Odlok o občinskih taksah v Mestni občini Koper člen 8, 10. ZFO-1 člen 9. ZUP člen 210, 237, 237/2.
taksa za oglaševanje na javnih mestih - odmera takse - izrek odločbe - bistvena kršitev pravil postopka
Izpodbija se odmerna odločba plačila občinske takse, obračunane za 4 leta nazaj, kar ni v skladu z določbama 8. in 10. člena Odloka o občinskih taksah v Mestni občini Koper, kjer je določeno plačilo takse vnaprej za prvo tromesečje tekočega leta oziroma tako kot je določeno v dovoljenju. Utemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je bil Odlok uporabljen za nazaj, čeprav je začel veljati šele 1. 1. 2007 in da je neutemeljeno zaračunavanje občinske takse zaradi poteka morebitnega zastaranja.
Iz razlogov odločbe tudi ni mogoče ugotoviti dejanske plačilne obveznosti za posamezni taksni predmet in ni mogoče preveriti njene pravilnosti, niti skupnega števila točk po odločbi, ker ni določno razvidno, kako je prišlo do skupnega števila 12.240 točk. Iz odločbe ni neposredno razvidno, kolikšna je vrednost točke, in katera je pravna podlaga oziroma sklep pristojnega organa za določitev vrednosti taksne točke, glede na to, da tudi priloženi obračuni, na katere se odločba sklicuje v 3. točki izreka, teh okoliščin ne pojasnjujejo.
ZS člen 87, 87/1, 87/1-4, 87/1-5, 92. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 18.
imenovanje sodnega cenilca - pogoji za imenovanje - potrebe po cenilcih
Tožena stranka je pravilno upoštevala določbo četrtega odstavka 87. člena ZS, po kateri je lahko za sodnega cenilca izjemoma imenovana tudi oseba, ki ima srednješolsko izobrazbo, s področij kjer primanjkuje sodnih cenilcev in ni kandidatov z ustrezno univerzitetno izobrazbo. V skladu s tem je tožena stranka za mnenje pravilno zaprosila Okrožno sodišče v Celju in na podlagi odgovora, da po sodnih cenilcih za konkretno področje ni potreb, tožnikovo vlogo zavrnila. Sodišče tudi zavrača tožnikov ugovor, da bi moralo biti takšno mnenje obrazloženo.
ZKZ člen 63, 63/4, 64, 65, 66, 67. Pravilnik o izvajanju komasacij kmetijskih zemljišč člen 13, 16, 21, 21/2, 21/3.
komasacija - komasacijski sklad - nova razdelitev zemljišč - elaborat vrednotenja zemljišč na komasacijskem območju
Tožnik v pritožbenem postopku ni mogel več z uspehom podajati navedb, da mu niso dodeljena zaokrožena zemljišča, ki bi ustrezala usmeritvi njegovega gospodarjenja, ob tem ko je, kar niti ni sporno, pripombe k elaboratu nove razdelitve lahko poda(ja)l ter so bile te obravnavane ter se je z rešitvami strinjal do te mere, da je zapisnike z dne 5. 3. 2008 in 20. 3. 2008 podpisal. Drugostopenjski organ pa je tožniku tudi pravilno pojasnil, da ni mogoče primerjati vrednosti oziroma kvalitete posamezne dodeljene parcele s posamezno v komasacijski sklad vloženo parcelo, kajti predmet komasacije so vsa vložena in vsa dodeljena zemljišča ter se vrednost vseh dodeljenih zemljišč skupaj primerja z vrednostjo vseh vloženih zemljišč ter da se vložena in dodeljena zemljišča tudi označujejo z vrednostnimi razredi ter pri dodelitvi to ustrezno upošteva. Ugovora nepravilnega vrednotenja zemljišč tožnik torej ni mogel več z uspehom uveljavljati v pritožbenem postopku, niti tega ne more v predmetnem upravnem sporu, kajti v komasacijskem postopku mu je bilo to (da poda pripombe k razgrnjenemu elaboratu vrednotenja zemljišča) omogočeno, pa tedaj pripomb ni uveljavljal.
Tožba, ki vsebuje odškodninski zahtevek zaradi nastale poškodbe ob padcu na delovnem mestu (zahtevek iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti), vsled poteka triletnega zastaralnega roka (ugotovitev temelji na dokazni oceni izvedeniškega mnenja izvedenca ortopeda), nima verjetnih izgledov za uspeh v pritožbenem postopku.
