ZIZ člen 272, 272/1, 272, 272/1. ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-6, 177, 177/1, 177/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi - začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve - pravica do zagovora
Če se delavec izrecno ne odpove pravici do zagovora v smislu 2. odst. 83. čl. ZDR, na zagovor pa ne pride, začne teči 15 dnevni rok, določen v 2. odst. 110. čl. ZDR, šele naslednji dan, ko bi delavec lahko podal svoj zagovor.
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8, 371, 371/1, 371/1-8.
ogled
Po 2. odst. 337. čl. ZKP opravita ogled in rekonstrukcijo zunaj glavne obravnave samo predsednik senata ali sodnik, ki je član senata. Ker je sodeči senat na glavni obravnavi odredil opravo rekonstrukcije po preiskovalnem sodniku, ki zanjo ni bil pristojen, pomenita zapisnik o rekonstrukciji in foto album z nje dokaza, na katera se sodna odločba ne more opirati.
odgovornost družbenikov družbe z neomejeno odgovornostjo po izbrisu družbe
V skladu s 1. odstavkom 2. člena ZFPPod se določbe 3. poglavja tega zakona uporabljajo tudi za družbo z neomejeno odgovornostjo. Iz tega izhaja jasen sklep, da je potrebno tudi v primeru izbrisa družbe z neomejeno odgovornostjo uporabiti določbo 5. odstavka 27. člena ZFPPod, ki govori o smiselni uporabi 2. in 3. odstavka 394. člena ZGD.Pravna narava odgovornosti družbenikov v primeru družbe z neomejeno odgovornostjo pa je v tem primeru drugačna od odgovornosti po 101. členu ZGD. Družbenik odgovarja za obveznosti družbe po 5. odstavku 27. člena ZFPPod kot za svojo obveznost, ker gre za univerzalnega naslednika izbrisane družbe. Njegova odgovornost pa je časovno omejena v smislu 2. odstavka 394. člena ZGD pod pogojem, da upniki uveljavljajo terjatev do družbenika v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Povsem drugačna pa je pravna narava obveznosti družbenika na podlagi 101. člena ZGD. Gre za subsidiarno odgovornost družbenikov, ki odgovarjajo za tuj dolg, iz česar izhaja drugačna dejanska podlaga, ki bi jo tožeča stranka morala v postopku zatrjevati.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 92, 92/2, 109, 109/1, 109/3.
prenehanje delovnega razmerja - višina odpravnine - delo pri pravnih prednikih delodajalca - odpovedni rok
Pri obračunu in izplačilu odpravnine ter določitvi dolžine odpovednega roka v primeru redne odpovedi iz poslovnega razloga je potrebno upoštevati tudi delo delavca pri pravnih prednikih delodajalca. Tožnica je imela zaradi kontinuitete zaposlitve 16 let delovne dobe pri toženi stranki, zato ji pripada odpravnina za 16 let dela in v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je tožnica prejemala v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, odpovedni rok pa bi moral znašati 75 dni.
ZIZ člen 272, 272/1. ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve - pravica delavca do zagovora - vtočitev vabila na zagovor po pooblaščencu - roka za izredno odpoved pogodbe - prekluzivni rok
1. Verjetnost terjatve (nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pravice do zagovora) ni izkazana, če je tožena stranka delavca na zagovor vabila preko njegovega pooblaščenca, ki se je zagovora udeležil. Odvetnik bi moral z vabilom seznaniti tožnika.
Očitki kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi so konkretizirani in tudi ni zatrjevane šikane oz. samovolje, ki naj bi bila zlasti v tem, da delavcu ni bil omogočen zagovor.
2. Prekluzivni 15 - dnevni rok, ki začne teči za delodajalca od dneva seznanitve z razlogi po 2. odst. 110. čl. ZDR, ni začel teči pred dnem, ki je bil določen za zagovor delavca, saj bi delodajalec od delavca lahko izvedel za nova dejstva glede očitanih kršitev.
