Sledeč določilu drugega odstavka 25. člena splošnih pogojev je torej znesek franšize zahtevek zavarovalnice do zavarovanca, to je do tožnice, ne pa do oškodovanca. Iz razlogov, pojasnjenih zgoraj, pa je toženkin zahtevek (toženka je oškodovanka, ki ji je zavarovalnica povrnila škodo, katero ji je bila povzročila tožnica) proti tožnici neutemeljen. Po prepričanju pritožbenega sodišča bi bil utemeljen le v primeru, če bi zavarovalnica zahtevek iz naslova odbitne franšize, ki ga ima do svojega zavarovanca (tožnice), cedirala na toženko. Ker pa tega ni storila, oziroma iz trditvene podlage toženke to ne izhaja, je pravno stališče zavarovalnice z dne 22. 2. 2019, ki ga je v spis vložila toženka, da ji mora za franšizo znižano odškodnino izplačati tožnica, pravno zmotno.
Pasivna legitimacija tožene stranke v obravnavani zadevi izhaja iz s povzročiteljem škode sklenjene zavarovalne pogodbe (v skladu s 15. členom ZOZP), ta pa izvira iz obdobja (31. 12. 2011) pred sprejemom novele ZPIZ-2B. Takrat, ko je tožena stranka jamčila po pogodbi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti v času škodnega dogodka (leta 2013), kasnejša ureditev iz novele ZPIZ-2B (začela veljati 1. 1. 2016) še ni veljala. Več let po sklenjeni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti odgovornostne zavarovalnice (na podlagi spremenjene zakonodaje) predstavlja vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato ni bistveno, kdaj je tožeča stranka zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost.
zavarovalno pravo - denarna odškodnina - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - poškodba hrbtenice - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - strah
Kategorizacija po Fischerju pa je le eden od kriterijev za objektivno primerjavo odškodnin. Bistvene značilnosti primera, ki jih je treba upoštevati pri presoji pravilnosti odmere pravične denarne odškodnine, so: srednje hud primer po Fischerju; zlom hrbtenice brez nevroloških izpadov in drugih pridruženih poškodb; poškodba se je zacelila z določenimi trajnimi posledicami.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00045224
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1, 85/1-a, 85/1-b. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 18. ZOZP člen 18, 20, 20/1, 42a. OZ člen 131, 131/1, 169, 174, 174/1, 963, 965.
gospodarski spor majhne vrednosti - podlaga za odgovornost - povzročitev škode - obseg povrnitve premoženjske škode - popolna odškodnina - povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - odškodninska odgovornost povzročitelja - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - odškodninska odgovornost zavarovalnice - prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico (subrogacija) - kolizijska pravila - subrogacija - direktna tožba oškodovanca - direktna tožba zoper zavarovalnico
Iz določila prvega odstavka 85. člena Uredbe 883/2004 izhaja, da se aktivna legitimacija nosilca dajatev ene države članice za posledice škodnega dogodka, do katerega je prišlo v drugi državi članici proti tretjemu, ki je odgovoren za poškodbo, presoja po pravu prve države. Aktivna legitimacija nosilca je po Uredbi podana v dveh primerih: po (a) točki prvega odstavka tega člena v primeru subrogacije, po (b) točki pa v primeru direktne tožbe. Kadar je torej za zahtevke, ki jih uveljavlja nosilec socialnih dajatev, po tujem pravu predpisana subrogacija ali pa direktna tožba, je njegova aktivna legitimacija podana.
Iz 85. člena Uredbe 883/2004 sledi, da ima upravičenec zahtevke proti tretjemu, ki je odgovoren za poškodbo na podlagi subrogacije ali direktne tožbe. Kdo je tretji, se presoja po pravu države, kjer je škoda nastala. To namreč izhaja iz Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 6. 2007 (Uredba Rim II). Po 4. členu te Uredbe se za neposlovne obveznosti na podlagi odškodninske odgovornosti uporabi pravo države, kjer je škoda nastala (4. člen). V tej pravdi torej slovensko pravo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je presojo o pasivni legitimaciji toženke oprlo na določilo 20.a člena ZOZP (pravilno 20. člena). Ta v prvem odstavku daje oškodovancu pravico zahtevati povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Po slovenskem pravu ima torej oškodovanec v prometu pravico zahtevati povrnitev škode bodisi od povzročitelja (prvi odstavek 131. člena OZ), bodisi od njegove zavarovalnice (prvi odstavek 20. člena ZOZP). Pa tudi po 18. členu Uredbe Rim II lahko oškodovanec vloži neposreden odškodninski zahtevek zoper zavarovalnico odgovorne osebe, če tako določa pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ali za zavarovalno pogodbo. Iz tega sledi, da pasivno legitimacijo določajo kogentni predpisi, ne pa pogodbeno zavarovalno razmerje toženke z neposrednim povzročiteljem škode, kot zmotno meni pritožnica. To pogodbeno razmerje pa utegne biti pomembno kvečjemu kot okvir, izven katerega oškodovanec ne bi mogel izterjati več, kot izhaja iz te zavarovalne pogodbe.