Splošno sklicevanje na ustavno določbo 23. člena Ustave RS nima pravne podlage v ZBPP, ki je namenjen prav varovanju človekovih pravic, to je možnosti obravnavanja vsakega posameznika v postopkih pred sodiščem. Nudenje BPP pa ni neomejeno, temveč pogojeno, tako z določbami o izpolnitvi finančnih in socialnih pogojev prosilca, kot tudi z določbo 24. člena ZBPP, ki določa med drugim verjetnost izgleda za uspeh (objektivni pogoj).
Javni razpis za ukrep Pomoč mladim posameznikom kmetij, Splošni pogoji, točka 7. ZD člen 136, 136/1, 137, 137/2.
javni razpis - dodelitev nepovratnih sredstev - Program razvoja podeželja - pomoč mladim prevzemnikom kmetij - pogoji za dodelitev sredstev - izjava dedičev prenosnikov o odpovedi zakonitemu dednemu deležu
Po razlagi določbe 7. točke Splošnih pogojev predmetnega javnega razpisa, skladni z ZD, mora vlagatelj v primeru dokazovanja lastniškega prevzema kmetije z darilno pogodbo predložiti sporazum darovalca s potomcem (oziroma sporazume darovalca s potomci) o njegovi (oziroma njihovi) odpovedi dednemu deležu. To pomeni, da ta določba ne zahteva predložitve sporazuma o odpovedi dedovanju glede posameznih stvari, ki so predmet darilne pogodbe; tak sporazum bi bil (ker bi šlo za delno odpoved) tudi nedopusten. Določba zahteva predložitev sporazuma o odpovedi dednemu deležu potomcev darovalcev. Odpoved dednemu deležu po drugem odstavku 137. člena ZD, da ni nedopustna, pa se nanaša na alikvotni del zapuščine ob smrti prednika. Glede na vse povedano pogoj iz 7. točke Splošnih pogojev javnega razpisa, določen zaradi učinka preprečitve restitucije daril v zapuščinskem postopku (po darovalcih), ker sporazum v skladu z zakonom ne more biti omejen na nepremičnine, ki so predmet darilne pogodbe, nesorazmerno posega v pravico do dedovanja (33. člen Ustave RS) in s tem v lastninsko pravico tretjih (potomcev darovalcev); določitev takega pogoja ne pomeni uravnoteženja uresničevanja premoženjske svobode posameznika in javnega interesa. To pa pomeni, da tak pogoj, ker nasprotuje Ustavi RS, v javnem razpisu ne bi mogel biti določen.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - navajanje neresničnih podatkov - prepoved vlaganja novih prošenj
Ob dejanskem stanju, da je tožnik lastnik kmetijskega zemljišča, ki ga ni navedel v izjavi o premoženjskem stanju, je imel organ podlago za zavrnitev njegove zahteve in odreditev prepovedi oddaje nove vloge v roku 6 mesecev. Izjava je podana pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo, zato tožnik nepravilnosti podatka o premoženjskem stanju z nerazumevanjem in s pomoto ne more opravičiti.
sodniško napredovanje - napredovanje na položaj svétnika okrajnega sodišča - hitrejše napredovanje - uvrstitev v plačni razred - datum napredovanja
V obravnavanem primeru je sporno, s katerim dnem je tožnik, ki je okrajni sodnik, napredoval oziroma od kdaj mu pripada položaj svétnika in temu ustrezna uvrstitev v 51. plačni razred. Medtem ko je po stališču tožene stranke tožnik napredoval na položaj svétnika z dnem odločitve Sodnega sveta, se glede na določbe ZSS sodišče pridružuje stališču tožnika, da je relevanten dan, ko je za napredovanje izpolnil predpisane pogoje.
hitrejše napredovanje sodnice - ocena personalnega sveta - vezanost sodnega sveta na oceno personalnega sveta - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje
Sodni svet se mora pri odločanju o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa ZSS za ugotovitev, ali kandidatka izpolnjuje pogoje za napredovanje, medtem ko ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, pomeni le oceno sodniške službe in ne pomeni, da jo je Sodni svet dolžan le prevzeti, ne da bi sam preveril, ali so podani pogoji za sodnikovo hitrejše napredovanje glede na zakonsko določene kriterije.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - invalidska pokojnina - pravica do invalidske pokojnine
Določbe 63. člena ZPIZ-1 so kogentne (zavezujoče) in ne dopuščajo znižanja starostne meje, kot jo določa zakon (63 let). Tožnik pa je dopolnil 56 let, s čimer kot invalid III. kategorije ne dosega zakonsko določene starostne meje. Tožnik v tožbenih razlogih niti ne navaja kakšnega drugačnega dejanskega stanja oziroma ne izpodbija samega izvedenskega mnenja invalidske komisije I. in II. stopnje, tako da bo lahko uveljavljal pravice iz naslova invalidske pokojnine šele z dosegom te starostne meje.
