Ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka gospodarski subjekt, ki se ukvarja z logistiko in transportom, ne more vzdržati pritožbeno stališče, da se zaposlena pri tožeči stranki ob sklenitvi zavarovalne police na zavarovano vrednost 5.000,00 EUR ni zavedala, da je približno 50.000,00 EUR vredno vozilo podzavarovano. Zavarovalna zastopnica je sicer izpovedala, da je zaposleno pri tožeči stranki v telefonskem pogovoru tudi na to dejstvo posebej opozorila, v dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno tudi, da so bili tožeči stranki ob podpisu zavarovalne police izročeni splošni pogoji, ki definirajo pojem podzavarovanja in njegove posledice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00057296
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 11. ZPP člen 29. OZ člen 965.
direktna tožba zoper zavarovalnico - prometna nezgoda - spor o pristojnosti - spor z mednarodnim elementom - predmet spora - avtonomija strank - mednarodna pristojnost sodišč - uporaba materialnega prava - uredba - pristojnost slovenskega sodišča - pojem običajnega bivališča - stalno prebivališče - sekundarna navezna okoliščina
Praksa evropskih sodišč pojem običajnega prebivališča opredeljuje kot kraj, kjer je center posameznikovih interesov. Vendar zaključka, da je imela tožnica v času škodnega dogodka običajno prebivališče v Avstriji, ni moč narediti ne na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in tudi ne na podlagi navedb o tožničinem bivanju v času nezgode in takoj po njej.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00056646
OZ člen 131, 153, 171, 174, 179, 965. ZPP člen 8, 212.
odškodninska odgovornost zavarovalnice - prometna nesreča - odgovornost na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti - odgovornost za škodo, ki jo povzroči zavarovano vozilo - objektivna odgovornost - alkoholiziranost voznika motornega vozila - znaki alkoholiziranosti - zaznava - poškodbe sopotnika v vozilu - sopotnik pod vplivom alkohola - soprispevek sopotnika - nepripetost z varnostnim pasom - omejitev zahtevka zaradi vedenja oškodovanca za alkoholizirano stanje voznika - dokazna ocena vseh dokazov - dokazno breme - hude telesne poškodbe - nepremoženjska škoda - odmera denarne odškodnine - primarni in sekundarni strah - odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - dolgotrajno zdravljenje poškodb - premoženjska škoda - skupna višina odškodnine
Nobenega dvoma ni o tem, da je odgovornost toženke za svojega zavarovanca objektivna, saj je vozilo proti udeležencu v prometu nevarna stvar. Ne more biti dvoma niti o tem, da je objektivna odgovornost podana tudi v primeru, ko se udeleženec v času nesreče nahaja v vozilu, zato je sodišče pravilno uporabilo 153. člen OZ. Je pa zmotno zaključilo, da ob upoštevanju standarda skrbnosti povprečnega človeka, tožnik ni mogel presoditi, ali je voznik vinjen, ker je ta kazal le manjše znake alkoholiziranosti in ne očitnih. Iz zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja nedvoumno izhaja, da so bili znaki alkoholiziranosti pri vozniku vidni. Tudi če je določene znake pri vozniku pripisati šoku zaradi prometne nesreče, pa v nobenem primeru ni mogoče pripisati prometni nesreči vonja po alkoholu, kar je policist A. A. potrdil v tem postopku ob svojem zaslišanju. Ta vonj je potrdil tudi zdravnik približno uro po prometni nesreči. Tožnik je v trenutku, ko se je vsedel v vozilo, lahko pri vozniku zaznal vsaj vonj po alkoholu, če ne tudi drugih znakov, ki so bili zaznavni.
V primeru soprispevka zaradi okoliščine, ker sopotnik presede k vinjenemu vozniku, ne da bi predhodno skrbno preveril, ali to lahko stori brez škode za svoje zdravje in življenje, so lahko podani različni dejanski položaji, pritožbeno sodišče pa pritrjuje toženki, da je v tem primeru utemeljen tožnikov soprispevek v višini 20 %, saj v obravnavani zadevi ne gre za tako imenovano ekscesno popivanje, kjer je sodna praksa z najnovejšo odločitvijo revizijskega sodišča soprispevek povišala na 50 %.
