ZST-1 člen 5, 15, 15/2. ZPP člen 151, 151/1, 154, 154/1.
obseg plačila in povrnitve sodnih taks - stroški postopka - stranka oproščena plačila sodnih taks - uspeh stranke v postopku, ki je bila oproščena plačila sodnih taks - uspeh pravdnih strank - obveznost plačila sodne takse - nastanek obveznosti - dolžniškoupniško razmerje med zavezancem in državo
Takso za postopek je treba plačati, kdo jo bo plačal, pa je odvisno od uspeha v postopku. Tudi takse so namreč del stroškov postopka, saj gre za stroške, ki nastanejo zaradi postopka. O stroških postopka pa se skladno z določili 154. člena ZPP odloča glede na končni uspeh strank v postopku. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka, če stranka, ki je v pravdi zmagala, ni oproščena plačila sodnih taks, je morala takse že plačati, zato ji mora strošek plačila taks povrniti nasprotna stranka. Če pa je stranka, ki je zmagala, plačila sodnih taks bila oproščena, mora nasprotna stranka takso plačati sodišču. Ali je stranka, ki je bila oproščena plačila sodne takse, pridobila premoženje in kakšno, v primeru neuspeha nasprotne stranke za odločitev o plačilu takse ni relevantno.
Vprašanje oprostitve plačila sodnih taks se nanaša zgolj na razmerje med stranko, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in državo. Druga stranka v postopku odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ne sodeluje.
ZD člen 132, 145, 145/1, 214. SZ člen 118. SZ-1 člen 53. SPZ člen 72, 119, 119/1, 119/6.
stroški rezervnega sklada - etažni lastnik - lastništvo stanovanja - pridobitev lastninske pravice - dedovanje - sklep o dedovanju - imetnik stanovanjske pravice - skupna lastnina - pogodba o opravljanju upravniških storitev
V skladu s 132. členom ZD pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti, v skladu s prvim odstavkom 145. člena ZD pa do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno, kar pomeni, da je v trenutku smrti zapustnice med njenima dedičema nastala dediščinska skupnost.
ZPP člen 212. ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/5, 14a, 34.
sodna taksa za pritožbo - oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - trditveno in dokazno breme - začetek teka roka za plačilo sodne takse
Ker je tožena stranka zoper sklep o zavrnitvi predloga vložila pritožbo, ki je suspenzivno sredstvo, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo, začneta rok za plačilo takse in rok za ugovor zoper že izdani plačilni nalog teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa.
OZ člen 190. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12, 436, 436/3, 458, 458/1. ZIZ člen 62, 62/2.
neupravičena obogatitev - odločanje o isti stvari - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje je obenem razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 1.109,32 EUR z obrestmi, čeprav plačilo navedenega zneska tožencu že nalaga izdani sklep o izvršbi v prvem odstavku svojega izreka. Sodišče prve stopnje je torej dvakrat odločalo o isti stvari, kar ni dopustno.
ZPP člen 82, 82/1, 82/2, 270, 270/1-9, 270/3. ZGD-1 člen 263, 263/1, 515, 515/1, 515/5, 515/6.
tožba na prenehanje družbe - pravilno zastopanje v postopku - skupno zastopanje - pooblastilo - rok za predložitev pooblastila - začasni zastopnik - sklep procesnega vodstva - nedovoljena pritožba
Izpodbijani sklep je sklep procesnega vodstva, ki se nanaša na določitev roka za predložitev pooblastila, zoper katerega ni pritožbe. Zato pritožba zoper ta sklep ni dovoljena.
Navzven izraženo nestrinjanje dveh direktorjev, ki zastopata družbo skupno, o vprašanju, ali naj družba preneha ali ne, je po stališču pritožbenega sodišča preraslo iz notranjega razmerja v odločilno dejstvo za rešitev spora, ki ga sodišče, ki odloča o prenehanju ali obstoju družbe, ne more spregledati z obrazložitvijo, da naj sporna razmerja glede zastopanja uredita sama družbenika znotraj družbe.