ZUP člen 142, 281, 281/1. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-6.
upravni postopek - stranka v postopku - tožnik v upravnem sporu - pravni interes - odprava odločbe - predlog za izrek ničnosti odločbe
Po prvem odstavku 142. člena ZUP je zoper sklep, s katerim se osebi ne prizna lastnosti stranke, dovoljena pritožba, zato v konkretnem primeru, ko se odločitev o priznanju lastnosti stranke ne nanaša na tožečo stranko, sodišče pritrjuje stališču drugostopenjskega upravnega organa, da pritožba tožeče stranke zoper to odločitev, na podlagi sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) ni dovoljena.
V obravnavani zadevi je bila odločba (uporabno dovoljenje) s strani drugostopenjskega organa odpravljena, kar pomeni, da je bilo vzpostavljeno pravno stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da v obravnavnem upravnem sporu tožeča stranka ne izkazuje za dopustnost upravnega spora zahtevanega pravnega interesa. Svojega pravnega položaja si namreč v tem postopku ne more izboljšati, kar pomeni, da so podani razlogi za zavrženje tožbe.
V primeru odprave odločbe so skladno z določbo prvega odstavka 281. člena ZUP odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so iz nje nastale. Ker odpravljena odločba ne more imeti več pravnih učinkov, je predlog za izrek ničnosti take odločbe treba zavreči.
odmera davka v posebnih primerih - izvor premoženja - sredstva za privatno potrošnjo - davčna osnova - ocena davčne osnove - znižanje z oceno določene davčne osnove - dokazovanje
V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi moralo sodišče prekiniti upravni spor in na Ustavno sodišče RS vložiti zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZDavP-2 v delu, ki se nanaša na vprašanje dopustnosti cenitve davčne osnove zavezanca kot fizične osebe glede premoženja, ki izvira iz obdobja pred uveljavitvijo ZDavP-2 oziroma ZDavP-1, sodišče pojasnjuje, da v ZDavP-2 in tudi v predhodnem ZDavP-1 ni določenih časovnih omejitev, kolikor se preveritve nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja dohodkov oziroma plačil v inšpiciranem obdobju. Sodišče zato nima pomislekov glede preverjanja okoliščin o tožnikovem premoženju tudi v obdobju pred 1. 1. 2005 oziroma po 1. 1. 2008. Ugotavljanje okoliščin v zvezi s tožnikovim premoženjem namreč ni bilo podlaga za ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z dohodki, osebno porabo in premoženjem v inšpiciranem obdobju, temveč gre pri teh ugotovitvah za okoliščine, ki dogajanje v obravnavanem obdobju pojasnjujejo. Ker se po določbi šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 verjetna oziroma z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja, je z opisanim načinom ugotavljanja davčnemu zavezancu omogočeno, da pri dokazovanju (nižje) davčne osnove oziroma izvora premoženja oziroma denarja v časovnem pogledu ni omejen. Zato sodišče predlogu za prekinitev postopka zaradi zatrjevane neustavnosti ZDavP-2 ni sledilo.
Cenitev davčne osnove je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določiti verjetno davčno osnovo. Postopek ocene davčne osnove je z zakonom opredeljen (delni) odstop od načela materialne resnice. Z oceno ugotovljena davčna osnova je zato (lahko) le čim bolj verjetna osnova. Pri cenitvi davčne osnove že po naravi stvari ne more iti za ugotavljanje pomembnih dejstev (dohodkov oziroma izvora premoženja) z dokaznim standardom prepričanja (na gotovost meječa verjetnost). Zadostuje največja verjetnost
,
ki jo je v danih razmerah še moč pričakovati. Pri izbiri metode cenitve gre za vprašanje operativne taktike davčnih organov, kjer je treba izhajati iz okoliščin posameznega primera.
