CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSK00033895
OZ člen 335, 336, 336/1, 337, 352, 352/1, 352/2.. ZOZP člen 18, 18/4, 26, 27.. ZZVZZ člen 86.. ZPP člen 254, 254/2, 254/3, 339, 339/1, 339/2-8.
povračilo gmotne škode - povračilo stroškov zdravljenja - povračilo nadomestil izplačanih za čas bolniške odsotnosti - vozilo, zavarovano pri tuji zavarovalnici - pavšalna odškodnina - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - slovensko zavarovalno združenje - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni rok za zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - vedenje o obstoju in obsegu škode - uporaba izvedenskega mnenja iz drugega postopka - načelo kontradiktornosti - nasprotje med izvedenskimi mnenji - bistvena kršitev določb postopka
Stališče sodišča, da v konkretnem primeru, ko je bilo vozilo povzročitelja prometne nesreče zavarovano pri tuji, avstrijski zavarovalnici, do plačila pavšalne odškodnine Zavodu ni prišlo in slednjemu škoda v konkretnem primeru ni bila poravnana, je pravilno. Zato je glede na določbi 26. in 27. člena ZOZP slednji upravičen od toženca zahtevati povračilo škode.
Tožnik je celoten obseg premoženjske škode lahko ugotovil šele s plačilom vseh računov za stroške zdravljenja in nadomestil plač. Šele takrat je imel zbrane vse elemente, da je lahko določil višino odškodninskega zahtevka za njihovo povrnitev. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe o pričetku teka zastaralnega roka takrat, ko mu je bil znan zadnji strošek.
Čeprav ni dvoma, da je zavarovalnica v tem pogodbenem razmerju močnejša stranka, ki diktira splošne pogoje, na katere zavarovanec ne more vplivati (»vzemi ali pusti«), pa je tako ravnanje načeloma dopustno in v skladu z načeloma prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in tudi svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034477
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 7, 7/2, 11, 11/1, 11/1-b, 13, 13/2. Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) člen 7, 7/1. ZPP člen 17, 52. ZOZP člen 42m, 42m/2. ZMZPP člen 4.
procesne predpostavke za tožbo - spor z mednarodnim elementom - nepristojnost sodišča - pristojnost tujega sodišča - mednarodna pristojnost - prometna nesreča, ki jo povzroči neznano motorno vozilo - prometna nesreča v tujini - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - zavarovalnica - pogodbeno zavarovanje
Obstoj pristojnosti je procesna predpostavka za obravnavo tožbe. Sodišče zato po prejemu tožbe po uradni dolžnosti in na podlagi tožbenih navedb in sodišču znanih dejstev preveri, ali in v kakšnem obsegu je pristojno za obravnavo zadeve. V konkretnem primeru je sodišče glede na zatrjevana dejstva pravilno ugotovilo, da gre za spor z mednarodnim elementom, za katerega se ne uporablja nacionalno pravo, to je ZMZPP. Pravilni so tudi argumenti za zavrnitev uporabe 52. člena ZPP. Navedeni člen namreč opredeljuje zgolj krajevno pristojnost (po prebivališču tožnika), ko so vse pravdne stranke državljani Republike Slovenije, ne pa tudi mednarodne pristojnosti, na kar se pri vložitvi tožbe na slovensko sodišče napačno sklicuje tožeča stranka. Ker sta obe pravdni stranki entiteti različnih držav članic EU, je pravilno tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da se za določitev pristojnosti sodišča uporablja Uredba Bruselj I.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00034988
ZPP člen 339, 339/2. OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1, 165, 171, 171/1, 186, 186/1, 186/4, 844, 964, 965. ZNPosr člen 13, 13/2. ZFPPIPP člen 386, 389, 389/2, 410. ZD člen 132. ZZK-1 člen 5, 6/1, 93.
zavarovanje odvetnikove poklicne odgovornosti - osebni stečaj - ravnanje oškodovanca - soprispevek oškodovanca - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - zapadlost škode
Čeprav nepremičninsko posredovanje natančneje ureja ZNPosr, to še ne pomeni, da je pri tovrstnih poslih izključena uporaba splošnih določb OZ o posredniški pogodbi. Splošna določila OZ o posredniški pogodbi v skladu z 2. odstavkom 13. člena ZNPosr veljajo tudi za nepremičninsko posredovanje, če ni z ZNPosr določeno drugače. Ker pa ZNPosr odškodninske odgovornosti nepremičninskega posrednika ne ureja drugače, zanjo veljajo splošna določila OZ o odškodninski odgovornosti.
