Tožnica utemeljeno opozarja, da sta relevantni določbi splošnih pogojev glede posledic neplačila premije smiselno povzeti po kogentni določbi 937. člena OZ, ki razdrtje zavarovalne pogodbe pogojuje z aktivnostjo zavarovalnice iz tretjega in četrtega odstavka 937. člena OZ. Sankcija za neplačilo premije ni prenehanje pogodbe, temveč le prenehanje obveznosti zavarovalnice. Pogodba formalno še vedno velja, saj se z naknadnim vplačilo obveznost zavarovalnice ponovno vzpostavi.
razlaga splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje - pojem uporaba vozila - ugovor neobstoja zavarovalnega kritja - ugovor zastaranja - motorno vozilo kot delovni stroj
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je terjatev iz naslova dnevnega nadomestila zoper toženko nastala šele ob zaključku zdravljenja.
Kot prostovoljni gasilec (čeprav neoperativni in uradno ne na intervenciji) bi tožnik moral poznati pravila gasilskega delovanja in bi zato lahko pričakoval, kar velja tudi za običajnega laika, da se zaradi neuporabe gasilske opreme izpostavlja veliki nevarnosti in možnosti poškodbe. Ker je ta rizik zavestno sprejel in ni sledil povelju vodje akcije, katerega nedopustnega ravnanja ni izkazal, je podan izključitveni razlog iz Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00024089
OZ člen 174, 174/2. ZOZP člen 18, 18/1. ZPP člen 214, 214/2. ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/1, 193/2.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - obvezno avtomobilsko zavarovanje - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - invalidska pokojnina - aktivna legitimacija - škoda, povzročena s prometno nesrečo - bodoča škoda - pravna dejstva nastala pred uveljavitvijo zakona - retroaktivna uporaba predpisa - prepoved retroaktivnosti - finančni interes - jasna določba - uporaba določil zakona
Po splošnih načelih civilnega prava se uporablja materialno pravo, kakršno je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi prvega odstavka 193. člena ZPIZ-2 pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode (povzročene tožeči stranki) uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika. Do škodnega dogodka je prišlo v letu 2012, škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o končni odmeri invalidske pokojnine dne 10. 6. 2014 (kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ). Res so bila izplačila, ki so predmet tožbenega zahtevka, izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1. 1. 2016, ne vpliva. Ker je zadevno pravno razmerje nastalo pred 1. 1. 2016, se zanj ne uporabljata z novelo B dodani 190.a člen in spremenjeni drugi odstavek 193. člen ZPIZ-2, tako da tožeča stranka ni upravičena zahtevati povrnitve vtoževane škode iz naslova izplačane invalidske pokojnine od tožene stranke.
Iz pojasnila v Predlogu je mogoče sklepati, da se določili dodanega 190.a člena in spremenjenega drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2 uporabljata le za škodne dogodke, ki so nastali po njuni uveljavitvi 1. 1. 2016, saj je predvideno, da se finančni interesi zavarovalnic upoštevajo pri določitvi zavarovalne vsote in možnosti, da se specifični riziko škode iz prometnih nesreč preko ustrezno izračunanih premij prenese na vse imetnike motornih vozil. Po naravi stvari pa pri že sklenjenih zavarovalnih pogodbah za zavarovanje avtomobilske odgovornosti prilagoditev zavarovalnih premij za več let nazaj ni mogoča.
Po določbi prvega odstavka 18. člena ZOZP so z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Določba je jasna in ne potrebuje razlage, jasen je tudi njen namen, in sicer preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine. Ker je po prvem odstavku 18. člena ZOZP tožeča stranka upravičena do poplačila iz zavarovanja obvezne avtomobilske odgovornosti šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov neposrednih oškodovancev, tožeča stranka pa ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožene stranke, da oseba, ki je bila poškodovana v konkretni prometni nesreči, še ni bila poplačana, tožničin tožbeni zahtevek iz tega razloga materialnopravno ni utemeljen (in ne zaradi nezapadlosti zahtevka). V konkretnem primeru torej niso podani vsi dejanski elementi za uporabo določbe prvega odstavka 18. člena ZOZP.
Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 949. člena OZ, ki določa, da pri premoženjskem zavarovanju zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Škoda na zavarovanih strojih je znašala 78.900 EUR (in ne 89.588,00 EUR), medtem ko je toženka za škodo na zavarovanih strojih tožniku oziroma njegovim pravnim prednikom (leasingodajalcem) že izplačala 62.362,18 EUR. Hkrati je bila tožniku na podlagi odločbe ministrstva priznana škoda na strojih in opremi v višini 343.585,00 EUR (na predmetne stroje odpade 321.250,00 EUR) in je od ministrstva (in sklada) za nastalo škodo prejel sredstva v višini 50% od tega zneska. Za nastalo škodo na predmetnih strojih je tako (upoštevaje preprost izračun) prejel še od ministrstva in sklada pomoč v višini 160.625,00 EUR (pritožnica zmotno omenja znesek 118.235,00 EUR). Iz navedenega je razvidno, da toženka iz naslova zavarovalnine tožniku zagotovo ne dolguje več ničesar, saj je bila tožniku nastala premoženjska škoda na predmetnih zavarovanih strojih že v celoti sanirana oziroma poplačana s strani toženke, ministrstva in sklada. Posledično je treba tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00023246
ZOR člen 360, 360/1, 361, 376, 376/1. ZUE člen 13, 13/4. ZPP člen 214, 214/1, 286. ZOZP člen 18. OZ člen 1060.
prometna nesreča - odškodnina - nepremoženjska škoda - poškodbe sopotnika v vozilu - zavarovalna vsota - mesečna renta - izgubljeni dohodek - avtomobilsko zavarovanje - izčrpanje zavarovalne vsote - zavarovalna pogodba - zastaranje odškodninske obveznosti - zaključek zdravljenja - objektivni zastaralni rok - nova škoda - sukcesivno nastajajoča škoda - nesporna dejstva - prepozne trditve
Ker tožnik (potnik v enem od v nesreči udeleženih motornih vozil) v teku zastaralnega roka škode ni uveljavljal od drugo tožene zavarovalnice (pri njej je imel odgovornost zavarovano eden od lastnikov v nesreči udeleženih vozil), je obveznost drugo tožene zavarovalnice postala naturalna, kar pomeni, da je tožnikova pravica zahtevati izpolnitev od drugo tožene zavarovalnice prenehala.
OZ člen 931, 932, 933, 935, 953, 953/1. ZPP člen 8.
premoženjsko zavarovanje - omejitev zavarovanih nevarnosti - izključitev obveznosti zavarovalnice - prijava okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti - dokazna ocena - dokaz z izvedencem
Tožnik je že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe s toženko vedel za razpoke na svojem zemljišču in z njimi povezano drsenje zemljišča, zato ni upravičen do zavarovalnine, saj je v zavarovalnih pogojih toženkina obveznost v takem primeru izrecno izključena (prvi odstavek 953. člena OZ). Tožniku pri tem ne pomaga dejstvo, da naj bi bila tudi toženka ob sklepanju pogodbe premalo skrbna. Prijava okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, je dolžnost zavarovalca (931. člen OZ). Če jih zamolči, ima to za posledico odstopno upravičenje zavarovalnice (932. in 933. člen OZ), razen če so ji bile te okoliščine ob sklepanju pogodbe znane ali ji niso mogle ostati neznane (935. člen OZ). Pravkar navedeno pa nima nobenega vpliva na obseg zavarovalnega kritja, ki je naveden v zavarovalni pogodbi.
Zato je sodišče prve stopnje tudi ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi še drugega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki bi naj izračunal sile ob trčenju na tožnikovo telo, saj glede na ugotovitve izvedencev ni mogoče točno povedati, kaj bi se s tožnikom zgodilo, v kolikor bi bil pripet z varnostnim pasom. Nenazadnje bi v tem primeru šlo le za hipotetično ugotavljanje dejstev, ki jih s stopnjo gotovosti ni mogoče ugotoviti.
