ZD člen 132, 145, 145/1, 214. SZ člen 118. SZ-1 člen 53. SPZ člen 72, 119, 119/1, 119/6.
stroški rezervnega sklada - etažni lastnik - lastništvo stanovanja - pridobitev lastninske pravice - dedovanje - sklep o dedovanju - imetnik stanovanjske pravice - skupna lastnina - pogodba o opravljanju upravniških storitev
V skladu s 132. členom ZD pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti, v skladu s prvim odstavkom 145. člena ZD pa do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno, kar pomeni, da je v trenutku smrti zapustnice med njenima dedičema nastala dediščinska skupnost.
ZPP člen 212. ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/5, 14a, 34.
sodna taksa za pritožbo - oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - trditveno in dokazno breme - začetek teka roka za plačilo sodne takse
Ker je tožena stranka zoper sklep o zavrnitvi predloga vložila pritožbo, ki je suspenzivno sredstvo, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo, začneta rok za plačilo takse in rok za ugovor zoper že izdani plačilni nalog teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa.
hipotekarni dolžnik - procesni položaj hipotekarnih dolžnikov v izvršilnem postopku - izvršba na nepremičnino - izvršilni stroški - stroški cenitve - dolžnost povrnitve stroškov
Hipotekarni dolžnik ima v zvezi z izvršbo na njegovo nepremičnino v izvršilnem postopku enak procesni položaj kot glavni dolžnik. Kot enakovredna stranka postopka je zato dolžan povrniti upniku potrebne stroške v zvezi z izvršbo na nepremičnino, kot to določa peti odstavek 38. člena ZIZ.
ZPP člen 82, 82/1, 82/2, 270, 270/1-9, 270/3. ZGD-1 člen 263, 263/1, 515, 515/1, 515/5, 515/6.
tožba na prenehanje družbe - pravilno zastopanje v postopku - skupno zastopanje - pooblastilo - rok za predložitev pooblastila - začasni zastopnik - sklep procesnega vodstva - nedovoljena pritožba
Izpodbijani sklep je sklep procesnega vodstva, ki se nanaša na določitev roka za predložitev pooblastila, zoper katerega ni pritožbe. Zato pritožba zoper ta sklep ni dovoljena.
Navzven izraženo nestrinjanje dveh direktorjev, ki zastopata družbo skupno, o vprašanju, ali naj družba preneha ali ne, je po stališču pritožbenega sodišča preraslo iz notranjega razmerja v odločilno dejstvo za rešitev spora, ki ga sodišče, ki odloča o prenehanju ali obstoju družbe, ne more spregledati z obrazložitvijo, da naj sporna razmerja glede zastopanja uredita sama družbenika znotraj družbe.
Če družbenika ne moreta rešiti spornih razmerij o obstoju družbe, jih ne bosta niti glede zastopnikov družbe. Sodišče pa mora pravni osebi, ki se je v sporu znašla na strani tožene stranke, zagotoviti pravilno zastopanje, sicer tožbe zoper njo ne more obravnavati. Pri opravljanju svojih nalog morata direktorja ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.
ZST-1 člen 5, 15, 15/2. ZPP člen 151, 151/1, 154, 154/1.
obseg plačila in povrnitve sodnih taks - stroški postopka - stranka oproščena plačila sodnih taks - uspeh stranke v postopku, ki je bila oproščena plačila sodnih taks - uspeh pravdnih strank - obveznost plačila sodne takse - nastanek obveznosti - dolžniškoupniško razmerje med zavezancem in državo
Takso za postopek je treba plačati, kdo jo bo plačal, pa je odvisno od uspeha v postopku. Tudi takse so namreč del stroškov postopka, saj gre za stroške, ki nastanejo zaradi postopka. O stroških postopka pa se skladno z določili 154. člena ZPP odloča glede na končni uspeh strank v postopku. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka, če stranka, ki je v pravdi zmagala, ni oproščena plačila sodnih taks, je morala takse že plačati, zato ji mora strošek plačila taks povrniti nasprotna stranka. Če pa je stranka, ki je zmagala, plačila sodnih taks bila oproščena, mora nasprotna stranka takso plačati sodišču. Ali je stranka, ki je bila oproščena plačila sodne takse, pridobila premoženje in kakšno, v primeru neuspeha nasprotne stranke za odločitev o plačilu takse ni relevantno.
Vprašanje oprostitve plačila sodnih taks se nanaša zgolj na razmerje med stranko, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in državo. Druga stranka v postopku odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ne sodeluje.