Ob pravilni uporabi 844. člena OZ kot tudi ob pravilni uporabi določb 2. odstavka 6. člena OZ skrbnost nepremičninskega posrednika, ki se poklicno ukvarja s to dejavnostjo, nalaga posredniku med drugim tudi pravilno uporabo spletnega portala AJPES.
Glede na to, da je bil prodajalec v osebnem stečaju in tako poslovno nesposoben sklepati prodajno pogodbo za predmetno stanovanje, hkrati pa je bilo obvestilo, da spada stanovanje v stečajno maso, objavljeno na spletni strani AJPES-a 21 dni pred sklenitvijo Pogodbe o ari, je posrednik posredoval za poslovno nesposobno osebo. Kot nepremičninski posrednik, ki ga zavezuje višja stopnja skrbnosti od običajne pri poslovanju, bi moral preveriti, ali obstojijo pri prodajalcu kakšne osebne okoliščine, zaradi katerih prenos lastninske pravice ne bo mogoče. Nepremičninski posrednik bi moral vedeti za tako poslovno nesposobnost osebe, za katero posreduje, in bi to tudi lahko vedel, če bi bil dovolj skrben pri vnosu pravilnih podatkov v sistem AJPES.
Ker je zavarovanec tožene stranke posredoval za poslovno nesposobno osebo, čeprav bi moral vedeti za njeno poslovno nesposobnost, je tožnici odgovoren za škodo, ki ji je zaradi tega nastala.
Ravnanje tožnice, ki je glavno (Prodajno) pogodbo podpisala ter preostanek kupnine nakazala na fiduciarni račun odvetnika v njegovi (posrednikovi) odsotnosti, niti delno ne odvezuje njegove odškodninske odgovornosti, saj tožnici, ni mogoče očitati, da je s takšnim ravnanjem, h kateremu jo je zavezovala že sklenjena Pogodba o ari, kakorkoli soprispevala k nastanku škode, še manj pa, da bi s takšnim ravnanjem povzročila celo pretrganje vzročne zveze med nastalo škodo in ugotovljenim protipravnim ravnanjem zavarovance tožene stranke, saj je tako ravnala zaradi zaupanja v delo nepremičninskega posrednika, ki jo je k odvetniku napotil celo sam.
410. člen ZFPPIPP določa, da premoženje iz 1. odstavka 389. člena ZFPPIPP, ki ga dolžnik pridobi po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, ne spada več v stečajno maso, to premoženje pa je tudi tisto, ki ga dobi dolžnik na podlagi dedovanja. Ker pa 132. člen ZD določa, da preide zapuščina na dediče v trenutku zapustnikove smrti, po samem zakonu, kar je bilo v tem konkretnem primeru dne 21. 10. 2013, pa to pomeni, da je bilo predmetno premoženje pridobljeno tekom samega postopka odpusta obveznosti in kot tako tudi predmet stečajne mase.
Premoženjska škoda šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, zato je tožena stranka v plačilni zamudi v zvezi z vtoževano škodo že od samega nastanka le-te, za nastop zamude pa ni potrebnega nobenega posebnega poziva na plačilo.
To pa je bilo v tem konkretnem primeru, kar je med pravdnima strankama tudi nesporno oziroma tega tožena stranka ne izpodbija, dne 1. 9. 2014, ko je tožnica plačala zadnji del kupnine za stanovanje.
URS člen 155. ZPIZ-2 člen 190.a. ZOZP-UPB1 člen 15.
odškodninski zahtevek zpiz - obvezna zavarovanja v prometu - zastaranje zahtevka - retroaktivna uporaba zakona
Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča velja zaključek sodišča prve stopnje, da če bi sodišče tožencu naložilo odškodninsko obveznost tudi za nadomestila za invalidnost na podlagi njegovega statusa iz pogodbenih razmerij, sklenjenih pred 1.1.2016, bi to pomenilo poseg v toženčev pravni položaj, ki ga je vzpostavil s sklenitvijo zavarovalnih pogodb zgolj na podlagi tedaj veljavnih določb ZOZP. Takrat pa ni mogel predvideti, da se bo njegova odgovornost iz teh pogodb raztezala tudi na škodo iz nadomestila za invalidnost. Zato bi tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba ZPIZ-2B v obravnavanem primeru ustvarila prepovedan položaj iz 155. člena Ustave Republike Slovenije.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - objektivna odškodninska odgovornost - avtomobil kot nevarna stvar - oprostitev odgovornosti - delna razbremenitev odgovornosti - povzročitev nevarnosti - ekskulpacijski razlog - nepreprečljivost in neizogibnost nastanka škode - soprispevek oškodovanca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - odločitev o pravdnih stroških
Če bi odgovorna oseba lahko škodni dogodek predvidela in prilagodila svoje ravnanje, tako, da bi se mu izognila, je takšno ravnanje pomembnejše od prepovedanega stanja, to je gibanje pešca, ki ga je ustvaril oškodovanec. Zato se svoje odgovornosti imetnik nevarne stvari v celoti ne more izogniti.
