taksna obveznost – nastanek taksne obveznosti – zapadlost v plačilo – zavezanec za plačilo – materialni sosporniki – osebna veljavnost sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks
Toženca, ki sta navadna materialna sospornika, sta delno oproščena plačila sodne takse za postopek o pritožbi, glede preostanka sodne takse pa jima je bilo naloženo plačilo v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih. Njuna obveznost je torej zapadla sočasno in v enaki višini. V takem položaju zakon ne daje podlage za odločitev, da bi bilo plačilo sodne takse naloženo samo enemu od pritožnikov.
Pri določitvi višini taksne obveznosti ni bil upoštevan deveti odstavek 3. člena ZST-1, po katerem je v primeru, ko morata takso plačati dve ali več oseb skupaj, njihova obveznost nerazdelna.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – RAZLASTITEV – NEPRAVDNO PRAVO
VSL0084045
ZUreP-1 člen 55, 105, 105/1, 105/2.
razlastitev – odškodnina – določitev višine odškodnine – dejanska raba zemljišča – sprememba namembnosti – začetek teka zakonskih zamudnih obresti
Za odločitev, kakšen status zemljišča naj bo podlaga za odmero odškodnine, je potrebno odgovoriti na vprašanje, kateri akt predstavlja razlog (podlago) spremembe statusa (namembnosti) zemljišča iz gozdnega v nezazidano stavbno zemljišče.
Cilj uporabe več kot enega načina vrednotenja je pridobiti z različnih zornih kotov podprto osnovo za oblikovanje sklepov o vrednosti nepremičnin, kar pa ne pomeni, da z uporabo zgolj enega izmed teh načinov, cenilno poročilo ni primerno.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0077977
ZZVZZ člen 86, 87, 91. OZ člen 149 – 153.
povrnitev škode – pravica do regresa – regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje – stroški zdravljenja – nadomestilo plače – škoda – odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti – objektivna odgovornost – odgovornost delodajalca
Stroške v zvezi z zdravljenjem in nadomestilo plače je na osnovi zdravstvenega zavarovanja upravičencem dolžna plačati tožeča stranka. Dolžna jih je tudi nositi, razen v primerih, ko ji predpisi dajejo pravico do njihovega regresiranja. Pravico do regresiranja pa ji daje tudi v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeni 86. člen ZZVZZ, po katerem je za škodo, ki jo (namenoma ali iz malomarnosti) povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovoren delodajalec.
Podiranje dreves s spravilom lesa predstavlja nevarno dejavnost. 86. člen ZZVZZ je v razmerju do splošne določbe OZ o objektivni odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (149. – 153. člen OZ) specialen, zaradi česar se v zvezi z regresnim zahtevkom ZZZS delodajalčeva odgovornost presoja po merilih, ki veljajo za delavca (poškodovalca). To pomeni, da je bil v predmetni zadevi za utemeljenost tožbenega zahtevka dovolj izkaz, da je delavec tožene stranke ravnal malomarno. Dejstvo, da je poškodba zavarovanca tožeče stranke nastala (tudi) z malomarnim ravnanjem delavca tožene stranke (tj. traktorista), ker bi ta moral počakati na določen ukaz, pa med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno. Neutemeljeno je zato pritožbeno grajanje, da tožeča stranka druge trditvene podlage v zvezi z malomarnostjo delavca ni podala in da prav tako ni izkazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa skladno z ugotovitvijo, da je malomarno ravnal tudi sam oškodovanec, v razmerju 50 : 50, regresni zahtevek omejilo na polovico.
Izvršljivost (pravnomočnost in iztek paricijskega roka) je treba obravnavati ločeno od nastopa zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost je bistveno, da je stranka s svojo obveznostjo povrnitve stroškov postopka seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, ki pri tem nadomešča opomin, na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude.
izvršba na nepremičnine - cenitev nepremičnine - izvršba na solastniški delež na nepremičnini - cenitev solastninskega deleža
Solastninski delež je računsko določen idealni delež stvari, zato ni pomembno, kateri del nepremičnine je to v naravi oziroma katere prostore obsega. Glede na navedeno so pravno nepomembne pritožbene navedbe, da je konkretna nepremičnina v naravi razdeljena med solastnike in da med njimi ni spora, kaj v naravi predstavlja solastninski delež vsakega od njih. Vprašanje, kateri del nepremičnine v naravi solastnik dejansko uporablja, bi bilo pravno pomembno v postopku delitve solastnine, ne pa v izvršilnem postopku pri cenitvi (solastninskega deleža) nepremičnine.