ZPP člen 7, 7/1, 213, 213/1, 254, 254/3, 285. ZOZP člen 7, 7/2.
izvedensko mnenje - nov izvedenec - ponovitev dokazovanja z izvedencem - nepotreben dokaz z izvedencem - povzročitev prometne nesreče - izguba zavarovalnih pravic zaradi alkoholiziranosti - regresna tožba zavarovalnice - splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti - zapustitev kraja prometne nesreče - domneva alkoholiziranosti zavarovanca - materialno procesno vodstvo - razpravno načelo - pravočasne navedbe - pravočasen dokazni predlog - popolna ugotovitev dejanskega stanja
Ker bi bil tudi vsak drugi izvedenec pri izračunavanju hitrosti omejen z razpoložljivimi podatki, angažiranje novega izvedenca ni smiselno. Ponovitev dokazovanja z izvedencem bi bila potrebna zgolj v primeru nepopolnega, nejasnega izvedenskega mnenja ali utemeljenega dvoma v pravilnost izdelanega mnenja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00022034
ZGD-1 člen 263, 265.
odškodninska odgovornost poslovodstva - zavarovanje odgovornosti organov vodenja in nadzora družbe - poklicna odgovornost - splošni pogoji za zavarovanje - zavarovalna polica - obseg zavarovanja - vsebina pogodbenega določila - klavzula - obseg zavarovalnega kritja - izključitev zavarovalnega kritja - izključitveni razlog za zavarovalno kritje - izključitvena klavzula - razlaga pojma - sporna določila - nejasno določilo - razlaga spornih določil - pogodbena volja strank - skupen namen pogodbenikov - vodstvo družbe - član uprave - odgovornost članov uprave - vodenje poslov družbe - sklenitev kreditne pogodbe - zavarovanec - zavarovana oseba
Drugi odstavek 263. člena ZGD-1 ureja odškodninsko odgovornost članov organov vodenja ali nadzora delniške družbe, torej tudi članov uprave. Določa, da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog. Naloga članov uprave je vodenje družbe in vodenje poslov. Vodenje poslov lahko prenesejo na nižje ravni organizacije družbe, pri čemer se v tem primeru odgovornost uprave zoži na ustrezno izbiro delavcev, ki prevzamejo naloge, na to, da imajo delavci ustrezna navodila, pa tudi na nadzor nad opravljanjem prenesenih nalog, ne odgovarja pa za ravnanja sodelavcev, saj ti niso njeni izpolnitveni pomočniki.
ZDDPO-2 člen 33, 33/4. ZDDV-1 člen 33, 62, 63. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 13.
zavarovalna pogodba - požarno zavarovanje - odškodnina - odškodninsko pravo - amortizacija - pravica do odbitka DDV
Davčni zavezanec ima v skladu s 63. členom ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, med drugim DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Odbitek DDV se torej prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčene dejavnosti davčnega zavezanca.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki škodo skupaj z DDV, sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev, po kateri se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodbe zavarovanih stvari obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera. Navedlo je, da bi ti stroški tožeči stranki nastali v višini, ki vključuje tudi DDV. Pri tem se je oprlo na določbo 62. člena ZDDV-1, po kateri pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, ter na določbo 33. člena ZDDV-1, po kateri obveznost obračuna DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno ali je storitev opravljena. Pravilno je pojasnilo, da v danem primeru, ko mora tožena stranka plačati tožeči stranki zavarovalnino oziroma odškodnino, o dobavi blaga oziroma opravljanju storitev ne moremo govoriti ter da zato tožeča stranka iz tega naslova pravice do odbitka DDV nima. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka imela oziroma bo imela pravico do odbitka DDV, ki ga je oziroma ga bo plačala, ko so bila oziroma bodo opravljena popravila oziroma dobavljen material v zvezi z vtoževano škodo. Od odškodnin pa se v skladu z določbo 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost DDV ne obračunava in ne plačuje.
Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se za postopek z zavarovalnico ne uporablja določba 239. člena OZ.
Obveznosti zavarovalnice so zakonsko določene v 943. členu OZ. Če zavarovalnica glede izplačila zavarovalnine pride v zamudo, jo bremenijo zamudne sankcije po splošnih pravilih obligacijskega prava in v poštev pride predvsem plačilo zamudnih obresti, pa tudi odškodnine.