Kolizijsko pravilo iz 85. člena Uredbe 883/2004 ne spreminja pravila o uporabi prava za presojo nepogodbene odškodninske odgovornosti. Za nepogodbene obveznosti na odškodninski podlagi se glede odgovornosti, kot je bilo že pojasnjeno, uporabi pravo države, kjer je škoda nastala. Iz tega sledi, da je zahtevek nosilca socialnega zavarovanja lahko utemeljen le glede tistih pravic, ki jih ima oškodovanec zoper povzročitelja prometne nezgode po pravu države, kjer je prišlo do prometne nezgode. Nosilec socialnih dajatev pa ne more pridobiti več pravic, kot jih ima neposredni oškodovanec do povzročitelja škode.
Glede obsega zahtevka, ki preide na nosilca, odgovornega za dodelitev socialnih dajatev, oziroma glede obsega zahtevka, ki ga ima ta po samem zakonu, je torej treba uporabiti pravo nosilca socialnih dajatev. Omejitev, ki jih morda glede tega predpisuje država članica, v kateri ima sedež tožena zavarovalnica, ni mogoče upoštevati.
Nosilec, odgovoren za dodelitev socialnih dajatev od tožene zavarovalnice ne more izterjati več, kot bi po pravu države, v kateri se je zgodil škodni dogodek, lahko izterjal oškodovanec od povzročitelja. Torej je nosilčev zahtevek omejen do višine tega zneska. To pa še ne pomeni, da lahko nosilec toliko kot od povzročitelja izterja tudi od njegove jamstvene zavarovalnice. Niti evropska zakonodaja niti sodbe SEU ne morejo poseči v zakonita pogodbena razmerja. Zato drži pritožbeno stališče, da tožena zavarovalnica ne more odgovarjati strožje, kot se je bila s pogodbo (kadar je zakonita) zavezala povzročitelju škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00044535
OZ člen 83, 364, 364/2, 965, 965/2.
odškodninska odgovornost uprave v primeru stečaja - zavarovanje odgovornosti članov organov vodenja in nadzora - splošni pogoji zavarovanja - dogovorjena zavarovalna vsota - izčrpanje zavarovalne vsote - razlaga pogodbenih določil - zastaranje odškodninske terjatve - neposredni zahtevek oškodovanca zoper zavarovalnico
Po drugem odstavku 965. člena OZ že z nastopom zavarovalnega primera (v tem primeru škoda, ki je posledica opustitve, kršitve ali storjene napake pri izvajanju poklicne dolžnosti uprave) za oškodovanca nastane lastna pravica zahtevati povrnitev škode. To pomeni, da ne drži trditev, da tožeča stranka ni mogla od tožene uveljavljati zahtevkov iz odškodninske odgovornosti članov prejšnjih uprav, če njihova odgovornost ni bila najprej ugotovljena v samostojni pravdi. Tako stališče bi bilo v nasprotju z namenom drugega odstavka 965. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00045006
OZ člen 942.. ZPP člen 8.
prometna nesreča - pogodba o finančnem leasingu za osebni avto - zavarovalno kritje in nastanek zavarovalnega primera - splošni pogoji zavarovanja avtomobilskega kaska - izguba zavarovalnih pravic
Določila 30. člena Splošnih pogojev AK 02/16 v danem primeru, ko zavarovanec in zavarovalec nista isti osebi (ob ugotovitvi, da je bila v času obravnavanega škodnega dogodka uporabnica vozila zavarovalka - leasigojemalka, ki na kraj dogodka ni poklicala policije), in ko zavarovanka na ravnanje leasingojemalje takoj po nastopu škodnega dogodka ni imela prav nobenega vpliva, ni mogoče uporabiti v breme tožeče stranke kot zavarovanke, ki naložene obveznosti, za kršitev katere splošni pogoji predpisujejo tako hudo sankcijo, kot je neizpodbitna domneva o nedokazanosti škodnega dogodka in posledična izguba zavarovalnih pravic, niti ni mogla izpolniti.
Ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka poleg plačanega zneska v višini 20.992,00 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje odštelo od celotno ugotovljene zavarovalnine, ni izkazala, da je še dodatno plačala znesek v višini 1.614,77 EUR, na kar pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbi, se izkaže, da tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
zavarovalna pogodba - obvestilo o zapadlosti premije - opomin - posledice, če premija ni plačana - prenehanje zavarovalnega kritja
Obvestilo o zapadlosti premije z opozorilom o prenehanju zavarovalnega kritja po tretjem odstavku 937. člena OZ je bilo pritožniku posredovano z opominom, da bi mu moralo biti opozorilo posredovano s samostojnim pismom (ne pa skupaj s položnico) iz zakonskih določb ne izhaja. Samo besedilo opomina z opozorilom o zapadlosti premije in o prenehanju zavarovalnega kritja pa je jasno in nedvoumno.
vmesna sodba v odškodninskem sporu - ugovor omejene zavarovalne vsote - odločanje o temelju tožbenega zahtevka - ugovor pasivne legitimacije - delna sodba
Ob izdaji vmesne sodbe ni mogoče upoštevati ugovora zavarovalnega limita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00043240
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 187, 239, 239/2, 921, 964, 965. ZPP člen 254, 254/2, 254/3, 286, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZGO-1 člen 76, 77, 83.
zavarovanje pred odgovornostjo - odškodninska odgovornost zavarovanca - direktna tožba oškodovanca - direktna tožba proti zavarovalnici - zavarovalno kritje - pogodba o delu - podjemna pogodba - vdor vode - popravilo strehe - sanacija - odgovornost izvajalca - dolžnostno ravnanje - potrebna skrbnost - opustitev dolžne skrbnosti - temelj odškodninske odgovornosti - objektivna odškodninska odgovornost - poslovna odškodninska odgovornost - solidarna odškodninska odgovornost naročnika in izvajalca del na nepremičnini - očitek protispisnosti - obrazloženost sodbe - prekluzija - postavitev novega izvedenca - neizvedba dokaza
Izvajalec del je ravnal v skladu z dolžno skrbnostjo, saj je objekt pred sanacijo strehe zaščitil po pravilih stroke. Objektivno je mogoča tudi večja zaščita, ki pa že presega standard dolžne skrbnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00047576
ZPP člen 214, 214/2.
škodni dogodek - premoženjska škoda - zavarovalni primer - zavarovalno kritje - zavarovalna polica - višina nastale škode - neprerekane trditve - priznana dejstva - posebni pogoji zavarovanja - izvedensko mnenje - dokaz s sodnim izvedencem
Ker je pogodbeno pravo postalo del procesnega gradiva, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je na podlagi pravila iz drugega odstavka 214. člena ZPP štelo, da je zavarovalno kritje podano le za en računalnik, saj tožnika teh navedb toženke obrazloženo nista zanikala in se torej štejejo za priznane.
OZ člen 131, 171, 171/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 19. ZDR-1 člen 35.
padec po stopnicah - odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi na delu - varstvo in zdravje pri delu - protipravno ravnanje - soprispevek delavca - trditvena podlaga - sodni izvedenec
Glede na tožnikov opis nenadnosti dogodka je sodišče pravilno presodilo, da bi morebitna ograja oziroma oprijemalo lahko preprečila tožnikov padec ali vsaj zmanjšala njegovo škodo.
poškodba pri športu - odgovornost smučarskega kluba - skrbnost ravnanja - odgovornost trenerja - protipravno ravnanje - vmesna sodba
Pravilno načrtovanje vadbe je eno najpomembnejših področij športnega procesa tekmovalnih športnikov. Ni sporno, da bi tožnik četrto zaletno mesto skakalnice lahko uporabil oziroma bi ga moral uporabiti zaradi tekmovalnih dosežkov v kasnejših fazah treningov. V obravnavanem primeru je sporno, ali je trener v konkretnem primeru ravnal na ustaljen in strokovno dopusten način, kot bi ravnal vsak trener na prvem treningu, glede na tožnikove psihične, tehnične in specialno motorične dejavnike.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00047581
ZPP člen 286.
