stranska intervencija - priglasitev intervencije po pravnomočno končanem postopku
Iz spisa ne izhaja in tudi pritožnik ni izkazal, da bi bilo v konkretni pravdni zadevi vloženo izredno pravno sredstvo, temveč le, da je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Šele, če bo revizija dopuščena, bo lahko tožeča stranka vložila revizijo.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00029889
URS člen 2, 23, 158. ZIZ člen 17, 38, 38/5, 55, 55/1, 56, 56/1, 56/2, 71, 71/1, 71/1-5, 76, 76/1. ZPP člen 3, 3/3, 319. ZN člen 4. OZ člen 1057.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje z neposredno izvršljivostjo - kredit v CHF - ničnost - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - ugovor dolžnika po izteku roka - načelo pravnomočnosti - razmerje med pravdnim in izvršilnim postopkom - učinkovito sodno varstvo - varstvo potrošnikov po evropskem pravu
V obravnavani zadevi je sklep o izvršbi že pravnomočen, kar pomeni, da veže stranke in sodišče. Tudi v izvršilnem postopku se zasleduje trdnost oziroma nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Učinek pravnomočnosti preseže morebitne nepravilnosti pravnomočne odločitve, v katero je dopustno posegati le izjemoma z zakonsko omejenimi (izrednimi) pravnimi sredstvi.
Dolžnik je v ugovoru po izteku roka zatrjeval ničnost neposredno izvršljivega notarskega zapisa kreditne pogodbe, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi. Kot potrošnik se je skliceval na ničnost nepoštenega pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ki je zajet v obravnavanem notarskem zapisu. Sodišče druge stopnje ne vidi ovir, ki bi preprečevale dolžniku, da bi podal navedeni ugovorni razlog že v rednem ugovoru, ko sklep o izvršbi še ni imel učinkov pravnomočnosti. Tudi sam dolžnik tovrstnih ovir ni zatrjeval.
Sodišče prve stopnje ne daje ustrezne teže pravnemu pravilu iz 4. člena ZN, po katerem ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova le, če je o obveznosti dopustna poravnava, poravnava pa ni dopustna o nični obveznosti. Pri tem sodišče prve stopnje ne upošteva, da je kot najpomembnejši zakonski pogoj zahtevano soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo, s čimer je zakonodajalec učinek izvršilnega naslova vezal na procesno dispozicijo. Enako kot za ostale procesne dispozicije v civilnem postopku tudi za obravnavano procesno dispozicijo velja, da ta ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi materialnega prava. Sodišče prve stopnje po pojasnjenem preozko razume zakonske pogoje iz 4. člena ZN le v formalnem smislu, pri čemer neutemeljeno izpostavlja le obličnostne zahteve, čeprav je zakonodajalec jasno opredelil tudi že navedene vsebinske zahteve (varstva javnega reda). Pri tem daje načelu formalne legalitete dejansko pomen pravila (t. i. pristop "vse ali nič") namesto pomena načela, ki po svoji naravi dopušča mehčanje in srednjo pot prave mere (pri uravnoteženju varstva tudi drugih pravnih interesov in vrednot).
Sama narava izvršilnega postopka ne sme biti v nasprotju z (domačim) javnim redom. Javni red v okviru ustave, prisilnih predpisov in temeljnih moralnih načel varuje najpomembnejše vrednote in interese v družbi. Vsak civilni sodni postopek, še posebej pa tisti, v katerem se neposredno uporablja državna prisila, mora biti legitimiran s spoštovanjem prisilnih predpisov javnega značaja po uradni dolžnosti in vsebovati varovala, ki preprečujejo, da bi (domači) javni red lahko stranke s svojimi dispozitivnimi ravnanji (tudi procesnimi) zaobšli. Katerokoli civilno sodišče, ki tak poskus strank lahko zazna, ga mora preprečiti. Vsako izogibanje odgovornosti sodišča, da prepreči tovrstno kršitev javnega reda, lahko prepoznamo kot pomembno kršitev temeljnega ustavnega načela pravne države, izgrajene na vladavini prava (2. člen URS).
