Cilj uporabe več kot enega načina vrednotenja je pridobiti z različnih zornih kotov podprto osnovo za oblikovanje sklepov o vrednosti nepremičnin, kar pa ne pomeni, da z uporabo zgolj enega izmed teh načinov, cenilno poročilo ni primerno.
Izvršljivost (pravnomočnost in iztek paricijskega roka) je treba obravnavati ločeno od nastopa zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost je bistveno, da je stranka s svojo obveznostjo povrnitve stroškov postopka seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, ki pri tem nadomešča opomin, na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – RAZLASTITEV – NEPRAVDNO PRAVO
VSL0084045
ZUreP-1 člen 55, 105, 105/1, 105/2.
razlastitev – odškodnina – določitev višine odškodnine – dejanska raba zemljišča – sprememba namembnosti – začetek teka zakonskih zamudnih obresti
Za odločitev, kakšen status zemljišča naj bo podlaga za odmero odškodnine, je potrebno odgovoriti na vprašanje, kateri akt predstavlja razlog (podlago) spremembe statusa (namembnosti) zemljišča iz gozdnega v nezazidano stavbno zemljišče.
taksna obveznost – nastanek taksne obveznosti – zapadlost v plačilo – zavezanec za plačilo – materialni sosporniki – osebna veljavnost sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks
Toženca, ki sta navadna materialna sospornika, sta delno oproščena plačila sodne takse za postopek o pritožbi, glede preostanka sodne takse pa jima je bilo naloženo plačilo v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih. Njuna obveznost je torej zapadla sočasno in v enaki višini. V takem položaju zakon ne daje podlage za odločitev, da bi bilo plačilo sodne takse naloženo samo enemu od pritožnikov.
Pri določitvi višini taksne obveznosti ni bil upoštevan deveti odstavek 3. člena ZST-1, po katerem je v primeru, ko morata takso plačati dve ali več oseb skupaj, njihova obveznost nerazdelna.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0077977
ZZVZZ člen 86, 87, 91. OZ člen 149 – 153.
povrnitev škode – pravica do regresa – regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje – stroški zdravljenja – nadomestilo plače – škoda – odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti – objektivna odgovornost – odgovornost delodajalca
Stroške v zvezi z zdravljenjem in nadomestilo plače je na osnovi zdravstvenega zavarovanja upravičencem dolžna plačati tožeča stranka. Dolžna jih je tudi nositi, razen v primerih, ko ji predpisi dajejo pravico do njihovega regresiranja. Pravico do regresiranja pa ji daje tudi v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeni 86. člen ZZVZZ, po katerem je za škodo, ki jo (namenoma ali iz malomarnosti) povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovoren delodajalec.
Podiranje dreves s spravilom lesa predstavlja nevarno dejavnost. 86. člen ZZVZZ je v razmerju do splošne določbe OZ o objektivni odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (149. – 153. člen OZ) specialen, zaradi česar se v zvezi z regresnim zahtevkom ZZZS delodajalčeva odgovornost presoja po merilih, ki veljajo za delavca (poškodovalca). To pomeni, da je bil v predmetni zadevi za utemeljenost tožbenega zahtevka dovolj izkaz, da je delavec tožene stranke ravnal malomarno. Dejstvo, da je poškodba zavarovanca tožeče stranke nastala (tudi) z malomarnim ravnanjem delavca tožene stranke (tj. traktorista), ker bi ta moral počakati na določen ukaz, pa med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno. Neutemeljeno je zato pritožbeno grajanje, da tožeča stranka druge trditvene podlage v zvezi z malomarnostjo delavca ni podala in da prav tako ni izkazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa skladno z ugotovitvijo, da je malomarno ravnal tudi sam oškodovanec, v razmerju 50 : 50, regresni zahtevek omejilo na polovico.
stroški upravljanja večstanovanjske stavbe – rezervni sklad – upravnik – aktivna legitimacija upravnika – upravičenje za izterjavo – sklepčnost tožbe – trditveno in dokazno breme – spor majhne vrednosti – meje pritožbenega preizkusa
Trditev, da je tožnik upravnik, za sklepčnost tožbenega zahtevka ne zadošča. Tožnik pa tudi ni niti trdil, da bi nanj prešlo upravičenje za izterjavo stroškov rezervnega sklada, niti, da bi stroške obratovanja in vzdrževanja poravnal iz svojih sredstev.
