plačilo zavarovalnine – prenehanje nezgodnega zavarovanja – neplačilo premije – razdor zavarovalne pogodbe brez odpovednega roka
Ker zavarovalec toženi stranki ni redno plačeval mesečnih obrokov premije oziroma jih ni poravnal v celoti, je ravnal v nasprotju z 936. členom OZ in sklenjeno zavarovalno pogodbo.
Ker je prišlo do nezgode po razdrtju pogodbe, tožeča stranka kot zavarovanec pri zavarovalnici (toženi stranki) ni imela več nezgodnega zavarovanja in zato tožena stranka (zavarovalnica) ni dolžna plačati zavarovalnine.
ZAVAROVALNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – DELOVNO PRAVO
VSL0081100
ZDR člen 57, 62, 62/2. OZ člen 131, 963.
napoteni delavci – zavarovanje pred odgovornostjo – odškodninska odgovornost delodajalca – odškodninska odgovornost uporabnika – izplačilo odškodnine – regres do odgovorne osebe – spor majhne vrednosti
V primerih, ko je delavec, ki je sicer zaposlen pri enem delodajalcu, napoten na delo k drugemu delodajalcu (uporabniku), je za škodo, povzročeno pri delu, delavcu odgovoren tako kot delodajalec kot tudi uporabnik.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0063611
OZ člen 689, 965. ZPP člen 214, 214/2, 285, 318, 318/1.
domneva resničnosti zatrjevanih in neprerekanih dejstev - pravno relevantna dejstva - sklepčnost navedb tožnika - pogoji za izdajo zamudne sodbe - afirmativna litiskontestacija - sklepčnost tožbe - podlaga tožbenega zahtevka - avtomobilsko zavarovanje - odtujitev priklopnega vozila - nastanek škode - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - zavarovanje prevozniške odgovornosti - škoda zaradi izgubljenega tovora - direktna tožba oškodovanca - materialno procesno vodstvo - opozorilo nasprotne stranke - pomanjkljivosti v sami tožbi
Domneva resničnosti zatrjevanih in neprerekanih dejstev lahko velja zgolj za tista dejstva, ki so pravno relevantna glede na podano trditveno podlago nasprotne stranke. Predpostavka za takšen učinek neprerekanih dejstev je torej sklepčnost samih navedb tožnika pri utemeljitvi tožbenega zahtevka. Najbolj izrazito se ta učinek kaže v pogojih za izdajo zamudne sodbe, v kateri je najbolj uveljavljeno načelo arifmativne litiskontenstacije, to je domneve, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva. Tudi v tem primeru je pogoj za ugoditev tožbenemu zahtevku sklepčnost same tožbe, to je, da je tožbeni zahtevek glede na zatrjevana dejstva utemeljen v veljavnem materialnem pravu. Hkrati pa zatrjevana dejstva ne smejo biti v izrecnem nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik.
Presoja sklepčnosti tožbe temelji na materialnem pravu, v katerega je vključeno tudi avtonomno pravo v obliki pogodbe.
Prevozni listi CMR kot prevoznika navajajo družbo D. d. o. o. in ne tožečo stranko. Na družbo D. d. o. o. se glasijo vsi zahtevki naročnikov za stroške izgubljenega tovora. Tudi vse listine, ki jih je tožeča stranka predložila v dokaz plačila škode zaradi izgubljenega tovora naročnikom, izkazujejo medsebojne kompenzacije v breme družbe D. d. o. o. in ne tožeče stranke. To pa pomeni, da tožeča stranka sploh ni podala sklepčnih trditev o podlagi tožbenega zahtevka. Po eni strani se je sklicevala na zavarovanje prevozniške odgovornosti, ki jo je s toženo stranko sklenila tretja oseba. Iz takšnega razmerja bi lahko zoper toženo stranko kot zavarovalnico uveljavljala neposreden zahtevek le v smislu direktne tožbe oškodovanca po 965. členu OZ. V tej smeri tožeča stranka ni ponudila nobenih sklepčnih trditev. V tožbi je celo zatrjevala, da je večino skupne vrednosti odtujenega blaga oškodovancem poravnala tožena stranka, kar naj bi izhajalo iz priloženih dokazil o vplačilu. Četudi bi bilo to navedbo razumeti kot pisno pomoto v tožbi in je bil namen tožeče stranke zatrjevati, da naj bi tožeča stranka že poravnala škodo, bi bila takšna navedba v izrecnem nasprotju s samimi listinami, na katere se je sklicevala.
