Že iz jezikovne razlage določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za izrek pogojne obsodbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: (i) da obtoženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in (ii) da državni tožilec predlaga izrek pogojne obsodbe za primer, če obtoženec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek pogojne obsodbe, sodišču ne omogoča, da obtožencu izreče pogojno obsodbo na podlagi petega odstavka 58. člena KZ-1.
Pred uveljavitvijo SPZ za nastanek etažne lastnine ni bil potreben pravni naslov (formalni akt o oblikovanju etažne lastnine) niti vpis v zemljiško knjigo. Etažna lastnina je nastajala v pravnem prometu s tem, ko so lastniki stavb v zasebni lastnini (ali upravljavci stavb v družbeni lastnini) te v pravnem prometu odtujevali po delih. V pravnem prometu med posamezniki je prevladoval vpis etažne lastnine na način t. i. navidezne solastnine - etažni lastniki so bili v zemljiško knjigo vpisani kot solastniki nepremičnine, na kateri stavba stoji, pri čemer je vpisan solastniški delež dejansko odražal lastninsko pravico na konkretnem posameznem delu stavbe (kar pomeni, da so navidezni solastniki dejansko etažni lastniki).
Po ZPVAS dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, ne morejo dedovati premoženjskih pravic v naravi, zato se tistemu, do česar nimajo pravice, niti ne morejo odpovedati. Dejansko imajo po ZPVAS le pravico do uveljavljanja nujnega deleža v gotovini, tega lahko zahtevajo ali ne. Vsak od nujnih dedičev lahko upravičenje do nujnega deleža uveljavlja le zase, zato odpoved uveljavljanju nujnega deleža s strani enega nujnega dediča ne more iti v korist drugemu nujnemu dediču.
Stečajno sodišče lahko odloči o zatrjevani ničnosti kreditne pogodbe in odstopa terjatve novemu upniku kot o predhodnem vprašanju. Iz sodbe SEU C-582/23, Wiszkier, izhaja, da stečajno sodišče ne samo sme, ampak v določenih primerih celo mora presojati veljavnost pogodbenih podlag (npr. nepoštenost pogojev), in to znotraj samega insolvenčnega postopka.
ZBan ne prepoveduje prenosa zapadlih neplačanih terjatev bank na novega upnika, niti to ni bančna storitev. Določba 5. člena ZBan drugim osebam prepoveduje zgolj sprejemanje depozitov od javnosti. Zapadla neplačana terjatev iz naslova kreditne pogodbe tudi ni terjatev, ki bi bila povezana z osebnostjo upnika v smislu prvega odstavka 417. člena OZ.
Lex specialis pa je za potrošniške kredite Zakon o potrošniških kreditih, po katerem pa se sme terjatev odstopiti le določenim osebam, kot so banke in dajalci potrošniških kreditov po tem zakonu.
Tudi po dopolnitvi vloge predlagana začasna odredba, s katero tožnik zgolj posplošeno zahteva prenehanje kršitev materialnih avtorskih pravic v zvezi z izumom konektorski priklop priključne vrvice, ne predstavlja takšne konkretizacije prepovednega zahtevka, da bi bil ta izvršljiv. To velja tudi za nadaljnje zahtevke, ki jih je tožnik postavil v predlogu. Ker ni opredelil obveznosti določljivo in s tem tako, da bi bila izvršljiva (21. in 268. člen ZIZ), je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrglo (četrti odstavek 108. člena ZPP).
Tožnik je pri svojem delu uporabljal tako italijanski kot slovenski jezik, zato je tudi upravičen do dodatka za dvojezičnost. Pri svojem delu je v vtoževanem obdobju dejansko uporabljal višjo raven italijanskega jezika in če italijanskega jezika na višjem nivoju ne bi znal, dela režiserja sploh ne bi mogel opravljati.
Na pisno izvedensko mnenje je dala toženka vrsto pripomb in vprašanj ter predlagala zaslišanje izvedenke. Izvedenka je na to natančno in sistematično pisno odgovorila. Ko je zatem sodišče stranki izrecno pozvalo k izjavi o tej dopolnitvi, sicer bo štelo, da se z izvedenkino ekspertizo strinjajo, je toženka molčala. Ta molk je sodišče upravičeno razumelo kot njeno sprijaznjenje s stroškovnimi izsledki izvedenke, ki je toženkine pripombe v pisni dopolnitvi argumentirano ovrgla. Zato s tem, ko izvedenke ni še ustno zaslišalo, ni bistveno kršilo določb postopka.
ZPP ne prepoveduje, da bi sodnica pravno odločilna dejstva spoznavala posredno, torej tako, da bi o njihovem obstoju izkustveno in logično sklepala iz t. i. pomožnih (indičnih) dejstev.
Pravni pouk ni določal podobno kakšen naj bo pravilni podpis pravne osebe niti tega ne določa 335. člen ZPP, zato je treba razlagati določbe ZPP o popolnosti pritožbe v korist stranke. V dejanskih okoliščinah tega primera, ko je bila na pritožbi odtisnjena štampiljka s firmo ter težje berljivim podpisom - parafo se šteje, da gre za podpis zakonitega zastopnika.
Neto prejemek iz delovnega razmerja se poračuna s celotnim zneskom, ki ga je toženec prejel od tožnice na podlagi pogodb civilnega prava, četudi je toženec kot s. p. od tega zneska odvedel davke in prispevke. Davke in prispevke, ki jih je toženec kot s. p. plačal v zvezi s civilnopravnim razmerjem s tožnico, glede katerega je kasneje s pravnomočno sodbo odpadla podlaga, bo namreč toženec lahko zahteval nazaj po pravilih davčnega postopka.
