ZRPJZ člen 25, 25. ZTPDR člen 8, 8/3, 83. ZPP člen 154, 165, 353, 154, 165, 353.
sistemizacija delovnih mest - razporeditev
Akt o sistemizaciji predstavlja bistveno predpostavko za razporeditev delavca na določeno delovno mesto, kajti delodajalec lahko delavca razporedi le na delovno mesto, ki je sistemizirano v splošnem aktu. V skladu s 3. odst. 8. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 - RS 92/94) mora biti s takšnim aktom določena vrsta in stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti ter drugi posebni pogoji, potrebni za opravljanje del delovnega mesta. Računalniškega izpisa z nekaterimi ročno popravljenimi podatki, ki ga je kot akt o sistemizaciji predložila tožena stranka, ni mogoče šteti za splošni akt v smislu 3. odst. 8. čl. ZTPDR, drugega akta o sistemizaciji pa tožena stranka ni predložila, zato sta sklepa o razporeditvi nezakonita.
disciplinska odgovornost - direktor - suspenz - pristojnost
Pri izreku sklepa o suspenzu je potrebno uporabiti določbe o pristojnosti organov, ki odločajo o disciplinskem postopku. Zato je za odločanje o suspenzu tožnice kot direktorice tožene stranke pristojen organ, ki je bil pristojen za njeno imenovanje in razrešitev, to pa je na podlagi 74. čl. statuta tožene stranke svet tožene stranke.
spor majhne vrednosti - dokazovanje - trditveno in dokazno breme
Postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (1. odst. 450. člena ZPP/99). V sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka v tožbi navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP/99. Po določbi 452. člena ZPP/99 lahko v sporu majhne vrednosti vsaka stranka vloži še po eno pripravljalno vlogo (1. odst.). Tožeča stranka lahko v osmih dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo (2. odst.), tožena stranka pa lahko v osmih dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke, vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (3. odst.). Osemdnevni rok iz 2. in 3. odst. 452. člena ZPP je zakonski rok, ki je glede na določbo 1. odst. 450. člena ZPP prekluziven. To pomeni, da vlog prispelih po preteku tega roka ni mogoče upoštevati.
7. čl. ZDR je pravna podlaga za sklenitev konkurenčne klavzule, s katero delavec pristane na omejitev svoje svobodne izbire poklica, delodajalec pa mu mora v skladu s temeljnim načelom pogodbenih razmerij, načelom ekvivalence, zagotoviti ustrezno materialno nadomestilo. V dodatku k pogodbi o zaposlitvi je določena le enostranska obveznost toženca za plačilo vtoževane odškodnine, tako da je glede prepovedi konkurenčne klavzule obremenjen le toženec in to brez vsake odmene. Kljub omejitvi pravice do proste izbire poklica, mu ni bila nudena nobena materialna satisfikacija. Taka ureditev ni v skladu z načeli pravne in socialne države (2. čl. Ustave RS), kakor tudi ne z načeli pravičnosti, zato delavec ni dolžan plačati pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule.
stanovanje - stanovanjska pravica - privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš
Dejstvo, da je oseba mladoletna, ni ovira za to, da bi s tretjim živela v ekonomski skupnosti, in sicer ne glede na to, ali starši sicer zanjo skrbijo ali ne.
Prav tako ni nujno za obstoj ekonomske skupnosti, da je življenje v njej za enega ali vse, ki so vanjo vključeni, potrebno ali koristno.
industrijska lastnina - model - pravica do modela - konstitutivna odločba - časovna omejitev pravice
Odločba o podelitvi pravice do modela je konstitutivna in ne deklaratorna.
Pravica do modela se pridobi z "dnevom vpisa v ustrezen register" (1. odst. 76. čl. ZIL), za datum vpisa v register pa se "šteje datum izdaje odločbe o registraciji modela" (2. odst. 105. čl. ZIL).
Časovna omejenost nekaterih pravic industrijske lastnine je izraz kompromisa med na eni strani interesom imetnika pravice industrijske lastnine do monopola, ki mu ga absolutna pravica daje, in na drugi strani družbenim interesom do svobodnega pristopa do dobrin in dosežkov, kar omogoča nadaljnji razvoj. Izhodišče za časovno opredelitev trajanja modela zato ne more vplivati na jasno opredelitev trenutka pridobitve pravice do modela. Če bi zakonodajalec tako želel pripisati odločbi o pridobitvi pravice do modela učinek za nazaj, to je za čas od vložitve prijave do izdaje odločbe o pravici do modela, bi to moral jasno zapisati.
