OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029628
OZ člen 86.
ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - pogodba o potrošniškem kreditu - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - pogodbeno določilo - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - valutno tveganje - zavrnitev zahtevka
Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je toženka pred sklenitvijo pogodbe ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in je zato pogodbeno določbo moč šteti za jasno in razumljivo. Kljub temu je sodišče (iz previdnosti) presojalo tudi (ne)poštenost pogodbenega pogoja (presoja dobre vere toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank), čeprav za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že ugotovitev, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Nasprotno, opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, saj je treba ugotoviti tudi nepoštenost glavnega predmeta pogodbe (za ugotovitev ničnosti morata torej biti izpolnjena oba pogoja kumulativno). Pritožnika pa nasprotujeta zgolj zaključku sodišča o jasnosti in razumljivosti pogoja, medtem ko ne nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje o poštenosti glavnega predmeta pogodbe.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
V skladu z ustaljeno sodno prakso, lahko delavec dejstva, ki se nanašajo na zakonitost sklepanja ali podaljševanja vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas.
V času tožnikovega bolniškega staleža je tožnika nadomestil delavec, ki je po izteku tožnikove zadnje pogodbe o zaposlitvi ostal na delovnem mestu, na katerem je pred iztekom časa iz pogodbe o zaposlitvi delal tožnik. Potreba po tožnikovem delu je obstajala tudi po izteku zadnje tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da tudi iz tega izhaja, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, ampak je obstajala stalna potreba po delu na pripravi šob in črpalk. Število zaposlenih se kljub odhodu tožnika ni zmanjšalo, ampak je ostalo enako, kot v času tožnikove zaposlitve, ob tem pa je toženka zaposlila še enega delavca, ki nadomešča delavca, ki je v bolniškem staležu.
IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033840
ZTLR člen 28, 28/4. OZ člen 86.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - priposestvovanje dela nepremičnine - mirna posest - dobra vera - pravno nasledstvo - razdelitev solastne nepremičnine - prodaja nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - darilna pogodba - aktivna legitimacija - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - prepoved zlorabe pravic - solastninska pravica na nepremičnini - delitev stvari v naravi - nasprotna tožba
Toženec se v konkretnem primeru ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tako njegovi materi N. Š. kot njemu je bilo namreč ob sklepanju darilne pogodbe jasno, da N. Š. najmanj od leta 1969 ni solastnica 1/2 nepremičnine, ker je ta dejansko v izključni lastnini in posesti njene sestre M. B. oziroma njenega pravnega naslednika, kot tudi, da se zemljiškoknjižno stanje ne sklada z resničnim stvarnopravnim stanjem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029408
KZ-1 člen 228/2, 228/1. ZKP člen 372/1-1, 358-1.
kršitev kazenskega zakona - ni znakov kaznivega dejanja - poslovna goljufija - preslepitveni namen - obljuba plačila - oprostitev obtožbe
Z navedbami, da sta mu zakonita zastopnika glede na predhodno poslovno sodelovanje zaupala in verjela, obdolženec pa namena plačila obveznosti ni imel, saj kljub številnim klicem, urgencam in obljubam, da bo vse poravnal, obveznosti ni poravnal, čeprav je bilo finančno in premoženjsko stanje družbe R.S.I.I. d.o.o., kot tudi samostojnega podjetnika M., s. in s. B.M., s.p. takšno, da je omogočalo poplačila, ki jih ni izvedel, saj je zavestno vodil posle na način, kot je v naveden v obtožbi in sodbi (kjer je glede na obtožbo nekoliko spremenjen), zakonski znak preslepitve ni konkretiziran. Zaveza k plačilu obveznosti je element pogodbenega razmerja, ki sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Obstajati mora namreč vedenje storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, pri čemer mora iz opisa kaznivega dejanja izhajati takšna konkretizirana dodatna okoliščina, ki kaže na kakšen način je obdolženec drugega preslepil.