Sodišče je pravilno sledilo izvedencu, da pešci in izpuščena žival na cesti pomenijo neposredno nevarnost, pri kateri mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da lahko v kritičnem trenutku ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje glede na prometno situacijo, zato je bila tudi sicer dovoljena hitrost, s katero je voznica vozila, glede na opisano situacijo previsoka. Že povprečno skrben voznik z izkušnjami v prometu, predvsem pa z opravljenim vozniškim izpitom, bi lahko to nezgodo preprečil, tudi če je tožnica k temu psu skočila nenadoma, v kolikor bi ravnal v skladu s prometnimi predpisi. Izvedenec je v zaslišanju celo poudaril, da bi voznik v taki situaciji, ko vidi ljudi na cestišču in odvezanega psa, moral v bistvu toliko zmanjšati hitrost, da bi lahko v vsakem trenutku ustavil. Pes lahko gre levo, desno, kamorkoli in v takem primeru voznik ne sme iskati luknje, ki nastane med ljudmi, da pelje mimo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00035979
OZ člen 6, 6/2, 104, 104/2, 104/4, 171, 243, 768, 768/1, 964, 964/1, 965, 965/2. ZOdv člen 11, 11/1, 11/2.
odškodninska odgovornost odvetnika - poslovna odškodninska odgovornost - skrbnost dobrega strokovnjaka - sklenitev pogodbe o finančnem leasingu - predpogodba - bistvene sestavine predpogodbe - rok - jasno pogodbeno določilo - razveza predpogodbe - napačno pravno mnenje - protipravnost - vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo - višina škode - zmanjševanje škode - zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika - nastanek zavarovalnega primera - splošni pogoji - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja - izbira metode cenitve
Odškodninska odgovornost odvetnika je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, ki se presoja po pravilih OZ o mandatni pogodbi in ZOdv.
Odvetnikova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja (drugi odstavek 6. člena OZ).
Prvi toženec je ravnal protipravno, ker tožnice pri izdelavi pravnega mnenja, ki je bilo vezano na Predpogodbo, ni opozoril na jasno določbo, po kateri ta zaradi poteka roka ni bila več zavezujoča.
Izpolnitev Predpogodbe je bila res dogovorjena kot sklenitev glavne pogodbe med prodajalcem in tožnico kot kupovalko. Vendar pa način izpeljave plačila dogovorjenega pogodbenega zneska nepremičnine z leasing financiranjem, po vsebini ni bil nič drugačen od namena, ki sta ga zasledovali pogodbeni stranki pri sklenitvi Predpogodbe, to je izročitev nepremičnine tožnici, kar se je dejansko na podlagi navedenih pogodb tudi zgodilo.
Ni bila dolžnost tožnice, da bi se po prejemu pravnega mnenja svojega odvetnika, posvetovala bodisi s katerim drugim odvetnikom (zahtevala drugo mnenje), bodisi se spustila v spor z G. F. Izrecno je bilo namreč v mnenju navedeno, da bi bila dolžna, če bi jo G. F. tožil na sklenitev glavne pogodbe, plačati še dodatne sodne stroške v znesku preko 20.000,00 EUR. Zato izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za sklepanje o deljeni odgovornosti pravdnih strank.
Prvi toženec je dal konkretne pripombe na izvedensko mnenje v točkah a do c (druga stran omenjene pripravljalne vloge), ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi v celoti, z izjemo nepojasnjenega prilagoditvenega indeksa datumu sklenitve pogodbe 10+, upoštevalo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja.