Glede na določbo 77. člena ZDavP-2 dokazuje v davčnem postopku zavezanec za davek svoje trditve, če ta zakon ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Odgovor na vprašanje, kdaj je dokazni predlog utemeljen, je odgovor odvisen od okoliščin vsakega posameznega primera.
Prosilec za BPP pavšalno navaja, da poleg odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega dejanja sodišča v zapuščinskem postopku uveljavlja tudi odškodninski zahtevek zoper Republiko Slovenijo, ker ta dovoljuje nizkotno ravnanje s tožnikom in ne rešuje njegovih zadev. Sodišče je ugotovilo, da protipravnost sodišča v zapuščinskem postopku ni podana. Ker pavšalnega odškodninskega zahtevka v drugem delu zahtevka tožnik ni dopolnil, se sodišče o tem ni moglo izreči, saj ni navedel za katere osebe v danem primeru gre in za katera dejanja. Iz navedenega tako izhaja, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP za sestavo in vložitev revizije, kot je predhodno navedena, očitno nerazumna. Tožnik pa tudi nima verjetnih izgledov za uspeh in tako postopka ni razumno začeti ter se ga udeleževati.
V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da jih je izdal neplačujoči gospodarski subjekt oz. „mising trader družba“, tožniku pa predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajatelja računov. Iz objektivnih okoliščin prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre.
Pogoj za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe po 90. členu ZDavP-2 je previsoka odmera davka zaradi očitne napake. V konkretnem primeru je bila odmerna odločba glede na takratno dejansko stanje pravilna in že zato o (očitni) napaki v davčnem odmernem postopku ni mogoče govoriti. Ugotovitev, da je bilo tožeči stranki v letu 2002 izplačano nadomestilo v previsokem znesku, in posledično vračilo preplačila v letu 2005, zato lahko predstavlja le obnovitveni razlog, kot eden od pogojev za obnovo postopka.
ZDavP-2 člen 5, 68, 68/2, 68/5, 68/6, 76. ZDavP-1 člen 69. ZUP člen 185.
odmera davka v posebnih primerih - davčna osnova - izvor premoženja - neustavnost zakona - odločanje na podlagi verjetno izkazanih dejstev - znižanje z oceno določene davčne osnove - dokazovanje - izjave prič - zaslišanje prič
Sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine upravni spor in poda zahtevo Ustavnemu sodišču, da začne postopek za oceno ustavnosti ZDavP-1 oziroma ZDavP-2 v delu, ki se nanaša na vprašanje dopustnosti cenitve davčne osnove zavezanca kot fizične osebe glede premoženja, ki izvira iz obdobja pred uveljavitvijo ZDavP-1. Glede preverjanja finančnega stanja in plačil zavezanca tako v ZDavP-1 kot tudi ZDavP-2 ni posebnih omejitev, kolikor se preveritve nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja dohodkov oziroma plačil v inšpiciranem obdobju. Ugotovitve so povezane s predmetom nadzora in kot take pojasnjujejo dogajanje in plačila v obravnavanem obdobju. Izvor premoženja je bistven za odločanje o odmeri dohodnine. Ni pa po mnenju sodišča bistveno, iz katerega obdobja premoženje izvira. Zato je navedeni način ugotavljanja, ki mu tožnik sicer nasprotuje, lahko le v njegovo korist, saj ga pri dokazovanju izvora premoženja oziroma denarja v časovnem pregledu zakon v ničemer ne omejuje.
Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 vsebuje pooblastilo za odločanje na podlagi verjetno izkazanih dejstev: davčni organ je pooblaščen določiti davčno osnovo z oceno. Tako ugotovljena davčna osnova ni in ne more biti točna davčna osnova, temveč njen približek, kar izhaja iz drugega odstavka 68. člena ZDavP-2. Davčni organ se za odmero davkov s cenitvijo lahko odloči le v primeru, če je mogoče na strani zavezanca za davek ugotoviti kršitve, ki narekujejo ukrep iz 68. člena ZDavP-2; ne gre torej za prosto izbiro davčnega organa. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova pa se zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Zakon namreč ne določa, da lahko zavezanec za davek zgolj verjetno dokaže, da je nižja.
