OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – RAZLASTITEV – NEPRAVDNO PRAVO
VSL0084045
ZUreP-1 člen 55, 105, 105/1, 105/2.
razlastitev – odškodnina – določitev višine odškodnine – dejanska raba zemljišča – sprememba namembnosti – začetek teka zakonskih zamudnih obresti
Za odločitev, kakšen status zemljišča naj bo podlaga za odmero odškodnine, je potrebno odgovoriti na vprašanje, kateri akt predstavlja razlog (podlago) spremembe statusa (namembnosti) zemljišča iz gozdnega v nezazidano stavbno zemljišče.
taksna obveznost – nastanek taksne obveznosti – zapadlost v plačilo – zavezanec za plačilo – materialni sosporniki – osebna veljavnost sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks
Toženca, ki sta navadna materialna sospornika, sta delno oproščena plačila sodne takse za postopek o pritožbi, glede preostanka sodne takse pa jima je bilo naloženo plačilo v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih. Njuna obveznost je torej zapadla sočasno in v enaki višini. V takem položaju zakon ne daje podlage za odločitev, da bi bilo plačilo sodne takse naloženo samo enemu od pritožnikov.
Pri določitvi višini taksne obveznosti ni bil upoštevan deveti odstavek 3. člena ZST-1, po katerem je v primeru, ko morata takso plačati dve ali več oseb skupaj, njihova obveznost nerazdelna.
Cilj uporabe več kot enega načina vrednotenja je pridobiti z različnih zornih kotov podprto osnovo za oblikovanje sklepov o vrednosti nepremičnin, kar pa ne pomeni, da z uporabo zgolj enega izmed teh načinov, cenilno poročilo ni primerno.
Izvršljivost (pravnomočnost in iztek paricijskega roka) je treba obravnavati ločeno od nastopa zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost je bistveno, da je stranka s svojo obveznostjo povrnitve stroškov postopka seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, ki pri tem nadomešča opomin, na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0077977
ZZVZZ člen 86, 87, 91. OZ člen 149 – 153.
povrnitev škode – pravica do regresa – regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje – stroški zdravljenja – nadomestilo plače – škoda – odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti – objektivna odgovornost – odgovornost delodajalca
Stroške v zvezi z zdravljenjem in nadomestilo plače je na osnovi zdravstvenega zavarovanja upravičencem dolžna plačati tožeča stranka. Dolžna jih je tudi nositi, razen v primerih, ko ji predpisi dajejo pravico do njihovega regresiranja. Pravico do regresiranja pa ji daje tudi v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeni 86. člen ZZVZZ, po katerem je za škodo, ki jo (namenoma ali iz malomarnosti) povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovoren delodajalec.
Podiranje dreves s spravilom lesa predstavlja nevarno dejavnost. 86. člen ZZVZZ je v razmerju do splošne določbe OZ o objektivni odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (149. – 153. člen OZ) specialen, zaradi česar se v zvezi z regresnim zahtevkom ZZZS delodajalčeva odgovornost presoja po merilih, ki veljajo za delavca (poškodovalca). To pomeni, da je bil v predmetni zadevi za utemeljenost tožbenega zahtevka dovolj izkaz, da je delavec tožene stranke ravnal malomarno. Dejstvo, da je poškodba zavarovanca tožeče stranke nastala (tudi) z malomarnim ravnanjem delavca tožene stranke (tj. traktorista), ker bi ta moral počakati na določen ukaz, pa med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno. Neutemeljeno je zato pritožbeno grajanje, da tožeča stranka druge trditvene podlage v zvezi z malomarnostjo delavca ni podala in da prav tako ni izkazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa skladno z ugotovitvijo, da je malomarno ravnal tudi sam oškodovanec, v razmerju 50 : 50, regresni zahtevek omejilo na polovico.
izvršba na nepremičnine - cenitev nepremičnine - izvršba na solastniški delež na nepremičnini - cenitev solastninskega deleža
Solastninski delež je računsko določen idealni delež stvari, zato ni pomembno, kateri del nepremičnine je to v naravi oziroma katere prostore obsega. Glede na navedeno so pravno nepomembne pritožbene navedbe, da je konkretna nepremičnina v naravi razdeljena med solastnike in da med njimi ni spora, kaj v naravi predstavlja solastninski delež vsakega od njih. Vprašanje, kateri del nepremičnine v naravi solastnik dejansko uporablja, bi bilo pravno pomembno v postopku delitve solastnine, ne pa v izvršilnem postopku pri cenitvi (solastninskega deleža) nepremičnine.