ZST-1 člen 11, 12, 12/1, 12/2, 13, 13/1. ZPP člen 108. ZFPPIPP člen 224, 224/2.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – nepopolna vloga – poziv na dopolnitev vloge – izjava o premoženjskem stanju – priloge – formalno pomanjkljiva vloga – zavrženje vloge – postopek osebnega stečaja
Ker tožnik svoje vloge niti po jasnem in konkretnem pozivu sodišča prve stopnje ni dopolnil z zahtevanimi prilogami, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrglo, utemeljena.
stroški upravljanja večstanovanjske stavbe – rezervni sklad – upravnik – aktivna legitimacija upravnika – upravičenje za izterjavo – sklepčnost tožbe – trditveno in dokazno breme – spor majhne vrednosti – meje pritožbenega preizkusa
Trditev, da je tožnik upravnik, za sklepčnost tožbenega zahtevka ne zadošča. Tožnik pa tudi ni niti trdil, da bi nanj prešlo upravičenje za izterjavo stroškov rezervnega sklada, niti, da bi stroške obratovanja in vzdrževanja poravnal iz svojih sredstev.
Trditveno breme tožnika za dejstva, od katerih je odvisna sklepčnost tožbe, je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilno (enako kot porazdelitev materialnega dokaznega bremena), zato ugovori, ki jih v postopku (ne) postavi nasprotna stranka, na sklepčnost tožbe ne morejo vplivati.
Sprememba cenika, s katero je tožeča stranka začela mimo pogodbenega dogovora zaračunavati sporno storitev in je s tem enostransko in brez soglasja nasprotne stranke bistveno posegla v pogodbeno razmerje pravdnih strank, ne more povzročiti nobene obveznosti tožene stranke, če ta ni z njo izrecno soglašala.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - zmanšanje vrednosti premoženja stečajnega dolžnika - prijava terjatve v stečajnem postopku - pobot terjatev
Da bi učinek te terjatve zmanjšal čisto vrednost premoženja stečajnega dolžnika tako, da bi drugi upniki prejeli manj, pa bi morala tožena stranka (kot imetnica te terjatve) to terjatev tudi pravočasno prijaviti v stečajno maso tožeče stranke, saj v nasprotnem primeru terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP).
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/3, 90, 90/3. ZDR-1 člen 118, 118/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - sodna razveza - zaposlitev pod spremenjenimi pogoji
Tožena stranka je ukinila delovno mesto „pravni svetovalec“, na katerem je bila zaposlena tožnica, delovne naloge delovnega mesta „pravni svetovalec“ pa razporedila med ostale zaposlene in vodjo pravne službe, delno pa je dela prenesla na zunanje odvetniške pisarne. Zato je prenehala potreba po delu tožnice po pogodbi o zaposlitvi in je podan utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pa ni izpolnila obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predstavljata delovni mesti „referent“ in „samostojni referent“, za tožnico ustrezni delovni mesti. Ker je tožena stranka razpolagala z ustreznim delovnim mestom in ga ni ponudila tožnici, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se delovna razmerja od ostalih pravnih razmerij razlikujejo predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Tožnica v času dela pri toženi stranki od 10. 6. 2011 do 10. 7. 2011, v marcu 2012 in v januarju 2013 ni bila zadržana z dela iz osebnih razlogov ali zaradi bolezni, zato gre za prekinitve opravljanja dela. Poleg tega tožnica daljše časovno obdobje pred prenehanjem opravljanja dela pri toženi stranki ni opravljala dela v obsegu primerljivem z obsegom dela redno zaposlenih članov kabinskega osebja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo tožnice od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2013 nima vseh elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, saj ni bilo nepretrgano, delovna obveznost pa skozi celotno obdobje ni bila izenačena z delom redno zaposlenih delavcev. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje ni utemeljen.
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obveznost plačila - zaposlitev pri drugem delodajalcu - regres za letni dopust - bruto znesek
Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013 sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 25. 7. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Prav tako na dejstvo, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki, ne vpliva trditev, da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu, niti dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z družbo B. d.o.o. sklenjena za nazaj. Na veljavnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi med to družbo in tožnikom ne vpliva niti dejstvo, da na datum začetka veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi delodajalec še ni imel firme B. d.o.o., temveč se je tedaj imenoval še F. d. o. o.. Pritožbena navedba, da tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki po 30. 4. 2013, je utemeljena. Zato plače za julij 2013 tožniku ni dolžna obračunati in izplačati tožena stranka, pač pa tedanji delodajalec, to je družba B. d.o.o., ki pa ni stranka tega individualnega delovnega spora. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zahtevek za obračun in plačilo plače za julij 2013 zavrne.