Pomoč sodišča strankam v okviru materialnoprocesnega vodstva namreč ne sega tako daleč, da bi moralo tožeči stranki v usta položiti navedbe, s katerimi bi odpravila pomanjkljivost svojih tožbenih navedb. Če je tožeča stranka kljub opozorilu s strani tožene stranke vztrajala pri utemeljevanju zahtevka brez utemeljitve pravne in dejanske podlage, je to pač tveganje, ki ga mora pripisati sama sebi.
Pri dolgoročnih zavarovanjih zavarovalno kritje teče ves čas trajanja pogodbe. Premija pa se obračuna letno (skadenca). Zato niso utemeljeni ugovori tožene stranke, da ni dolžna plačati zapadlih in obračunanih premij, ker na osnovni polici ne piše višina premije.
Tožnica je prepričljivo izpovedala, da pri hoji po hodniku „sploh“ ni bila pozorna na tla. Sklicevanje na to, da naj bi bila, ker ni poskrbel za namestitev opozorilnih tabel („spolzka tla“), podana krivdna odgovornost njenega delodajalca, zato ni prepričljivo. Namen omenjenih tabel je opozoriti na vlažna tla oziroma preprečiti, da bi te pomenile „presenečenje“, za kar pa v obravnavanem primeru ni moglo iti. Zato ta domnevna opustitev ne more biti razlog za obstoj odgovornosti tožničinega delodajalca.
ZAVAROVALNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053083
OZ člen 158, 158/2, 171.
odškodninska odgovornost imetnika živali – ugriz psa – dolžno nadzorstvo – deljena odgovornost – soprispevek – prispevek oškodovanca k nastanku škode – strah – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
Ugotovitve sodbe ne dajejo podlage za sklep, da je tožnica s tem, ker ni imela psa ob sebi na povodcu, prispevala k nastanku škode. Tožnica svojega psa ni le "imela na očeh", ampak je bil tudi privezan, tako da ni mogel uiti in ni nikogar ogrožal. Lajanje samo po sebi ni bilo taka okoliščina, ki bi narekovala večjo tožničino pazljivost oziroma bolj aktivno ravnanje. Poleg tega je tožnica lastnico ovčarja opozorila na svojega psa. Argument sodbe, da bi bila toženkina zavarovanka morala svojemu psu nadeti nagobčnik, je postranskega pomena in sam po sebi ni vplival na zaključek o neobstoju deljene odgovornosti.
USTAVNO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – JAVNI SHODI IN JAVNE PRIREDITVE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073687
URS člen 26, 42. OZ člen 131, 131/1, 149, 156, 157, 963, 963/4, 963/5. ZJZ člen 1, 10, 22, 22/1. ZPol člen 43.
metanje predmetov udeležencev demonstracij v stavbo Državnega zbora – odškodninska odgovornost države – javni shod – nevarna dejavnost – splošne dolžnosti organizatorja – odgovornost vodje – objektivna odgovornost organizatorja in vodje javnega shoda – krivdna odgovornost – škoda na državnem premoženju – država kot oškodovanec – subrogacija – izključitev subrogacije – solidarna odgovornost – trditveno in dokazno breme – skupni interes oškodovanca in odgovorne osebe – pasivna legitimacija – standard skrbnosti – pravica do mirnega zbiranja – pravica do povračila škode
Javni shodi niso nevarna dejavnost sama po sebi, saj nasilje udeležencev ne izvira iz same narave shoda. Javni shodi naj bi bili predvideno mirni in jih kot take ureja tudi ZJZ (prim. 1. člen ZJZ). Zgolj obstoj večje možnosti sporov oziroma drugih dogodkov, ki ogrožajo javni red in mir, ni okoliščina zaradi katere bi bil mogoč zaključek, da je javni shod nevarna dejavnost. Slednje izhaja tudi iz zgradbe OZ, ki v poglavju „Posebni primeri odgovornosti“ določa kdaj v primeru javnih demonstracij oziroma prireditev gre za objektivno odgovornost, pri čemer to odgovornost veže na primere, ko škodni dogodek povzroči smrt ali telesno poškodbo (156. in 157. člen OZ). Iz navedenega je mogoč zaključek, da v drugih primerih oziroma v primerih, ko med javnimi demonstracijami pride „le“ do premoženjske škode, kot je bilo to v obravnavani zadevi, o objektivni odgovornosti organizatorja in vodje javnega shoda ni mogoče govoriti.