ZUKZ člen 19, 20. ZPP člen 29, 29. ZMZPP člen 2, 21, 52, 52/3, 2, 21, 52, 52/3.
mednarodna pristojnost - uporaba prava - spor z mednarodnim elementom
Spor, v katerem je tožnik državljan Republike Slovenije, drugotožena stranka pa tuja pravna oseba s sedežem v tujini, je treba šteti za spor z mednarodnim elementom. Mednarodna pristojnost Republike Slovenije temelji na dogovoru mednarodne pristojnosti Republike Slovenije, če se tožnik in drugotožena stranka v pogodbah o zaposlitvi dogovorita, da bo v primeru, ko ne bo prišlo do sporazumne rešitve, spor reševalo pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. Na podlagi takšnega določila pogodb o zaposlitvi je v sporu za sojenje pristojno sodišče Republike Slovenije.
Čeprav kolizijske norme ZUKZ odkazujejo na tuje pravo, pa posebne okoliščine napotujejo na pravo Republike Slovenije. Posebne okoliščine primera so izkazane, če so kolektivne pogodbe, ki jih je drugotožena stranka sklepala s sindikatom delavcev v letih 1991 do 1999, zapisane v slovenskem jeziku, v njih so določeni instituti slovenskega pravnega reda (jubilejne nagrade, solidarnostne pomoči), sicer pa je drugotožena stranka družba, ki je v izključni lastni prvotožene stranke, ki je slovenska družba. Delavci prvotožene stranke opravljajo za drugotoženo stranko vse administrativne (tudi kadrovske) posle. Poleg tega iz kolektivne pogodbe drugotožene stranke iz leta 1990 izhaja, da so pred letom 1990 za drugotoženo stranko veljali splošni akti prvotožene stranke, ki so temeljili na slovenskem (oziroma jugoslovanskem) pravnem redu, instituti, ki so bili v njih urejeni, so bili instituti slovenskega pravnega reda, vsi akti so bili zapisani v slovenskem jeziku. Prav te posebne okoliščine primera napotujejo na uporabo prava Republike Slovenije.
Čeprav kolizijske norme ZMZPP (ki jih je potrebno uporabiti za tiste zahtevke, ki datirajo obdobje veljavnosti ZMZPP), napotujejo na uporabo tujega prava, se uporabi pravo Republike Slovenije, ker sporno razmerje nima pomembnejše zveze s tujim pravom, obstoji pa bistveno tesnejša zveza s pravom Republike Slovenije.
ZPPSL člen 129, 129/2, 129, 129/2. ZPP člen 286, 286/1, 286/2, 286, 286/1, 286/2.
izpodbijanje pravnih dejanj - pasivna legitimacija - korist
Iz spisovnega gradiva izhaja, da tožeči stranki nista predložili asignacijskih pogodb, na katere se v tožbi sklicujeta in jih izpodbijata. Tožena stranka je odgovoru na tožbo priložila le asignacijsko pogodbo št. 796/A/99 z dne 21.6.1999, ki jo je imela sama, za ostale asignacijske pogodbe pa zatrjevala, da jih s stečajnim dolžnikom ni sklenila. Sodišče je zato ostale sporne asignacijske pogodbe pridobilo od stečajnega dolžnika (1. odst. 228. člena ZPP) šele dne 11.12.2002 (list. št. 39), torej po dne 26.11.2002 opravljenem naroku. O teh dokazih se tožena stranka zato, ker z njimi ni razpolagala, prav na navedenih asignacijskih pogodbah pa tožeči stranki temeljita svoj tožbeni zahtevek, brez svoje krivde ni mogla izjasniti. S trditvami in predloženimi dokazi tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 19.12.2002, kolikor zadevajo asignacijske pogodbe, v katerih kot asignat nastopa družba X, tožena stranka ni bila prekludirana in jih je sodišče utemeljeno obravnavalo.
Na podlagi ugotovljenih dejstev, da je tožena stranka dejansko le opravljala svojo bančno funcijo izvajanja plačilnega prometa, ker je zneske zapadlih obrokov Y po leasing pogodbah in posojilni pogodbi nakazala na račune upnikov stečajnega dolžnika v tujini, materialno pravno pravilno odločilo. Zneske iz asignacijskih pogodb torej ni porabila za poplačilo morebitnih svojih terjatev do stečajnega dolžnika, pač pa jih je le prenakazala kot dolg (bodočega) stečajnega dolžnika do tretjih upnikov. Izpodbijane asignacijske pogodbe, ki jih je sklenil stečajni dolžnik, torej niso bile sklenjene v korist tožene stranke (primerjaj 2. odst. 129. člena ZPPSL).