Toženka ima prav, da se privezanost z varnostnim pasom ne domneva, a kadar z izvedenimi dokazi ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja, je treba uporabiti pravilo o dokaznem bremenu. Dokazno breme pa pomeni, da trditve vedno dokazuje stranka, ki jih podaja. Toženka podaja ugovor soprispevka ter zatrjuje, da tožnik z varnostnim pasom ni bil pripet, zato je bilo dokazno breme, da to dejstvo dokaže, na njej. Tudi če se v obravnavanem primeru dokazno breme zaradi težavnosti dokazovanja zniža na stopnjo nadpolovične verjetnosti, ob izvedenih dokazih ni mogoče govoriti, da je toženka s takšno verjetnostjo dokazala, da tožnik z varnostnim pasom ni bil pripet.
Sodišče določa odškodnino po posameznih postavkah, a je odškodnina enotni pojem in je treba presoditi, ali je pravilno prisojen končni skupni znesek, ne glede na to, da lahko posamezne postavke med primerljivimi zadevami delno odstopajo.
INVALIDI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00056130
URS člen 2, 155, 155/1.. OZ člen 174, 174/2.. ZOZP člen 18.. ZPIZ-2 člen 190.a, 193, 193/1, 193/2.
obvezno zavarovanje v prometu - prometna nezgoda - zavarovalna pogodba - obseg zavarovalnega jamstva - odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - nadomestilo za invalidnost - retroaktivna uporaba zakona - prava in neprava retroaktivnost
V tem kontekstu ima pritožnica prav, da se po splošnih načelih civilnega prava v sporu uporablja pravo, ki je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi prvega odstavka 193. člena citiranega zakona pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(1) Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, je do škodnega dogodka prišlo v letu 2016 (6. 7. 2016), škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o pravici do invalidnine (19. 9. 2018), s katero je bila zavarovancu tožnice kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ priznana invalidnina od 1. 5. 2018 dalje. Glede na navedeno je treba pritrditi pritožnici, da so dejstva, ki so predpostavka za nastanek pravnega razmerja, na podlagi katerega ima posredni oškodovanec (Zavod) pravico zahtevati povrnitev škode od toženke, nastala po 1. 1. 2016. To pa pomeni, da je že na tej podlagi v obravnavani zadevi za odločitev o tožbenem zahtevku treba uporabiti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2016 dalje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00055795
ZPP člen 156, 282, 282/1, 282/2. OZ člen 190, 921, 943.
izplačilo zavarovalnine - izostanek tožeče stranke z naroka - zavrnitev dokaznih predlogov - posledice izostanka z naroka - neizvedba dokaza - predlog za postavitev izvedenca - neupravičena pridobitev - pomanjkljiva dokazna ocena
Zgolj zato, ker se tožeča stranka naroka za glavno obravnavo brez opravičila ni udeležila, sodišče v zakonu (ZPP) nima podlage za zavrnitev njenih dokaznih predlogov. Zgolj v primeru, da bi na kakem od prejšnjih narokov že izvedlo dokaze (takega naroka ni bilo, saj je bil opravljen le narok z dne 3.7.2022) in bi bilo dejansko stanje dovolj pojasnjeno, bi lahko odločilo glede na stanje spisa (primerjaj drugi odstavek 282. člena ZPP). Izostanek z naroka ima lahko stroškovne posledice (primerjaj npr. prvi odstavek 282. člena in 156. člen ZPP), ne pa tudi takih posledic za predlagane dokaze.
Tožeča stranka res ne nasprotuje dejstvu, da je bilo vozilo vrnjeno, vendar pa bi do neupravičene pridobitve lahko prišlo le, če bi leasingodajalec tožeči stranki tudi že poplačal vse, tudi negativno vrednost.