V konkretnem primeru je bila posledica škodnega dogodka škoda na stavbi DZ, torej na državnem premoženju. S tem je bil oškodovan organ države (DZ) in s tem država sama. Tožeča stranka kot zavarovalnica zato subrogacijski zahtevek iz 963. člena OZ uveljavlja zoper oškodovanca, ki je državni organ, za katerega odgovarja RS zaradi česar je podana situacija kot če bi RS uveljavljala odškodnino zoper samo sebe. Iz navedenih razlogov je po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru subrogacija zoper tretjetoženo stranko izključena in tožbeni zahtevek zoper njo že iz tega razloga ni utemeljen.
Tožbenega zahtevka ni zavrnilo, ker tožeča stranka ni navedla točno česa toženi stranki nista naredili, pa bi morali narediti, temveč zato, ker sta se toženi stranki odgovornosti razbremenili, saj sta dokazali, da sta zadostili zahtevanemu standardu skrbnosti in storili vse kar sta v skladu z zakonom morali oziroma kar se je v konkretnem primeru lahko od njiju zahtevalo. S tem pa se je trditveno in dokazno breme prevalilo nazaj na tožečo stranko, ki bi, v kolikor bi želela uspeti s tožbenim zahtevkom, morala podati ustrezne trditve in predlagati dokaze o tem, katere dolžnosti toženi stranki nista izpolnili oziroma v čem je njuna opustitev.
ZVZD člen 5. Splošni pogoji za zavarovanje splošne civilne odgovornosti SC-odg-11 člen 2, 2/3, 2/3-7.
zavarovanje odgovornosti – zavarovalno kritje – krivdna odškodninska odgovornost – opustitev dolžnega ravnanja – pridobitev licence za vodnika raftinga – predpostavke odškodninske odgovornosti – vzročna zveza – teorija o ratio legis vzročnosti
V sodbi je ugotovljeno, da bi tožnik moral imeti licenco za vodenje spustov z raftom, ni pa ugotovitev o tem, kakšen je smisel in namen pridobitve te licence, na podlagi česar bi bil možen zaključek o (ne)obstoju vzročne zveze med ugotovljeno opustitvijo toženkinega zavarovanca in nastalo škodo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0084037
ZOZP člen 20a, 20a/1, 20a/2. OZ člen 179, 179/1, 179/2, 299, 299/1.
prometna nesreča – zamuda zavarovalnice – tek zakonskih zamudnih obresti – obvezno avtomobilsko zavarovanje – nepremoženjska škoda – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – vpliv predhodne poškodbe
Kdaj pride zavarovalnica v zamudo v primerih, kot je obravnavani, ZOZP izrecno ne ureja, zaradi česar je treba upoštevati tudi določbe OZ o zamudi, in sicer prvi odstavek 299. člena, kjer je določeno, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Ob dejstvu, da ima zavarovalnica trimesečni rok za reševanje odškodninskih zahtevkov, kar je treba šteti kot rok iz citirane določbe OZ, nastopi njena zamuda po preteku tega roka.
Regresni zahtevek je po svoji vsebini odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo zaradi kršitve zavarovalne pogodbe (izgube zavarovalnih pravic zaradi vinjenosti in zapustitve kraja prometne nesreče), pri čemer premoženjsko škodo predstavlja odškodnina, ki jo je zavarovalnica plačala oškodovancu.
Zakonske zamudne obresti so objektivna posledica dolžnikove zamude in jih je dolžnik dolžan plačati od dneva izteka paricijskega roka za plačilo stroškov postopka, odmerjenih po sklepu o izvršbi.
ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – DELOVNO PRAVO
VSL0064911
ZVZD člen 5, 8. ZVZD-1 člen 19. ZDR člen 184. OZ člen 131, 179, 182, 359, 965, 965/1.
direktna tožba – poškodba pri delu – zavarovanje odgovornosti – raztovarjanje blaga s tovornjaka – pretrganje vrvi – zagotavljanje varnosti pri delu – krivdna odgovornost – okrušenje notranjega desnega gležnja – zvin desnega gležnja – povrnitev nepremoženjske škode – telesne bolečine – strah – zmanjšanje življenjske aktivnosti – upoštevanje odbitne franšize – odbitna franšiza
Oškodovanec ima pravico direktno uveljavljati odškodnino proti zavarovalnici, vendar največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek 965. člena OZ). Za znesek odbitne franšize torej toženka (zavarovalnica) ne odgovarja in je v tem obsegu njen ugovor pasivne legitimacije utemeljen.