škodni dogodek - zavarovalnina - zavarovalna polica - splošni pogoji nezgodnega zavarovanja - vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo - invalidnost - telesna poškodba - poškodba gležnja - omejena gibljivost gležnja - degenerativne spremembe - informativni dokaz - izvedensko mnenje - dokaz s sodnim izvedencem
Izvedenec medicinske stroke je prepričljivo pojasnil, da poškodba pri tožniku ni povzročila invalidnosti (omejene gibljivosti desnega gležnja). Minimalno omejena gibljivost zgornjega skočnega sklepa je posledica začetnih degenerativnih sprememb, ki same po sebi zmanjšujejo gibljivost gležnja.
zavarovanje ao plus - zavarovalno kritje - splošni pogoji - poškodba rame - tuja pomoč - višina škode - pravična denarna odškodnina - nepošten pogodbeni pogoj
Pogodbeni pogoji, ki krijejo le škodo zaradi telesnih poškodb vsakokratnemu vozniku in ne dodatno poškodovanih stvari, katere koli naj si že bodo, niso nepošteni. Smisel takega zavarovanja je v tem, da voznik ne glede na krivdo, torej tudi, če je za svoje poškodbe kriv sam, kot je bila tožnica, ki ji je pri vožnji spodrsnilo in je padla, dobi za svoje telesne poškodbe odškodnino. Splošni pogoji, ki odrekajo kritje zahtevkov za škodo zaradi poškodovanja stvari, so tako glede na namen samega zavarovanja tudi laičnemu bralcu jasni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00042124
OZ člen 153, 171, 179. ZPrCP člen 45. ZPP člen 243.
prometna nesreča - območje prehoda za pešce - motorno vozilo in pešec - objektivna in krivdna odgovornost voznika motornega vozila - oprostitev odgovornosti - spoštovanje cestnoprometnih predpisov - skrbnost pri vožnji - soprispevek oškodovanca - prečkanje cestišča pri rdeči luči - potrebna skrbnost pešca - porazdelitev odgovornosti - pravična denarna odškodnina - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - načelo individualizacija višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine - primerjava s primeri iz sodne prakse - enotna odškodnina - vzročna zveza med škodo in škodnim dogodkom - dokazni postopek s sodnim izvedencem - strokovno vprašanje - dokazna pravila
Pravilna je ocena sodišča, da je oškodovanka k nastanku škode prispevala 80 %.
Čeprav 45. člen ZPrCP vozniku ne nalaga le spoštovanja cestnoprometnih pravil (med drugim tudi tistih glede omejitve hitrosti), ampak od njega zahteva, da v določenih okoliščinah prilagodi svojo vožnjo, te zahteve ni mogoče razumeti tako, kot jo razume tožnica. Tako razumevanje namreč ni skladno z namenom te določbe - to je, da voznik v še razumni meri prilagodi vožnjo razmeram na cesti in svojim sposobnostim. Tudi če si je bil zavarovanec toženke morda hipotetično sposoben zamisliti, da bi lahko med vožnjo nastala kritična prometna situacija, ker bo eden od pešcev, kljub rdeči luči na semaforju, prečkal cesto na območju enega največjih ljubljanskih križišč, to še ne pomeni, da gre zato za nekaj, kar je bil v smislu 45. člena ZPrCP tudi dolžan pričakovati in temu prilagoditi svojo vožnjo. Najmanj, kar je, bi morali za to, da se bo to zgodilo, obstajati indici. Teh pa v konkretnem primeru ni bilo. Zavarovanec toženke je vozil po pasu, na katerem je gorela zelena luč na semaforju, na prehodu za pešce pa rdeča, pred trčenjem pa tožnice, ki je kljub rdeči luči prečkala prehod za pešce, zaradi vozil, ki so čakala na zavijanje v levo, tudi ni mogel videti. Nobenega razloga zato ni bilo, da bi hitrost vožnje (ki je bila manjša od predpisane) še zmanjšal.
Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode in izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je namreč nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.
Pravila pravdnega postopka stranki praviloma res ne narekujejo dokaza, s katerim mora dokazovati posamezen element odškodninske odgovornosti, vendar pa to velja le, če za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V nasprotnem primeru se izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). V konkretni zadevi je bilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča na vprašanje, ali je zatrjevane posledice na tožničinih zobeh mogoče pripisati škodnemu dogodku ali ne, mogoče odgovoriti le ob ustreznem strokovnem znanju, torej z izvedbo dokaza z izvedencem zobozdravstvene stroke.