Plača (in tudi regres za letni dopust) se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke (prispevkov se ne plačuje pri regresu za letni dopust), delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
Pisanje tožnika v pritožbi, v kateri tožnik sodnici, ki je odločala v zadevi, očita koruptivnost in delovanje v korist toženi stranki, je žaljivo in predstavlja podlago za izrek denarne kazni (v znesku 300,00 EUR) v skladu s 1. odstavkom 109. člena ZPP, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
stroški postopka - spor o obstoju delovnega razmerja - spor premoženjskopravne narave - odmera stroškov
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu v primarnem tožbenem zahtevku uveljavljal zagotovitev zaposlitve, kar naj bi bila obveznost tožene stranke in sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo pri toženi stranki. Nadaljnji z
ahtevki, ki jih je tožnik postavil kot primarni zahtevek, se nanašajo na plačilo denarnih zneskov iz delovnega razmerja, kot posledice ugotovitve obstoja
delovnega razmerja pri toženi stranki. Ti denarni zahtevki so neločljivo povezani z obstojem delovnega razmerja, zato gre v tem delu za spor o obstoju delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da je v obsegu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, skladno z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 tožena stranka dolžna sama nositi svoje pravdne stroške ne glede na zavrnitev glavnega zahtevka.
Tožnik je na obravnavi poleg že obstoječega glavnega zahtevka uveljavljal še podredni zahtevek, ki temelji na pogodbeni odškodninski odgovornosti, tj. zaradi neizpolnitve obveznosti po pogodbi civilnega prava. Čeprav sta glavni in podredni tožbeni zahtevek v določeni odvisnosti, ker sodišče odloča o podrednem zahtevku le, če spozna, da glavni zahtevek ni utemeljen, gre vseeno za dva samostojna tožbena zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Poleg tega se denarni zneski iz naslova škode, ki jih je tožnik postavil podrednem zahtevku, po višini le delno prekrivajo z denarnimi zneski primarnega zahtevka, saj je vrednost podrednega zahtevka višja od primarnega zaradi seštevka mesečnih zneskov za sporno obdobje, torej tudi zaradi upoštevanja denarnih zneskov za čas po vložitvi tožbe. Razlika med vrednostjo podrednega in denarnega dela primarnega zahtevka znaša skupaj 50.800,00 EUR, kar predstavlja obenem vrednost, od katere se pravdni stroški odmerijo po določbah ZPP, saj je spor v tem obsegu izključno premoženjskopravne narave. Zato je potrebno o teh stroških odločati na podlagi določb ZPP, ki se nanašajo na povrnitev pravdnih stroškov in je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke ter spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravnih stroških.
Razlaga Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) člen 37, 37/1. ZDR-1 člen 126. ZSPJS člen 23, 26.
dodatek za magisterij
Ker je tožnikov magisterij pridobljen iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela svetovalca generalnega direktorja I (družboslovna ali druga ustrezna smer), že to dejstvo zadostuje, da je do dodatka upravičen, v skladu s 1. odstavkom 37. člena Kolektivne pogodbo za javni sektor, ki določa, da dodatek za specializacijo, znanstveni magisterij, ali doktorat pripada javnim uslužbencem v primeru, da izobrazba, pridobljena s specializacijo, magisterijem ali doktoratom v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je specializacija, magisterij oz. doktorat pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oz. opravlja delo. Presoja o povezavi pridobljenega magisterija z vsebino dela, ki ga opravlja javni uslužbenec, bi bila potrebna (glede na razlago 37. člena KPJS) le tedaj, če bi bil magisterij pridobljen iz druge smeri strokovne izobrazbe, in ne tiste, ki se za delovno mesto zahteva.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-2, 82/2. ZUPJS člen 5, 37a, 37a/2, 38, 38/2. OZ člen 378, 378/1.
otroški dodatek - rok za izdajo nove odločbe - rok za izplačilo otroškega dodatka
Sodišče prve stopnje je pravilno določilo 30 dnevni rok za izdajo nove odločbe, s katero bo tožena stranka odločila o višini otroškega dodatka (2. odstavek 82. člena ZDSS-1).
Rok, kot ga je sodišče prve stopnje določilo v III. točki izreka za izplačilo priznanega otroškega dodatka (v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe), ne more poteči še pred izdajo odločbe, s katero bo odločeno o višini otroškega dodatka. Glede tega roka je potrebno uporabiti določbo 37.a člena ZUPJS, v kateri je določeno, da se odločba, s katero se odloči o pravici (kar vključuje tudi odmero) po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je odločba iz 1. odstavka navedenega člena izvršljiva z dnem odpreme odločbe vlagatelju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in besedilo „v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe“ nadomestilo z besedilom „z dnem izvršljivosti odločbe“.
Toženec je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, tožena stranka pa svoje obveznosti po pozivnem sklepu sodišča prve stopnje, po katerem je morala tožbo popraviti tako, da navede pravilen naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča tožene stranke, ni izpolnila. Zato je tožba ostala nepopolna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (4. odstavek 108. člena ZPP).