Kot jo je pravilno opozorila tožena stranka že v svojih trditvenih (ugovornih) navedbah, je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme v zvezi z ugotavljanjem višine izgubljenega dobička ne le glede prihodkov, ampak tudi glede odhodkov, ampak tožeča stranka svojih trditve v to smer ni podala.
Trditveno in dokazno breme je vprašanje materialnega prava in pomanjkanje trditev, ki jih mora podati stranka, v konkretnem primeru tožeča stranka, ki vtožuje izgubljeni dobiček, ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka.
ZOZP člen 15, 16. Direktiva Sveta z dne 19. decembra 1972 o spremembi Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - traktor kot delovni stroj oziroma pogonsko sredstvo
Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da traktor v škodnem dogodku ni opravljal prevozne funkcije, ampak je kot delovni stroj in mirujoč preko kardanske gredi proizvajal energijo za hidravlični cepilec. Uporaba traktorja v danem primeru (delovna operacija, ki se je izvajala v času škodnega dogodka) torej ni zajemala vožnje ali premikanja traktorja z namenom izvedbe konkretnega opravila in ni bila povezana s funkcijami, ki so povezane s prometno funkcijo traktorja (odpiranje vrat, vstopanje,...), ampak je traktor evidentno bil uporabljen zgolj kot vir energije za uporabo cepilca kot traktorskega priključka. Do škodnega dogodka torej ni prišlo zaradi uporabe traktorja kot prevoznega sredstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ni podano zavarovalno kritje na podlagi sklenjene police avtomobilskega zavarovanja, saj traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak le kot delovni stroj, le kot vir pogonske sile.
Zavarovanec ni upravičen do zavarovalnine za del ugotovljene invalidnosti, za katero je vzrok bolezen, saj ta del invalidnosti ni nastal zaradi nezgode, kot jo določa zavarovalna pogodba. Če pogodba ne določa načina, kako se to upošteva, to ugotovi sodišče.
terjatev iz zavarovalne pogodbe - zastaranje terjatev iz zavarovalnih pogodb - začetek teka zastaranja - zavarovanje pred odgovornostjo - razlaga materialnega prava - pretrganje zastaranja - obvestitev drugega o pravdi
Obligacijski zakonik v 357. členu določa zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah, pri čemer je v četrtem odstavku posebej določen začetek teka zastaranja pri zavarovanju pred odgovornostjo, kadar oškodovanec zahteva odškodnino neposredno od zavarovanca ali jo od njega dobi. Zastaranje terjatve zavarovanca proti zavarovalnici začne teči od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino od zavarovanca, oziroma ko mu je zavarovanec škodo povrnil.
zavarovalna pogodba - zavarovalno kritje - splošni pogoji pogodbe - razlaga določb splošnih pogojev - uporaba vozila - namen uporabe - vožnja - športna vožnja - vožnja po dirkališču (avtodromu)
Vožnja na dirkališču je vadbena vožnja, ki je v bistvenem podobna dirki ali avtomobilski športni prireditvi. Iz zavarovalnega kritja je izključena le vadbena vožnja z elementi športne prireditve, ne pa vsake vrste vadbena vožnja.
Zatrjevana škoda je nastala pri uporabi vozila, za katero je izključeno zavarovalno kritje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00020709
ZPP člen 8. ZOZP člen 7. ZPrCP člen 110, 110/3.
izguba zavarovanih pravic - zapustitev kraja nesreče - obvestilo policiji o prometni nezgodi
S tem, ko je toženec zapustil kraj nesreče, ne da bi nudil podatke drugemu udeležencu ali policiji ter se na kraj nesreče vrnil čez približno uro in pol, vmes pa je njegovo vozilo na domačem naslovu že izsledila policija, ni mogoče šteti, da je ravnal v skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZPrCP in relevantnimi splošnimi pogoji.
Tožnik se je sicer poškodoval pri opravljanju dejavnosti zavarovanca toženke, vendar pri ročnem premeščanju steklenih elementov, kar je dejavnost, ki ni bila vključena v zavarovanje, saj ne pomeni nevarnostnega vira navedenega na zavarovalni polici.