Odločitev izvršilnega sodišča glede na objektivne meje pravnomočnosti in okoliščino, da o (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, zajetega v notarskem zapisu, presodi kot o predhodnem vprašanju, ni ovira, da pravdno sodišče o navedenem ponovno in dokončno odloči.
Izvršilno in pravdno sodno varstvo se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta v zaključeno celoto učinkovitega sodnega varstva (tako pravic strank, kot tudi javnega reda).
tožba za izterjavo prenesene terjatve - sklep o rubežu terjatve - izvršilni sklep o prenosu terjatve v izterjavo - dokazovanje plačila - obvestitev prevzemnika
Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je tožena stranka sklep o rubežu terjatev, ki jih je imela do nje družba M. d. o. o., prejela dne 8. 1. 2017 in je tako vedela, da obveznosti iz najemne pogodbe z dne 1. 9. 2016 od tega dne dalje ne sme več poravnavati M. d. o. o., ampak jih mora poravnati tožeči stranki, saj je to jasno izhajalo iz sklepa o rubežu.
Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožena stranka ni trdila, da najemna pogodba z dne 1. 9. 2016 ne bi več veljala oziroma da v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževane najemnine, teh iz kateregakoli drugega razloga ne bi bila dolžna plačevati. Prav tako ni ugovarjala višini tožbenega zahtevka, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje.
ZPP člen 316, 316/1, 343, 343/4. ZFPPIPP člen 301, 301/2, 408, 408/2, 409, 409/1, 410, 410/1, 410/2.
priznanje terjatve v stečajnem postopku - terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti - odpust obveznosti - pravni učinki odpusta obveznosti - končanje postopka osebnega stečaja po odpustu obveznosti - nadaljevanje pravdnega postopka, prekinjenega zaradi uvedbe stečajnega postopka - sodba na podlagi pripoznave - postopek s pritožbo - pravni interes za pritožbo
Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (prvi odstavek 316. člena ZPP), kar pomeni, da je s sklepom o preizkusu terjatev odločeno o zahtevku z učinkom pravnomočnosti. Drugačne odločitve s pritožbo tožena stranka tako ne more doseči.
Ob zgoraj navedenem se izkaže, da odpust obveznosti na vtoževano terjatev učinkuje. Zato tožena stranka tudi iz tega razloga nima več pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijano sodbo.
ZKolT člen 7, 7/2, 10, 10/2, 10/2-2, 27, 27/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
kolektivna tožba - seznanitev s tožbo - prekinitev postopka - pravica do izjave
Podlaga za prekinitev postopka, ki teče na podlagi samostojne tožbe, je ugotovitev, da gre za isti primer množičnega oškodovanja, ki bo sicer predmet obravnave v postopku na podlagi vložene kolektivne tožbe. Nobenega dvoma ni, da je za tako presojo (tako sodišča kot strank) nujno poznavanje vsebine obeh tožb.