OZ člen 190. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12, 436, 436/3, 458, 458/1. ZIZ člen 62, 62/2.
neupravičena obogatitev - odločanje o isti stvari - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje je obenem razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 1.109,32 EUR z obrestmi, čeprav plačilo navedenega zneska tožencu že nalaga izdani sklep o izvršbi v prvem odstavku svojega izreka. Sodišče prve stopnje je torej dvakrat odločalo o isti stvari, kar ni dopustno.
vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiv razlog - način komuniciranja med pooblaščencem in stranko - skrbnost pooblaščenca - skrbnost dobrega strokovnjaka - zamuda s plačilom sodne takse
V skladu z ustaljeno sodno prakso je način komuniciranja med stranko in njenim pooblaščencem v celoti prepuščen njima, morebitne težave v komuniciranju pa ne morejo predstavljati opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje.
postopek v sporu majhne vrednosti - vloge v sporu majhne vrednosti - sodnik posameznik - gospodarski spor majhne vrednosti - postopek za izdajo plačilnega naloga - dopolnitev tožbe - rok za odgovor na tožbo - dokazi in izvajanje dokazov - sodba s skrajšano obrazložitvijo - napoved pritožbe
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tovrstnih navedb tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala v okviru dovoljenih vlog iz 452. člena ZPP. Kljub pozivu prvostopenjskega sodišča na dopolnitev tožbe namreč ni vložila odgovora. Sodišče prve stopnje njenih navedb (ki jih je torej prvič podala šele v vlogi, ki je k sodišču prve stopnje prispela po izdaji sodbe s skrajšano obrazložitvijo in je bila naslovljena kot pritožba na sodbo), torej že po naravi stvari ni moglo upoštevati. Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. členu ZPP, se skladno z določbo 453. člena ZPP ne upoštevajo. Te iste navedbe pa so neupoštevne tudi za pritožbeno sodišče. Glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, ki se po določbi 442. člena ZPP smiselno upošteva tudi v postopku v sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, so namreč te navedbe prepozne. Drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, na podlagi citiranih pritožbenih navedb (ki po smislu merijo na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pritožnica v tem pritožbenem postopku torej ne more doseči. Tega ne more niti z očitkom, da je „plačilo tega kontejnerja v teh dneh tudi izvršila“. Če bo na podlagi pravnomočne sodbe iz tega postopka sprožen izvršilni postopek, bo tožena stranka omenjeno dejstvo lahko uveljavljala v tistem, ne more pa ga v tem postopku.
spor majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlog - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi
Toženka ni dokazala, da podedovano premoženje nima vrednosti. Izpodbijanje pravilnosti te ugotovitve z novimi pritožbenimi navedbami o vrednosti dejansko podedovanega premoženja in stroških, ki jih je poravnala na račun dolgov zapuščine, ne more biti uspešno, saj z navedenim uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa izpodbijane sodbe, izdane v sporu majhne vrednosti, ni dovoljeno izpodbijati.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - trajanje ukrepa - manična depresija - opustitev zdravljenja - mnenje psihiatra - pogoji za predčasni odpust
V primeru izboljšanja bolezenskega stanja 71. člen ZDZdr omogoča odpust iz oddelka pod posebnim nadzorom pred potekom roka iz sklepa sodišča.
ZKP člen 143, 143/1, 148, 148/4, 149b, 149b/1, 177. URS člen 29. KZ člen 196, 196/1, 196/2.
zakonitost dokazov - zakonitost pridobitve dokaza - izločitev dokazov - dokazi, ki so jih pridobili tuji organi - dokazi, pridobljeni v tujini - prikriti preiskovalni ukrepi - preiskovalna dejanja - preiskovalna dejanja med preiskavo - pravica do zasebnosti - pregled telefona - poseg v komunikacijsko zasebnost - podatek o telefonskih klicih - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - pravica do obrambe - snemanje glavne obravnave - anonimna prijava - informator policije - razlogi za sum
Po sodni praksi in kazenskopravni teoriji so procesna dejanja, ki so bila opravljena v tujini in za potrebe tujega kazenskega postopka, veljavna tudi v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic.
V fazi pravnomočno uvedene preiskave je bila sodna kontrola utemeljenega suma že opravljena ter se s pregledom v hišni preiskavi zaseženih telefonov in sim kartic ni odkrivalo kaznivo dejanje ter se ukrep ni izvajal brez vednosti prizadete osebe, temveč je bilo z odredbo preiskovalnega sodnika po členu 143 ZKP ugodeno dokaznemu predlogu tožilstva v skladu z določbo člena 177 ZKP. Pregled zaseženega telefona in sim kartic se je opravil kot običajno preiskovalno dejanje v okviru preiskave, saj so odpadle tiste okoliščine, na podlagi katerih bi bil ukrep pred uvedbo preiskave lahko opredeljen kot prikriti preiskovalni ukrep (izvedba v predkazenskem postopku, prikritost ukrepa).
