novega delavca, ki opravlja delo, ki je le deloma enako delu, ki ga je opravljal delavec, kateremu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če je to posledica spremembe v poslovanju delodajalca in racionalizacije stroškov, vendar navedeno velja pod pogojem, da prejšnji delavec ne bi mogel opravljati dela novo zaposlenega delavca, upoštevaje tretji odstavek 88. člena ZDR.