Ob obširni trditveni podlagi tožnice, so bile navedbe toženca izredno pavšalne in tudi takšne, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženec ni pravočasno grajal napak in da njegov ugovor v smeri znižanja kupnine ni utemeljen. Pritožbeno izpostavljanje, da se je toženec v postopku na prvi stopnji sojenja zastopal sam, predmetnega zaključka ne more spremeniti, saj gre za lastno odločitev toženca. Tožnica je obširno pojasnila razloge, zaradi katerih je tožencu izstavila dobropis, in med drugim izrecno izpostavila, da bi lahko šlo le za očitno napako, ki bi jo moral toženec uveljavljati nemudoma. Na te tožničine očitke je toženec pojasnil, da napake ni direktno reklamiral, ker je njegov kooperant les skobljal in je menil, da bo napaka izginila, kar pa se ni zgodilo, zato so les postopoma porabljali pri enem kupcu. Izpostavil je še, da je bila tožnica o slabi kvaliteti seznanjena in si je blago ogledala, pri čemer se je skliceval na dobropis z dne 16.4.2018. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno sledilo očitkom tožnice, da toženec napake ni pravočasno grajal, saj toženec niti ni podal trditvene podlage, ki bi sploh omogočala presojo, da je napako grajal skladno z določili OZ (nemudoma).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00030306
DZ člen 241, 256, 262, 265. ZNP-1 člen 5, 6, 6/2, 34, 42, 57, 58, 59. ZPP člen 78, 339, 339/2, 339/2-11. ZNP člen 46.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - skrbništvo - začasni skrbnik - po uradni dolžnosti začet postopek - pogoji za postavitev začasnega skrbnika - skrbnik za poseben primer - poslovna sposobnost - domneva poslovne sposobnosti - pravdna sposobnost - pravica do izjave - dopustitev pritožbe - navzkrižje interesov - pravočasne trditve - nova dejstva in novi dokazi - nova dejstva in novi dokazi v pritožbenem postopku
ZNP-1 ne vsebuje več določb o delnem in popolnem odvzemu poslovne sposobnosti. Navedeni pravni institut za ureditev osebnega statusa posameznika so nadomestila določila DZ o postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo.
Začasna skrbnica ima v odgovoru na pritožbo prav, da stranka, ki ni pravdno sposobna, ne more veljavno opravljati pravdnih dejanj, niti sama, niti po odvetnici, ki jo je pooblastila. Pogoj za veljavnost takih dejanj je odobritev njenega skrbnika. Kljub temu nasprotni udeleženki v tem nepravdnem postopku, kjer se ureja njen osebni status postavitve pod skrbništvo, ni mogoče odvzeti pravice do izjave.
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi nasprotnik. Namen navedene zakonske določbe je namreč v tem, da so v postopku varovani interesi pravdno nesposobne stranke, ne pa morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve.
Že dejstvo, da je začasna skrbnica poskušala z nasprotno udeleženko dvakrat skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju oziroma o preužitku, vzpostavlja sum o navzkrižju interesov.
Glede na izrečene besede in same okoliščine, v katerih so bile te izrečene, ko je obdolženec po telefonu klical T.B., ki ga sicer sploh ne pozna, ter mu rekel, da ima njegova žena N.B. razmerje z M.K. in da je slednji razdrl že ogromno zvez, je evidentno, da je obdolženec vsaj namigoval na njuno ljubezensko razmerje. Kaznivo dejanje obrekovanja pa je lahko storjeno tudi z namigovanjem na določeno dejstvo, ko iz same izjave sicer ne izhaja neposredna obrekovalna izjava, temveč ta izhaja logično iz vsebine izjave glede na okoliščine, v katerih je podana.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki pogrešajo opis, kako bi naj obdolženec škodil časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, je dodati, da za obstoj kaznivega dejanja ni treba, da bi do teh posledic dejansko prišlo, temveč zadošča, da je obrekovanje objektivno takšno, da je te posledice sposobno povzročiti, pri čemer konkretni razlogi o tem sodijo v obrazložitev sodne odločbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030001
OZ člen 419. ZPP člen 188.
identifikacija zahtevka - umik tožbe - zahtevek za plačilo obresti - podatki o prometu na transakcijskem računu - odstop terjatev - obvestitev dolžnika - aktivna legitimacija
Z odstopom terjatve in obvestilom tožene stranke je tožeča stranka izgubila upravičenje do izterjave terjatve, ker je to upravičenje z odstopom terjatve prenesla na prevzemnika terjatve, tj. na družbo N. d. o. o.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - stroški prevoza - popolna škoda - izguba na zaslužku - pogodba o delu - neto znesek
Glede škode iz naslova prevoznih stroškov v zvezi z zdravljenjem se toženka neutemeljeno zavzema za to, da se tožniku za to škodo prizna (nižja) odškodnina v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. V izpodbijani sodbi prisojen prevozni strošek povezan z zdravljenjem v višini 0,37 EUR/km je pravilen in v skladu z novejšo (večinsko) prakso višjih sodišč, ki ji je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Tožnik je namreč v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne škode, ki zajema tako strošek za porabo goriva, kot tudi strošek zaradi obrabe vozila. V takih primerih se priznava strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja.