Zavarovalnica pa zavarovancu ne more odreči izplačila zavarovalnine oziroma povračila škode, četudi bi se lahko poplačal tudi od zavarovalca. Zavarovanec je tisti, ki ima pravico izbrati, od koga bo zahteval izplačilo škode, edino on je tudi oseba, ki sme zahtevati izplačilo zavarovalnine ali odškodnine. Le če bi zavarovalnica dokazala, da je leasingodajalcu leasingojemalec poplačal vse, kar mora plačati po pogodbi o leasingu (vključno z manjvrednostjo vozila), bi bil lahko tak ugovor utemeljen. Do neupravičene pridobitve bi sicer lahko prišlo le v razmerju med tožečo stranko stranko in leasingojemalcem, pa še to po plačilu tako s strani leasingojemalca kot s strani zavarovalnice.
splošni pogoji zavarovanja - zamolčanje podatkov - sklenitev zavarovalne pogodbe - ničnost zavarovalne pogodbe - nenamerna neresničnost ali nepopolnost prijave
Zavarovalnica je v tem postopku toženka in njen bistven ugovor je strnjen v povedi: "Glede na dejstvo, da so bila zamolčana bistvena dejstva o zdravstvenem stanju zavarovanca, zaradi katerih tožena stranka ne bi sklenila zavarovalne pogodbe, tožena stranka meni, da so podani pogoji iz splošnih pogojev, na podlagi katerih ni dolžna izplačati zavarovalnine". Ta dejstva se podrejajo določbi 922. člena OZ, ki je umeščena med "Splošne določbe" in "Skupne določbe za premoženjska in osebna zavarovanja" ter vsebuje kogentno (prisilno) določbo, ki glasi:"(2) Zavarovalna pogodba je nična, če je tedaj, ko je bila sklenjena, zavarovalni primer že nastal, če je bil že v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal, ali če je tedaj že prenehala možnost, da bi nastal."
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00055950
ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-8. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZOZP člen 31. OZ člen 964.
ugovor zoper sklep o izvršbi - opozicijski ugovor - prenehanje terjatve - zavarovalno kritje - zavarovalna vsota (limit) - izčrpanje zavarovalne vsote
Dolžnik je uveljavljal opozicijski razlog prenehanja terjatve, saj je navedel, da je njegova obveznost prenehala z izčrpanjem zavarovalnega kritja, do česar je prišlo že po pravnomočnosti izvršilnega naslova, zato tega v pravdnem postopku ni mogel uveljavljati.
Zavarovalno kritje je že po samem zakonu omejeno z zavarovalno vsoto oziroma zavarovalnim limitom, do zatrjevanega prenehanja terjatve s počrpanjem zavarovalnega kritja pa se sodišče ni opredelilo in tudi ni presodilo, ali gre za dejstva, ki bi jih dolžnik lahko že uveljavljal v pravdi ali ne.
ZPP člen 8, 163, 163/4, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
zavarovalna pogodba - plačilo zavarovalne vsote - nastanek zavarovalnega primera - splošni in posebni zavarovalni pogoji - dokazna ocena sodišča - načelo proste presoje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave v postopku - nova dejstva in novi dokazi v pritožbi - navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi - nedovoljene pritožbene novote - upoštevanje odbitne franšize
Sodišče prve stopnje je v postopku kot stranko zaslišalo prokurista tožeče stranke, to pa pomeni, da je verodostojnost njegove izpovedi lahko neposredno ocenilo v skladu z 8. členom ZPP, vključno z njegovimi odgovori na vprašanja, ki mu jih je ob zaslišanju postavljala tožena stranka. Na ta način toženi stranki po presoji višjega sodišča z zavrnitvijo dokaznega predloga za pridobitev celotne policijske dokumentacije in tožilskega spisa ni bila kršena pravica do izjave oziroma do izpodbijanja navedb tožeče stranke.