Po oceni sodišča druge stopnje morata biti za nastanek zavarovalnega primera kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da vzrok škode (strokovna napaka odvetnika) nastane v času trajanja zavarovanja in da je zahtevek postavljen v času trajanja zavarovanja (gre za tako imenovano teorijo uveljavljanja zahtevkov). To pa pomeni, da je prva vložitev odškodninskega zahtevka zavarovalni primer ali zahtevkovni sprožilec. Zavarovalnica torej ne nudi zavarovanja za vsako nestrokovno ravnanje odvetnika, ampak le za tisto, ki ima za posledico (pravočasno) postavljen odškodninski zahtevek (prvi odstavek 964. člena OZ).
S tem, ko je sodišče preseglo toženkino trditveno podlago (kršilo razpravno načelo), kar je vplivalo na zakonitost sprejete odločitve, je sodišče prve stopnje hkrati zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (saj je tožnici odvzelo pravico do obravnavanja/izjave in s tem do poštenega sojenja).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033380
OZ člen 165, 299, 335, 335/1, 342, 943, 965. ZOZP člen 20, 20a. ZPP člen 151, 337, 337/1.
direktna tožba proti zavarovalnici - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - odškodninski zahtevek - odškodnina za poškodovano vozilo - popravilo poškodovane stvari - popravilo avtomobila - nastanek premoženjske škode - zapadlost odškodninske obveznosti - odprava povzročene škode - upoštevanje ddv - tek zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode - uporaba določb ZOZP - lex specialis - uporaba OZ - splošna pravila - pritožbena novota - ugovor zastaranja (šele) v pritožbi - predpravdni odškodninski zahtevek - stroški izvedenca pred pravdo
Škoda ne nastane šele takrat, ko je škodovanec za popravilo stvari (vzpostavitev prejšnjega stanja) plačal račun. Odškodninska obveznost v skladu s 165. členom OZ zapade v trenutku nastanka škode; takrat pa je oškodovanec tudi upravičen zahtevati njeno povračilo. Če uveljavlja povračilo stroškov popravila, to lahko zahteva, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno.
Obračun odškodnine obsega celotno škodo, vključno z davkom na dodano vrednost na potrebne storitve in material. Znesek DDV je bil del skupne vrednosti po računu, ki ga je serviser izstavil tožniku. Slednjemu ni bil izstavljen račun za plačilo odškodnine ampak za opravljeno storitev (popravilo vozila), ki je predmet obračuna iz naslova DDV.
Ker je imel povzročitelj prometne nesreče pri toženi zavarovalnici sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, toženkino sklicevanje na določbo 943. člena OZ ni utemeljeno. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa, kot rečeno, ne gre za tak primer, ampak za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ oziroma 20. členu ZOZP.
Ker v konkretnem primeru ne gre za v 20.a členu ZOZP predviden dejanski stan, je treba glede teka zakonskih zamudnih obresti oziroma zamude zavarovalnice uporabiti splošno določbo 299. člena OZ.
OZ člen 171, 171/1, 965. ZOZP člen 20. Pravilnik o nalaganju in pritrjevanju tovora v cestnem prometu (2011) člen 2, 2/1.
zavarovalna pogodba - trčenje dveh vozil - poškodba vozila - zmotna uporaba materialnega prava - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - deljena odgovornost
Ključna za odločitev o pritožbi je bila presoja pritožbenega sodišča, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepravilne uporabe tovornega vozila, na katerem tovor ni bil ustrezno privezan in je zato med vožnjo tovornega vozila padel na cesto, ne pa zato, ker voznik, ki je peljal svoj avto v koloni (za tovornim vozilom) ni dovolj intenzivno zaviral, da se ne bi kam zaletel, na čemer je utemeljilo svojo odločitev sodišče prve stopnje. Izpolnjene so vse predpostavke odškodninske terjatve in sicer protipravnost povzročitelja, škoda in vzročna zveza, vendar z deljeno odgovornostjo zavarovanca tožeče stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00034888
ZPP člen 7, 212, 286, 337, 337/1, 339, 339/1. OZ člen 82, 83, 154, 154/2, 171, 171/1, 921-959. ZPrCP člen 109. ZCes-1 člen 6. Pravilnik o gozdnih prometnicah (2009) člen 19, 19/3.