humanitarna organizacija - humanitarna dejavnost - oprostitev plačila sodne takse pravne osebe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zasebni zavod, česar pritožnica ne izpodbija. Prav tako ne navaja, da bi pridobila status humanitarne organizacije s pravnomočno odločbo o podelitvi statusa ter da je vpisana v razvid humanitarnih organizacij pri pristojnem ministrstvu. Če se tožena stranka ukvarja s humanitarno dejavnostjo, to ne pomeni, da ima status humanitarne organizacije. Ni pa možno zakonske izjeme iz prvega odstavka 10. člena ZST-1 širiti na vse subjekte, ki se ukvarjajo s humanitarno dejavnostjo.
OZ člen 3, 39, 86, 86/1, 88, 239, 247. URS člen 82, 82/1. ZPos člen 2.
izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve - prosto urejanje pogodbenih razmerij - pogodba - delna ničnost pogodbe - ničnost pogodbenega določila - poslanec - kandidatura - volilna kampanja - financiranje - izpolnitev obveznosti iz dvostranske pogodbe - kršitev pogodbe - poslanska skupina - izstop iz članstva - kaznovalna funkcija - povrnitev stroškov - pravna kvalifikacija terjatve - pravna podlaga tožbenega zahtevka - pogodbena kazen ali odškodnina ali dogovor - societas leonina - dvostranska vzajemna pogodba - višina zahtevka - vsebina dogovora - pogoj za sklenitev pogodbe - dopustna podlaga pogodbe
V Pogodbi o kandidaturi za poslanca Državnega zbora Republike Slovenije je nična (le) določba 8. člena, ki kandidata zavezuje k odstopu s funkcije poslanca v primeru njegovega izstopa iz poslanske skupine (ali iz stranke), ker je v nasprotju z 82. členom Ustave. Pri ostalih dogovorjenih obveznosti toženca gre za dopustne dogovore v okviru avtonomnega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) oziroma pogodbenega razmerja med tožnico in tožencem. Pogodba lahko ostane v veljavi brez ničnega določila, zato (z izjemo obveznosti odstopa s funkcije poslanca) zavezuje obe pravdni stranki.
Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (prvi odstavek 247. člena OZ). Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka. Je instrument utrditve pogodbene obveznosti, hkrati pa v primeru kršitve pogodbe olajšuje položaj druge pogodbene stranke, ki mora dokazati le splošni predpostavki za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev, ne pa tudi obstoja škode.
Odločilno je, da tožnica ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da namen tega dogovora ni bil kaznovanje toženca zaradi izstopa oziroma da je bil namen v povrnitvi stroškov volilne kampanje. Če ne gre za kaznovalni namen, pa je zahtevek za plačilo, ki temelji na 7. členu Pogodbe, lahko le izpolnitveni zahtevek, kar je tožnica nenazadnje tudi sama navedla v tožbi in šele kasneje začela trditi, da gre za pogodbeno kazen. Ker sodišče na navedeno pravno podlago ni vezano, se je pravilno osredotočilo na trditev tožnice, da je za toženca z dnem izstopa iz stranke (tožnice) nastopila obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov volilne kampanje in zahtevek obravnavalo kot izpolnitveni na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ. Povedano drugače, po presoji sodišča prve stopnje toženec ni dolžan povrniti sorazmernega dela stroškov volilne kampanje, ker je izstopil iz poslanske skupine oziroma stranke ali zato, ker bi z izstopom stranki povzročil škodo (kot posledico kršitve pogodbene obveznosti), ampak ker se je za primer izstopa tako (posebej) dogovoril.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - ugovor - postopek po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - vsebinska presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka - gradbena dela - gradbena pogodba - neizvršena dela - negativno dejstvo
Upnik je za dolžnika dobavljal nasipni material, za katerega ni predložil certifikata o ustreznosti dobavljenega materiala, posledično pa naročnik dolžniku ustreznosti tega vgrajenega materiala ne prizna. Poleg tega je upnik za dolžnika rušil obstoječi objekt in odpeljal ruševine, a evidenčnih listov gradbenih odpadkov, ki so sestavni del dokumentacije za izdajo uporabnega dovoljenja, ni predložil. Posledično dolžnik sovjemu naročniku ne more izdati končne situacije za opravljeno delo. S temi trditvami je torej dolžnik trdil, da upnik ni v celoti izpolnil svojih obveznosti in tako zanikal obstoj temelja za nastanek upnikove terjatve. S tem je zatrjeval takšno pravno pomembno dejstvo, ki bi, če bi se izkazalo za resnično, lahko pripeljalo do zavrnitve upnikovega tožbenega zahtevka v pravdi. Ker gre za negativno dejstvo, dolžniku dokazov o tem ni bilo potrebno predlagati.
