transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
V skladu z ustaljeno sodno prakso, lahko delavec dejstva, ki se nanašajo na zakonitost sklepanja ali podaljševanja vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas.
V času tožnikovega bolniškega staleža je tožnika nadomestil delavec, ki je po izteku tožnikove zadnje pogodbe o zaposlitvi ostal na delovnem mestu, na katerem je pred iztekom časa iz pogodbe o zaposlitvi delal tožnik. Potreba po tožnikovem delu je obstajala tudi po izteku zadnje tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da tudi iz tega izhaja, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, ampak je obstajala stalna potreba po delu na pripravi šob in črpalk. Število zaposlenih se kljub odhodu tožnika ni zmanjšalo, ampak je ostalo enako, kot v času tožnikove zaposlitve, ob tem pa je toženka zaposlila še enega delavca, ki nadomešča delavca, ki je v bolniškem staležu.
obratovalni stroški - upravnik - najemnik - lastnik - aktivna legitimacija - porokovi ugovori - subjektivne meje pravnomočnosti
Sodna praksa je enotna, da gre pri zakoniti subrogaciji po 24. členu SZ-1 za subsidiarno poroštvo lastnika stanovanja, ki pa nima vsebine za kakršno se neutemeljeno zavzema pritožba. Za vsebino subsidiarnega poroštva se je treba opreti na relevantne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Tako lahko skladno s prvim odstavkom 1024. člena OZ (porokovi ugovori) subsidiarni porok zoper upnikov zahtevek uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore (op. po tretjem odstavku predmetne določbe lahko porok uveljavlja svoje osebne ugovore, na primer ničnost poroštvene pogodbe, zastaranje upnikove terjatve nasproti njemu, ugovor pobotanja vzajemnih terjatev). Po drugem odstavku omenjene določbe OZ dolžnikova odpoved ugovorom in dolžnikova pripoznava upnikove terjatve nimata učinka nasproti poroku. Povedano drugače, toženka je v predmetni pravdi lahko (uspešno) uveljavljala ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije oziroma nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Predmetnega ne more spremeniti dejstvo, da tožnik razpolaga s pravnomočnimi izvršilnimi naslovi zoper glavne dolžnike. Zaradi subjektivnih mej pravnomočnosti izvršilni postopki zoper glavne dolžnike (najemnike) ne morejo imeti vpliva na toženko (subsidiarno porokinjo) izven obsega redkih izjem, ki še spadajo v okvir pravil o poroštvu (npr. vpliva na tek zastaranja). Povedano drugače, čeprav je bilo o terjatvi v razmerju zoper glavnega dolžnika že pravnomočno odločeno, ima porok tej terjatvi, ko se (prvič) uveljavlja zoper njega, še vedno možnost nasprotovati iz vseh razlogov po 1024. členu OZ. V predmetni zadevi je bilo sporno, če je tožnik sploh upnik, in tožnik v tej smeri ni zmogel trditvenega bremena, zato je bil njegov zahtevek pravilno zavrnjen. Ne gre za odločanje o isti stvari, saj v izvršbi zoper najemnike toženka ni bila stranka postopka. Nenazadnje tudi sicer glavni dolžnik in subsidiarni porok v morebitni pravdi, ki bi se vodila zoper oba skupaj, ne bi nastopala kot nujna sospornika. Skladno z vsem navedenim toženka torej ne more izpodbijati klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepov o izvršbi zoper najemnike, kot zmotno meni pritožnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00029496
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3b, 12, 12/1, 13, 17, 18. ZIZ člen 41, 41/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - določna opredelitev zahtevka - nepopolni pravni pouk - konvalidacija - kontradiktornost izvršilnega postopka - nesporni zahtevek - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi
V obravnavani zadevi je bil na predlog upnika dne 24. 10. 2012 zoper dolžnico izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v izpodbijanem sklepu pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da navedenega sklepa ni mogoče potrditi kot evropski izvršilni naslov. Tudi po presoji višjega namreč sodišča ni mogoče šteti, da so bile dolžnici zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku, saj so bile v predlogu za izvršbo v rubriki „oznaka zahtevka“ navedene le kataloške številke verodostojnih listin (kataloška številka 1), številke in datumi posameznih listin, znesek in zapadlost terjatev po posameznih listinah in začetek teka zakonskih zamudnih obresti za terjatve. Po določbi 41. člena ZIZ, ki je veljal v času vložitve upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki, upniku ni bilo treba opredeliti temelja svojega zahtevka niti predložiti verodostojnih listin (moral jih je le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatev). Glede na takšno ureditev je bilo mogoče, da dolžnica ni vedela, za katero konkretno pravno razmerje z upnikom gre, še zlasti v primeru, ko je bila dolžnica v trajnem poslovnem odnosu z upnikom. Pravilen je zato zaključek v izpodbijanem sklepu, da dolžnici niso bile zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku.
Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da dolžnica v pravnem pouku sklepa o izvršbi ni bila v zadostni meri opozorjena na pravne posledice opustitve vložitve ugovora. Res je bila poučena, da lahko vloži ugovor, v katerem roku ga mora vložiti in kam, ter da mora biti ugovor obrazložen in mora biti zanj plačana sodna taksa. Ni pa bila opozorjena tudi, da se bo v primeru opustitve vložitve ugovora zoper njo začela izvršba in da bo odgovorna za stroške postopka niti tega, ali mora ugovor vložiti po odvetniku. Zgolj dejstvo, da dolžnica zoper izdani sklep o izvršbi ni ugovarjala, pa še ne pomeni, da gre za nesporni zahtevek, kot tudi zmotno meni pritožba.
V obravnavani zadevi pa ni mogoče uporabiti niti določbe 18. člena Uredbe, ki ureja popravo neskladnosti z minimalnimi standardi. Dolžniku se namreč pred izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne vroči tudi predlog za izvršbo in tako ni zagotovljena kontradiktornost že pred izdajo odločbe. Res je sicer, kar pravi pritožba, da ima dolžnica po izdaji sklepa o izvršbi možnost vložiti ugovor in v njem uveljavljati vse dopustne ugovorne razloge. Vendar pa je za možnost konvalidacije po 18. členu Uredbe tudi potrebno, da je dolžnica osebno pravočasno prejela listino, ki jo je bilo treba vročiti, da je lahko pripravila svojo obrambo. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine pa ta pogoj ni izpolnjen, ker je kontradiktornost zagotovljena šele naknadno oziroma ker ima dolžnica možnost obrambe šele po izdaji sklepa o izvršbi.
ZPP člen 318.. ZDR-1 člen 13, 13/1, 200, 200/3.. OZ člen 62, 62/3.. ZS člen 6.. Sodni red (1995) člen 50.
zamudna sodba - rok za sodno varstvo - poslovanje sodišča s pošto
Rok za sodno varstvo, v katerem je tožeča stranka morala izpodbijati odpoved pogodbe o zaposlitvi, je določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 pa so glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. ZDR-1 glede računanja rokov za uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi nima posebnih določb, zato je glede tega treba uporabiti splošna pravila civilnega prava, konkretno določbo 62. člena OZ. Tretji odstavek 62. člena OZ določa, da se za zadnji dan roka šteje naslednji delovnik, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela. Zato je glede vprašanja, kdaj se po zakonu ne dela, merodajna zakonodaja, ki ureja poslovanje sodišč. ZS v 6. členu določa, da poslovanje sodišč ureja zakon in sodni red. Iz prvega odstavka 50. člena Sodnega reda je razvidno, da je poslovni čas vseh sodišč od ponedeljka do petka, ne pa tudi ob sobotah in nedeljah. Zadnji dan roka, v katerem bi tožeča stranka morala uveljavljati sodno varstvo zoper odločbo o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bila sobota 13. 7. 2019, zato je bila tožba, vložena v ponedeljek, 15. 7. 2019, pravočasna.
zemljiškoknjižni postopek - taksna obveznost - nastanek taksne obveznosti - vknjižba lastninske pravice - pogodba o razdružitvi solastnine
Ko se predlaga vknjižba lastninske pravice na podlagi pogodbe o razdelitvi solastnine v korist oseb, ki so bile prej vpisane kot solastniki, takse ni, četudi je eden od solastnikov izplačal durgemu solastniku njegov solastniški delež v denarju, sam pa postal izključni lastnik do tedaj solastnih nepremičnin.