ZPP člen 76. Zakon o vladi Republike Slovenije člen 5. ZDSS člen 24. ZDR člen 103.
individualni delovni spor - pravdna stranka - procesna legitimacija - Republika Slovenija - ministrstvo - vlada RS - stroški disciplinskega postopka - priglasitev stroškov
Zmotno je stališče, da gre v individualnem delovnem sporu, v katerem je tožnik delavec Ministrstva A. za dve toženi stranki - Vlado RS in Ministrstvo A.. Pravdna stranka je glede na določbe 76. člena ZPP lahko le ena, to je Republika Slovenija, ki je pravna oseba. V skladu s 5. členom Zakona o Vladi Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 4/93 do 23/99) vlada zastopa Republiko Slovenijo kot pravno osebo, če glede posameznih zadev s posebnim zakonom ni drugače določeno. Niti vlada niti ministrstva niso pravne osebe, s posebnimi predpisi pa tudi ni določeno, da so ministrstva lahko pravdne stranke.
Tožnik je pravočasno, to je ob vložitvi ugovora zoper odločbo disciplinskega organa prve stopnje, prijavil stroške nagrade za odvetnika v disciplinskem postopku, kar je predpogoj za priznanje stroškov po določbah ZPP. Pravno podlago za priznanje stroškov postopka delavcu, zoper katerega je tekel disciplinski postopek, ki je bil pri delodajalcu ustavljen, predstavlja določba 103. člena ZDR, po kateri se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe ZPP. Po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrne stroške. Ob smiselni uporabi navedene določbe je delodajalec dolžan v primeru, kadar zoper delavca neutemeljeno vodi disciplinski postopek, ki se pri samem delodajalcu zaključi z ustavitvijo postopka, delavcu povrniti stroške, ki so mu zaradi tega nastali.
1. Če sodišče ob upoštevanju 2. tč. 1. odst. 24. čl. ZDSS razveljavi drugostopenjsko odločitev delodajalca in samo odloči o pravici, obveznosti in odgovornosti delavca, postane odločitev delodajalca dokončna s pravnomočnostjo sodbe. To pomeni, da delavcu zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, katerega potrdi sodišče s sodbo po poprejšnji razveljavitvi dokončne odločitve delodajalca, preneha delovno razmerje z dnem pravnomočnosti sodbe, pred tem datumom pa le, če se delavec v vmesnem času zaposli pri drugem delodajalcu in zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja le do sklenitve delovnega razmerja pri novem delodajalcu.
2. Prepozna vročitev vabila na sejo komisije za varstvo pravic tožniku in njegovemu pooblaščencu ter opustitev pridobitve mnenja sindikata ne pomenita absolutne bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih bi bilo potrebno odločitev komisije za varstvo pravic v vsakem primeru razveljaviti. Navedene pomanjkljivosti predstavljajo relativne bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih bi bilo potrebno odločitev komisije za varstvo pravic razveljaviti le v primeru, če bi se ugotovilo, da so te nepravilnosti vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve drugostopenjskega disciplinskega organa tožene stranke.
V pristojnosti sodišča je presojanje, ali je delavec dejansko storil očitane hujše kršitve delovne obveznosti, ali je bil zoper njega disciplinski postopek pri delodajalcu izveden zakonito in ali mu je bil za ugotovljene kršitve delovne obveznosti izrečen pravilen disciplinski ukrep. Če sodišče ugotovi, da delavec ni storil očitanih kršitev delovnih obveznosti, so pa v njegovem ravnanju vsebovani vsi elementi druge, lažje kršitve, mora to upoštevati pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka delavca, tako da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ob upoštevanju splošnega akta, ki določa kršitve delovnih obveznosti delavcev pri delodajalcu, delavca spozna za odgovornega za lažjo kršitev delovne obveznosti in mu izreče predpisan milejši disciplinski ukrep. Sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o razveljavitvi oz. spremembi izpodbijanih sklepov disciplinskih organov tožene stranke. S tem, ko je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožniku za ugotovljene lažje kršitve delovne obveznosti izreklo javni opomin, je le deloma ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, zato bi moralo z sodbo odločiti tudi o preostalem delu tožbenega zahtevka. Ob dejstvu, da je pritožbo vložila le tožena stranka, pa ni dopustno zaradi navedene pomanjkljivosti izreka posegati v izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 40, 40-2.
napredovanje v višji plačilni razred - delavec v državnem organu
Za uporabo 2. alinee 40. čl. pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur.l. RS, št. 41/94) je odločilno samo to, ali je delavec na podlagi pravilnika o napredovanju prejel nižjo plačo od njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uveljavitvijo tega pravilnika. Pri tem niso bistvena relativna razmerja, temveč absolutna višina izplačane plače.