premoženjsko zavarovanje - zavarovanje pred odgovornostjo - izključitev zavarovanja - soprispevek - obseg nepremoženjske škode - poškodba pri padcu z lestve
Ker tožnici, ki je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, stopnice uporabljala prvič ter na njihovo neustreznost ni bila opozorjena, ni mogoče očitati, da bi morala vzpenjanje po lestvi odkloniti, saj kot laik pred uporabo stopnic ni mogla oceniti, da je vzpenjanje po njih nevarno, prav tako pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je po stopnicah stopala previdno, počasi, po sredini ter pazljivo, se pritožba neutemeljeno zavzema za kakršenkoli soprispevek tožnice k nastanku oziroma obsegu škode.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00054385
OZ člen 83, 336, 336/1, 357, 357/1, 921. ZVPot člen 24, 24/1.
nesklepčnost tožbe - razmejitev med posameznimi oblikami škode - zavarovalna pogodba - pogodba o nezgodnem zavarovanju - splošni pogoji zavarovalne pogodbe - zastaranje zahtevka iz nezgodnega zavarovanja - zastaralni rok pri zavarovalni pogodbi - začetek teka zastaranja - razlaga splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje - dnevno nadomestilo zaradi začasne nezmožnosti za delo - nejasni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami
Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo le zaradi zastaranja, ampak tudi zaradi nesklepčnosti, saj tožnica ni razmejila posledic dveh poškodb, tako da ni jasno, kateri del zahtevka se nanaša na katero zavarovalno pogodbo.
Pritožbene navedbe in citirana sodna praksa, da morata biti za postavitev zahtevka znana obseg in višina škode, kar se je v konkretnem primeru zgodilo šele leta 2019, ko je tožnica zaključila zdravljenje in so se ustalile posledice poškodb, veljajo za odškodninske zahtevke (bodisi zoper neposrednega povzročitelja škode, bodisi zoper odgovornostno zavarovalnico), v tem primeru pa tožničin zahtevek ni odškodninski, temveč temelji na pogodbi o nezgodnem zavarovanju. Za to pogodbo pa veljajo tudi in predvsem Splošni pogoji, ki urejajo vprašanje, kdaj zapade zahtevek za plačilo zavarovalnine. Iz določbe Splošnih pogojev, da se dnevno nadomestilo izplača le za prvih dvesto dni, je tudi jasno razvidno, da je v primeru, ko bolniški stalež traja dlje, zavarovanec najpozneje po poteku dvestotega dne upravičen terjati dnevno nadomestilo. Takrat torej terjatev iz tega naslova zapade in takrat prične teči zastaranje. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 1. 10. 2015, dvestoti dan je bil 18. 4. 2016, torej je zastaranje (prvi odstavek 357. člena OZ) terjatve dnevnega nadomestila začelo teči 1. 1. 2017, enako kot za invalidnost. Tako je tudi ta terjatev zastarana, v pretežnem delu (za 1252 dni) pa tudi očitno neutemeljena glede na jasno omejitev trajanja dnevnega nadomestila v Splošnih pogojih.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00055125
OZ člen 925, 937, 937/1, 937/2, 946, 946/1.
zavarovalna pogodba - veljavnost zavarovalne pogodbe - zavarovalno razmerje - zavarovalna polica - zavarovalno kritje - zavarovalni primer - začetek učinkovanja zavarovanja - zavarovalna doba - kritje zavarovalne police - kasko avtomobilsko zavarovanje - plačilo zavarovalne premije
Zapis ure poleg podpisa na zavarovalni polici ne pomeni sklenitve posebnega dogovora o začetku učinkovanja zavarovanja.