splošni pogoji zavarovanja - izključitev zavarovalnega kritja - vožnja po dirkališču (avtodromu) - osnovno kasko zavarovanje - dodatna kritja ob doplačilu
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni šlo za prosto vožnjo po avtodromu, ampak za vožnjo, kjer vozniki sproščajo željo za višjimi hitrostmi in si dajo duška na različne načine (trditve tožnice), kar pa ni nič drugega, kot da v dani situaciji preizkušajo svoje motoristične sposobnosti in zmogljivosti motorja, kot zaključuje sodišče prve stopnje. Zato pojma hitrostna vožnja in preizkusna vožnja po avtodromu sovpadata, z zavarovalno pogodbo pa ta rizik ni bil zavarovan.
Za presojo obveznosti zavarovalnic po pogodbi o prostovoljnem zavarovanju izgube zavarovančeve splošne delovne sposobnosti (invalidnosti) zaradi nezgode niso bistvene posamične postavke iz tabele invalidnosti, na podlagi katerih zavarovalnica ugotavlja stopnjo invalidnosti. Pomembna je trditvena podlaga tožeče stranke, da je utrpela invalidnost zaradi nezgode in odmera dela zavarovalne vsote v skladu s to oceno. Zato je pomembno, da je tožnik zahteval skupno višji zahtevek, kot ga je ugotovil izvedenec in višji denarni zahtevek v skladu z zavarovalno vsoto. Kljub temu, da je za posamično invalidnost po tabeli postavil prenizko oceno oziroma odstotek invalidnosti, drugje pa preveč, to ne pomeni, da bi bilo sodišče vezano pri odločanju na to trditveno podlago oziroma ne bi smelo prisoditi zavarovalnino, ki gre tožniku znotraj skupno ocenjene invalidnosti.
ZAVAROVALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DAVKI
VSL0063212
ZOZP člen 20. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13.
obvezno zavarovanje v prometu - povrnitev škode - denarna odškodnina - neposredni zahtevek zoper zavarovalnico - totalna škoda - enakovredno vozilo - vrednost razbitine - DDV
Po sistemu "totalne škode" se škoda prizna v višini, ki oškodovancu omogoča nakup enakovrednega vozila, pri čemer se od nje odšteje vrednost razbitine oziroma rešenih delov vozila, če jih oškodovanec obdrži.
Od odškodnine se ne obračunava in ne plačuje davek na dodano vrednost (DDV).
Zavarovanec mora o nastalem zavarovalnem primeru zavarovalnico obvestiti. Zato je treba pritrditi pritožnici, da zavarovalnica ni mogla priti v zamudo, preden se tožnik ni izjasnil, ali zahteva izplačilo zavarovalnine iz naslova zavarovalne pogodbe AO+ zavarovanja ali iz naslova obveznega zavarovanja voznice.
Predpravdni stroški so za pravdo potrebni le ob izpolnjenem kriteriju neposredne zveze s predmetom spora.
Zgolj trditve tožeče stranke, da je toženka izgubila zavarovalne pravice na podlagi Splošnih pogojev in zakona, ker je bilo njeno vozilo udeleženo v prometni nesreči, v kateri je voznik zapustil kraj dogodka brez posredovanja svojih osebnih podatkov in podatkov o zavarovanju, ne zadostuje za utemeljenost regresnega zahtevka zoper njo zaradi kršitve zavarovalne pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0083256
ZPP člen 443, 443/1, 458. OZ člen 21, 925, 925/1.
spor majhne vrednosti – sklenitev zavarovalne pogodbe – podpis zavarovalne police – kraj sklenitve pogodbe – zakonska domneva – sedež ponudnika
21. člen OZ vsebuje zgolj zakonsko domnevo, po kateri se za kraj sklenitve pogodbe šteje kraj sedeža ponudnika, ne glede na to, kje je prišlo do dejanskega podpisa pogodbe (oziroma v tem primeru zavarovalne police). Pravni pomen te zakonske domneve je predvsem v določitvi pristojnega prava v sporih z mednarodnim elementom, nima pa neposrednega vpliva na veljavnost sklenitve pogodbe.