Če družbenika ne moreta rešiti spornih razmerij o obstoju družbe, jih ne bosta niti glede zastopnikov družbe. Sodišče pa mora pravni osebi, ki se je v sporu znašla na strani tožene stranke, zagotoviti pravilno zastopanje, sicer tožbe zoper njo ne more obravnavati. Pri opravljanju svojih nalog morata direktorja ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - trajanje ukrepa - manična depresija - opustitev zdravljenja - mnenje psihiatra - pogoji za predčasni odpust
V primeru izboljšanja bolezenskega stanja 71. člen ZDZdr omogoča odpust iz oddelka pod posebnim nadzorom pred potekom roka iz sklepa sodišča.
spor majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlog - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi
Toženka ni dokazala, da podedovano premoženje nima vrednosti. Izpodbijanje pravilnosti te ugotovitve z novimi pritožbenimi navedbami o vrednosti dejansko podedovanega premoženja in stroških, ki jih je poravnala na račun dolgov zapuščine, ne more biti uspešno, saj z navedenim uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa izpodbijane sodbe, izdane v sporu majhne vrednosti, ni dovoljeno izpodbijati.
postopek v sporu majhne vrednosti - vloge v sporu majhne vrednosti - sodnik posameznik - gospodarski spor majhne vrednosti - postopek za izdajo plačilnega naloga - dopolnitev tožbe - rok za odgovor na tožbo - dokazi in izvajanje dokazov - sodba s skrajšano obrazložitvijo - napoved pritožbe
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tovrstnih navedb tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala v okviru dovoljenih vlog iz 452. člena ZPP. Kljub pozivu prvostopenjskega sodišča na dopolnitev tožbe namreč ni vložila odgovora. Sodišče prve stopnje njenih navedb (ki jih je torej prvič podala šele v vlogi, ki je k sodišču prve stopnje prispela po izdaji sodbe s skrajšano obrazložitvijo in je bila naslovljena kot pritožba na sodbo), torej že po naravi stvari ni moglo upoštevati. Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. členu ZPP, se skladno z določbo 453. člena ZPP ne upoštevajo. Te iste navedbe pa so neupoštevne tudi za pritožbeno sodišče. Glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, ki se po določbi 442. člena ZPP smiselno upošteva tudi v postopku v sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, so namreč te navedbe prepozne. Drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, na podlagi citiranih pritožbenih navedb (ki po smislu merijo na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pritožnica v tem pritožbenem postopku torej ne more doseči. Tega ne more niti z očitkom, da je „plačilo tega kontejnerja v teh dneh tudi izvršila“. Če bo na podlagi pravnomočne sodbe iz tega postopka sprožen izvršilni postopek, bo tožena stranka omenjeno dejstvo lahko uveljavljala v tistem, ne more pa ga v tem postopku.
vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiv razlog - način komuniciranja med pooblaščencem in stranko - skrbnost pooblaščenca - skrbnost dobrega strokovnjaka - zamuda s plačilom sodne takse
V skladu z ustaljeno sodno prakso je način komuniciranja med stranko in njenim pooblaščencem v celoti prepuščen njima, morebitne težave v komuniciranju pa ne morejo predstavljati opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje.
hipotekarni dolžnik - procesni položaj hipotekarnih dolžnikov v izvršilnem postopku - izvršba na nepremičnino - izvršilni stroški - stroški cenitve - dolžnost povrnitve stroškov
Hipotekarni dolžnik ima v zvezi z izvršbo na njegovo nepremičnino v izvršilnem postopku enak procesni položaj kot glavni dolžnik. Kot enakovredna stranka postopka je zato dolžan povrniti upniku potrebne stroške v zvezi z izvršbo na nepremičnino, kot to določa peti odstavek 38. člena ZIZ.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujše kršitve obveznosti - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1, ki je veljal v času tožnikovih ravnanj, stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ima tožnikova kršitev tudi vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da že iz same odpovedi ne izhajata zlasti zakonska znaka, da je ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode oziroma z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v opisu tožnikovega ravnanja dovolj jasno konkretiziran očitek, da je tožnik ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode (iz opisa izhaja, da se je tožnik zavedal, da so dokumenti ponarejeni, pa jih je kljub temu posredoval naprej kot prave in s tem omogočil odobritev kredita, ki ni bil ustrezno zavarovan; zaradi neustreznega zavarovanja kreditov je obstajala realna verjetnost nastanka materialne škode zaradi nevračila kredita), pa tudi očitek, da je ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu (iz opisa izhaja, da je tožnik s tem, ko je naprej posredoval ponarejene dokumente, omogočil pridobitev kreditov, ki niso bili ustrezno zavarovani; kreditojemalci pa na to niso opozorili, ker so se zavedali, da je to osnova za odobritev kredita in so potrebovali denar).