ZST-1 člen 11, 12, 12/1, 12/2, 13, 13/1. ZPP člen 108. ZFPPIPP člen 224, 224/2.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – nepopolna vloga – poziv na dopolnitev vloge – izjava o premoženjskem stanju – priloge – formalno pomanjkljiva vloga – zavrženje vloge – postopek osebnega stečaja
Ker tožnik svoje vloge niti po jasnem in konkretnem pozivu sodišča prve stopnje ni dopolnil z zahtevanimi prilogami, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrglo, utemeljena.
stroški upravljanja večstanovanjske stavbe – rezervni sklad – upravnik – aktivna legitimacija upravnika – upravičenje za izterjavo – sklepčnost tožbe – trditveno in dokazno breme – spor majhne vrednosti – meje pritožbenega preizkusa
Trditev, da je tožnik upravnik, za sklepčnost tožbenega zahtevka ne zadošča. Tožnik pa tudi ni niti trdil, da bi nanj prešlo upravičenje za izterjavo stroškov rezervnega sklada, niti, da bi stroške obratovanja in vzdrževanja poravnal iz svojih sredstev.
Trditveno breme tožnika za dejstva, od katerih je odvisna sklepčnost tožbe, je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilno (enako kot porazdelitev materialnega dokaznega bremena), zato ugovori, ki jih v postopku (ne) postavi nasprotna stranka, na sklepčnost tožbe ne morejo vplivati.
Sprememba cenika, s katero je tožeča stranka začela mimo pogodbenega dogovora zaračunavati sporno storitev in je s tem enostransko in brez soglasja nasprotne stranke bistveno posegla v pogodbeno razmerje pravdnih strank, ne more povzročiti nobene obveznosti tožene stranke, če ta ni z njo izrecno soglašala.
Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo izven naroka za glavno obravnavo in o zadevi meritorno odločilo. Skladno s 24. členom ZDSS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Sodišče lahko stranko opozori na možnost, da se lahko odpove glavni obravnavi v roku, ki ga določi sodišče, odpoved pa mora biti pisna. Sodišče prve stopnje je stranki opozorilo na možnost, da lahko podata pisno odpoved glavni obravnavi. Iz listin v spisu pa ne izhaja, da sta stranki to možnost izrabili. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pisne privolitve strank za odločitev brez naroka za glavno obravnavo, je izpodbijana sodba izdana v nasprotju s to zakonsko določbo. S tem pa je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
Tožeča stranka je uveljavljala do tožene stranke povračilo preveč plačane omrežnine iz razloga, ker je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke (glede na to, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju ves čas lastnica in uporabnica nizko napetostnega kabelskega priključka, bi morala omrežnino plačevati po nižji ceni. Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na uporabi določbe prvega odstavka 191. člena OZ.
ZUPJS člen 10, 10/1, 10/2, 10/10. ZZZDR člen 123. URS člen 54.
institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - samska oseba - podaljšana roditeljska pravica - obveznost preživljanja
Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 131, 200, 200/4. ZDR člen 131. Kolektivna pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 74. OZ člen 191.
plačilo plače – obveznost plačila – absolutna bistvena kršitev določb postopka - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane med delom regres za letni dopust – bruto – neto – davki in prispevki
Izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I je nerazumljiv, saj iz njega ne izhaja, kolikšen znesek pripada tožnici iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom in kolikšen del iz naslova plače, pri čemer je plača postavljena v neto znesku, kar je napačno, je pa to posledica v tem delu neustrezno formuliranega tožbenega zahtevka v tožbi. Delavec je upravičen do plače v bruto znesku, od katerega mora delodajalec zanj plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh-2. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, pa je podana v ZPIZ-2, ZZVZZ, ZUTD in ZSDP. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oziroma izplačila po stopnjah, ki veljajo na ta dan. Zato se plače lahko dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku. Sodba sodišče prve stopnje je v tem delu tudi pomanjkljivo obrazložena, tako da niti ni mogoče preveriti pravilnosti izračuna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZJU člen 5, 5/1, 22, 22/1, 24, 24/5, 25. ZDR člen 204, 204/4. ZUJF člen 164, 164/1, 168, 168/1, 169, 169/1. Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 5, 5/1, 6, 6/1. ZPP člen 319.
