V opisani pravni situaciji sodišče prve stopnje presodi le zakonitost dogovorjene kazenske sankcije, kar pomeni (zgolj) preverjanje, ali je kazenska sankcija dogovorjena v zakonsko predpisanih mejah, medtem ko pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, nima, saj je bila ta dogovorjena v skladu s svobodno voljo strank sporazuma, torej obdolženca in okrajne državne tožilke.
Poleg tega zagovornica prezre, da mora sodišče prve stopnje sporazum o priznanju krivde sprejeti kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, zato drugačne kazenske sankcije od dogovorjene, kar velja tako za glavno kot za stranske kazni, ne more izreči. S pravkar navedenim je skladna tudi ureditev, da dogovorjene kazni v sporazumu o priznanju krivde ne gre več spreminjati niti v pritožbenem postopku.
Z novelo ZNUNBZ, ki je veljala od 31. 12. 2023 dalje, je bilo v zakonsko besedilo prvega odstavka 35. člena ZNUNBZ vnesena beseda "prvič", torej da obravnavani dodatek pripada zdravniku, ki mu je prvič odobrena specializacija iz družinske medicine v letu 2023 ali v letu 2024. Jezikovni pomen tako uporabljene besedne zveze je v tem, da upravičenje do dodatka navezuje na dejstvo, da je zdravnik izmed več različnih specialističnih smeri izbral specializacijo iz družinske medicine.
O izbiri v navedenem smislu ni mogoče govoriti, če zdravnik specializant že opravlja specializacijo na področju družinske medicine in se le ponovno prijavi na razpis za specializacijo iz istega področja s posameznimi modalitetami njenega opravljanja. Za tak primer vtoževani dodatek ni bil predviden.
Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju jasno opredeliti, upoštevajoč tudi skico izmere terenskih ugotovitev, ogleda, izpovedi strank in prič ter trditev tožnika na naroku dne 7. 11. 2024 (v skladu z napotki 8. člena ZPP), kje naj bi sporna služnostna pot potekala, ali je bila zatrjevana trasa poti ves čas enaka (pred in po nasutju) in ali je pretekla 20 letna priposestvovalna doba za priposestvovanje služnosti po določeni trasi poti.
Z vmesno sodbo (315. člen ZPP) je sodišče odločilo o temelju tožbenega zahtevka in presodilo, da obstaja pravna podlaga tako za nadomestilo/odmeno za manjkajoče ure praznovanja po 32.b členu KPZSV kot tudi za dodatek za nadurno delo.
Bistvena značilnost neenakomerne razporeditve delovnega časa je ta, da delovna obveznost po posameznih tednih ni enaka, temveč se lahko v določenih tednih opravi več ur, v drugih pa manj, pri čemer se delovni čas izravnava v referenčnem obdobju.
Drugi odstavek 32.b člena KPZSV določa, da mora biti delavcu, ki dela v neenakomerno razporejenem delovnem času, zagotovljeno plačilo nadomestila plače za najmanj toliko ur praznikov, kot izhaja iz letnega koledarja delovne obveznosti pri enakomerni razporeditvi delovnega časa. Obvezni razlagi te določbe, ki ju je sprejel odbor za razlago kolektivne pogodbe, po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne ustvarjata nove pravice, temveč zgolj pojasnjujeta že obstoječo normo in njen namen. obvezna razlaga kolektivne pogodbe predstavlja avtentično razlago pogodbenih strank kolektivne pogodbe in je zavezujoča za vse uporabnike kolektivne pogodbe. Razlaga ne učinkuje kot nova pravna norma, temveč pojasnjuje vsebino pravice, ki povsem nazorno izhaja že iz besedila 32.b člena KPZSV. Poznejši Aneks h kolektivni pogodbi (Ur. l. RS št. 36/2025) ni uvedel nove pravice, temveč je zgolj natančneje uredil način njenega izvrševanja (sankcija v primeru kršitve). Nezagotovitev (zadostnega) obsega pravice do praznovanja oziroma plačila za manjkajoče ure praznovanja namreč že po svoji naravi pomeni poseg v pravico delavca, katerega posledica je obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno denarno odmeno zaradi kršitve te pravice. Takšno obveznost bi torej delodajalec imel tudi v primeru, če aneks v vsebini, kot je določena, ne bi bil sprejet.
Ni pravne podlage, da bi upniku v izvršbi priznali zamudne obresti, če mu niso bile priznane v izvršilnem naslovu.
Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik le položaj prekarista, zato mu je bil utemeljeno preklican neomejen dostop do večnamenskega prostora.
Tožena stranka tako nima prav, ko navaja, da bi se najprej morali poplačati stroški, nato pogodbene obresti, nato glavnica in končno še zamudne obresti. Pred glavnico se namreč poplačajo vse obresti, tako pogodbene kot zamudne, tako da ta pritožben navedba ni utemeljena.
Ker gre v obravnavani zadevi za tožbeni zahtevek, ki se nanaša na denarni znesek, je sodišče v skladu z določbo 39. člena ZPP upoštevalo kot vrednost spornega predmeta znesek glavnega zahtevka, ki ga je tožnica navedla v tožbi.
Po presoji sodišča druge stopnje trditve oziroma navedbe iz izvedenskega mnenja, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne morejo predstavljati podlage za subjektivno oceno zatrjevane nepremoženjske škode. Presojo subjektivne ocene škode lahko sodišče opravi, če izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki edina lahko izpove o svojem subjektivnem doživljanju nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje.
Za razrešitev kolizije med pravico do časti in dobrega imena (zasebnega tožilca) ter pravico do svobode izražanja (obdolženke) v korist slednje morajo biti izjave, ki žalijo dostojanstvo, ustrezne in nujno potrebne za varstvo upravičenih interesov ter biti razpoznavne kot primerno in razmeroma najmilejše sredstvo po vsebini, obliki ter spremljevalnih okoliščinah, da je lahko izključena njihova protipravnost. Izjave, ki razžalijo čast, bi morale pripomoči k varstvu interesov, podana bi morala biti objektivna možnost zaščite upravičenega interesa ter vzročna zveza med ravnanjem in zasledovanim ciljem, tj. varstvom upravičenega interesa. V luči tretjega odstavka 158. člena KZ-1 pa protipravnost ne more biti izključena, če gre za blatenje ali čisto zmerjaško kritiko, pri kateri stopa v ospredje osebni napad na čast in dobro ime.