Trditveno breme tožnika za dejstva, od katerih je odvisna sklepčnost tožbe, je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilno (enako kot porazdelitev materialnega dokaznega bremena), zato ugovori, ki jih v postopku (ne) postavi nasprotna stranka, na sklepčnost tožbe ne morejo vplivati.
izvršba na nepremičnine - cenitev nepremičnine - izvršba na solastniški delež na nepremičnini - cenitev solastninskega deleža
Solastninski delež je računsko določen idealni delež stvari, zato ni pomembno, kateri del nepremičnine je to v naravi oziroma katere prostore obsega. Glede na navedeno so pravno nepomembne pritožbene navedbe, da je konkretna nepremičnina v naravi razdeljena med solastnike in da med njimi ni spora, kaj v naravi predstavlja solastninski delež vsakega od njih. Vprašanje, kateri del nepremičnine v naravi solastnik dejansko uporablja, bi bilo pravno pomembno v postopku delitve solastnine, ne pa v izvršilnem postopku pri cenitvi (solastninskega deleža) nepremičnine.
ZST-1 člen 11, 12, 12/1, 12/2, 13, 13/1. ZPP člen 108. ZFPPIPP člen 224, 224/2.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – nepopolna vloga – poziv na dopolnitev vloge – izjava o premoženjskem stanju – priloge – formalno pomanjkljiva vloga – zavrženje vloge – postopek osebnega stečaja
Ker tožnik svoje vloge niti po jasnem in konkretnem pozivu sodišča prve stopnje ni dopolnil z zahtevanimi prilogami, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrglo, utemeljena.
Sprememba cenika, s katero je tožeča stranka začela mimo pogodbenega dogovora zaračunavati sporno storitev in je s tem enostransko in brez soglasja nasprotne stranke bistveno posegla v pogodbeno razmerje pravdnih strank, ne more povzročiti nobene obveznosti tožene stranke, če ta ni z njo izrecno soglašala.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - pravica do zagovora - kršitev pravice do zagovora
Na podlagi 12. člena Zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji in Protokola o izvajanju Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (BBHZD) so delavci migranti upravičeni do enakega obravnavanja kot državljani države zaposlitve, zlasti glede delovnih pogojev, vključno s plačo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku pred podajo izredne odpovedi ni omogočila zagovora in tudi ni dokazala okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. S tem je bila tožniku kršena pravica do obrambe pred očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, izpodbijana sodba, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku, pa pravilna.
ZDR-1 člen 34, 85, 87, 89, 89/1, 89/1-3, 89/3. ZOPA člen 10, 10/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka je dokazala, da je tožnik določenega dne kljub jasnim navodilom glede hrambe ključev sefa na dogovorjenem mestu, pustil ključ sefa v pisarni čez noč, kar ni bilo dovoljeno, ker je bil ključ tam preveč dostopen. Ker je tožnik ravnal v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik očitano kršitev storil in da je bilo zato opozorilo glede te kršitve utemeljeno, tako da je izpolnjena obveznost delodajalca pred odpovedjo iz 1. odstavka 85. člena ZDR-1.
Tožnik je v posameznih dneh v juniju in juliju 2014 prodajal alkoholne pijače po 21. uri, kar je v nasprotju z zakonsko prepovedjo prodaje alkoholnih pijač med 21. in 7. uro (razen v gostinskih obratih, kjer je prodaja dovoljena do konca njihovega obratovalnega časa), ki je določena v 1. odstavku 10. člena ZOPA. S svojim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil navodila tožene stranke, pa tudi obveznost iz 34. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 3. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 89. člena ZDR-1).
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-2 člen 63, 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/1.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravice iz naslova invalidnosti - pravica do premestitev na drugo delovno mesto - nadomestilo za invalidnost
Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in izvedbene uredbe št. 987/2009 ni mogoče tolmačiti na način, da bi zavarovanci tožene stranke, tudi ob uporabi Uredbe, imeli le pravico do invalidske pokojnine, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožnici obstoji invalidnost III. kategorije odločalo tudi o njenih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi toženke, ki sta med drugim tudi določali, da pri tožnici ni invalidnosti, ne pa zgolj to, da tožnica nima pravice do invalidske pokojnine. Glede te pravice je bil tožničin zahtevek tudi s strani prvostopenjskega sodišča pravilo zavrnjen.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi – reintegracija
Ker je tožniku delovno razmerje pri toženima strankama (tožnik je imel s toženima strankama sklenjeni individualni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor izterjave z 20 urnim tedenskim delovnim časom pri vsaki od toženih strank) prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar predstavlja zakonsko dopusten način prenehanja pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji 77. člena oziroma po 81. členu ZDR-1, in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni upravičen do vrnitve na delo k toženima strankama, saj je sodišče ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženih strankah prenehalo zaradi sklenitve tega sporazuma in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 9. 2013
navadna škoda – pravno priznana škoda – višina škode – spor majhne vrednosti – razpravno načelo – trditveno breme – priznana dejstva – materialno procesno vodstvo
V kolikor zaračunani strošek dela predstavlja urno postavko policista v okviru redne plače, to ni pravno priznana škoda, ker ne gre za zmanjšanje premoženja (navadna škoda).
ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7. URS člen 3, 3/2, 120, 120/3. ZPIZ-2A člen 3, 6.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – pisno opozorilo – žalitev – žaljiva izjava - zmotna uporaba materialnega prava – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da izjava, ki jo je tožnica podala določenega dne v telefonskem razgovoru o svoji sodelavki svojemu vodji („Ta pička ne zna excella in jaz je ne bom učila“), kar se tožnici očita v pisnem opozorilu, predstavlja kršitev 46. člena ZDR-1. Navedena izjava ne more predstavljati kršitve citiranega člena, saj 46. člen ZDR-1 nalaga obveznost delodajalcu in ne delavcu, kar pomeni, da jo lahko krši le delodajalec. Določa namreč, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen nalaga delodajalcu sprejem ustreznih ukrepov za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da izrečena izjava predstavlja tudi obliko nezaželenega verbalnega ravnanja z namenom prizadeti dostojanstvo osebe, ki je skladno s prvim odstavkom 7. člena ZDR-1 prepovedano. ZDR-1 v 7. členu prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje. Kot nadlegovanje opredeljuje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Glede na to, da tožnica očitane izjave ni izrekla sodelavki in ta s to izjavo tudi ni bila seznanjena, tožničina izjava ni imela učinka oziroma namena prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo, ali je tožnica navedeni izraz uporabila v pogovornem (slengovskem) jeziku, torej kot opredelitev mlade ženske, in ne z namenom žaljenja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov
Po določbi 3. člena ZPIZ-2A je za zavarovance, ki so bili prostovoljno zavarovani do 31. 12. 2012 kot brezposelne osebe, prijavljene pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, v prehodnem obdobju določena nova najnižja pokojninska osnova za plačilo prispevkov. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPIZ-2A se zavarovanec iz 3. člena, ki se je od 1. 1. 2013 odjavil iz zavarovanja, lahko v roku 30 dni od uveljavitve tega zakona ponovno prijavi v obvezno zavarovanje za obdobje od odjave do ponovne vključitve v zavarovanje po tem členu, na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu tega zakona. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožničin status ni identičen s statusom, določenim v 6. členu, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (pač pa po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1) in se tudi po 1. 1. 2013 do uveljavitve v ZPIZ-2A ni odjavila iz zavarovanja, da bi se potem ponovno prijavila v zavarovanje. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena nanašala in s tem zanjo tudi ne velja 30 dni, v katerem bi se tožnica morala ponovno prijaviti v obvezno zavarovanje, šteto od uveljavitve tega zakona oz. do 7. 6. 2013.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-2, 82/2. ZUPJS člen 5, 37a, 37a/2, 38, 38/2. OZ člen 378, 378/1.
otroški dodatek - rok za izdajo nove odločbe - rok za izplačilo otroškega dodatka
Sodišče prve stopnje je pravilno določilo 30 dnevni rok za izdajo nove odločbe, s katero bo tožena stranka odločila o višini otroškega dodatka (2. odstavek 82. člena ZDSS-1).
Rok, kot ga je sodišče prve stopnje določilo v III. točki izreka za izplačilo priznanega otroškega dodatka (v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe), ne more poteči še pred izdajo odločbe, s katero bo odločeno o višini otroškega dodatka. Glede tega roka je potrebno uporabiti določbo 37.a člena ZUPJS, v kateri je določeno, da se odločba, s katero se odloči o pravici (kar vključuje tudi odmero) po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je odločba iz 1. odstavka navedenega člena izvršljiva z dnem odpreme odločbe vlagatelju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in besedilo „v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe“ nadomestilo z besedilom „z dnem izvršljivosti odločbe“.