Glede na določbe prvega odstavka 55. člena ZP-1 in 8. člena ZPrCP mora prekrškovni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so odločilna za odločitev o prekršku, kar pomeni, da mora v primeru prekrška zoper varnost cestnega prometa ugotoviti ne le zakonske znake posameznega prekrška zoper varnost cestnega prometa (v konkretnem primeru zakonske znake prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP), temveč mora ugotoviti tudi, kdo je bil voznik vozila, s katerim je bil storjen prekršek zoper varnost cestnega prometa. Nato pa mora prekrškovni organ storilcu prekrška z gotovostjo (torej onkraj razumnega dvoma) dokazati storitev prekrška, da je vozil vozilo v času storitve prekrška in da je izpolnil vse zakonske znake prekrška zoper varnost cestnega prometa.
S trenutkom identifikacije dejanskega voznika se je sum storitve prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o storitvi prekrška, in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.
Tožnica v postopku ni uspela, saj je sodišče postopek ustavilo zaradi umika tožbe. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora zato nasprotni stranki in njenemu stranskemu intervenientu povrniti stroške.
Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnice, A. A. in B. B. ugotovilo, da sta klobase, kašnice in krvavice, gibanice in kruh izdelala A. A. in B. B., ki sta tudi posnela fotografije izdelkov in jih objavila na Facebook profilu tožnice, da sta stranke obvestila, da so na voljo v prodajni hüti. Ugotovljeno je bilo, da sta objave opravila na tožničinemu Facebook profilu, ker je tožnica že od začetka nosilka dejavnosti, zato je najbolj prepoznavno njeno ime. Slednje ne pomeni, da je tožnica opravljala pridobitno dejavnost, saj sta vse aktivnosti opravila njena hčerka in zet, pri tem sta le uporabila tožničin profil na družabnem omrežju. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da se je upoštevalo, da je bila pri objavi oglasa o možnem naročilu posameznih izdelkov pripisana tožničina številka, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v primeru klica kupca preusmerila k hčerki, ker sta le hčerka in zet vedela, ali lahko naročilo sprejmeta in izvedeta. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilen zaključek, da tožnica ni opravljala pridobitne dejavnosti, ampak je svoji družini le omogočila, da trži in prodaja izdelke, ki so jih naredili, na njenem profilu na družabnem omrežju.
Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena Zštip-1. Pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa, da mora biti sofinanciranje izvedeno na podlagi javnega razpisa ali financiranje zagotovljeno neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Ker 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico.
Kadar sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo RS in zakonom, tega akta ne sme uporabiti, saj je vezan le na Ustavo RS in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Pravilniki so na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi, zato morajo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb.
Okoliščine narekujejo uporabo pravila iz prvega odstavka 140. člena OZ, da tisti, ki v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil (pravilo volenti non fit iniuria). Npr. iz 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila zavestna odločitev "zgolj in samo" naročnice "same", da se bo gradnjo izjemno zahtevnega objekta pričelo na podlagi za izvedbo gradnje popolnoma neustrezne projektne dokumentacije PGD, ki je s to odločitvijo sprejela vsa tveganja za nastanek napak in pomanjkljivosti, ki so se kasneje tudi zgodile.
Podrobno je obrazloženo, zakaj tretja toženka ni bila nadzornik v smislu ZGO-1, kako ni imela nobenih relevantnih pooblastil za izvajanje nadzora (v razmerju do izvajalca, nadzornika in projektanta), kako ji je bila zgolj tožnica zavezana izročiti vse razpoložljive podatke in ji omogočiti dostop do objektov in naprav, ki so predmet pogodbe, in se je zavezala redno sodelovati s tretjo toženko, in zakaj posledično tretja toženka ne more odgovarjati za plačilo vtoževane škode.
Drži, da je odgovorni nadzornik dodatno zagotovilo naročniku gradnje, da bodo dela izdelana strokovno, vendar ravnanj tega "zagotovila" ni mogoče presojati izven konkretnih okoliščin primera, to je interesov, ravnanj in opustitev drugih udeležencev gradnje.
Tožnica je sama povedala, da se na zavod ni prijavila in da tudi nima namena, da bi se na zavod prijavila. Prijava na zavod pa je ključna, saj se le v tem primeru brezposelna oseba lahko šteje za iskalca zaposlitve, kot je to določeno v 8. členu ZUTD. Glede na to, da se tožnica kot brezposelna oseba ni prijavila na Zavod RS za zaposlovanje, je podan krivdni razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči v spornem obdobju.