Tožnik je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožnik je že v tožbi konkretiziral delovne naloge, ki jih je opravil v času tedenskega počitka, oziroma delovne naloge, s katerimi je presegel v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno povprečno mesečno delovno obveznost. V pripravljalni vlogi je te naloge tudi natančno časovno specificiral in pojasnil, na podlagi čigavega ukaza jih je izvršil. Glede tako podanih trditev je obrazložil, da jih je oprl na podatke iz evidence opravljenih nalog na misiji (ki jo je vodil zaradi izkušnje z nezagotavljanjem ustreznega počitka na predhodnih misijah).
Obstoj pravde med varovanko kot tožnico in njeno hčerjo kot toženko predstavlja okoliščino, zaradi katere lahko pride do nasprotja interesov med varovanko in njeno hčerjo.
Tožnik po vsebini nasprotuje sistemizaciji delovnih mest pri toženki, ki za enako oziroma primerljivo delo na dveh različnih delovnih mestih predvideva različno plačilo. V pritožbi sam priznava, da sistemizacije v individualnem delovnem sporu ne more spremeniti, pri čemer pa po vsebini zahteva prav to: da bi sodišče njegovemu delovnemu mestu pripisalo višji plačni razred.
Do plačila za dejansko delo je delavec upravičen ob pogoju, da ne opravlja svojega dela, temveč delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta. V primeru tožnika ta pogoj ni bil izpolnjen; opravljal je dela in naloge na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, z opisom del in nalog, ki jih je v okviru tega delovnega mesta tudi dejansko izvajal.
Okoliščini, da je opis večine del in nalog na dveh različnih delovnih mestih (ki sta sicer sistemizirani v dveh različnih organizacijskih enotah delodajalca in pri katerih se naloge opravljajo v različnih nazivih) skoraj identičen in da delavci na teh različnih delovnih mestih opravljajo enaka dela in naloge, ne dajeta podlage za zaključek, da tožnik opravlja dela in naloge drugega delovnega mesta. Tudi v takšnem primeru delavec še vedno opravlja dela in naloge svojega delovnega mesta.
Nadstandardna leča (monofokalna leča s podaljšanim žariščem), ki jo je prejela tožnica na Hrvaškem, ne odpravi zgolj bolezenskega stanja (sive mrene), temveč hkrati korigira tudi astigmatizem. Vendar takšen poseg ne vpliva na obstoj osnovne pravice do zdravljenja bolezni (torej pravice do operacije sive mrene) in posledično tudi ne na pravico do povračila stroškov zdravljenja v obsegu, ki ga določa 44.c člen ZZVZZ. Nadstandardni del storitve, ki presega medicinsko zdravljenje bolezni, pa ostaja v breme zavarovanca.
Do zamude zavoda pri izpolnitvi denarne obveznosti ne more priti, dokler ni izdana dokončna in izvršljiva odločba. Zavarovanec mora za priznanje pravice vložiti zahtevo, zavod pa ima na podlagi 222. člena ZUP zakonski rok dveh mesecev za odločitev. Zato v primeru, ko sodišče v sodnem postopku odpravi upravne odločbe zavoda in zavarovancu prizna pravico za nazaj, zamuda nastopi v trenutku, ko bi prvostopenjska odločba zavoda (če bi bila pravilna) postala izvršljiva. Toženec zato ni prišel v zamudo šele z vložitvijo tožbe kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, niti ne že z vložitvijo zahteve kot trdi tožnica. Toženec je prišel v zamudo 10. 1. 2024, ker je takrat iztekel dvomesečni rok za izdajo odločbe (222. člen ZUP) in 15 dnevni rok za vložitev pritožbe (235. člen ZUP).
Ključno je, da je bila tožniku pravica do izplačila odložena in ko je bil izpolnjen z zakonom določen pogoj, tj., da je tožnik poravnal prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, je odpadel razlog, zaradi katerega je bilo izplačilo zadržano. Z dnem plačila prispevkov so bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do izplačila nadomestila in tedaj je začel teči 3-letni zastaralni rok, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.
Drži, da SPZ ne predpisuje obveznih sestavin zapisnika sestanka etažnih lastnikov, vendar pa določa, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem potrebno soglasje etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev. Za podelitev veljavnega pooblastila za sklenitev pogodbe o upravljanju, kot posla rednega upravljanja, bi torej morali glasovati etažni lastniki, ki imajo skupaj več kot polovico solastniških deležev.
Glede na določbe SPZ ni nujno, da so ti podatki razvidni iz liste prisotnih (kot to določa Stanovanjski zakon), bistveno je, da je mogoče preveriti, ali je bil sklep veljavno (torej z zadostno večino) sprejet.
Pravica (tožnika kot notranjega revizorja) do prostega dostopa do podatkov ni bila absolutna, ampak je od revizorjev terjala določeno previdnost, s čimer so bili revizorji seznanjeni. Tožnik je z vpogledom v informacije, ki niso bile v povezavi z njegovim delom, ravnal v nasprotju interesov kot ga določa Pravilnik o obvladovanju nasprotja interesov, njegovo ravnanje pa je pravilno opredeljeno kot hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo, da je imel tožnik dostop do vseh podatkov v aplikaciji ga namreč ne odvezuje obveznosti, da vpogleda le v gradiva, ki so v zvezi z odrejenimi nalogami notranje revizije.