Ni prišlo do kršitve obrambe, saj je obtoženec kljub seznanjenosti z občasnim snemanjem glavne obravnave ustno podal svoj zagovor in vršil svojo pravico do obrambe.
Uradni zaznamek z dne 29. 9. 2006, ki je vseboval izjavo anonimnega informatorja, je bil podlaga le za odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b ZKP, za katerega je določen najnižji dokazni standard, to je razlogi za sum. Po ustaljeni sodni praksi je ta dokazni standard izpolnjen že ob minimalni stopnji verjetnosti oziroma ob minimalnem obvestilu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030149
ZKP člen 277, 277/1-1, 434, 434/1, 437, 437/1. KZ-1 člen 258.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - oškodovanec kot tožilec - zavrženje obtožnega predloga - dejanje ni kaznivo dejanje - obvezne sestavine obtožnega predloga - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - odločitev sodnika - nepravilna odločitev - hujša kršitev pravic drugega - nastanek škode
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, ki je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da niti iz opisa dejanja v obravnavani zadevi niti iz listinske dokumentacije v spisu ni mogoče ugotoviti, da bi obdolženec (sodnik) kot uradna oseba zavestno kršil zakone ali druge predpise, opuščal nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravnal v službi. Sama navedba, da je izrekel sodbo, čeprav je kazenski pregon zoper oškodovanca kot tožilca relativno zastaral, ne konkretizira njegovega nevestnega opravljanja dela v službi in niti tega, v zvezi s čim bi naj predvideval možnost nastanka hujše kršitve pravic, škode na javni dobrini ali premoženjske škode kot posledice njegovih ravnanj.
ZDR-1 člen 7, 18, 47, 68, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 133.. OZ člen 50, 50/1, 86.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - ničnost - kraja opravljanja dela - delo na domu - sprememba pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Poziv tožene stranke za opravljanje dela na njenem sedežu ni imel podlage v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Opravljanje dela na domu ni bilo časovno omejeno, kar pomeni, da tožena stranka s pozivom na delo na sedežu ni mogla enostransko spremeniti kraja opravljanja dela. Če so se spremenile okoliščine, bi morala tožena stranka skladno s 47. členom ZDR-1 predlagati tožnici spremembo kraja opravljanja dela oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če tožnica s takšno spremembo ne bi soglašala, pa bi ji tožena stranka lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v kateri bi določila kraj opravljanja dela na sedežu.
Ugotovitev, da posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, ni odločilno za zaključek, da trpinčenja ni bilo, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj (npr. VIII Ips 271/2015). Zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega, ali je šlo za izvajanje vodstvenih pravic na način, da se podrejeno osebo izolira, izključi, degradira ali drugače trpinči, kar pomeni zlorabo in ni dopustno. Presoja, kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno ravnanje ali vedenje, je v prvi vrsti objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za tako ravnanje. Sekundarno se ugotavlja tudi dojemanje prizadetega, ki mora tako ravnanje subjektivno doživljati na enak način.
KZ člen 310. KZ-1 člen 307, 307/1, 307/3. ZOro-1 člen 28, 28/2, 28/5.
nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva - strelno orožje - privilegirana oblika kaznivega dejanja - posamezno strelno orožje kot pravni standard - odvzem predmetov - varnostni ukrep odvzema predmetov
Pravni standard posamezno strelno orožje je tista relevantna okoliščina, ki loči privilegirano od temeljne oblike očitanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva.
Na podlagi jezikovne in teleološke razlage je mogoče zaključiti, da izraz posamezen zajema tudi manjše število stvari, konkretno orožij. Povedano drugače, besedna zveza posamezno strelno orožje ne pomeni nujno eno strelno orožje, ampak gre lahko tudi za več strelnih orožij, pri čemer sodišče pri presoji vselej upošteva okoliščine obravnavane zadeve, zlasti število in (majhno) vrednost teh predmetov. Nenazadnje bi zakonodajalec, v kolikor bi bil to njegov namen, zakonsko besedilo tretjega odstavka 307. člena KZ-1 lahko oblikoval na način, da je privilegirana oblika podana, v kolikor gre za eno strelno orožje, pa temu ni tako.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 158, 158/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pritožbena obravnava - izvedensko mnenje - razžalitev - psihično stanje
Do začetka nedopustnih ravnanj tožnice je prišlo zato, ker toženka tožnici ni izplačala regresa, čeprav ji ga je dolgovala in ga je tožnica kasneje tudi uspešno iztožila v sporu. To sicer ne opravičuje ravnanja tožnice, vendar glede na vse okoliščine obravnavanega primera ni mogoče prezreti, da gre za okoliščine, ki bi jih morala upoštevati tudi toženka in govorijo v prid dejstvu, da tožničino ravnanje in vedenje ni bilo takšno, da je bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Toženka bi morala upoštevati, da se je dogodek spornega dne odvijal izredno hitro, vse se je zgodilo v dveh do treh minutah. V tem tako kratkem času se je psihično stanje tožnice v trenutku spreminjalo, od še deloma zavestnega ravnanja do bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje. Direktorica toženke je bila prisotna na kraju dogodka in je sama videla, da se je tožničino stanje hipoma spremenilo tako, da je bila na koncu odpeljana z reševalnim vozilom. Vse to jasno kaže, kako močno je na tožnico vplivalo dejstvo, da regresa ni prejela in je nato zaradi svojih osebnostnih lastnosti reagirala tako, kot je. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.