ZOZP člen 15, 17, 34, 36. Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3. OZ člen 149, 153.
pojem uporaba vozila - obvezno zavarovanje motornih vozil - vozilo za prevoz oseb ali blaga - športna vožnja - cestni promet - vožnja po dirkališču (avtodromu)
Pojem ″uporaba vozila‶ v 15. členu ZOZP ni opredeljen, vendar se v skladu s sodbo SEU v zadevi C-162/3 kot uporaba vozila šteje premikanje motornega vozila zaradi lastne moči oziroma delovanja motorja oziroma uporaba motornega vozila kot prevoznega sredstva običajno prometno funkcijo takšnega vozila.
Z zavarovanjem po ZOZP so kriti zahtevki, ki so posledica uporabe vozila, pri čemer pa uporaba vozila v prometu ni odločilni element, ki opredeljuje pojem uporabe vozila. Pojem uporabe vozila je širši. V zadevi C-514/16 pa je SEU pojasnilo, da obseg pojma ″uporaba vozila‶ ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Sicer pa je premikanje vozila ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila, tipičen primer njegove prometne funkcije pa je tudi takrat, ko se ta uporablja kot prevozno sredstvo.
Zavarovalnica je dolžna plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer in če je zatrjevana škoda njegova posledica.
Ker je dokazano, da je kritičnega dne do prometne nezgode prišlo na način, kot ga je navedel tožnik in je dokazano, da je v tem škodnem dogodku utrpel škodo, je ob pravilni uporabi določil OZ sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, da obstoji temelj tožbenega zahtevka in da je tožena stranka tožniku v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala v škodnem dogodku.
zavarovalna pogodba - škoda zaradi poplav - odškodnina - višina odškodnine - odbitna franšiza - vzpostavitev v prejšnje stanje
Pritožba utemeljeno izpostavlja, da iz obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, da bi sodišče pri višini stroškov, ki so potrebni za vzpostavitev v prvotno stanje pred škodnim dogodkom, upoštevalo, kar je potrdil tudi izvedenec, da je tožeča stranka že izvedla del sanacijskih del v višini 15.000 EUR.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00041111
ZOZP člen 20a. OZ člen 299, 353. ZPP člen 285.
tek obresti - zamudne obresti - odškodninski zahtevek proti zavarovalnici - dolžnikova zamuda - zavrnitev zahtevka - materialno procesno pravo - temelj odškodninske odgovornosti - deljena odgovornost udeležencev prometne nezgode - soprispevek k nastanku škode - nepremoženjska škoda - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - denarna odškodnina za duševne bolečine - zmanjšanje življenjske aktivnosti - pravična denarna odškodnina - osebne lastnosti oškodovanca - psihične in fizične posledice - sodna praksa - neto plača - nudenje oskrbe - pomoč družinskih članov - zastaranje odškodninskega zahtevka
Materialnopravna podlaga v tej zadevi je 20.a člen ZOZP. Gre za lex specialis, ki določa, da zavarovalnica mora v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek dati utemeljeno ponudbo za odškodnino oziroma utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek. Poraja se vprašanje, kaj se zgodi, če zavarovalnica ne da ponudbe oziroma se zavarovalnica s tem ne strinja. Že v komentarju ZOZP so bila sprejeta stališča, da ko v treh mesecih ne pride do ponudbe oziroma plačila nespornega dela, bo sodišče odločalo o zakonitih zamudnih obrestih kot do sedaj oziroma po 299. členu OZ.
Ko tožena stranka ugovarja postavljenim trditvam in dokazom, pri tem pa sama postavi svoje trditve in dokaze o pravnorelevantnem dejstvu, sodišče prve stopnje ni vezano na 285. člen ZPP, saj bi tako ravnalo pristransko.
Tožnik je imel tudi druge težave, večkratne zlome in mavec, čeprav ni bil za druge poškodbe operiran. Ni mogoče iztrgati le eno poškodbo oškodovanca, ko je treba primerjati tudi druge poškodbe. Točno takega primera v sodni praksi ni moč najti. Predvsem pa je treba upoštevati ugotovljene trajne posledice in dejstvo, da bo tožnik zaradi mladosti te težave moral trpeti še dolga leta. Pritožba spregleda, da je treba za človeka, ki je v postelji, skrbeti po več ur na dan (oblačenje, čiščenje, umivanje, priprava obrokov). Sodna praksa je že večkrat izrekla, da svojci niso dolžni tega opravljati brezplačno in je treba zato priznati določeno odškodnino. Sodišče ni priznalo odškodnine za hrano, katero je pojedel tožnik, ampak za delo svojcev, ki so mu pomagali.