Izdana začasna odredba, da se mora dolžnica z mladoletnim sinom A. A. zglasiti in namestiti v Materinskem domu Y., bi bila ustrezna le ob pripravljenosti dolžnice za sodelovanje. Ker ta ni izkazana in tudi ni bila izkazana pred sodiščem prve stopnje, otrokove koristi, glede katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ogrožena, s takšno začasno odredbo ni mogoče zavarovati. Iz tega razloga je bilo treba ugovoru dolžnice ugoditi in po uradni dolžnosti izdano začasno odredbo razveljaviti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032085
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
poklicni vojak - misija - odškodnina za neizrabljen letni dopust
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo neizkoriščenega tedenskega počitka ugodilo že na podlagi ugotovitve, da tožnik na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti dnevi, ni bil povsem prost obveznosti, štelo je namreč, da bi le v takem primeru šlo za nepretrgan 24-urni počitek. Glede na najnovejše odločitve Vrhovnega sodišča v zvezi s pravico pripadnikov SV do nadomestila za neizrabljeni tedenski počitek na misijah v tujini tako materialno pravno stališče ni pravilno (odločbe opr. št. VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, opr. št. VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 ter VIII Ips 18/2019). Pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, je treba izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu ter skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To na drugi strani izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Skladno s stališči Vrhovnega sodišča spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski oziroma spoštovanje pravil mednarodne misije ne pomeni opravil, ki izključujejo možnost tedenskega počitka oziroma samo po sebi ne pomeni, da vojakom počitek ni zagotovljen.
Glede na navedeno je odločilno, točno katere obveznosti je moral tožnik izpolnjevati na dneve, ko naj bi bil skladno z evidencami prost zaradi izrabe 24-urnega tedenskega počitka. Za odločitev je bistveno, ali je šlo za dolžnosti, ki izključujejo možnost tedenskega počitka, skladno s stališči v navedenih odločitvah Vrhovnega sodišča pa niso prav vse aktivnosti take, da same po sebi pomenijo izvajanje nalog. Ločiti je namreč treba pravila reda in obnašanja (npr. obveznost nošenja uniforme) in delovne obveznosti. V zvezi s slednjimi pa je Vrhovno sodišče med drugim zavzelo stališče, da za presojo o tem, ali je bil 24‑urni počitek prekinjen, ni nepomembno, kakšni so bili sestanki, ki se jih je pripadnik SV na misiji udeleževal (tudi tožnik je zatrjeval, da se je moral vsak dan brez izjeme udeleževati sestankov), kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - zamudna sodba - zavrnitev dokaznih predlogov
Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno.
prometna nesreča - prekoračena hitrost - vzrok za nastanek škode - pravno relevantni vzrok - izključni vzrok za prometno nezgodo - nastanek škode - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Ravnanje zavarovanca toženke ni pravno relevantni vzrok za nastanek nezgode, saj se trk ne bi zgodil, če bi tožnik vozil z dovoljeno hitrostjo (50 km/h). Nasprotno, edini vzrok za trk je 130-odstotna tožnikova prekoračitev hitrosti vožnje.
zemljiškoknjižni postopek - taksna obveznost - nastanek taksne obveznosti - vknjižba lastninske pravice - pogodba o razdružitvi solastnine
Ko se predlaga vknjižba lastninske pravice na podlagi pogodbe o razdelitvi solastnine v korist oseb, ki so bile prej vpisane kot solastniki, takse ni, četudi je eden od solastnikov izplačal durgemu solastniku njegov solastniški delež v denarju, sam pa postal izključni lastnik do tedaj solastnih nepremičnin.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00030437
Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 9, 43, 44, 45, 46. ZPP člen 360, 360/1.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - družbena lastnina - gradnja garaže - pravica uporabe - pravica uporabe za gradnjo - prenos pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - pisna pogodba - priposestvovanje
Čeprav ni bila sklenjena pisna pogodba o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo, je prišlo do pravno učinkovitega prenosa pravice uporabe na tistega, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju pristojnih organov z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, objekt zgradil in ga dejansko uporabljal. Na podlagi ZLNDL se je nato pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico.
ureditev razmerij med solastniki - delitev solastnine - kriteriji za delitev solastnine - fizična delitev solastnine - upravičen interes
SPZ poudarja dolžnost sodišča, da si prizadeva za fizično delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (pri čemer mora upoštevati, da dodeljene nepremičnine vrednostno v čim večji meri ustrezajo vrednosti solastnih deležev).