Institut prenosa krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka oziroma drugih tehtnih razlogov predstavlja izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Tehtnih razlogov zakon neposredno ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da so to lahko tudi okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pisanje medijev o sodnih postopkih kot del pravice javnosti do seznanitve z javnimi zadevami ni nič neobičajnega, zato samo iz okoliščine, da so lokalni mediji vpeti v dogajanje med obdolžencem in oškodovanko, ni mogoče sklepati, da sojenje ne bi potekalo pred nepristranskim sodiščem.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 118, 118/1, 118/2.. ZPP člen 236.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da ni zaslišalo prič, še zlasti, ker ni sledilo njunima pisnima izjavama. Vendar pa je sodišče tako ravnalo na izrecni predlog toženke, ki je sprva resda predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič, nato pa je na naroku izrecno navedla, da prvenstveno predlaga kot dokaz njuni pisni izjavi, ki ju je nato tudi predložila. Ker nato nobena stranka ni predlagala neposrednega zaslišanja prič, sodišče zaslišanja prič ni bilo dolžno izvesti (236. člen ZPP).
Nadalje toženka v pritožbi uveljavlja, da bi moralo biti iz sodbe razvidno, ali in kako je sodišče upoštevalo tožniku izplačano odpravnino, nakar pa sama nakaže na jasno stališče - da mora delavec v posledici nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga odpravnino vrniti. Okoliščina, ki opravičuje višjo odmero denarnega povračila pa je tudi v tem, da do sodne razveze ni prišlo na predlog delavca, ampak delodajalca, ki ga v posledici nezakonite odpovedi, vračila odpravnine in nereintegracije delavca ne more bremeniti zgolj nizko denarno povračilo v višini dveh do štirih plač, za kar se zavzema pritožba, saj bi to pomenilo, da tožnik ne bi dosegel praktično nikakršne odmene za nereintegracijo v delovno razmerje k toženki.
Neutemeljeno pa tožnik tudi glede ''pravic, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča'' poudarja, da je s praktično takojšnjo zaposlitvijo pri drugem delodajalcu in zgodnjo sodno razvezo zmanjšal denarne obveznosti toženke. Navedbe, da je s tem zmanjševal škodo toženki, škodoval pa sebi, niso relevantne za odmero denarnega povračila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030381
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5.. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Predmet neupravičene uporabe po petem odstavku 209. člena KZ-1 so enako kot predmet protipravne prilastitve iz prvega odstavka tega člena denar, premične stvari ali drugi deli tujega premoženja. Da pooblastilo ni denar in ne premoženje, je jasno, premično pa je v toliko, koliko je premična podlaga, na kateri se, če sploh, nahaja. Predmet neupravičene uporabe je tako lahko sama podlaga, ki bi morala biti po opisu dejanja storilcu posebej zaupana in ne vsebina pooblastila, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v dani upravičenosti za zastopanje. Te pa s stvarjo v kateremkoli njenem smislu niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti.
Zaupnost razmerja je pri kaznivem dejanju neupravičene uporabe po 209. členu KZ-1 varovana le, ko to traja in ne še po tem, ko je razmerje prenehalo.
ZJU člen 149, 149/1, 149/1-1, 149/1-3, 158, 158/2.. ZLS člen 33, 33/1, 50c, 50c/5.
premestitev na drugo delovno mesto
Zahteva po zadostni obrazloženosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca je namenjena varstvu njegove pravice do izjave v morebitnem sodnem sporu, kar pa ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, temveč obrazložitvi v skladu z zakonskimi zahtevami. To tudi ne pomeni, da tožena stranka ni smela v sodnem postopku dodatno pojasniti, zakaj tožnika ni mogla premestiti na kakšno drugo delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, na podlagi drugega odstavka 158. člena ZJU.