Plačilo premije zavarovalnici je osrednja obveznost zavarovalca, prevzeta s sklenitvijo zavarovalne pogodbe. Zato odločilno vpliva na začetek zavarovalnega kritja. Če je dogovorjeno plačilo premije ob sklenitvi pogodbe, začne teči obveznost zavarovalnice za izplačilo v pogodbi določene zavarovalnine naslednji dan po plačilu premije.
odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost bolnišnice za potek zdravljenja - zdravniška strokovna napaka - medicinska napaka (zdravniška napaka) zaplet (komplikacija) pri operativnem posegu - okužba z MRSA - izvedensko mnenje - izločitev izvedenca medicinske stroke - načelo kontradiktornosti - ponovitev dokazovanja z izvedencem - ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci - izvedba dokazov
Pravdne stranke nimajo apriorne pravice do drugega izvedenskega mnenja. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo, odloča sodišče (213. člen ZPP), kateremu je tudi pridržana presoja popolnosti mnenja in ocena, ali je treba izvedbo dokaza ponoviti. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da lahko sodišče (poleg tipičnih primerov iz drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP) dokaz z izvedencem ponovi tudi v primeru, ko zaradi usodnosti pomena izvedenskega mnenja za izid pravde in zavedajoč se določenega znanstvenega tveganja pri zahtevnejših ekspertizah, oceni, da je treba pravilnost sicer jasnih in popolnih izvedenčevih ugotovitev preveriti še z mnenjem drugega izvedenca.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00054629
ZNPosr člen 23, 23/3. OZ člen 850.
odgovornost za pravne napake - odgovornost nepremičninskega posrednika - odgovornost nepremičninske agencije - nelegalna gradnja (črna gradnja) - zmanjšana vrednost nepremičnine - razlika kupnine - vzročna zveza - provizija za nepremičninsko posredovanje - izguba pravice do plačila provizije
Stanovanje v stavbi, ki ni zgrajeno skladno z gradbenim dovoljenjem in zato zanj ni mogoče pridobiti uporabnega dovoljenja, je načeloma lahko manj vredno. Vendar pa tožnica ni uveljavljala škode v višini vrednosti, ki bi jo imelo stanovanje ob sklenitvi pogodbe na trgu, če bi bilo brez napake, in vrednostjo, ki jo je imelo z ugotovljenimi napakami. Tožnica je manjvrednost stanovanja zatrjevala in dokazovala na način, da je zaradi navedene pravne napake pri prodaji stanovanja prejela manjšo kupnino, kot bi jo sicer, če bi prodala stanovanje z urejeno gradbeno dokumentacijo.
Prvo sodišče trditvene podlage pravdnih strank ni preseglo. Na tožnici je bilo trditveno in dokazno breme, da izkaže, da je bila nižja kupnina, ki je bila dosežena pri nadaljnji prodaji stanovanja, posledica ugotovljene pravne napake, vendar pa tega dokazni postopek ni potrdil. Ni bistveno, da kupec stanovanja ni potrdil teze prve tožene stranke glede razlogov za znižanje kupnine. Bistveno je, da je kupec izpovedal, da je ponudil nižjo kupnino iz drugih razlogov, in ne zaradi pravne napake stanovanja.
Po Splošnih pogojih za zavarovanje poklicne odgovornosti zavarovalnica jamči le za odškodninske zahtevke naročnikov storitve, ki so posledica strokovne napake zavarovanca pri opravljanju registrirane dejavnosti. Ker zahtevek na povrnitev plačila provizije nima odškodninske podlage, tožnica vrnitve provizije ni upravičena zahtevati od druge tožene stranke.
Splošno znano dejstvo je, da je treba ob sklenitvi zavarovalne pogodbe za vozilo predložiti ustrezne listine o tehničnih podatkih zavarovanih vozil (kot je npr. zgoraj navedeno homologacijsko potrdilo ali prometno dovoljenje); glede na to je tožeča stranka ob sklenitvi zavarovanj vsekakor morala razpolagati s pravilnimi podatki; brez tega sklenitev zavarovanj ne bi bila mogoča. Trditev oziroma dokazov o tem, da je bila vsebina pogodbe sporazumno spremenjena, tožeča stranka ni predložila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00053657
ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3. ZPIZ-2 člen 190a. ZOZP člen 18.