zavarovalna pogodba - AO plus zavarovanje - prostovoljno pogodbeno zavarovanje - prometna nezgoda - pojem prometne nesreče - izguba kritih pravic - domneva alkoholiziranosti - dokazno breme
V skladu s 7. odstavkom 7. člena Splošnih pogojev AO-plus (priloga B1) je zavarovanec dolžan poleg obveznosti, ki jih ima po osnovnem avtomobilskem zavarovanju, na kraj dogodka poklicati policijo. To določilo Splošnih pogojev AO-plus ne pomeni, da mora biti izključno zavarovanec tisti, ki mora poklicati policijo, in je namen tega določila zgolj v tem, da je policija obveščena, Glede na to, da je bila policija po škodnem dogodku poklicana, da pa policisti kljub nedvomno ugotovljenemu prihodu na kraj dogodka preizkusa alkoholiziranosti zaradi lastne presoje dogodka niso opravili, pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da takšne okoliščine obravnavanega primera ne dokazujejo, da se je tožnik preizkusu alkoholiziranosti tudi izmikal ali ga onemogočil, temveč je tožniku uspelo dokazati, da ne držijo navedbe tožene stranke, da tožnik sam policije ni poklical iz razloga, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti. Obveznost tožnika je bila iz 7. odstavka 7. člena Splošnih pogojev AO-plus v tem konkretnem primeru pravilno izpolnjena, posledično pa to pomeni, da ni prišlo do vzpostavitve domneve alkoholiziranosti v skladu s 3. alinejo 2. stavka 4. točke 1. odstavka 6. člena Splošnih pogojev AO.
pogodbeno zavarovanje odgovornosti - neravnine - nesreča na gradbišču
Sodišče prve stopnje je pravilno, in ne napačno, kot trdi pritožba, uporabilo materialno pravo, ko spornega zidu ni štelo kot oviro (neravnino) na pohodni poti v objektu. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da so posledično bili tudi zaključki sodišča, da naj bi bila pohodna pot (na desno stran objekta, kamor je tožnik nesel opaž) varna in da toženka ni bila dolžna zavarovati spornega zidu oziroma preko njega položiti pohodne ploščadi, napačni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da s predpisi s področja varnosti in zdravja ni nikjer predpisano, da se zidovi v gradnji zavarujejo s posebnimi ograjami, trakovi, da se npr. preko njih dela dostopne ploščadi in stopnice, če se lahko normalno prehaja mimo njih preko za to predvidenih, projektiranih, nepozidanih vratnih odprtin ipd. Upravičeno je sledilo izvedenki, da se zid v gradnji nikoli posebej ne varuje, ker to ni smiselno. Zato je povsem pravilno zaključilo, da zavarovanec toženke preko spornega zidu ni bil dolžan urediti varnega prehoda.
Toženec je po prometni nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi oškodovancu posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, zato je izgubil svoje pravice iz zavarovanja.
obvezno zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam - vzročna zveza - pravila o adekvatni vzročnosti - izgubljen dobiček - predvidljiva škoda
Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka z naslova zavarovanja lastnika vozila za odgovornost za škodo povzročeno tretjim mora tožeča stranka kot tretji poleg ostalih elementov odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda) izkazati tudi neposredno pravno relevantno vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Pri tem so pravno odločilni vzroki za nastalo škodo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice, ne pa vsak naravni vzrok, brez katerega posledica ne bi nastala. Z vidika t.i. adekvatne vzročnosti tako povzročitelj škodnega dogodka odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari. Te pričakovanosti oz. objektivne predvidljivosti posledic škodnega ravnanja pa ni enačiti s pričakovanostjo izgubljenega dobička, kot ene od pravno priznanih škod, kot jo opredeljuje določba 252. člena BGB (oziroma enako tudi določba 168. člena OZ). Pričakovanost se v citiranih določbah nanaša na sam dobiček, ki bi ga oškodovanec utemeljeno lahko pričakoval in na njegov obseg, ne pa na pričakovanost oziroma predvidljivost škodnih posledic, kot odločilnega elementa pri vprašanju obstoja pravno relevante vzročne zveze.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00032713
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1, 85/1-a, 85/1-b. OZ člen 174, 174/1, 174/2. ZPP člen 285.