stroški prevoza na delo in z dela - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Takšno denarno terjatev lahko tožnica uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno z določilom četrtega odstavka 204. člena ZDR. Spor v tem obsegu je premoženjski individualni delovni spor, v katerem je dopustno direktno sodno varstvo.
Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odpravilo oziroma razveljavilo sklep tožene stranke z dne 7. 11. 2012 in ohranilo v veljavi sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004. Ker zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, je v tem obsegu odločitev prvostopenjskega sodišča, skladno s prvim odstavkom 319. člena ZPP, postala pravnomočna. To pomeni, da je pravnomočno odločeno o tem, da ostane v veljavi citirani sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004, torej tudi točka 4 sklepa, v kateri je odločeno, da tožnici pripada največ enkrat tedensko nadomestilo za prevoz iz kraja bivališča njene družine do kraja opravljanja dela, ter vsak prevoz na delo in z dela od kraja prebivališča, kjer prebiva zaradi službene razporeditve do delovnega mesta. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov prevoza od kraja bivališča njene družine do kraja opravljanja dela, v delu odločitve o primarnem zahtevku, v katerem tožnica zahteva povračilo stroškov prevoza, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče zavrnilni del sodbe v točki II/2 izreka, posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka tožniku ni preprečevala koriščenja obveznih odmorov in počitkov, kot jih določa ZDCOPMD, saj si je tožnik sam odrejal obvezne odmore in počitke. Dejstvo, da je tožnik podpisal pogodbo za pet delovnih dni na teden in za 40 ur na teden, občasno pa je moral voziti več in drugače, ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Tudi to, da je imel tožnik s toženo stranko najprej sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in šele z dnem 29. 6. 2007 za nedoločen čas, ne pomeni, da je bil trpinčen na delovnem mestu. Trpinčenja na delovnem mestu ne predstavlja ravnanje tožene stranke, ko je tožniku poslala SMS samo na službeni telefon in ne na privatni telefon. V kolikor je tožnik imel službeni telefon, ga je bil dolžan uporabljati, tožena stranka pa ni bila dolžna, tožniku pošiljati SMS sporočila tako na službeni kot tudi zasebni telefon. Zato je neutemeljen ugovor tožnika, da mu je tožena stranka poslala SMS sporočilo le na službeni telefon z namenom, da bi ga spregledal. Tudi dejstvo, da je bil tožnik fizično in psihično utrujen po končanih vožnjah, ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu, saj je utrujenost ob opravljanju dela voznika tovornega vozila po daljši poti v tujini povsem logična. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
dodatek za dvojezičnost - pogoj za zasedbo delovnega mesta - plačilo dodatka za dvojezičnost
Tožnik je bil v spornem obdobju, za katerega uveljavlja plačilo dodatka za dvojezičnost, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu, za katero se po sistemizaciji delovnih mest ne zahteva znanje italijanskega jezika. Poleg tega znanje italijanskega jezika ni pogoj za zasedbo tožnikovega delovnega mesta. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Zato tožnik v spornem obdobju ni upravičen do dodatka za dvojezičnost in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva razveljavitev izbirnega postopka (zaradi ugotovitve elementov delovnega razmerja za nedoločen čas in onemogočanja zaposlitve) in podredno plačilo odškodnine zaradi diskriminacije. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo primarni zahtevek kot nesklepčen, saj tožnik s primarnim zahtevkom zasleduje cilj, ki pravno ni mogoč. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi podrejeni zahtevek, saj tožnik v tožbi ni podal ustrezne trditvene podlage, niti ni predložil ustreznega dokaza, na podlagi česa naj bi bil diskriminiran. Peti odstavek 204. člena ZDR neizbranemu kandidatu ne daje drugačnega varstva kot vložitev tožbe za odškodnino zaradi diskriminacije.