Vsebina začasne odredbe v tem delu se torej v celoti pokriva z bodočim dajatvenim delom tožbenega zahtevka v napovedani lastninski pravdi. Tudi takšna začasna odredba lahko načeloma pride v poštev. Vendar pa za tako intenzivno pravno varstvo, ki bi temeljilo le na domnevni pravici, ni pogojev, če si upnica lahko zagotovi začasno uporabo vozila tudi s kvantitativno in kvalitativno manj intenzivno začasno odredbo.
S sklenitvijo kupoprodajne pogodbe sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta obstoječo obveznost iz leasing pogodbe nadomestili z novo po kupoprodajni pogodbi (primerjaj 1. odst. 323. čl. OZ). S pogodbo o prenovitvi pa prejšnja obveznosti preneha, nastane pa nova (1. odst. 325. čl. OZ). Zmotno je zato stališče pritožnika, pa tudi prvostopenjskega sodišča, da je z asignacijo tožeča stranka poravnala svoje obveznosti iz leasing pogodbe, kajti v času plačila po asignacijski pogodbi obveznost tožene stranke iz naslova leasing pogodbe ni več obstajala.
Odgovor na pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje odrediti izplačilo upničine terjatve v celotnem znesku prijavljene terjatve in ne le v odstotku, je odvisen od vprašanja, kakšen pravni temelj ima upravičena priznana terjatev. O ugovoru upnice bo sodišče prve stopnje lahko ponovno odločilo šele takrat, ko bo ugotovilo, po katerih pravnih podlagah in v kakšni višini so upničine terjatve priznane (in ugotovljene) v stečajnem postopku.
Pooblastilo ni vloga v smislu prvega odstavka 105. člena ZPP, zato zanj, v primeru, ko je bilo poslano z uporabo komunikacijske tehnologije (po telefaksu) ne velja, da se šteje, da ga je podpisala oseba, ki je na njem navedena kot podpisnik. Podpis na pooblastilu mora biti izviren.
vrnitev zaplenjenega premoženja - dedovanje - napotitev na pravdo
Premoženja, katerega podlaga je 145. člen ZIKS ni mogoče enostavno razdeliti med dediče obsojenca na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, zlasti ne v primeru, ko ta sklep ne temelji na tistih določilih ZD, ki urejajo dedovanje na podlagi zakona. O tem je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča RS v letu 1994 sprejeto tudi načelno pravno mnenje (Pravna mnenja št. 1/94). Z vlogo v tej zadevi predlagatelj predlaga, da se ga glede vrnjenega premoženja upošteva kot dedič. Ne glede na nepravilnosti, ki jih navaja predlagatelj, je odločba v zadevi opr. št. x pravnomočna. Predlagatelj lahko svoje pravice uveljavlja le v pravdi ob pogojih iz 223. in 224. člena ZD. Po določilu 223. člena ZD pa zapuščinsko sodišče osebo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku in po pravnomočnosti sklepa o dedovanju uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič, napoti, da lahko uveljavlja svojo pravico v pravdi.
DRUŽINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0021132
ZOR člen 210, 371. ZPP člen 5, 5/1, 213, 339, 339/2, 339/2-8. ZZZDR člen 12, 51, 51/2, 59, 59/1.
obstoj izvenzakonske skupnosti – vlaganje v nepremičnino – delež izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju – neupravičena obogatitev – modifikacija tožbenega zahtevka
V pripravljalnem spisu je tožena stranka še pravočasno navajala in predlagala dokaze (več prič), za katere prvo sodišče ni izdalo dokaznega sklepa, niti jih ni zavrnilo. Ob dejstvu, da v tem pripravljalnem spisu tožena stranka sploh ni navajala, zakaj so te priče potrebne in o katerih spornih dejstvih bi vedele kaj povedati, prvo sodišče o teh dokazih, ko niso bile popolne navedbe o njihovi potrebnosti, ni moglo odločiti. Tako niso bila kršena določila 213. člena ZPP, ki predvidevajo, da sodišče odloči, kateri dokazi se naj izvedejo.
Toženec je s prodajo skupnega premoženja, od katere kupnino je v celoti zadržal zase, bil neupravičeno obogaten za vrednost tožnici pripadajočega deleža, tožnica pa v tem obsegu neupravičeno prikrajšana. Torej gre za neupravičen premik premoženja iz sfere ene v sfero druge stranke, zato ima prikrajšana stranka – tožnica, dejansko in pravno podlago za vrnitev te vrednosti od toženca po tedanjih določilih od 210. do 219. člena ZOR.