ZDR-1 člen 116.. ZZRZI člen 40, 40/6.. ZPIZ-1 člen 102.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Zmotno je zatrjevanje pritožbe, da bi tožena stranka mogla delovno mesto za tožečo stranko prilagoditi na način, da bi še naprej lahko opravljala delo z omejitvami, ki izhajajo iz odločbe. Tožnica bi mogoče res lahko opravljala posamezna opravila, ki sodijo v opis določenega delovnega mesta pri toženi stranki, vendar pa toženka ni dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma ustvariti novega delovnega mesta, zato, da bi tožnici lahko ponudila delovno mesto, ki bi ustrezalo njenim preostalim delovnim sposobnostim.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00029496
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3b, 12, 12/1, 13, 17, 18. ZIZ člen 41, 41/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - določna opredelitev zahtevka - nepopolni pravni pouk - konvalidacija - kontradiktornost izvršilnega postopka - nesporni zahtevek - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi
V obravnavani zadevi je bil na predlog upnika dne 24. 10. 2012 zoper dolžnico izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v izpodbijanem sklepu pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da navedenega sklepa ni mogoče potrditi kot evropski izvršilni naslov. Tudi po presoji višjega namreč sodišča ni mogoče šteti, da so bile dolžnici zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku, saj so bile v predlogu za izvršbo v rubriki „oznaka zahtevka“ navedene le kataloške številke verodostojnih listin (kataloška številka 1), številke in datumi posameznih listin, znesek in zapadlost terjatev po posameznih listinah in začetek teka zakonskih zamudnih obresti za terjatve. Po določbi 41. člena ZIZ, ki je veljal v času vložitve upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki, upniku ni bilo treba opredeliti temelja svojega zahtevka niti predložiti verodostojnih listin (moral jih je le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatev). Glede na takšno ureditev je bilo mogoče, da dolžnica ni vedela, za katero konkretno pravno razmerje z upnikom gre, še zlasti v primeru, ko je bila dolžnica v trajnem poslovnem odnosu z upnikom. Pravilen je zato zaključek v izpodbijanem sklepu, da dolžnici niso bile zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku.
Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da dolžnica v pravnem pouku sklepa o izvršbi ni bila v zadostni meri opozorjena na pravne posledice opustitve vložitve ugovora. Res je bila poučena, da lahko vloži ugovor, v katerem roku ga mora vložiti in kam, ter da mora biti ugovor obrazložen in mora biti zanj plačana sodna taksa. Ni pa bila opozorjena tudi, da se bo v primeru opustitve vložitve ugovora zoper njo začela izvršba in da bo odgovorna za stroške postopka niti tega, ali mora ugovor vložiti po odvetniku. Zgolj dejstvo, da dolžnica zoper izdani sklep o izvršbi ni ugovarjala, pa še ne pomeni, da gre za nesporni zahtevek, kot tudi zmotno meni pritožba.
V obravnavani zadevi pa ni mogoče uporabiti niti določbe 18. člena Uredbe, ki ureja popravo neskladnosti z minimalnimi standardi. Dolžniku se namreč pred izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne vroči tudi predlog za izvršbo in tako ni zagotovljena kontradiktornost že pred izdajo odločbe. Res je sicer, kar pravi pritožba, da ima dolžnica po izdaji sklepa o izvršbi možnost vložiti ugovor in v njem uveljavljati vse dopustne ugovorne razloge. Vendar pa je za možnost konvalidacije po 18. členu Uredbe tudi potrebno, da je dolžnica osebno pravočasno prejela listino, ki jo je bilo treba vročiti, da je lahko pripravila svojo obrambo. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine pa ta pogoj ni izpolnjen, ker je kontradiktornost zagotovljena šele naknadno oziroma ker ima dolžnica možnost obrambe šele po izdaji sklepa o izvršbi.