regresni odškodninski zahtevek - regresni zahtevek ZPIZ - povrnitev premoženjske škode - družinska pokojnina - prispevki iz socialnega zavarovanja - pobotni ugovor - oblikovanje pobotnega ugovora - izrek sodbe pri pobotnem ugovoru - sodna poravnava - vsebina sodne poravnave - višina terjatve - obstoj terjatev - obstoj v pobot uveljavljane terjatve - odločitev o obstoju ali neobstoju v pobot uveljavljane terjatve - učinkovanje - zaključek glavne obravnave
Pritožbeno sodišče je po vpogledu v izvensodne poravnave ugotovilo, da se poravnave po vsebini nanašajo na škodo, ki je tožniku nastala do konca leta 2012. Iz zapisa „škoda“ v poravnavah ne izhaja, da se plačilo nanaša le in zgolj na škodo iz naslova izplačanih družinskih pokojnin. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi vsebine poravnav zaključilo, da tožnik ni izkazal, da se plačani zneski nanašajo izključno na plačilo škode iz naslova izplačanih družinskih pokojnin. Sama vsebina regresnih zahtevkov, v katerih je tožnik od zavarovalnice zahteval izplačilo škode iz tega naslova, pa ni odločilna za presojo vsebine sklenjenih poravnav. Za presojo, kaj je bilo na podlagi sodnih poravnav tožniku izplačano, je odločilna vsebina poravnave. Iz nje pa jasno izhaja, da plačani zneski zajemajo škodo, nastalo do 31. 12. 2012. V ta okvir pa po presoji pritožbenega sodišča sodi tudi škoda, ki je tožniku nastala zaradi izgube prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker besedilo poravnav ne omogoča zaključka, da se po poravnavah plačani zneski nanašajo le na plačilo škode iz naslova družinskih pokojnin, je pobotni ugovor toženca utemeljen.
Terjatvi tožnika in toženca sodišče pobota do vzajemne višine terjatev. Po izrecni zahtevi tretjega odstavka 324. člena ZPP in tretjega odstavka 319. člena istega zakona mora izrek sodbe obsegati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, takšna odločba pa postane pravnomočna. O ugovoru pobota je mogoče odločiti le pod pogojem, da obe terjatvi v času odločanja sodišča še obstajata – ko nastopijo časovne meje pravnomočnosti sodbe – to pa je trenutek zadnje glavne obravnave. Trenutek, ko se terjatvi pobotata, je trenutek, ko sodišče odloči o obstoju pobotne terjatve, to pa je dan izdaje sodbe. Sodna odločba, v kateri sodišče odloči tudi o ugovoru pobota in sodno pobota medsebojni terjatvi pravdnih strank, lahko učinkuje le za naprej, zato se pobot opravi na dan zaključka glavne obravnave. Zaključek glavne obravnave pa je dan izdaje izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temeljito in natančno povzelo vsebino zavarovalne police kot izhaja iz v to sodbo povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje in je zato pritožbeno sodišče ne ponavlja in po stališču pritožbenega sodišča je glede na vsebino zavarovalne police pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi doplačila pri zavarovanju iz dejavnosti po točki 1.2.1. v zvezi z 1.2.2. točko po zavarovalni polici in doplačila v zvezi z zavarovanjem dodatne nevarnosti, ki ne izvirajo iz v polici navedene dejavnosti po točki 1.2.6. v zvezi s točko 1.2.7. iste zavarovalne police, tožnik kot zavarovanec upravičen do polne povrnitve nastale škode, brez odbitne franšize.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - presoja verjetnosti obstoja terjatve - neizkazanost pogoja nastanka težko popravljive škode - standard verjetnosti
V postopku zavarovanja zadošča, da se odločilna dejstva ugotovijo s stopnjo verjetnosti in ni potrebno prepričanje o določenem odločilnem dejstvu, kot pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi listinskega dokaza, ki ga je predložil sam tožnik, ugotovilo odločilna dejstva glede obsega terjatve, ki je podana s stopnjo verjetnosti, zaslišanje tožnika in prič ni bilo potrebno, zato je tudi očitek o procesni kršitvi neutemeljen.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00053040
OZ člen 4, 83, 921. ZVPot člen 22, 22/5. ZZavar člen 84, 522, 522/1. ZDPZP člen 8, 8/1, 8/1-2.