Po uveljavitvi Zakona o finančnem poslovanju podjetij je okoliščina, da gospodarska družba nima premoženja, razlog za njen izbris iz sodnega registra (2. točka 1. odstavka 25. člena ZFFPod). Po splošnem pravnem pravilu o učinku kasnejšega specialnega zakona na določbe starejšega splošnega (ZPPSL), ki je do tedaj urejal postopek in načine prenehanja gospodarske družbe brez premoženja (to je, niti tolikšnega, ki bi, ko bi prišlo v stečajno maso, ne zadoščalo niti za stroške stečajnega postopka oz. je neznatne vrednosti), citirana določba ZFPPod derogira 99. člen ZPPSL, katerega uporaba zaradi navedenega ne pride več v poštev.
ZZK člen 46, 75, 46, 75. ZIZ člen 15, 250, 250/2, 251, 251/1, 251/4, 15, 250, 250/2, 251, 251/1, 251/4. ZPP člen 350, 350/2, 365-2, 366, 350, 350/2, 365-2, 366.
notarski zapis - prepoved odtujitve in obremenitve - vknjižba v zemljiško knjigo
Notarski zapis o sklenitvi sporazuma o zavarovanju terjatve je namreč smo podlaga za izdajo sklepa o zavarovanju po prvem odstavku 251. člena ZIZ, ne pa neposredna podlaga za izdajo zemljiškoknjižnega sklepa. V kolikor želi upnik doseči tudi vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve na podlagi sporazuma, bo moral to predlagati z zemljiškoknjižnim predlogom pri pristojnem sodišču, saj izvršilno sodišče ni pristojno odločati v zemljiškoknjižnih zadevah.
Glede na navedbe v tožbi in predložena dokazila (sklep komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 16.2.1999, izvensodni zahtevek z dne 22.8.2001, in predlagane dokaze v tožbi) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP) in zato tožbo zavrglo (274. člen ZPP). Pravico do povrnitve škode svojcem po vojni pobitih oseb in postopek za uveljavljanje teh pravic in organe, ki odločajo o teh pravicah, določa ZPKri (1. člen). 5. člen navedenega zakona določa, da oseba, ki se ji na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika oziroma svojca po vojni pobite osebe, ima pravico do odškodnine (prvi odstavek), nato ima določbe o sklenitvi poravnave (drugi odstavek), medtem ko tretji odstavek tega člena določa, da "višino odškodnine in postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine določa in ureja zakon, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine". Po 9. členu ZPKri odloča o priznanju statusa po vojni pobite osebe (oziroma svojca) ter o pravici do odškodnine posebna komisija. Slednja je tožnikoma tudi zdala sklep po 17. členu ZPKri (priloga A 2). ZSPOZ določa način zagotavljanja sredstev za plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja za negmotno škodo ter vrste in višine odškodnin, ki se izplačujejo po tem zakonu in v 6. členu določa med upravičenci do odškodnine tudi tiste, ki so določeni z ZPKri. Kot je navedlo že prvostopno sodišče, ZSPOZ v 12. členu določa tudi postopek za uveljavitev pravice do odškodnine. Akt, s katerim je pristojni organ odločil o upravičenosti oseb do odškodnine, se pošlje po uradni dolžnosti Slovenski odškodninski družbi (SOD), ki na podlagi navedenega akta in meril, določenih s tem zakonom, izračuna višino odškodnine in o tem izda odločbo, pri čemer se uporabljajo določila zakona o splošnem upravnem postopku, če ni s tem zakonom drugače določeno. V sedmem odstavku 12. člena ZSPOZ je izrecno določeno, da zoper odločbo, s katero SOD odloči o višini odškodnine, pritožba ni dovoljena, možno pa je sprožiti upravni spor.
Smrt oškodovanca, kateremu bi moral obtoženi izpolniti posebej pogoj, določen v pogojni obsodbi, ni razlog za ustavitev postopka o preklicu. Sodišče nadaljuje postopek z oškodovančevemi dediči in nato odloči v skladu s 4. odst. 506. čl. ZKP.