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha
Tožnik ni uspel s celotnim zahtevkom, kot zatrjuje, v sodnem postopku je uspel 85 %, tožena stranka pa s 15 %, zato sta obe stranki upravičeni do povrnitve ustreznega dela stroškov.
Čeprav je na podlagi spisovnega gradiva v predmetni zadevi mogoče šteti, da je postopek za pridobitev zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu po Zakonu o voznikih trajal nerazumno dolgo, vendarle ni mogoče šteti, da storilec iz objektivnih razlogov ni mogel vložiti predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v zakonsko predpisanem in prekluzivnem roku. Takšni praksi bi torej bilo mogoče slediti le v primeru, če bi tudi storilec v predmetni zadevi predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložil pravočasno, k predlogu pa ne bi priložil potrdila o kontrolnem zdravstvenem pregledu in bi v vlogi pojasnil, da slednjega ni mogel pridobiti zaradi načina dela Zdravstvenega doma v ... Situacija v predmetni zadevi pa je primerljiva s situacijo, ki jo je Višje sodišče v Celju obravnavalo v zadevi EPVDp 83/2012, v kateri pa je s sklepom z dne 12. 10. 2012 zavzelo stališče, da bi storilec kljub temu, da zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu ni mogel pridobiti pred iztekom roka za vložitev predloga, lahko vložil predlog za odložitev izvršitve v zakonskem predpisanem 15. dnevnem roku in ob tem sodišče zaprosil za podaljšanje roka za predložitev zdravniškega spričevala. Storilec pa v obravnavani zadevi tega ni storil, zaradi česar je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju njegovega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pravilna in zakonita, njegova pritožba pa neutemeljena.
ZDR člen 147, 147/6.. ZDR-1 člen 131, 131/1, 131/2, 148, 148/6, 199.. ZEPDSV člen 18, 19.. ZDCOPMD člen 8.. ZPP člen 227, 227/5.
plačilo razlike plače - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - pisno soglasje - voznik tovornega vozila - regres za letni dopust - zakonske zamudne obresti
Glede na to, da tožnik ni vodil svoje evidence, ki bi natančno izkazovala delovni čas, prav tako pa tudi ni vozil z dvema tahografoma oziroma ni dokazal, da bi tožena stranka drugače manipulirala s prikazovanjem ur voženj in počitka, je sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije v spisu, zaslišanja strank in prič ter po pridobitvi izvedenskih mnenj svoje ugotovitve utemeljeno oprlo na podatke o delovnem času tožnika, ki jih je predložila tožena stranka. Dejstvo, da ta dokumentacija ni bila popolna, ni odločilno, saj je izvedenec manjkajoče podatke tahografa pravilno dopolnil s podatki iz potnih nalogov in obratno ter tako zapolnila vrzeli pri ugotavljanju obsega tožnikovega dela. Glede na to, da tožnik ni predložil svoje evidence, ki bi bolj prepričljivo izkazovala opravljene ure dela, je v okoliščinah konkretnega primera metodologija izvedenca sprejemljiva in daje podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Tožnik je glede terjatve, ki se v enem delu nanaša na nedopustni zamik tožene stranke pri oddaji REK obrazcev, v drugem delu pa na povračilo stroška za nakup delovne obleke, predlagal zaslišanje strank, postavitev izvedenca ter pridobitev določenih listin. Sodišče je celotni tožbeni zahtevek zavrnilo - z obrazložitvijo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, četudi je njegove dokazne predloge zavrnilo. V sodbi ni ustrezno obrazložilo razlogov za neizvedbo vseh predlaganih dokazov. Navedlo je zgolj, da ostalih dokaznih predlogov ni izvedlo, ker so bili za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja in odločitev o tožbenem zahtevku nepotrebni.
S takšno pavšalno obrazložitvijo ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih (kontradiktornost). Z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ravnanje obdolženca, ko je oškodovanki v očitanem obdobju skoraj vsakodnevno pošiljal sporočila in ji posamezne dni poslal tudi več sporočil, velikokrat z obsežno vsebino, v celoti ustreza ponavljajočemu se vsiljivemu prizadevanju vzpostavitve stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 in posledično tudi odločilno dejstvo. Da iz sicer obsežnega izpisa komunikacije med obdolžencem in oškodovanko zgolj za posamezne dni ni posebej razviden datum izmenjave komunikacije, pa ni niti odločilna okoliščina, niti ne konstituira nasprotja, ki bi bilo precejšnje, zato ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.