SPZ člen 70, 70/4, 70/5, 70/6, 71, 71/3, 105, 122. ZNP člen 36. SZ-1 člen 5, 5/1, 5/2.
delitev solastne nepremičnine - način delitve - fizična delitev nepremičnin - civilna delitev - pravica do delitve - funkcionalna celota - posamezen del stavbe - skupni del nepremičnine - vlaganja v nepremičnino - soglasje solastnikov - vzpostavitev etažne lastnine - zakonita zastavna pravica
Fizična delitev stavbe, kjer so za izvedbo delitve potrebna vlaganja, je mogoča le ob soglasju solastnikov. Pri tem je treba ločiti vlaganja brez katerih delitev ni mogoča, od vlaganj, ki pomenijo le pogoj, da je posamezen del mogoče uporabiti za določen namen. Če se solastnik vlaganjem upira, sodišče ne more nadomestiti njegovega soglasja, saj ima solastnik pravico do delitve solastne stvari v takem stanju, v kakršnem trenutno je. Oviro za fizično delitev v luči 70. člena SPZ ob izostanku soglasja tako predstavljajo vlaganja, ki so predpogoj, da v hiši sploh nastane posamezen dela stavbe. Fizična delitev, kjer so za nastanek več posameznih delov potrebna vlaganja, je zato mogoča le ob soglasju solastnikov.
zavarovalnina za invalidnost - stopnja trajne invalidnosti - poškodba roke - metoda merjenja gibljivosti - tabela invalidnosti - izvedensko mnenje - predlog za postavitev novega izvedenca
Ni pravilno enačenje pojmov „omejena gibljivost“ in „invalidnost“. Stopnja omejene gibljivosti je šele podlaga za določitev (odstotnega deleža) trajne invalidnosti.
Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 po metodi inkluzije oziroma odnosu konsumpicje vključilo v kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1B, zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožnica se utemeljeno sklicuje na številne odločbe Vrhovnega sodišča RS (I Ips 266/2008, I Ips 498/2007, I Ips 52/2008, I Ips 50014/2010 in I Ips 8916/2012), v katerih je zavzelo stališče, da se v primerih navideznega idealnega steka ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih in abstracto oziroma ali je opis enega kaznivega dejanja na abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč se presoja ravnanje storilca in concreto. V obravnavanem primeru je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake dveh različnih kaznivih dejanj oziroma je uresničil dve prepovedani posledici, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kriminalna količina kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1B zanemarljiva. Objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po 227. členu KZ-1B je enako obravnavanje upnikov, pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ-1B pa gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da obtoženi A. A. ni le sestavil lažnih računov, katere je tudi podpisal, kar predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1B, temveč jih je za tem tudi uporabil, ko jih je evidentiral v svojih poslovnih knjigah, kar pomeni uresničitev še zakonskih znakov iz drugega odstavka 235. člena KZ-1B.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
Da je določba 179. člena OZ pravilno uporabljena mora sodišče vedno upoštevati tako konkretne značilnosti primera (načelo individualizacije odškodnine) kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (kar pomeni, da mora pri odmeri upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine), v okviru slednjega pa tudi višino odškodnine, ki jo sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih.
Po drugem odstavku 306. člena ZPP lahko sodna poravnava obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del in tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama. Vseeno dogovora o poravnavi vseh obveznosti iz delovnega razmerja z dne 12. 11. 2015 ni možno razlagati kot res transacta glede predmeta, ki je postal predmet pravde šele 6. 4. 2018. Načeloma pravilno pa je tudi tožnikovo opozorilo, da presplošna dikcija o ureditvi vseh obveznosti iz delovnega razmerja otežuje ugotavljanje istovetnosti s konkretnim tožbenim zahtevkom.
Kljub temu sporna sodna poravnava ni nepomembna za odločitev o utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na primer VIII Ips 191/2018, češ da je podoben obravnavanemu, kar pa ne drži. Ta primer pomeni pomembno spremembo v sodni praksi glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav s področja delovnih razmerij, ne pa glede razumevanja sodnih poravnav. Navedeni judikat briše do sedaj začrtane razlike med izvensodnimi in sodnimi poravnavami. Za obe vrsti poravnave tako sedaj velja, da lahko delavec s terjatvijo, ki je do sklenitve poravnave že zapadla, prosto razpolaga. Tožnik s tem v zvezi v pritožbi utemeljeno opozarja, da del škode uveljavlja tudi za čas po sklenitvi sodne poravnave.