Verodostojen dokaz je tisti, ki mu je mogoče verjeti. Pri tem je izjave, listine oziroma priče možno ocenjevati tako z logičnega kot s psihološkega vidika, saj se oba vidika med seboj dopolnjujeta. Sicer pa v obravnavanem primeru zaslišanje tožnikovega očeta, matere in žene po mnenju sodišča ni bilo nujno, saj tožnik niti ne zatrjuje, da bi izpovedovali kakorkoli drugače, kot so navedli v dani izjavi. Da niso bili zaslišani, tako na postopek ni vplivalo.
DDV - popravek obračuna DDV - vračilo DDV - prenehanje opravljanja dejavnosti s.p. - izbris iz registra zavezancev za DDV
Tožnik kot davčni zavezanec je prenehal opravljati dejavnost samostojnega podjetnika in bil izbrisan iz registra zavezancev za DDV, s tem pa mu je položaj davčnega zavezanca prenehal. Zato ne more uveljavljati institutov, ki so vezani na status davčnega zavezanca oziroma na status, ki ga je imel v času, ko je bil davčni zavezanec.
Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV). Enako določbo vsebuje tudi 62. člen ZDDV-1. Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki so jih izdale družbe, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma t. i. „missing traderji“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedene družbe storitev, zaračunanih po navedenih računih, niso opravile in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin pa izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV.
ZBPP člen 10, 10/1, 10/1-2, 10/1-3, 10/2, 10/4, 36.
nujna brezplačna pravna pomoč - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - tujec - dokazovanje vzajemnosti
Upravni organ je prosilcu odobril nujno brezplačno pravno pomoč, hkrati pa mu naložil, da skladno s tretjim odstavkom 10. člena ZBPP v postavljenem roku predloži potrdilo o vložitvi zahteve o tem, ali v Republiki Kosovo obstaja brezplačna pravna pomoč in če obstaja, ali so do nje upravičeni tudi slovenski državljani brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje (pogoj vzajemnosti). Takšno ravnanje organu nalaga zgoraj omenjena določba tretjega dostavka 10. člena ZBPP.
Ne glede na dejstvo, da gre v primerih javnih razpisov za poseben postopek in za posebno ocenjevanje, je mogoča presoja, da gre za strokovno ocenjevanje komisije (ta je morala voditi zapisnik, ki je spisovno izkazan) in da je kljub specifičnosti tega postopka, izpodbijana odločba obrazložena v tolikšnem obsegu, da jo je mogoče preizkusiti.
Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na očitno diskriminacijo starejših veterinarjev z več delovnimi izkušnjami, nimajo pravne podlage in so neutemeljeni, glede na to, da VIII/6 točke javnega razpisa izrecno določa, da se pri vrednotenju tega merila upošteva skupno povprečje vseh zaposlenih veterinarjev, kar je, kot navaja sicer tožena stranka v odgovoru na tožbo, v skladu z naravo dela, to je fizičnim delom, ki ga lažje opravljajo mlajši veterinarji, v hkratni povezavi z delovnimi izkušnjami in strokovnostjo starejših veterinarjev.
industrijska lastnina - blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - relativni razlogi za zavrnitev znamke - podobnost med znakoma - povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke
Upravni organ je v postopku preizkusa prijave v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije vezan na ugovor stranke. Če je ta posplošen tako, da ugovornik le primeroma navede blago/storitev, za katerega zatrjuje, da je podobno, upravnemu organu ni mogoče očitati nepravilne presoje podobnosti in pomanjkljive obrazložitve odločitve, če ni za vse blago/storitve v istem razredu Nicejske klasifikacije (NK), za katero je ocenil, da ni podobnosti, podrobno in konkretno obrazložil, zakaj meni tako, je pa iz odločbe razvidno, kako je primerjavo opravil in kakšni zaključki glede podobnosti blaga/storitev za določeni razred NK iz tega izhajajo.
V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso se pri oceni podobnosti med blagom oziroma storitvami upoštevajo vsi dejavniki, ki označujejo razmerje med primerjanim blagom/storitvami in ki se nanašajo zlasti na njihovo naravo, namen, uporabo, distribucijske poti, konkurenčnost, komplementarnost.
Tožeča stranka se v tožbi zmotno sklicuje na povezanost med blagom/storitvami, saj je v določbi c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 zahtevana povezanost med blagom/storitvami in imetnikom prejšnje znamke, ne pa konceptualno povezovanje med znamkama. Ta povezava se razlaga kot gospodarska povezava, ki pa je v konkretnem primeru, ko gre za različne ciljne trge in ciljno publiko, tudi po mnenju sodišča ni.