Presoje, ali dolžnikov ugovor vsebuje vse potrebne elemente po materialnem pravu in ali bo s predlaganimi dokazi, kadar je dokazno breme na njem, s svojim ugovorom tudi uspel, ne opravlja sodišče v izvršilnem postopku (na podlagi verodostojne listine), ampak se ta opravi šele v pravdnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029900
ZTLR člen 24, 25, 25/1, 25/5. ZVEtL-1 člen 43. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izločitev iz zapuščine - priposestvovanje - priposestvovalna doba - gradnja na tujem svetu - pridobitev lastninske pravice - dobrovernost - posest - dobrovernost graditelja - pridobitev lastninske pravice na originaren način - dogovor o skupni gradnji - nova stvar - funkcionalno zemljišče k stavbi - pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - vlaganja v nepremičnino
Za presojo utemeljenosti postavljenega zahtevka na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu ni pravno pomembno, ali je bil tožnik dobroveren ali nedobroveren graditelj.
Dogovor o skupni gradnji izključuje uporabo določb o izvirni pridobitvi lastninske pravice. Bistvo ugovornih navedb tožencev je, da se je (z)gradila strojna lopa za potrebe kmetije tožnikove družine (v režiji in pretežno z denarnimi sredstvi staršev tožnika). Nato pa se je, na prošnjo tožnika, na podlagi skupnega dogovora in s skupnimi sredstvi, ta nadgradila za potrebe stanovanja tožnika. Navedba tožencev, da je šlo pri tem za pomoč tožniku, da (začasno) reši svoj stanovanjski problem, same narave gradnje ne spreminja. Na podlagi teh trditev tožencev zato (še) ni mogoče zaključiti, da je njihov ugovor, da je bil objekt zgrajen na podlagi skupnega dogovora ter s skupnim prizadevanjem in finančnimi prispevki zemljiškoknjižnega lastnika in preostalih članov družine, neutemeljen.
Ne glede na ugotovitev, da je tožnik v staro delavnico vzidal veliko okno, v njej ometal stene in strope, in s temi deli omogočil, da je bila stara zgradba primerna za opravljanje dejavnosti, obseg in narava opravljenih del ne omogočata zaključka, da se je s tem spremenila identiteta zgradbe. Gre zgolj za adaptacijska dela. Z vlaganji tožnika v staro delavnico torej ni nastala nova stvar.
napotitev na pravdo - prekinitev zapuščinskega postopka - pravica do dediščine - oporoka - veljavnost oporoke - pogoji za veljavnost oporoke - manj verjetna pravica dediča
Sodišče je na pravdo pravilno napotilo dediča, ki pisne oporoke zapustnika, ki se nahaja v spisu in je bila razglašena, ne priznava kot pristne in pravno veljavne, vendar ne navede in ne izkaže, zakaj naj bi bila oporoka neveljavna oziroma nepristna.