Mogoče je ugotoviti, da je podana situacija iz 299.a člena ZFPPIPP, ko prodaja nepremičnine ni mogoča, saj o izločitveni pravici upnikov še ni bilo pravnomočno odločeno. S prodajo je treba počakati, dokler ne bodo prenehale ovire iz 3. točke četrtega odstavka 299.a člena ZFPPIPP.
OZ člen 435, 435/1, 442, 442/1, 442/2. ZPP člen 7, 212.
trditveno in dokazno breme - prodajna pogodba
Trditveno in dokazno breme ni fiksno, pač pa tekom postopka med strankama prehaja. Če tožena stranka ugovarja, da neka dobava ni bila izvedena, potem je na strani tožeče stranke, da postavi trditve, kdaj, kako, na kakšen način je bila dobava izvedena, da potem tožena stranka lahko na to trditev odgovori. Pri tožeči stranki je ta del trditev umanjkal.
skupno premoženje zakoncev - vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje - vlaganja v nepremičnino, ki je posebno premoženje - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - vzdrževalna dela
Vlaganja zakoncev (zunajzakonskih partnerjev) v času trajanja zakonske zveze (zunajzakonske skupnosti) v posebno premoženje enega od njiju se presojajo ob upoštevanju določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema. Za sam nastanek kot višino terjatve, ki gre zakoncu iz naslova takšnih skupnih vlaganj v posebno premoženje drugega zakonca, je bistveno, ali se je zaradi njih vrednost tovrstnega premoženja povečala in za koliko.
razmerja med starši in otroki - začasna odredba - odvzem pravice do stikov - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - mnenje otroka
Sodišče je v skladu z zrelostjo in starostjo otroka sicer dolžno upoštevati njegovo mnenje, kar pa ne pomeni, kot to zmotno menita starša, da je takšno mnenje tudi edini kriterij za končno odločitev sodišča, temveč bo šele celovit dokazni postopek lahko dal prepričljiv odgovor na vprašanje, ali bo predlog upnice za predodelitev otroka utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029568
OZ člen 191, 1012, 1018, 1019, 1019/2, 1027.
pogodba o potrošniškem kreditu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zavarovanje kredita - zavarovanje denarne terjatve - neposredna izvršljivost notarskega zapisa - zastavna pravica na nepremičnini - solidarno poroštvo - poroštvo - razmerje med upnikom in porokom - solidarni porok - zastavitelj - odgovornost zastavitelja - oprostitev poroka zaradi opustitve garancij - neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - upnikovo ravnanje - malomarno ravnanje
Tožnica kot solidarna porokinja za obveznosti po kreditni pogodbi odgovarja kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Res je tudi, da tožnica kot solidarna porokinja nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj. Porok je dolžan dolg poravnati, nanj pa preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ). Upnik zato ne sme opustiti zastave ali kakšne druge pravice, s katero je bila zavarovana njegova terjatev, ali jo izgubiti zaradi svoje malomarnosti. Če s takim ravnanjem onemogoči prehod te pravice na poroka, je ta prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice (1027. člen OZ).
Odločilno v tej zadevi je, da tožnica ni bila samo solidarna porokinja, ampak tudi zastaviteljica. Na podlagi poroštvene pogodbe se je zavezala izpolniti dolžnikovo veljavno in zapadlo obveznost (1012. člen OZ), kot zastavna dolžnica pa se je s pogodbo o ustanovitvi hipoteke (142. člen SPZ) zavezala, da bo za poplačilo dolžnikovega dolga dopustila prodajo svoje nepremičnine.
Tožnica bi bila zaradi ravnanj toženke, ki je opustila prijavo terjatve v izvršilni postopek, ki je tekel zaradi prodaje dolžnikove nepremičnine in v katerem bi bila poplačana, lahko prosta le svoje poroštvene obveznosti, pa še to le v primeru, da bi položaj iz 1027. člena OZ uveljavljala kot ugovor, če bi jo toženka terjala za plačilo te terjatve. Kot zastaviteljica se na določbo 1027. člena OZ ne more sklicevati. Če upnik zastavitelju (realnemu dolžniku) napove, da bo v primeru neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe začel postopek prodaje zastaviteljeve nepremičnine, ki jo je le ta zastavil za tuj dolg, to ne more predstavljati sile v smislu 191. člena OZ.