Ko je tožnica tožencu kot pravnemu nasledniku fundacije posredovala preklic darilne pogodbe, je enoletni prekluzivni rok iz 543. člena OZ že potekel.
Uporaba instituta spregleda pravne osebnosti zaradi odsotnosti ustrezne pravne podlage (ali vsaj določbe, ki bi analogno spregledu pravne osebnosti urejala odgovornost ustanovitelja oziroma uprave ustanove) pri ustanovah ni mogoča.
ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4, 221d/7, 221e, 221e/12, 221e/12-2.
poenostavljena prisilna poravnava - pogoji za potrditev - notarski zapisnik o izidu glasovanja - posodobljen seznam terjatev - zloraba instituta
Trditve o tem, da dolžnik v poročilu ni resnično, pošteno in celovito predstavil svojega finančnega položaja in poslovanja ter da na podlagi vloženega predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, bi upnica morala uveljavljati že s pritožbo zoper sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave. Le kadar upnik šele po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave oziroma po poteku pritožbenega roka za pritožbo zoper navedeni sklep izve za nova dejstva in nove dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da dolžnik zlorablja postopek poenostavljene prisilne poravnave za dosego nedopustnih namenov, oziroma izve za dejstva in dokaze, ki so obstajali že v času odločanja o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, pa teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti že prej, je ta mogoče upoštevati tudi v pritožbi zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave.
Pogoji za potrditev poenostavljene prisilne poravnave niso bili izpolnjeni. Sodišče prve stopnje bi dolžnika moralo pozvati k predložitvi notarskega zapisnika o izidu glasovanja, katerega vsebina je v skladu z dvanajstim odstavkom 221.e člena ZFPPIPP in posodobljenega seznam terjatev, katerega vsebina je v skladu s četrtim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP (sedmi odstavek 221.d člena ZFPPIPP), kot mu to nalaga tretji odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Ker tega ni storilo in je potrdilo poenostavljeno prisilno poravnavo na podlagi listin, katerih vsebina ni v skladu z zakonom, je materialno pravo zmotno uporabilo.
ZZK-1 člen 3, 3/1, 3/1-3, 3/2, 3/2-3, 3/2-4, 13.a, 15, 15.a, 40.a.. SPZ člen 105, 105/1, 105/3, 105/4, 105/5.. SZ-1 člen 23.
etažna lastnina - skupni del stavbe v etažni lastnini - solastnina na skupnih delih v etažni lastnini - neločljiva povezanost - skupni del, ki služi več večstanovanjskim stavbam - enostanovanjska stavba
Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu in se ji ni mogoče odpovedati. Gre za poseben pravni status oziroma pravno povezanost etažne lastnine s splošnim skupnim delom. Odločitve nepravdnega sodišča, ki je najprej tri parcele in etažni del opredelilo kot splošne skupne dele, zatem pa jih dodelilo v (so)last stavb in fizične osebe, ni mogoče zemljiškoknjižno izvesti. Pritožničin solastninski delež bi z izvedbo take odločitve avtomatično izguibil pravno naravo skupnega dela in lahko postal predmet samostojnega razpolaganja, kar pa se ne ujema s pravno naravo tistih deležev, ki pripadajo stavbam. Ne more namreč biti idealni delež neke nepremičnine po svoji pravni naravi splošni skupni del, drugi idealni delež pa ne.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4-1. ZPP člen 212, 257, 285, 287, 287/1.