zapuščinski postopek - spor o obsegu zapuščine - napotitev dedičev na pravdo - izločitveni zahtevek - prispevek k nastanku skupnega premoženja - ugotovitev skupnega premoženja - umik tožbe
Pritožbena teza, da je bil sporen le ½ zapustnikov delež nepremičnine s parc. št. 918/3, k. o. ... (hiša na naslovu ...), medtem ko polovica hiše nesporno predstavlja pritožničin delež, je zmotna. Iz sodne poravnave v zadevi II P 834/2015 z dne 5. 10. 2016 namreč ne izhaja, da se nanaša le na zapustnikov ½ delež in ne na celotno nepremičnino. Pritožnica je tožbo iz naslova njenega (so)prispevka k skupnemu premoženju, pridobljenem v zakonski zvezi z zapustnikom, umaknila, pri tem pa iz sodne poravnave nikakor ne izhaja, da se je poravnava nanašala le na zapustnikov delež in da z njene strani zatrjevan polovični delež ni sporen.
V konkretnem primeru ni dvoma, da pritožba, na katero se nanaša izpodbijani sklep, s strani pritožnika ni podpisana. Pritožnik v pritožbi oddajo nepodpisane pritožbe opravičuje s svojo nepazljivostjo, saj naj bi podpisan izvod pomotoma ostal pri njem, kar pa ne more biti podlaga za spremembo izpodbijane odločitve. ZPP namreč nepodpisanost pritožbe sankcionira ne glede na razlog zaradi katerega je do tega prišlo. Edino izjemo predstavlja položaj, v katerem je do vložitve nepopolne pritožbe prišlo zaradi napačnega ali pomanjkljivega pravnega pouka, česar pa pritožnik ne trdi.
Ocena pritožbenega sodišča torej je, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so še vedno podani zakonski in ustavni pogoji za podaljšanje pripora, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).
Čeprav je javna dražba v sodnem postopku (po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)) urejena drugače kot javna dražba občinskega premoženja (po ZSPDSLS in uredbi), gre še vedno za javno dražbo, katere namen in cilj je z draženjem doseči čim višjo ceno (za dražitelja najugodnejšo prodajo ob danem in resnem povpraševanju). Pravno relevantno je bistvo javne dražbe, ki je v doseganju čim višje cene oziroma v draženju, in ne v tem, če javno dražbo izvaja sodišče ali občina. Pritožbeno sodišče v zvezi s slednjim ugotavlja, da je načelo gospodarnega ravnanja z omenjenim stvarnim premoženjem načelo, glede katerega je zagotovo sprejet splošni družbeni konsenz, saj varuje premoženje, ki služi zadovoljevanju splošnih družbenih interesov. Enako velja tudi glede javne dražbe, ki je neločljivo povezana z izpostavljenim načelom in glede katere je sprejet splošni družbeni konsenz, da je namenjena draženju s strani vseh zainteresiranih udeležencev in posledično doseganju čim višje prodajne cene za dražitelja (namenjena je gospodarnemu ravnanju s tem premoženjem). Pravdni stranki, ki sta obe imeli nesporno interes za nakup občinskega premoženja na javni dražbi, sta sklenili odplačen dogovor, da bo ena od njiju ″odstopila od javne dražbe″ oziroma da ne bo dražila, s čimer bo drugi omogočila nakup tega premoženja na javni dražbi. Predmetni dogovor ima vsekakor upošteven vpliv na rezultat javne dražbe, saj je zaradi njegove izvedbe le-ta osiromašena za enega izmed dražiteljev oziroma za to, da med dvema dražiteljema ne bo izvedeno draženje, s čimer je poseženo v samo bistvo javne dražbe, katere namen in cilj je doseganje čim višje cene oziroma draženje. Čim višjo ceno je mogoče doseči le z javno dražbo, katere namen je v draženju s strani vseh zainteresiranih subjektov. Dogovor, ki slednje izkrivlja, je nemoralen. Občina na javni dražbi ponudi premoženje v prodajo (ponudba) in omenjeni dogovor dejansko izkrivlja draženje (povpraševanje), zato gre za dogovor katerega bistvo nasprotuje moralnim načelom. Takšen dogovor oziroma njegov cilj vsekakor povzroča škodo tretjemu (občini in širši družbeni skupnosti).