Določba 1027. člena OZ se nanaša le na poroke in na tožničin položaj zastaviteljice nima vpliva. Bistvo te določbe je, da je zaradi opustitve upnika onemogočen prehod upnikovih pravic (hipoteke) na poroka (ki je terjatev glavnega dolžnika plačal, iz hipoteke pa se ne more poplačati), zaradi česar se njegova obveznost ustrezno zmanjša ali celo preneha. Pri zastaviteljih, ki poravnajo terjatev, ki je zavarovana s hipoteko na njihovi nepremičnini, pa do prehoda hipoteke sploh ne more priti, ker naše pravo ne pozna lastniške hipoteke. Realni dolžnik s plačilom zavarovane terjatve vstopi v položaj hipotekarnega upnika, vendar s subrogacijo pridobi le zavarovano terjatev s pripadki. Tožnici kot realni dolžnici zato prehod hipoteke ni mogel biti onemogočen.
odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - uspeh pravdnih strank - odmera pravdnih stroškov - višina stroškov postopka
Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je trditev, da naj bi bila odločitev glede uspeha tožnice napačna, le pavšalna, saj toženci navajajo le, da uspeh tožnice na znaša 84 %, ampak manj kot 84 %. Takšna navedba je ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica glede ugotovitvenega zahtevka v delu, kjer se ugotavlja skupno premoženje, uspela 100 %, z zahtevkom za določitev deležev pa 68 %, neutemeljena.
ZFPPIPP člen 342, 347, 347/2, 347/2-4. ZGD-1 člen 481, 481/5.
prodaja poslovnega deleža - prodaja v stečaju - predkupna pravica družbenika pri prodaji poslovnega deleža - zakonita predkupna pravica - uveljavljanje predkupne pravice na dražbi
ZFPPIPP določa, kdo so stranke stečajnega postopka ter kdo so osebe, ki so procesno legitimirane za vložitev pritožbe zoper sklepe sodišča prve stopnje (126. člen v zvezi s 53., 54. in 55. členom ZFPPIPP). Vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti ima pravico vložiti pritožbo proti sklepu, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo lahko vložijo samo nekatere stranke. Upravitelj ali druga oseba, ki ni stranka postopka, ima pravico vložiti pritožbo samo proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon. V glavnem postopku zaradi insolventnosti so procesna dejanja upravičeni opravljati: vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika, in insolventni dolžnik, če zakon za posamezen postopek tako določa.
Družbenika sta imela možnost v teku prodaje uveljaviti predkupno pravico. O svojih pravicah sta bila obveščena. Družbenica S. d. o. o. je celo nastopala na dražbi, pa svoje predkupne pravice ni uveljavila. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o tem, da so bile pritožnikoma kršene ustavne pravice do združevanja in do svobodne gospodarske pobude, če sta jih imela možnost v postopku prisilne prodaje uveljaviti, pa tega nista storila, niti nista podala pritožbenih razlogov s tem v zvezi (da bi jima bilo onemogočeno sodelovanje pri nakupu deleža in s tem uveljavljanje predkupne pravice).
odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - primerna denarna odškodnina - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za strah - odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - smrt stranke med postopkom - sposobnost biti stranka postopka - smrt stranke, zastopane po odvetniku - nadaljevanje postopka z dediči stranke
Presoja odmere višine odškodnine za nematerialno škodo
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00030437
Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 9, 43, 44, 45, 46. ZPP člen 360, 360/1.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - družbena lastnina - gradnja garaže - pravica uporabe - pravica uporabe za gradnjo - prenos pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - pisna pogodba - priposestvovanje
Čeprav ni bila sklenjena pisna pogodba o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo, je prišlo do pravno učinkovitega prenosa pravice uporabe na tistega, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju pristojnih organov z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, objekt zgradil in ga dejansko uporabljal. Na podlagi ZLNDL se je nato pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico.
Ko je tožnica tožencu kot pravnemu nasledniku fundacije posredovala preklic darilne pogodbe, je enoletni prekluzivni rok iz 543. člena OZ že potekel.
Uporaba instituta spregleda pravne osebnosti zaradi odsotnosti ustrezne pravne podlage (ali vsaj določbe, ki bi analogno spregledu pravne osebnosti urejala odgovornost ustanovitelja oziroma uprave ustanove) pri ustanovah ni mogoča.