Neutemeljen je predlog za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na razporeditev tožnice na konkretno delovno mesto. Sodišče niti s sodbo niti z začasno odredbo ne more razporediti delavca na konkretno določeno delovno mesto pri delodajalcu, ker je takšno razporejenje delavcev v izključni pristojnosti delodajalca. V primeru spora glede razporeditve delavca na drugo delovno mesto sodišče presoja, ali je bil postopek razporeditve izveden v skladu z veljavnimi delovnopravnimi predpisi, oz. ali je bil delavec razporejen na ustrezno delovno mesto. Če je bil postopek razporeditve nezakonit, lahko sodišče sporno odločitev delodajalca razveljavi in naloži delodajalcu, da takega delavca razporedi na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim.
Čeprav je bila glavna obravnava zaključena v 15 minutah, to ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka. Ni mogoče šteti, da bi bila s takšnim načinom vodenja obravnave kršena tožnikova možnost obravnavanja pred sodiščem (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), saj je bil tožnik pravilno in pravočasno vabljen na obravnavo. Na obravnavo je pristopil potem, ko je bila že zaključena, poučen je bil o tem, da lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje, česar pa ni storil. Sodišče je zavrnilo ugotovitveni del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je pred prenehanjem delovnega razmerja pridobil pravico do koriščenja 12 dni letnega dopusta, zaradi pomanjkanja pravnega interesa, saj mu je tožena stranka pravico do izrabe letnega dopusta v trajanju 12 dni priznala. Sodišče prve stopnje bi ravnalo pravilno, če bi ta del tožbe zavrglo (1. odst. 274. čl. ZPP), vendar na pritožbo tožnika drugostopenjsko sodišče tega ne more storiti.
ZOR člen 308, 308/1, 308, 308/1. ZLPP člen 31, 31/6, 31, 31/6.
nadomestna izpolnitev
Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da z izdajo lastninskega certifikata na podlagi 6. odst. 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Ur. l. RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) ni prišlo do nadomestne izpolnitve v smislu določb 308. člena ZOR. V skladu s 1. odst. 308. člena ZOR obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar ta doguje. Za nadomestno izpolnitev ne zadostuje, da upnik namesto prvotne obveznosti ponudi kaj drugega (v tem primeru lastninski certifikat), temveč mora dolžnik s tem soglašati. Tožena stranka z ničemer ni izkazala, da bi tožnica soglašala s tem, da namesto prikrajšanja pri plači prejme lastninski certifikat. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnica z nadomestno izpolnitvijo strinjala, ker lastninskega certifikata ni zavrnila. Glede na postopek za izdajo lastniškega certifikata, kakor je razviden iz navodila o dostavljanju podatkov z izdajo lastniških certifikatov delavcem, zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah (Ur. l. RS, št. 69/93), je tožena stranka certifikate delavcem lahko izdajala brez njihovega sodelovanja.
V skladu s 22. členom ZDSS lahko sodišče odloči, da mora delodajalec trpeti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec ni v celoti uspel s svojim zahtevkom, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Navedeno pomeni, da je diskrecijska pravica sodišča, da pri odločanju o stroških postopka v korist delavca odstopi od splošnega načela odgovornosti za uspeh, omejena le na stroške za izvedbo dokazov in ne na vse stroške postopka. Ker pa se priglašeni stroški tožnika v celoti nanašajo le na nagrado tožnikovega pooblaščenca, tožnik do povračila teh stroškov ni upravičen na podlagi določb ZDSS, temveč le na podlagi določb ZPP.
ZDR člen 35, 35/1, 36d, 36d/1, 36d/4, 100, 100/1, 100/1-11. ZTPDR člen 76, 76/1, 76/1-1.
trajno presežni delavec - posledica - zaposlitev pri drugem delodajalcu - varovana kategorija delavcev
Ker je tožena stranka tožnikom zagotovila ustrezno zaposlitev v skladu s 1. odst. 35. člena ZDR v podjetju A. (d.o.o.), je v postopku ugotavljanja presežnih delavcev upoštevala vse zakonske zahteve. Tožena stranka je skušala omiliti posledic prenehanja delovnega razmerja zaradi ukinitve dejavnosti čiščenja in čuvanja prostorov. Ker je vsem delavcem, ki so opravljali čiščenje, zagotovila ustrezne zaposlitve pri novem delodajalcu, se tožniki ne morejo uspešno sklicevati na določbo 36. d člena ZDR, ki varuje v tem členu navedene kategorije delavcev pred prenehanjam delovnega razmerja. Ta določba varuje delavce le pred izgubo zaposlitve in prehodom v sfero brezposelnosti. Ker je bila tožnikoma ponujena ustrezna zaposlitev, ni pravne podlage za uveljavljanje varstva po 1. odst. 36. d (varstvo invalidov) člena ZDR ter po 4. odst. 36. d člena ZDR, po katerem je pred prenehanjem delovnega razmerja varovana delavka samohranilka z otrokom do dveh let starosti.