osebni stečaj - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - obračun in plačilo prispevkov - nadomestitev pomanjkljive trditvene podlage - zaslišanje dolžnika
Dolžnik ima možnost, da odgovori na upnikov odgovor proti odpustu obveznosti pisno ali pa se o njem izreče na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti. O tem je bila dolžnica poučena v pozivu sodišča, da se izreče o ugovoru. Na naroku za obravnavanje ugovora je dolžnica predlagala svoje zaslišanje. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo, s katerim se dokazujejo trditve stranke o spornih dejstvih. Dolžnica je pravni laik, zato je bilo njen predlog, da se jo (za)sliši, glede na pouk sodišča v pozivu, da se izreče o ugovoru in ima to možnost tudi še na naroku za obravnavo ugovora, mogoče razumeti tudi kot njen predlog, da se jo sliši v smislu opredelitve do upnikovega ugovora in ne kot njen dokazni predlog. Kontekst zgoraj navedenih določb ZPP o zahtevani trditveni podlagi, ki šele opravičuje izvedbo dokazov v zvezi s pravno relevantnimi spornimi dejstvi, pa je terjal od prvostopenjskega sodišča, da dolžnico v okviru dolžnosti materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, pozove najprej k navedbi dejstev, ki naj se z njenim zaslišanjem dokazujejo. Opustitev te dolžnosti sodišča zato ne more iti v breme dolžnici. Njeno izpovedbo o dejstvih je bilo zato šteti tudi kot navajanje dejstev oziroma izjavo o upnikovem ugovoru proti odpustu obveznosti, torej tudi izpolnitev njene pravice, da je slišana.
ZFPPIPP v četrtem odstavku 399. člena našteva nekatera tipična ravnanja dolžnika, ki pomenijo zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če se ne dokaže drugače. Eden od takih primerov je opredeljen v 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Gre za primer, če stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi da neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Upnica je s trditvami, da dolžnica za obdobje od septembra 2015 do oktobra 2016 davčnemu organu ni predložila obračunov prispevkov za socialno varnost, zaradi česar ji je davčni organ z odločbami odmeril in naložil plačilo teh prispevkov v skupnem znesku 4.387,97 EUR, konkretizirano navedla dejstva, ki jih je treba podvreči abstraktnemu dejanskemu stanu zakonske domneve zlorabe obveznosti iz citirane določbe ZFPPIPP.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00030128
ZDR-1 člen 179.. ZDR člen 184.. OZ člen 147.
odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - nezgoda pri delu - pretep
Tožnik ni dokazal, da bi škoda nastala pri delu ali v zvezi z delom, pretep se je zgodil le v prostorih delodajalca. Tudi dejstvo, da je tožnik po pretepu poklical direktorja tožene stranke z ničemer ne more vplivati na odločitev. Kot pravilno opozarja pritožba, ni mogoče šteti, da je tožena stranka odgovorna za škodo, povzročeno tožniku, saj ni mogla sprejeti ukrepov za preprečitev nečesa, kar ni vedela, da se lahko zgodi, od delodajalca namreč ni mogoče zahtevati, da delavce posebno poduči o tem, da ne smejo fizično med seboj obračunavati, torej delodajalec tudi ne more odgovarjati za posledice, ki niso običajne oziroma ne nastanejo po normalnem teku dela, pri delu ali v zvezi z delom, pri čemer mora biti podana vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem delavca, ob katerem je prišlo do škode. Šlo je za pretep med dvema delavcema. Krivda tožene stranke kot delodajalca ni podana, prav tako pa ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke.
Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 po metodi inkluzije oziroma odnosu konsumpicje vključilo v kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1B, zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožnica se utemeljeno sklicuje na številne odločbe Vrhovnega sodišča RS (I Ips 266/2008, I Ips 498/2007, I Ips 52/2008, I Ips 50014/2010 in I Ips 8916/2012), v katerih je zavzelo stališče, da se v primerih navideznega idealnega steka ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih in abstracto oziroma ali je opis enega kaznivega dejanja na abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč se presoja ravnanje storilca in concreto. V obravnavanem primeru je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake dveh različnih kaznivih dejanj oziroma je uresničil dve prepovedani posledici, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kriminalna količina kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1B zanemarljiva. Objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po 227. členu KZ-1B je enako obravnavanje upnikov, pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ-1B pa gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da obtoženi A. A. ni le sestavil lažnih računov, katere je tudi podpisal, kar predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1B, temveč jih je za tem tudi uporabil, ko jih je evidentiral v svojih poslovnih knjigah, kar pomeni uresničitev še zakonskih znakov iz drugega odstavka 235. člena KZ-1B.