zavarovalna pogodba - splošni zavarovalni pogoji - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - razlaga nejasnih določil splošnih pogojev pogodbe - razlaga pogodbe - razlaga v korist druge pogodbene stranke - sprememba odločbe sodišča prve stopnje - prevalitev davka - davek od prometa zavarovalnih poslov - življenjsko zavarovanje - predčasna prekinitev pogodbe
Od povprečnega zavarovalca je utemeljeno pričakovati, da bo kril svoje davčne obveznosti, ni pa mogoče od njega pričakovati, da bo s sklenitvijo zavarovalne pogodbe prevzel tudi davčne obveznosti sopogodbenika – niti obstoječe in še manj bodoče. Pogodbena določba, s katero želi zavarovalnica prevaliti svoje davčno breme na sopogodbenika, bi morala zato biti nedvoumna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00072263
ZPP člen 12, 285. OZ člen 963, 963/1, 1019, 1019/3.
materialno procesno vodstvo - načelo pomoči prava nevešči stranki - subrogacija - poroštvo - solidarno poroštvo
V 12. členu ZPP uzakonjeno načelo pomoči prava nevešči stranki ter v 285. členu ZPP uzakonjeno načelo materialnega procesnega vodstva pa ne pomenita, da se mora sodišče postavljati v vlogo strankinega pooblaščenca ter ji svetovati, na kakšen način naj dopolnjuje svoje trditve in kakšne konkretne dokaze naj predlaga, da bi v postopku lažje uspela. V skladu z 12. členom sodišče laično stranko opozori na njene procesne pravice, ki jih morda iz nevednosti ne bi uporabila; materialno procesno vodstvo pa je med drugim namenjeno preprečevanju sodbe presenečenja, torej da bi sodišče odločilo po za stranke povsem nepričakovani pravni podlagi in bi bila za odločitev o sporu potrebna tudi druga dejstva in dokazi. V širšem smislu je materialno procesno vodstvo potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali če poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih; ni pa namenjeno šolskemu poučevanju strank. Prvenstveno je trditveno in dokazno breme na strankah, sodišče pa naj vzpostavi le morebitno nezakrivljeno porušeno ravnotežje med strankama, sicer pa ohranja svojo nevtralno vlogo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tem konkretnem primeru ni obstajala potreba po izvedbi materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, saj sta toženca popolno navedla vsa odločilna dejstva in zanje tudi predlagala ustrezne dokaze.
Posledica zavrnitve dokaznega predloga, t.j. njegova neizvedba, pa povsem jasno izhaja že iz same besedne zveze, ki ne potrebuje nobene posebne pravne razlage, zato niti v okviru določila o materialnem procesnem vodstvu niti v okviru določila pomoči laični stranki ni obstajala dolžnost sodišča prve stopnje, da toženca še posebej pouči o posledici zavrnitve njunega dokaznega predloga. Čeprav grajanje procesne kršitve, ki jo v določenih okoliščinah lahko predstavlja tudi zavrnitev dokaznega predloga3, sodi med procesne pravice stranke, pa se je sodna praksa že izrekla, da bi sodišče z opozarjanem strank, da morajo procesne kršitve v skladu z 286.b členom ZPP grajati pravočasno, prekoračilo dopustno mejo dolžnosti poučevanja in bi s tem prišlo do ustvarjanja neravnotežja med strankami v pravdnem postopku tudi v primeru, da gre za laično stranko, ki v pravdnem postopku nastopa sama brez kvalificiranega pooblaščenca.