Kraj dejanja je sicer pomembna modaliteta kaznivega dejanja, ni pa odločilno dejstvo in ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 16, 20.
dodatek za posebne življenjske razmere v tujini
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku za vtoževano obdobje ne pripada položajni dodatek dvakrat (iz naslova opravljanja nalog vodje slovenskega kontingenta in iz naslova opravljanja nalog vodje tima). Člena 20 Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba) ni mogoče razlagati tako, da bi javni uslužbenec lahko prejemal več kot en položajni dodatek za isto obdobje.
V skladu s 16. členom Uredbe dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le ob določenih pogojih. Ugotovitev, ali življenjske razmere in okoliščine dela na določenem območju izpolnjujejo te pogoje, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v vtoževanem obdobju Palestina ni bila določena kot območje s posebno težkimi razmerami dela. Ministrica za notranje zadeve je šele s sklepom z dne 18. 3. 2016 (torej potem, ko se je tožnik že vrnil z misije) določila Palestino kot območje s posebno težkimi razmerami in višino dodatka, ki iz tega naslova pripada javnim uslužbencem, ki delajo na tem območju. Pravilna je torej odločitev, da dodatek tožniku ne pripada, saj v času njegovega službovanja Palestina s sklepom ministra ni bila določena kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami. Prav tako za upravičenost do dodatka v določenem obdobju ni odločilno, da delodajalec v kasnejšem obdobju istemu delavcu ali drugim delavcem ta dodatek prizna. Ker je torej tožena stranka ta dodatek priznala za obdobje po končani misiji tožnika, to ne vpliva na upravičenost do dodatka za obdobje tožnikove misije. Gre namreč za odločitev ministra, kdaj in za katero območje bo priznal dodatek za posebne življenjske razmere v tujini, ne pa za zakonsko pravico javnih uslužbencev na delu v tujini.
URS člen 20, 20/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 392, 392/7.
podaljšanje pripora ob izreku sodbe - preizkus pogojev za pripor - priporni razlog begosumnosti - preizkus po uradni dolžnosti
Višje sodišče pa je po opravljeni seji, v skladu z določbo sedmega odstavka 392. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali še vedno obstajajo vsi zakonski in ustavni pogoji za pripor zoper obdolženca, po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Preizkus je pokazal, da so razlogi, zaradi katerih je bil zoper obdolženca ob izreku sodbe pripor podaljšan, še vedno podani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00037400
ZD člen 210, 212.
spor o dejstvih med dediči in tretjim - prekinitev zapuščinskega postopka - spor na vrnitev darila - spor o obsegu zapuščine
Zapuščinsko sodišče je v nasprotju s podatki v spisu zaključilo, da med dediči obstaja spor glede obsega zapuščine, saj spor obstaja med N. P., ki ni dedinja in je torej tretja, in med dedičema. Če je obseg zapuščine sporen med dedičem in tretjim, pa zapuščinsko sodišče o takšnem sporu ne more odločati, niti takšno vprašanje ne vpliva na tek zapuščinskega postopka, kot pravilno navaja pritožnik, upravičeno sklicujoč se tudi na sodno prakso.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030149
ZKP člen 277, 277/1-1, 434, 434/1, 437, 437/1. KZ-1 člen 258.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - oškodovanec kot tožilec - zavrženje obtožnega predloga - dejanje ni kaznivo dejanje - obvezne sestavine obtožnega predloga - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - odločitev sodnika - nepravilna odločitev - hujša kršitev pravic drugega - nastanek škode
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, ki je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da niti iz opisa dejanja v obravnavani zadevi niti iz listinske dokumentacije v spisu ni mogoče ugotoviti, da bi obdolženec (sodnik) kot uradna oseba zavestno kršil zakone ali druge predpise, opuščal nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravnal v službi. Sama navedba, da je izrekel sodbo, čeprav je kazenski pregon zoper oškodovanca kot tožilca relativno zastaral, ne konkretizira njegovega nevestnega opravljanja dela v službi in niti tega, v zvezi s čim bi naj predvideval možnost nastanka hujše kršitve pravic, škode na javni dobrini ali premoženjske škode kot posledice njegovih ravnanj.