Nezakonito je spremeniti delovno razmerje za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, čeprav gre za tujca z delovnim dovoljenjem. V takem primeru se v skladu z 18. čl. ZDR šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Ker je tožnik že pred iztekom delovnega dovoljenja v letu 2000 pridobil državljanstvo RS, z iztekom delovnega dovoljenja niso bili izpolnjeni zakoniti razlogi za prenehanje delovnega razmerja.
Sklep z dne 31.8.2001, s katerim je sodišče prve stopnje naložilo tožniku dopolnitev vloge v roku 8 dni, je bil tožniku pravilno vročen. Zoper ta sklep ni dovoljena posebna pritožba, zato na podlagi 142. člena ZPP/99 (enako določbo pa je imel tudi prejšnji ZPP/77) takega sklepa ni potrebno vročati osebno stranki. Iz povratnice, priložene v spisu izhaja, da je bil sklep vročen dne 5.9.2001 in sicer tožnikovemu sinu, kar je v skladu z določbo 140. člena ZPP, ki določa, da se v primeru, če se naslovnik ne najde v stanovanju, pisanje izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti.
Potrdila o neizplačanih plačah so izračuni, ki so bili izdelani za potrebe lastninjenja. S tem tožena stranka ni priznala, da je dolžna izplačati razlike v plači do višine 100% plače v gotovini. Priznanje tožene stranke se nanaša le na pravico do lastninjenja, ne pa na pravico do izplačila plače v gotovini. S tem ni kršen enakopravni položaj, saj je tudi tožnik imel možnost uveljaviti lastninske certifikate pri lastninjenju oz. jih spremeniti v delnice.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja RS člen 10. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o plačah delavcev v javnovzgojnih izobraževalnih zavodih člen 5a.
kolektivni delovni spor - odločanje v mejah tožbenega zahtevka - dejavnost vzgoje in izobraževanja - strokovni delavci - razlika v plači
Po določbi 2. odst. 41. člena ZDSS sodišče res ni vezano na določen zahtevek predlagatelja, vendar to ne pomeni, da lahko v kolektivnem sporu odloča o povsem drugem pravnem vprašanju, kot ga je izpostavil predlagatelj. Po 1. odst. 41. člena ZDSS mora namreč predlog vsebovati opis spornega razmerja z navedbo udeležencev in dejstva, ki so pomembna za odločitev.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja RS je bila po uveljavitvi Zakona o organiziranju in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Ur. l. RS, št. 12/96) spremenjena in dopolnjena (Ur. l. RS, št. 34/96) tudi v tarifnem delu in je v 10. člen povzela določbe 5. a člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o plačah delavcev v javnovzgojnih izobraževalih zavodih (Ur. l. RS, št. 42/93), zato tarifna priloga KP za dejavnost vzgoje in izobraževanja pri strokovnih delavcih v osnovnih šolah, ki imajo višjo izobrazbo in zasedajo delovno mesto z visoko izobrazbo (in se jim plača določa glede na dejansko izobrazbo, ki jo imajo, tj. višjo izobrazbo) ni bila kršena.
Tožena stranka je dela vodje finančne službe, ki jih je opravljala tožnica, razporedila med druge delavce. Sodišče je zmotno zaključilo, da za opredelitev tožnice kot začasno presežne delavke niso obstajali zakoniti razlogi v smislu 30. in 31. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ker so bila tožničina dela razporejena med druge delavce v smislu večje učinkovitosti dela tožene stranke, je tožena stranka tožnico zakonito za določen čas opredelila kot začasno presežno delavko, dokler se zanjo ne bi našla trajna rešitev. Ker je bila tožnica edina izvajalka del na delovnem mestu vodje finančne službe, se v postopku niti ni pojavilo vprašanje uporabe kriterijev iz 3. odst. 31. člena ZDR pri določanju začasno presežnih delavcev. Ti kriteriji bi prišli v poštev le v primeru, če bi bilo izmed več delavcev, ki opravljajo primerljiva dela in naloge, potrebno izbrati tiste, katerih delo je začasno nepotrebno.