razmerje z mednarodnim elementom - kolizijska pravila - zakonska cesija - subrogacija - odškodninska terjatev - odgovornostna zavarovalnica - pravice iz socialnega varstva - prispevki za pokojninsko zavarovanje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka po pravu nosilca socialne dajatve, to je po nemškem pravu, oškodovancu izplačala socialne dajatve (pokojnino, stroške zdravljenja) oziroma ali je prišlo do izpada plačila prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Ugotovilo je tudi, da nemško pravo priznava zakonsko cesijo pravic oškodovanca na nosilca. Vendar pa je nadalje zmotno štelo, da predstavljajo te socialne dajatve, ki jih je nosilka socialnih dajatev izplačala oziroma nadomestila oškodovancu, tisto terjatev, ki preide iz oškodovanca na nosilko socialnih dajatev in ki jo lahko ta uveljavlja proti povzročitelju prometne nesreče oziroma njegovi odgovornostni zavarovalnici. To ne drži, saj zakonski prehod terjatev iz člena 116 SGB X ne zajema pravic, ki izvirajo neposredno iz Socialnega zakonika (SGB I - XII). Zaradi plačila oziroma nadomestila socialnih dajatev oziroma v tem obsegu, preide na nosilko socialnih dajatev odškodninska terjatev oškodovanca proti odgovorni osebi. Odškodninska terjatev je torej predmet subrogacije oziroma zakonske cesije. Vprašanje obstoja in višine cedirane odškodninske terjatve pa se presoja po pravu države, kjer je prišlo do prometne nesreče.
Ker je bil pogodbeni interes za preoblikovanje zavarovalnega razmerja predvsem na strani zavarovalnice, bi slednja morala skladno z načelom vestnosti in poštenja, upoštevajoč profesionalno skrbnost, poskrbeti, da so zavarovancema predočene vse modalitete novega zavarovanja. Sodišče je v tej luči tudi interpretiralo njeno pojasnilno dolžnost, pri čemer ni odstopilo od kriterijev, ki jih je oblikovala sodna praksa v zadevah kreditojemalcev, ki so posojila najeli v CHF. Ugotovilo je namreč, da zavarovalnica, ki je imela vse informacije o razliki med obema zavarovalnima pogodbama, tožnikoma ni posredovala ključnih informacij o spremembi zavarovalne pogodbe, temveč jima je preko zavarovalne zastopnice zavajajoče zatrjevala, da se za njiju ne bo nič bistvenega spremenilo. Gre za ključno razliko od pojasnilne dolžnosti bank, ki so morda apreciacijo CHF lahko pričakovale, ne pa njene višine in konkretnega vpliva na posojilna razmerja, kar je bilo v sklenitveni fazi negotovo dejstvo. Povedano drugače, pravna prednica toženke je točno vedela, da tožnika z novo pogodbo nimata več zajamčenega zneska zavarovalne vsote ob nastopu doživetja, temveč je ta odvisen od naložbene politike, pa je to zamolčala, banka pa je zamolčala zgolj informacije o pričakovanjih apreciacije CHF, ne pa o tem, da je višina obveznosti v EUR odvisna od tečaja tuje valute. Pri kreditojemalcih zato o neskladju dejanske volje z izjavljeno v sklenitveni fazi ni mogoče govoriti, saj so bili praviloma seznanjeni, da najemajo kredit v tuji valuti, tožnika pa z elementi zavarovalnega razmerja po X. polici po ugotovitvah sodišča prve stopnje nista bila seznanjena.
zavarovalna pogodba - AO plus zavarovanje - zavarovalno kritje - nihajna poškodba vratne hrbtenice - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - pravična denarna odškodnina - pravdni stroški po uspehu - brezplačna pravna pomoč
Tožnik uveljavlja zahtevek na podlagi zavarovalne police AO+ zavarovanja. Ker zavarovalno kritje po polici ne obsega škode zaradi lažje nihajne poškodbe vratne hrbtenice, je sodišče odškodnino za negmotno škodo odmerjalo le za posledice, ki jih je utrpel zaradi odprtega zloma in izpaha bližnjega členka mezinca leve roke.
izmikanje ugotavljanju alkoholiziranosti - kršitev zavarovalne pogodbe - avtomobilsko zavarovanje AO plus
Stranka lahko namreč svojo nealkoholiziranost dokazuje tudi z drugimi dokazi, ne le z opravo alkotesta ali z zdravniškim pregledom po nesreči, ki pa jih sodišče presoja skladno z 8. členom ZPP.
Pravilno tožnik opozarja, da je toženka prišla v zamudo tedaj, ko je z začetkom predmetne pravde (z vložitvijo tožbe) od nje zahteval izpolnitev obveznosti (v točno določenem znesku) in ne šele z vročitvijo tožbe.